Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for maj 2019

Velikonočni prazniki so še vedno prazniki, ko se srečujemo z znanci, sorodniki ali domačimi.Obiskala me je gospa, ki veliko sodeluje v cerkvi, pa mi mimogrede zastavi vprašanje:
“V kolikor bi se Vi še enkrat odločal, bi se odločil, da bi bil duhovnik v takšni Cerkvi, kot je danes?”
Priznam, da sem bil v veliki zadregi, kaj naj sploh odgovorim. Res je, da se z marsičem ne strinjam, kar se danes dogaja v Cerkvi, kot tudi ne kako se razporejajo, ali rešujejo določeni problemi, ki so in bodo vedno, ne samo v Cerkvi, ampak tudi v družbi, v zakonskem življenju, dokler bo obstajal svet.
Duhovnik – oprostite tudi družinski oče, če je iskren – nosi svoj stanovski poklic (duhovnik – duhovništvo, oče – očetovstvo) v prsteni posodi, zato naj se zaveda (duhovnik, kot družinski oče!), da je ta prstena posoda krhka. Še posebej je krhka, če prestopimo prag božje ljubezni in se od Boga oddaljimo! Spomin me poroma v Janezov evangelij, ko je Jezus vprašal Petra, če ga ljubi. Ta mu je odgovoril: “Gospod, ti vse veš, ti več, da te imam rad!” (Jn 21, 15-17) Prav k tej brezmejni ljubezni poziva Jezus svoje duhovnike. (Enako družinske očete). Vsak kristjan je s svojim življenjem priča bivanja, ki je onstran zemeljskega bivanja. Vsi smo imeli čas za premislek, ko smo stopili na to pot in to ne samo duhovniki, tudi družinski očetje (!), ko smo si svojo življenjsko pot izbrali svobodno in z vso odgovornostjo. Duhovnik se mora vsaki dan zavedati, da Kristusovo oznanilo ni od tega sveta, je pa za ta svet. Duhovnik pa živi na tem svetu, za druge. Nič manj ne živi družinski oče za svojo družino, kot duhovnik za svojo župnijsko skupnost. “ Njegov duh (duhovnikov in očetov) uhaja v prostor in čas, ter se dotika neizrekljivega.” (Alexis Carrel) Tako ni ovire, da bi duhovnik ne mogel bolje ljubiti, bolje razumeti in pomagati, tistim, za katere je odgovore.
Res pa je, da duhovnik lahko preživi svojo duhovniško službo, le s posebno milostjo, to je dar, ki ga imenujemo zelo preprosto; stanovska milost. – Oče ima svojo stanovsko milost očetovstva, duhovnik pa stanovsko milost duhovništva!
Tarnamo, da primankuje duhovnikov. Res je znatno manj posvečenj in tudi semenišča so manj zasedena. Pozabljamo, da je v prejšnjem stoletju mnogim pomenil duhoviški poklic socialni vspon, zato veliko mladih, ki je bilo po semeniščih ni bilo dovolj zrelih za to, saj so želeli pobegniti iz svojih skromnih okolj. Bili pa so tudi sinovi gospodovalnih mater, ki so hotele stanovati po župniščih in tam imeti glavno besedo. Kljub vsemu so bili tudi v tistem času odlični duhovniki. Od tedaj, do danes pa smo doživeli globoke družbene spremmbe in duhovnik bodočnosti ne bo več pričal svoje poklicanosti samo z močjo vere, ampak tudi s svojo uravnovešenostjo, svojo plemenitostjo, predvsem pa bo moral biti ljuden blizu. Zanimivo je ob tem dodal kardinal Schönborn: “ Duhovnik danes mora biti poglobljen, uprt proti večnim ciljem. Biti bo moral tudi zelo zrel, moral se bo posvečevati resnemu študiju in se predvsem redno izobraževati.” Spomnim se Matejevega evangelija: “Učencu zadošča, da postane kakor njegov učitelj.” (Mt 10,25), kar pomeni, da k duhovnikovem življenju spadajo tudi razočaranja in neuspehi, ob raznih podtikanjih, saj je Jezus svojo življenjsko pot končal na križu …
Ne nazadnje, kar pa mora biti pred vsem tem, je še nekaj, kar velja za duhovnika, kot za družinskega očeta: “ Oba moreata moliti. Le tako lahko izoblikujemo značaj in tudi svojo notranjost. Duhovnik (tudi družinski oče), se mora zavedati, da mu bo Bog neizmerno več podaril, če mu je brezpogojno predan, kajti naše bivanje na zemlji je pot k Bogu, prepleteno z vsponi in padci.

Read Full Post »

Iznenadilo me je poročilo o tiskovni konferenci, ki jo je imel Sveti Oče na letalu pri povratku iz Maroka. V enem od odgovorov novinarjem, je omenil tudi Bosanskohercegovskega nobelovac Iva Andrića in njegovo delo Most na Drini, ko je Sveti Oče vsporejal dijalog med muslimani in kristjani.
Vprašanje je postavil maroški novinar: “Kakšni so po vašem plodovi obiska v večinsko muslimanski državi, kot je Maroko?”
Papež je odgovoril: “ Srečen sem, kot sem bil srečen, na obisku v Saudski Arabiji in sedaj v Maroku, da sem govoril o stvareh, ki so mi pri srcu; to je o miru, enakosti in bratstvu med ljudmi.” Potem nadaljuje: “Bil sem zelo presenečen besedam iz romana Most na Drini Iva Andrića. Tam piše, kako je ta most naredil Bog z angelskimi krili, da ljudje med seboj lahko komunicirajo. Ta most je sredstvo komunikacije. To je zelo lepo in to sem videl v Maroku. To je prečudovito!”,
Roman Most na Driniu je Ivo Andrić napisal leta 1945. Zanj je leta 1961 dobil Nobelovo nagrado za književnost. V središču tega romana je most na Drini v Višegradu, ob katerem Ivo Andrić plete svojo pripoved o zgodovini Bosne in Hercegovine, s stki in sunki tamkajšnjih različnih kultur in narodov.
Osrednji lik romana v Mostu na Drini je Alihodža, ki govori o mostu, kot Božjem spoju in obuja legende, ko so angelci na njihovih krilih nosili ljudi preko težav in tegob.
Iz tega kratkega povzetka se vidi, da ima Sveti oče v svojem spremstvu, še prej v pripravi svojih apostolskih potovanj, tudi osebe, ki dobro poznajo Balkan in njeno zgodovibo.

Osrednji lik romana v Mostu na Drini je Alihodža, ki govori o mostu, kot Božjem spoju in obuja legende, ko so angelci na njihovih krilih nosili ljudi preko težav in tegob.
Iz tega kratkega povzetka se vidi, da ima Sveti oče v svojem spremstvu, še prej v pripravi svojih apostolskih potovanj, tudi osebe, ki dobro poznajo Balkan in njeno zgodovibo.

Read Full Post »