Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Biografija’ Category

2bd64d7b967017e313e305532023f668_l

In memoriam
Anđelko Klobučar (1931 – 2016)

V hrvaškem glasbenem svetu je bil Anđelko Klobučar znan, upoštevan pa različno. Rodil se je v Zagrebu, njegov starejši brat Berislav je svetovno znani dirigent. Anđelko je diplomiral na zagrebški Glasbeni akademiji leta 1955 na zgodovinsko-teoretskem oddelku. Obenem je še študiral orgle pri prof. Franju Lučiću in kompozicijo pri prof. Milu Cipri. Orgle je izpolnjeval v Salzburgu. Kot štipendist francoske vlade je bil v Parizu od 1965 – 1966 in tam spoznal majvažnejše predstavnike tedanje francoske orglarske šole.

Na zagrebški Glasbeni akademiji je predaval od leta 1968 do upokojitve in to teoretske glasbene predmete (solfeggo, polifonijo). Pozneje se je povezal z Inštitutom za cerkveno glasbo, kjer je poučeval fugo, polifonijo, orgle in orglarsko tehniko. Leta 1992 je postal redni član Razreda za glasbo in muzikologijo pri Hrvatski akademiji znanosti in umetnosti in leta 2012 dobi naslov emeritus Zagrebške univerze. Manj znano je, da je skupaj s prof. Hugom Bergantom in prof. Hansom Haselböckom zasnoval dispozicijo za orgle v ljubljanskem Cankarjevem domu.

Izvedel je nad petsto orglarskih koncertov in to od Pariza (Notre-Dame, Westminstrski katedrali-London, v Moskvi, veliki dvorani leningrajske akademije in na vseh večjih orglav v bivši Jugoslaviji… Njegov glavni orglarski reportuar je bil Bach, C. Frank, O. Mesisiaen in glasba hrvaških skaldateljev.

Ustvarjal je orgelsko, orkestralno, solistično in komorno glasbo. Njegov glasbeni opus obsega nad 230 skladb, med katerimi so trije veliki koncerti, kot tudi glasba za 120 filmov.

Njegova ljubezen do cerkvene glasbe se zrcali v velikem številu maš, psalmov in motetov. Lahko zapišemo, da je bil eden od Hrvatov, ki je napisal največji opus hrvaške resne glasbe. Glavno mesto pa imajo vsekakor orglarske skladbe in sakralna dela. Ob 900. obletnici zagrebške nadškofije je skomponiral znano Papeško mašo (1994), ki je bila izvedena tudi ob obisku Janeza-Pavla II. Na področju liturgične glasbe je poznan po duhovnih popevkah (Ti Gospodine ljubiš sva bića…), otroško cerkveno glasbo (Zlatna harfa), motete (Otče naš, Se dan, Isus že), marijanske korale, večernice, kantate (Preminuće sv. Franje), evharistično molitev za otroško mašo … Bil je tudi obnovitelj hrvaške cerkvene glasbene dediščine, kjer je sledil vzoru predhodnega cecilijanskega gibanja.

Več kot dvajset let je bil organist v zagrebški stolnici in orglal pri vseh važnejših liturgičnih opravilih. Mogoče je bil bolj znan v inozemstvu, kot doma, vendar je na “njegovih stolnih orglah” postal središča oseba, ob katerem se je oblikovala, kresala, pa tudi rojevala liturgijska glasbena kultura Hrvatske. V tistih jeklenih časih, ki so bili pri Hrvatih drugačni, kot pri nas, je dobival veliko polen, vendar je kljub vsemu ostal redni stolni organist in bil neka siva eminenca, saj ga je politična smetana jemala z rezervo, kot “umetnika z obrobja”. Do študentov je bil strog, pa tudi razumevajoč. Ko je pri igranju na orgle kaj “zaškripalo”, je običajno rekel: “Pa da, kad budete kopčali bude bolje … “ Spomin mi poroma v čas, ko so zagrebški bogoslovci snemali prvo ploščo z duhovnimi popevkami. To so bili “ŽETEOCI”. Ker je veljal za neko markantno glasbeno osebo, je imel tudi svoj ugled in dištanco. Tako je bilo tudi pri bogoslovcih. Ojunačili so se in prišli do njega. Najprej jih je začudeno pogledal. Ko so mu povedali kaj hočejo in pokazali njihove glasbene umotvore, je vzel svinčnik in začel popravljat, dodajati in piliti… Tudi njemu gre zahvala za glasbeni uspeh, ki so ga imeli ŽETEOCI, pa tudi Arsen Dedić, ko je z ŽETEOCI zapel tisto prelepo pesem “Majka Marija”, v kateri je upodobil dalmatinsko mater in tako ovekovečil svojo mamo, kar je rad pripovedoval, saj mu je ta bila vzornica v glasbenem, pa tudi v življenju nasploh.

