Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for junij 2019

Kadarkoli se zaustavljam v 1. Mojzesovi knjigi, se mi postavlja vprašanje, kakšen odnos naj imamo do družin, ki so nasprotje obliki družine,kot jo je ustvaril Bog, ali kot radi rečemo – normalna družina?
Prebral sem, da je v Italiji kar lepo število istospolnih družin. Neglede kakšen odnos imamo do tega vprašanja, se z njimi srečujemo. Prav tako se srečujemo z “njihovini” otroki, ki jih imajo. To so dejstva in ta dejstva je treba tudi upoštevati. Ali je to naravno, ali ne, ali je to prav, ali ne, ali je to normalno, ali ne – o tem se je in se bo razpravljalo – dejstva so dejstva in otroke iz take oblike družinskega življenja dobivamo tudi v šole, kot tudi k verouku za zakramente.
Prva stvar pri vsem tem je, da imamo do teh ljudi, ko se nam približajo nek človeški odnos. V življenju se z marsičem ne strinjamo, prav tako marsikaj ne odobravamo; pa vendar je. Tako so se na pragu našega vsakdana znašle tudi družine v taki obliki. Zanimivo je, da ne obstajajo neki cerkveni napotki, kako naj duhovnik pristopa, ravna, ali celo kontaktira z osebami, ki živijo v takšnih družinskih skupnostih. Edino kar mu ostane je, da člane teh skupnosti sprejme, je do njih razumevajoč in da jim koliko se da tudi pomaga, bodisi s kakšnim nasvetom, če ga rabijo, kot tudi, ko zaprosijo za zakrament njihovega otroka, se z njimi prijateljsko pogovori.
V okolju, kjer so take oblike družin pogoste, se velikokrat organizira tudi posebna srečanja zanje, še zlasti, če se imajo za verne. Prebral sem celo, da so istospolne družine z njihovimi otroki organizirale romanje v Lurd. Kako je to izgledalo in kako je to potekalo ne vem, vem samo to, da so romali skupaj z duhovnikom. – V kolikor je bilo takšno romanje organizirano iz strani Cerkve, je verjetno za vse to vedel tudi lokalni škof in duhovniku, ki je romanje vodil dal tudi primerni napotek. Vsaj tako se sklepa. S tem, pa ni nikjer rečeno, da takšne oblike družinsekga življenja Cerkev podpira, nasprotno – s tem, ko se tem istosponim družinam približuje v taki obliki, kot so zanje srečanja, romanja in podobno, jim želi duhovno pomagati, da bi njihovi otroci, ki so prikrajšani za normalno starševstvo, kljub vsemu rastli v neke normnalne ljudi, pa tudi kristjane.
Zaustavil sme se tudi ob zapisu, ki je opisoval romanje družin,ki so ločene. Tudi tu je bil zraven duhovnik. V zapisu me je presenetila vest, da so otroci ločencu, ki ni bil z njimi napisali razglednico z romanja in vsi pripisali: “Ati, ali mama – zate sem tu molil!”
Neglede kaj si ob tem mislimo, spoznamo, da je bila gesta duhovnika, ki je organioziral takšno romanje pohvalevredna. Gotovo se je marsikateremu staršu, ko je prejel takšen pisni pozdrav orosilo oko!
Dotaknil sem se samo dveh oblik družin, ki so in so danes dejstvo. V kolikor se s tema dvema oblikama družinskega življenja srečujemo, bodimo do njih strpni in jim pomagajmo v kolikor rabijo našo pomoč.

