Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for april 2019

– Je glas, ki nam govori, da ni povratka nazaj.

– Je trenutek, da lahko razumemo, s kakšno ceno smo odrešeni.

– Je pogled na drugo stran našega bivanja.

– Je znak, da s srcem vidimo največ.

– Je križišče, kjer se srečujejo naši stari in novi načrti.

– Je trenutek, da razumemo, koliko nam je odpuščeno.

– Je vprašanje, koliko smo še ljudje v tem razčlovečenem svetu.

– Je znak, da nam Bog pripravlja nekaj novega.

V tišini Velike sobote je Bog začel novo poglavje sveta

 za vsakega od nas, to je: “Vstop v novo življenje!”

Advertisements

Read Full Post »

Ko govorimo o šoli, ugotavljamo, da so naši otroci preobremenjeni. Pa poglejmo nekaj ugotovitev:


– Glede obsega učne snovi pri posameznih predmetih je učni načrt jasen. Na primer pri jeziku, katera slovnična poglavja in katera umetnostna besedila so v katerem letniku obvezna,. Kako podrobno pa je običajno prepuščeno učitelju.

– Opažamo, da zdajšnja generacija otrok manjka koncentracije in zainteresirnosti za delo. Zato učitelj porabi precej energije, da učence pripravi k delu. So tudi zelo počasni. Preden kakšen odpre zvezek, delovni zvezek, najde pisalo … nato ugotovi, da nima bombice, da svinčnik ni ošiljen … učitelju že gredo lasje pokonci.

– Povečuje se število otrok s primankljaji. Kakor hitro učenec ni tako uspešen, kot bi starši pričakovali, ga velikokrat peljejo testirat in na centrih gotovo  ugotovijojo kak primankljaj, da  dobi neko priporočilo… 

– Učenci veliko izostajajo. So bolni, predvsem, kadar so napovedani pisni preizkusi, ali spraševanje. Zdajšnje družine si privoščijo tudi več dopustov izven počitnic. Zato otroci težko nadoknadijo zamujeno snov.

– Starši pridejo na sestanke in velikokrat sprašujejo, kaj mora učenec znati, da bo bolj uspešen, ali da se znebi negativne ocene, kot da ne hodi otrok v šolo, ampak je to njihova skrb.

– Če učenec česa ne razume, lahko vpraša, marsikje se organizira tudi dopolnilni pouk, a tega večina ne koristi, saj starši raje plačajo inštrukcijo.

– Na marsikateri šoli se učencem ponuja trening učnih veščin, a ga ne koristijo v dovoljščni meri. Večina učencev odlagajo – se učijo kampanjsko – namesto, da bi se učili sproti, zato se pri takih učencih tudi znanje “zatakne”.

– Opaža  se da se  učenci učijo za oceno, Če učitelj zahteva kakšno stvar, ki ni za oceno, jih je kar nekaj, ko tega ne naredijo.

– Tudi domače branje, ki je velikokrat le za preverjenje znanja, pri marsikaterem učencu ni upoštevano. Kar ni za oceno se učenci običajno ne potrudijo. Res je, da so ta  pri nekaterih primerih  preobsežna, vendar z učiteljevim soglasjem bi se dalo tudi to vskladiti.

Če bi srednje nadarjen otrok pri šolskih urah redno sodeloval, doma vsak dan pregledal predelano snov, ne bi smel imeti težav.

Mogoče bodo te ugotovitve tudi komu koristile?

Read Full Post »

Pred seboj imam v mislih čudovito upodobitev freske Zadnje večerje v župnijski cerkvi v Podmelcu v Baški grapi.  Obrazi apostolov so zaskrbljujoči, medtem ko se  apostol Juda od te skupine oddaljuje. Umetnik je potem naslikal še en prizor. Na stebru ob freski je naslikano drevo, na katerm je upodobljen Juda, ki se je obesil, nad njim na veji pa  hudič, ki se mu smeje.  Izredna ljudska domišljija, saj srednjeveške freske so slikali preprosti slikarji, ki pa so bili prežeti z vero.

Nizozemska pisateljica Lot Vekemans se je spopadla z eno od najbolj zagonetnih tem iz Nove zaveze, ko je na oder postavila monodramo z vznemirljivo zgodbo o Judu Iskarjotu. V Tržaškem gledališču jo je režiral Igor Pisan, vlogo pa je zaupal igralcu Primožu Forteju.

Iz dramske vsebine takoj zasledimo judovski način branja  Svetega pisma, ta zahteva, da se bralec sam poglobi v vsebino svetopisemske zgodbe in jo tako na njemu lastni način tudi sprejme, še več; iz nje naj stke svojo zgodbo. Pisateljica se nasloni na dve različni izročili; prvo je Sveto pismo, drugo pa protestantsko pojmovanje same zgodbe. To dvoje pa tvori skupek dvomov, tako, da se Judovo sporočilo v monodrami ne dotakne odpuščanja in konča s tragedijo. Kljub temu je tokrat  igralec dal gledalcem vedeti, da je Juda ljubil svojega Učitelja.

Nekateri razlagalci Svetega pisma so napisali, da ko je Juda Iškarijot priznal svojo krivdo – izdajstvo – je sprejel nase krivdo vsega človeštva, zato njegovo smrt lahko primerjamo s smrtjo Jezusa.  Drudi razlagalci Svetega pisama, pa povdarjajo,  da je Juda pomagal Jezusu, da je izvršil svoje poslanstvo.

Pri tokratni drami pozorni poslušalec lahko zapazi, da avtorica gre še korak naprej v judovsko tradicijsko izročilo, ki ga poznamo iz Svetega pisma Stare zaveze, kjer je bil potomec egiptovskega Jožefa prodan v sužnjost za 30 srebrnikov. Za isto vsoto je Juda Iškariot izdal (prodal) Jezusa.

Ob koncu drame Juda vstarja pri svojem početju, ker v sebi vidi mesijansko vlogo. Po avtoričnem pogledu je Juda izpolnil svoje življenjsko poslanstvo, ki mu je jo dodelil Bog. Po sporočanju Svetega pisnma, pa vidimo, da je Jezus opominjal učence pred izdajo, celo Judo je nagovoril, naj se čim prej odloči, kar želi storiti,  čeprav on tega ni razumel.

Režiserjev trud  pri monodrami se je videl tudi pri igralcu samem, saj se je v vlogi Jude zelo trudi, ko je skušal ponotranjiti Judov lik, da bi ga gledalci čim bolje doumeli – razumeli.

 Judova drama je lahko tudi zavajujoča, v kolikor se je gledalec po predstavi napačno zamislil in dobil vtis, da je zlo nekaj nujnega.

Ob koncu morda še to: “V nekaterih gledališčih pred predstavo z biblično, enako z versko (religiozno) tematiko skušajo gledalce na predstavo pripraviti s kratko predstavitvijo, tokrat z branjem teksta iz Svetega pisma, ali celo s kratkim pogovorom z režiserjem.” To je pomembno predvsem zato, ker je danes pri sodobnem človeku v povprečju versko znanje zelo pomankljivo in  biblična ali verska tematika pri marsikaterem gledalcu ne dojame  bistva sporočila, ki ga predstava nudi.  Prepričan sem, da je tudi ob tej predstavi Juda, marsikateri gledalec ostal nenagovorjen, kljub igralčevemu trudu, ker ni bil sposoben se v predstavo poglobit, prav zaradi premalega poznaja Svetega pisma.

Read Full Post »