Advertisements

Read Full Post »

mati-tereza

Read Full Post »

cercil-foto

Zapažanje Winstona Churcill.

Sir Winston Churchill je bil brez dvoma zanimiva osebnost ob koncu 19. in v začetku 20. stoletju. Bil je pogumen vojak, briljantni angleški novinar, izredni politik , državnik in britanski premier. Umrl je 24. januarja 1965 v visoki straosti 90 let Leta 1953. so mu podelili Nobelovo nagrado za knijiževost, za svoj obširni literarni opus: “Druga svetovna vojna “, ki je izšel v šestih knjigah (1949 -1952). Zanimiva je utemeljitev: “Sir Winston Churcill prejme Nobelovo nagrado za literatuto, za mojstrovino pri popisovanju tako zgodovinskih in biografskih okoliščin, v briljantnem slogu, kot branilec vzvišenih človeških pravic.”
Leta 1899 je, kot novinar imel zanimiv nagovor na novinarski konferenci, zato ga prinašamo: “Kako strašni so uroki, na katerem sloni Islam in njegovi častilci. Fnatična blaznost je pri človeko zelo nevarnma,kot hidrofobija (strah pred vodo) pri psu. Učinki so vidni v mnogih državah, lahkomiselne navade, zanemarjanje kmetijstva, počasno poslovanje, negotovost imetja, vse to je tam, kjer vladajo Prerokovi privrženci. Degradirana čutnost oropa to življenje, oliko, vljudnost, dostojanstva in svetosti.
Dejstvo je, da mora vsaka ženska v Mohamedovem pravu pripadati moškemu, kot njegovo absolutno premoženje, bodisi kot otrok, žena – to je oblika suženjstva, ki ne bo izumrlo.
Posamezni muslimani lahko kažejo odlične kvalitete, vendar vpliv vere ohromi socialni razvoj vsem, ki sledijo Islamu. Daleč od tega, da bi izumrl je Islam militaten in obenem vera spreobračanja. Razširil se je po vsej centralni Afriki. Dvignil najuspešne bojevnike na vseh koncih in če ne bi bilo prisotno krščanstvo, še zlasti v zavetju znanosti, proti katerim se bori, bi civilizacija moderne Evrope padla, kot je padla civilizacija starega Rima. ( Sir W. Churcill Reke vojne London – str. 248-259).
Sir Winston Churcill se je s tem pisanjen dotaknil tudi islamskih verskih voditeljev. Malo kdo ve, da je v islamskih državah na podeželju, glavnina prebivalcev še danes opisnjena samo z lokalnim jezikom (narečjem), uradni jezik države pozanjo le nekateri, pa tudi tisti, ki zlasti zadnja leta obiskujejo šole. Glavna pisna oseba je krajevni verski voditelj. Njemu zaupajo in on jih vodi in to ne samo duhovno, ampak tudi gospodarsko in politično. Z begunci danes bežijo tudi lokalni verski voditelji, ki tudi na begu imajo isto vlogo, kot so jo imeli doma. Čeprav ne smemo pri tem zanemariti vseh tistih, ki z begunstvom mastnno služijo. Več ali manj je to poznano.
Ker je v Islami verski voditelj spoštovan in upoštevan je njegov namen čisto drugačne od sedanje vloge rimokatoliškega duhovnika. Če k temu dodamo, da je Islam vera mož, žene ostajajo v podrejenm položaju, potem je dojemljivo, da Islam ima bodočnost, neglede kje in da bo vpliv Islama na kulturo, gospodarstvo, pa tudi civilizacijo močan tudi v Evropi. V koliko že ni?