Advertisements

Read Full Post »

Ko govorimo o relativnosti in sorazmerni enakovrednosti različnih kulturnih stvaritev in tudi kultur, se v takšnem pojmovanju skriva nevarnost, ki je danes zelo pogosta, ko kulturno življenje, pa tudi samo življenje, izgubi svojo smer in svojo smiselnost. To je vsesplošni relativizem. Tu se zastavlja vprašanje, kako naj se razvija človeški duh? Komu naj služi kultura življenja? Ta in podobna vprašanja privedejo do novih vprašanj: “Čemu življenje? Čemu človek? Kaj je absolutno in tudi brezpogojno?” Takšnih in podobnih vprašanj se izogiba veliko ljudi, med nimi so tudi verni.
Kultura, ki naj bi človeka vodila k resnici, dobremu in lepemu in tako k Bogu, postane igračkanje z nepomenbnim in neresnim. Tako kultura ni več sposobna pokazati na bistvo, na absolutno, na vzvišenost, ker postane kulturno življenje sredstvo manipulacije. Te manipulacije pa so lahko politika; ali pa tudi kakšni kvazi kulturni klani, ko se promovirajo (vgnezdijo) ob lažni kulturi. Tokrat se kultura znajde v vrtincu tekmovanj med skupinami za prestiž, stremuštvom, “plazenju na takšne in drugačne “stolčke, prilizovanja in stremljenju, lov za nagrade in podobnimi častihlepji. Ob tem vse skupaj izpade, kot veliki cirkus, osebe pa, ki se imajo za kulturnike, pastanejo podobni cirkuškim klovnom. S tem se srečujemo velikokrat! Kultura se tako izneveri sama sebi in postane nekulturna.
Vedno je bila kultura odraz nekega odkritja. Podobna je pesmi ki slavi vrednote in če se izrazimo svetopisemsko; hvalnici smiselnosti življenja, saj se v kulturni stvaritvi čuti navdušenje in očarljivost nad življenjsko skrivnostjo, občudovanje in čudenje, nad milostjo kulture bivanja, ker je kultura tudi glasnik – oznanjevalec – nekomu, ali nečemu, kar je globje in višje nad vsemi tuzemskimi vrednotami. Ko pa se kultura odpove takšni resnici, ali vse to ignorira in je angažirana le za korist posameznikov, ali nekemu klanu, ne vidi nebeške stvarnosti in zavrne merila dobrega in slabega, tako, da je lahko vse prav in celo vse res, saj se promovira da ni nič resnično prav, in nič popolnoma res, ko se ne čuti več obvezna z ničemer, ampak ji je glavni cilj njeno ospredje v družbi, nastopih, okolju … Tako izgubi kultura svoj najgloblji pomen in tudi svoje poslanstvo.

Ob vprašanju smisla življenja pa se zopet srečata kultura in vera, saj je vera v Boga istočasno vera v smiselnost življenja. “V začetku je bila Beseda … “ to je smiselna in osebna Beseda! Človekova vera in človekova urejenost nam potrdita naše spoznanje, da je vredno živeti, ker nam je postala naša osebna vera vrednota! Iz zgodovine vemo, da je pri vseh velikih kulturah bila prisotna vera. Čim bolj je vera v kateri koli kulturi bila živo prisotna, toliko višje in močnejša je iz te vere pognalo kulturno življenje.(Koliko resnične verenosti je med našimi kulturniki? Odgovor prepuščam vam!)
Zanimivo je spoznanje, da ko vera povezuje kulturo, istočasno odgovarja tudi na vprašanje: “Zakaj prihaja do tragedij v človekovem življneju?” Kajti: “Življenje se zaiskli šele pod udarcem!” Ob človekovi bolečini padejo “naše” maske, naše igranje pred samim seboj, in se razgali naša prava človekova (osebna) veličina. Trpljenje v vsej svoji grozljivi iznajdljivosti, neusmiljeno razbije vse rešitve našega vprašanja: “Kakšen smisel ima naše življenje?” Bolečina in tožba ne smeta prevladati nad našo vere in tudi ne nad našim upanjem, prav tako ne smeta prizadeti naše ljubezni do bližnejga.
Krščansko pojmovanje Boga ne odpravlja življenjske tragedije, kot tudi jo ne prikriva, s kakšnimi samoprevarami. Človek naj bi vedno hodil v veri in ne v gledanju, saj prav na svojem telesu dopolnjujemo, kar manjka Kristusovim bridkostim. Vedno je in bo kristjan bojeval svoj duhovni boj, saj je razpet med svetom v katerem živi in nebeškim kraljestvom, ki ni od tega svreta. Alii: “Razpeti smo med Kalvarijo (trplenjem) in med velikonočnim jutrom (vstajenjem). Vedno bomo razpeti med svetom, v katerm živimo in nebeškim kraljestvom, ki ni od tega sveta, ali med novim nebom in novo zemljo. To dvoje pa mora biti vodilo tudi pri odktivanju prave kulture, kot tudi pravga smila življenja.