Read Full Post »

Pierre Teilhard de Chardin
(60 let od smrti)

schardenLetos mineva 60 let od smrti nemirnega jezuitskega duha, Pierra Teilharda de Chardina. Rojen je bil v francoskem mestecu Sarcenet 1. maja 1881. Po mamini strani je bil v sorodu z Voltairom. Polnoleten je vstopil v Družbo Jezusovo. Kratek čas je poučeval na liceju v Kairu fiziko. Na pariški Sorboni je končal paleontologijo. Zaradi kritičnih stališč, ki jih je zastopal v predavanjih, je zapustil pariški Katoliški inštitut in se, kot se lepo reče, leta 1923 “umaknil” na Kitajsko. Naslednja leta je krožil od kontinenta do kontinenta in sodeloval pri najrazličnejših ekspedicijah v zvezi s pomembnimi znanstvenimi odkritji. Po drugi svetovni vojni ga za kratek čas zasledimo v Franciji, zadnja leta pa je preživel v New Yorku in tam umrl na veliko noč 1955.
Pravijo, da je Teilhardova strogo znanstvena dela prekril prah, čeprav je še vedno zelo veliko citiran v najrazličnejših razpravah. Ostal pa bo nesmrten v mistično-duhovnih spisih, ki odražajo izredno pričevanje vere v Jezusa Kristusa. Bil je vedno zvest Cerkvi, redu, ki mu je pripadal, in tudi človeku. Od vodstva Cerkve kot tudi od svojega reda je doživljal velika nasprotovanja. Pri vsem tem je zanimivo, da so v nekrologu v Osservatore Romano 10. 6. 1981, torej le nekaj dni po Teilhardovi smrti, zapisali: “Sodobni čas bo znal ceniti pričevanje poenotenega življenja tega človeka, ki ga je v globini prežel Kristus.”
Slovencem pa tudi Jugoslovanom je bilo Teilhardovo pojmovanje sveta desetletja nepoznano. Živeli smo za železno zaveso, kamor drugi miselni tokovi razen marksističnih sploh niso prišli. Šele ko smo dobili v hrvaščini in pozneje v slovenščini prevode njegovih del, smo ga počasi odkrivali. Leta 1950 so se v zahodni Evropi zelo širili Teilhardovi krožki, kjer so brali, razpravljali, pa tudi meditirali njegova dela. Danes jih skoraj ni več, pa ne zato, da bi Teilhard ne bil aktualen, pač pa zato, ker je po eni strani kot pisec zahteven, čeprav veliko stvari pove zelo preprosto, po drugi strani pa je njegovo duhovnost zasenčil pokoncilski duh. Kot zanimivost lahko povemo, da so v pastoralni konstituciji Cerkev v sodobnem svetu, Veselje in upanje, njegove misli, kot je ta: “Kristusa in Cerkve si ni več mogoče predstaviti zunaj sveta in zunaj človeškega snovanja.” Tu vidimo razlog, zakaj so se mnogi oklenili Teilhardovih misli – prav zaradi te globinske potrebe.
Med njegovimi pomembnimi zaslugami je tudi ta, da je v svojih spisih skladno združil pogled modernega znanstvenika in modernega vernika. Dokazal je, da tudi moderni svet lahko spet postane skupno živo svetišče. Ta “kozmična zavest” pri sodobnem človeku ni več v ospredju tako kot v času, ko je Teilhard živel. Sodobni človek išče in je že našel nove simbole Smisla. Svet kozmosa se je sodobnemu človeku oddaljil, ker mu je bližji psihosocialni svet.
Vernik danes lažje doživi Kristusa v občestvu – verski skupnosti sester in bratov. Človeku ni več “odskočna deska” k Bogu kozmos, ki ga obkroža, ampak skupno bratsko življenje ali občestvo verujočih.
Teilhard nas je opozarjal, da mora človek določiti smisel svojega bivanja v okviru sodobnega pojmovanja sveta. Ob tem mora človek sam določiti svoj odnos do vesolja, in to danes, ne šele za stoletja, ko bo takratna znanost odkrila še kdo ve kaj novega. Prav tako je tudi človek z razumom dolžan izreči svojo besedo, če ne želi zanikati človekovega dostojanstva, vrednote človekove zavesti in pomena Boga.

scharden -grob

Read Full Post »

Ambrož-madžarska

Gospod Ambrož, povejte nekaj o vaši domači družini.
Rodil sem se 5. junija 1939 v Zagori pri Plaveh. Bili smo majhni kmetje, živeli skromno. Pri nas doma nismo veliko molili. Oče mi ostaja vedno v spominu kot močna, poglobljena osebnost. Zelo rad je bral. Z bratom sta prestala prvo svetovno vojno. Istočasno sta bila ujeta na ruski fronti in se nato vrnila domov. Dom in Doberdob lahko sedaj primerjam. Ko nekdo pride na Doberdob, vpraša, kje je tisti grob? – Doberdob, slovenskih fantov grob. Odgovorim: »Pri nas doma, ko sta se oče in njegov brat vrnila iz vojne, je bilo potrebno vsaditi krompir. Vse njive pri nas pa so bile pokopališča.« Naši starši so torej prvi krompir sadili med grobove. Znana pisateljica Suzana Tamaro je to začutila in zapisala: »Tukaj živi nenvaden narod, da je preživel, je srkal umrle.«

Vaši posebni spomini iz otroštva?

Prvi spomini so na vojno, nato pa na šolo takoj po vojni. Obiskoval sem jo v Plaveh in je bila Anglo-ameriška s slovenskim učnim jezikom. V Desklah, kjer je župnija pa sta bili dve osnovni šoli V spodnjem delu vasi je bila anglo-ameriška, v zgornjem delu pa partizanska. Zgoraj je bila učiteljica tovarišica, na steni so imeli Stalina in Tita, vmes pa križ, spodaj so klicali učiteljico gospodična, na steni so bile podobe Churcilla in ameriškega predsednika ter seveda križ. Ameriški vojaki so, ko je bil ameriški državni praznik, prinesli svojo zastavo. Takrat smo dobili čokolado. Učiteljice so bile zelo dobre, ravno so končale učiteljišče v Gorici. Glavna predmeta sta bila slovenščina in računstvo. Nižjo gimnazijo sem obiskoval v Novi Gorici.

Kako ste začutili duhovniški poklic?

Nato sem obiskoval Kmetijsko srednjo šolo v Mariboru in bil potem predavatelj za vinogradništvo in kletarstvo v srednji šoli v Ložah pri Vipavi. Istočasno še asistent na fakulteti za mikrobiologijo. Stalno, še bolj pa zadnja leta me je nagovarjal neki klic, da nisem tu doma. Ko sem šel v bogoslovje, me je oče prosil, naj ne grem – pridi domov. Sam pa sem z neko lahkoto šel v Ljubljano. Leta bogoslovja so bila zame izredno lepa. Še danes občudujem način življenja, ki smo ga tam imeli. To nas je izoblikovalo za življenje in tudi za poklic. V bogoslovju je bilo takrat zelo veliko starejših fantov. Bili so primeri, ko so prihajali iz različnih poklicev in hodili v večerno šolo. Novo mašo sem imel skoraj pri tridesetih letih, leta 1967.

Vaša prva duhovniška službovanja.