Read Full Post »

ledališča nam pripravijo predstave, ki jih imenujemo kabareti. V teh predstavah se gledalci velikokrat srečujejo tudi z verskimi temami. Te so najrazličneje predstavljene, od zabavnih, da se lahko v miru nasmejemo, pa do zelo nerodnih – lahko bi rekel, da je verska tematika obravnavana neprimerno. Tudi naše reakcije so ob teh dogodkih različne. Nekateri se smejeo in zabavajo, drugi pa se čutijo prizadete in jim je nerodno, saj tega, kot je bilo predstavljeno ne odobravajo. Človek, pri svojem obnašanju ne uporablja samo prirojene gibe, zavestno ali nezavestno, ampak se odziva premišljeno in tudi razumsko. Ljudje neprestano iščemo nekaj novega, saj radi kaj izboljšamo, pa tudi posodobimo. Kulturni postajamo s tem, ko hote razvijamo to, kar nam je naravno dano. Naši sadovi v kulturi so posledica človekove duhovnosti. Prav v kulturi se zavedamo naših ustvarjalnih sposobnosti, ob kulturi se razvija naša samozavest, širi naše obzorje, tako odkrijemo nekaj novega in preoblikujemo sami sebe.

Pri odkrivanju kulture pa se srečujemo s tremi temeljnimi duhovnimi vrednotami. Te so: resnica, dobrota, lepota.
Te tri vrednote – resnica, dobrota in lepota – nas vedno privlačujejo, zato postanejo tudi gonilne sile kulturnega in duhovnega napredka, pri vsakem človeku in so obenem kriteriji za ocenjevnje neke kulturne stvaritve.
Že prvi začetki človekove stvaritve – prazgodovinske upodobitve – imajo religiozne motive in so nekatere te poslikave tudi religiozno prepojene. Razvoj kulture je tako stoletja šel skupaj z vernostjo. Ob tem se mi zastavlja vprašanje: “Kako je mogoč, da so se v polpreteklem času mnogi spraševali, če je kulturni človek (kulturnik) lahko tudi veren?” Iz zgodovine vemo, da sta se vera in kultura vedno oplajali, poglabljali, prežemali …
Te tri gonilne sile; resnica, dobrota in lepota niso samo gonilne sile človeškega kulturnega in duhovnega napredka, so tudi merilo pri ocenjevanju kolikšno vrednost ima neka kulturna stvaritev. Gonilna moč človekove duhovnosti je njen kriterij, saj se v kulturi združujeta svoboda in pokorščina. Pokorščina resnici, dobremu in lepemu, je edina sprejemljiva, ker ne nasprotuje človekovemu dostojanstvu. Če pa človekovo svobodo omejimo s temi tremi duhovnimi prvinami – resnico, dobroto lepoto – pomagamo, da se ta razcveti. Tako človekova svoboda ne popači človekove samovolje. V tem smislu postane kultura najbolj človeški način človekove vzgoje za družbeno življenje. Takrat postane kultura modrost, življenjska žlahtnost, plemenitost, ali kultivirano človekovo čutenje. Brez tega ostaja kultura le polkultura, ki pa je lahko zelo nevarna.
Kultura je vedno odpirala človeku neskončna obzorja in postavlja človeka v neskončnost njegovih zmožnosti. S tem pa mu celo odkriva omejenost in nezadostnost, kar človek lahko naredi. Kulturni človek se s kulturo zaveda svoje omejenosti in končnosti, zato ničesar ne precenjuje, kot tega tudi ne časti po božje, ker pred ničemer ne malikuje. To mu pomaga, da ustvarja prostor za zdravi, zreli pogled na Boga, zato tudi kulturne dejavnosti presoja v luči vere in osebnih verskih vrednot.

Read Full Post »