Nedeljski kaplan v Idriji sem bil zelo kratko. Od tam pa so me kar naenkrat poslali v Grahovo ob Bači. Dobil sem v resnici še dve župniji, Nemški Rut in Oboke. V Oblokah je bila krasna cerkev svetih Treh kraljev, ki je sedaj obnovlje in ima najlepši baročni oltar pri nas. Ta del namreč ni bil porušen v prvi vojni. Fronta je segala do Svete Lucije, gor po Baški grapi pa ni več šla. Območje pa je bilo zato močno zaznamovano z drugo svetovno vojno, zato se je čutil strah pri ljudeh v odnosu do Cerkve. Danes tiste Grape ni več, zelo se je izpraznila. Ukinili so tovarno v Podbrdu, industrija šepa tudi v Tolminu.

V šematizmu smo prebrali, da ste bili večkrat kaznovani.

To so bili zabavni trenutki, ki se jim danes smejem. Seveda, tedaj pa ni bilo tako lahko. Npr. Stojimo pred pokojnikovo hišo za pogreb, vsi vame strmijo. Naredim kretnjo, češ, gremo. Seveda je šel križ pred zastavo. Nastal je spor in prišla kazen. Drug primer: v zagnanosti sem v stari Gorici kupil lučke. Obesili smo jih na dve smreki ob cerkvi. Na lepem dobim vabilo k sodniku za prekrške. Obsojeni boste, je dejal sodnik. Lučke motijo strojevodjo vlaka, ki vozi po progi pod cerkvijo. Ravno tam je signal. Strojevodja bo gledal vaše lučke in spregledal signal. Plačati sem moral precej, kolikor sem dobil za maše dva meseca. Zbirali smo tudi denar za zvonarja v Rutu, ki je bil takrat trdnjava komunistov. Vsaka hiša bo dala toliko, kot so vredna tri jajca, sem oznanil. To pa je bilo hitro preveč. Sledilo je romanje na sodišče in zopet sem maševal en mesec za plačilo kazni… Milo se mi stori, ko v Novi Gorici srečam novinarja, ki je v tistem času moje delovanje obeledanil z mastnim naslovom v Primorskih novicah: Klerikalizem v Baški grapi! Izredno na piki pa so me imeli zaradi razširjanja Družine in Ognjišča. Želim in to še danes, da bi imela vsaka verna družina Družino. Ni jim šlo v račun, da je bilo toliko naročnikov. Na pošti so videli, da prihaja več Družine kot takratnega Komunista. Zato so hitro začeli širiti po hišah mladinsko revijo Antena. Nekaj številk Družine so tudi zaplenili. Niso niti imeli časa priti podnevi. Ponoči, ob enih zjutraj je pozvonila policija. »Prišli smo po Družino.« »Nimamo je,« sem odvrnil. »Kako je nimate, saj ste jo včeraj dobili?« »Smo jo že raznesli.« »Kdo?«. »Ne vem, kdo je bil to«. Ponovno sem romal k sodniku za prekrške in zopet en mesec maševanja za plačilo kazni…

Ne dolgo tega je minil mesec verskega tiska. Vaš pogled nanj.

Še vedno zelo podpiram verski tisk. Še posebej v zamejstvu med Slovenci. Laže gre z Ognjiščem, da pride v družine, ker je mesečnik, malo teže je z Družino, ki je tednik. V Doberdob prihaja petnajst izvodov, kar po svoje ni veliko. Pride pa nekaj več goriškega Novega Glasa. Zdi pa se mi, da mesec verskega tiska duhovniki premalo izrabimo. Tisk je in ostane sredstvo, ki je pred televizijo in internetom. Kar preberemo, ostane. Lahko podčrtamo, še večkrat pogledamo. Drugje stvari gredo hitreje ali sploh mimo. Tiste družine, ki vsaj nekaj čutijo s Cerkvijo, bi morale biti naročene na Družino. Priznati moramo, zadnje čase je postala pestra, zanimiva, prinaša sestavke različnih zvrsti, tako nam odpira obzorje, ki nam ga drugi tisk in televizija ne da. Morda bi še poskusili z akcijo, vsak, ki se poroči, dobi Družino v dar.

Kako ste prišli v Števerjan, na drugo stran meje?

Nekega dne je prišel k meni dekan iz Sovodenj g. Komljanec in dejal: Pregledali smo celoten šematizem in smo ugotovili, da si edini najmlajši, ki si bil rojen še v obdobju Italije. V Števerjanu pa se je izpraznil mesto duhovnika. Šlo je namreč za čisto drugačen stil življenja. Duhovnik je tu svoboden, v Sloveniji v tistih časih tega ni bilo v tolikšni meri. Težave so nastale tudi v povezavi z italijanskim državljanstvom. Po skoraj treh letih v Števerjanu sem prišel v Doberdob in tu sem že osemindvajseto leto.

Več kot devetdeset odstotkov vaših faranov je Slovencev.

Doberdob je zadnja zahodna slovenska vas. Tu se konča Kras in strmo pade v Furlansko nižino. Slovani oz. Slovenci se niso od tu dalje ustalili. Bolj jim je ustrezal gorski svet, kar je bil Doberdob. Na naši cerkvi imamo zato napis: Od nekdaj tu živi Slovencev rod – Doberdob, Slovencev grob! Danes je kar nekaj italijanskih družin, prav tako tudi narodnostno mešanih zakonov imamo veliko. Živimo v neki simbiozi, vsaj razumemo se, če so že stiki bolj redki! Veliki večini italijanskih družin pri nas so jim tukajšnji domovi postali spalno naselje. Delajo v Trstu ali drugod in čez nedeljo gredo k staršem. Tako se tu ne vraščajo. Nekoč je bilo to enojno ozemlje. Ljudje s Krasa so hodili mimo Doberdoba na delo v ladjedelnico v Tržič ali drugam v Furlanijo. Leta 1947 pa je prišla meja, ki je popolnoma prekinila vse stike med nami Kraševci. Ljudje niso takoj uvideli novega stanja, še manj razumeli pomena meje. Zato je bilo tedaj veliko žrtev na meji. Kot se je odkrilo, so pobite pometali v kraška brezna, vozili so jin tudi v brezna v Trnovski gozd, celo sežigali so jih v apnenci v Solkanu. Tu je bil po vojni zadnji krematorij v Evropi. O vsem tem se še vedno samo šušlja …

V Doberdobu je slovenska banka, gostišča, vrtec, osnovna šola in nižja srednja šola s slovenskim učnim jezikom.

Že v slovenski vrtec, zlasti v Romjanu, prihaja zadnja leta zelo veliko italijanskih otrok, ki doma ne govorijo prav nič slovensko. Zastavlja se vprašanje, zakaj hodijo v naš vrtec? Nekaj iz prepričanja, da je kvaliteten, pa tudi se velikokrat sliši ugotovitev zlasti tistih italijanskih staršev, ki so izobraženci: »Prvi narod, s katerim se bo srečal naš otrok, je Slovenec, ne Nemec ali Anglež!« V šoli v Romjanu je prvih pet razredov osnoven šole, enako na Doberdobu, kjer je še triletna Nižja srednja šola z malo maturo, kamor pridejo tudi učenci iz Romjana.. Predmetnik je v glavnem enak, kot v Sloveniji, z razliko pet ur italijanščine več in eno ali dve uri verouka. Lepo število italijanskih dijakov hodi tudi na višje slovenske šole v Gorico ali Trstu. Po maturi jih kar precej študira v Ljubljano. To se je pospešilo šele zadnja leta, pred tem so tja hodili le nekateri. To »odpiranje« do Slovencev se je pri mladih italijanih začelo zlasti s silvestrovanjem v Ljubljani, o katerem se sploh ne razmišlja. Dolgo je namreč za velik del tukajšnjih Italijanov veljalo, da je onstran meje drugi svet, jezik, ki ga ne poznamo. Iz Sežane vsako leto na silvestrovo zvečer odhaja vlak prepoln mladih (ki so vse do Benetk in Padove) in se nato vračajo z vlakom v jutranjih urah. Poznam fanta, ki izhaja iz popolnoma italijanske družine, je po opravljenem doktoratu na Univerzi v Ljubljani na vprašanje, kaj si ti, dejal: »Jaz sem Italijan s slovensko kulturo!«

Biti veren pomeni biti tudi Slovenec?

Slovensko biti veren, je nekaj drugega kot italijansko biti veren. Italijanska vernost je bolj zunanja, sentimentalna, polna takšnih in drugačnih praznovanj, pa še polna kiča. Naša vernost, tudi zaradi življenja v bolj skromnih razmerah, pa je bolj duhovna, tudi bolj resna. Že na zunaj naš človek izraža drugačen profil. Če gledamo naše starejše ljudi, sta v njih neka tipično slovenska toplina in dobrota. Zelo radi ohranjamo Slovenstvo z ljudskim petjem, tudi cerkvenim. Za praznike ljudje radi pojejo litanije. Imamo tri ali štiri pevske zbore v kraju, tudi v cerkvi je lep zbor, ni pa tradicije otroškega zbora. Želel bi, da bi starši v Sloveniji pri otrocih negovali čut za lepo slovensko besedo, to je bogastvo, ki smo ga prejeli od svojih prednikov.

Na pročelju cerkve triptih s podobami in slovenskim napisom, zadaj mozaika sv. Cirila in Metoda, na ambonu prav tako njun relief, v cerkvi polno podob slovenskih avtorjev in motivov. Cerkev je popolnoma slovenska.

Sem pač okužen z zgodovino umetnosti. Krivda je na mojem profesorju dr. Vojeslavu Moletu, ko je bil še v Krakovu, preden se je odselil v Origon, kjer je tudi umrl. Naša cerkev ima sorazmerno precej slovenskega. Na ambonu je zelo lep relief solkanskega kiparja Borisa Kalina. Mozaika slovanskih apostolov v oknih zadaj na cerkvi spremlja napis: »Sv. Ciril in sv. Metod, varujta Slovencev rod!« Na pročelju cerkve je mozaični triptih z osrednjim likom Matere bolečin kot spomin na prvo svetovno vojno, sv. Urh in sv. Martin, zavetnika župnijske cerkve in župnije s pripisom: Sv. Martin uči nas dobrote. Pri sv. Martinu se prevečkrat, daje poudarek na vinu. Vendar je njegova veličina v delitvi plašča s siromakom, to je v dobroti.

Ali torej tudi vaš pastoralni pristop temelji na dobroti, pozornosti do ubogih, obrobnih v vseh pogledih?

Takole bi odgovoril. Te dni je gospa Marija Rožič v Števerjanu praznovala svojih častitljivih sto let. Spodobilo bi se, da bi ji poslal darilo, pa mi je ona kot nekdanja hvaležna župljanka poslala rože in knjigo s posvetilom: Gospodu Ambrožu Kodelju ob mojem stotem rojstnem dnevu. – Ni to plemenita dobrota, vredna posnemanja?

Kako je sedaj v zamejstvu z rabo Slovenščine?

Vsi naši škofijski uradi v Gorici imajo dvojezične napise na vratih. Kmalu po odhodu dr. Oskarja Simčiča v pokoj pa so slovenski v pritličju stavbe izginili. Ni pa na nadškofiji trenutno nobenega Slovenca. Skavti imajo svojo slovensko vejo in se zelo trudijo za slovenščino. Ko gre za naša prosvetna društva v zamejstvu, je večkrat težava in ovira razdeljenost na levi in desni politični tabor. S tem smo v Doberdobu precej »pometli«. V cerkvi smo imeli nedavno zelo lepo uspelo božičnico, ki jo je organiziral ženski zbor Jezero, imenujemo jih »pupe«, kar pomeni večno mlade dečve, ne glede na leta in ga vodi naš organist g. Dario. Pripeljale so dva zbora, otroški iz Domja pri Trstu in moški zbor iz Štmavra. Pri velikonočni procesiji redno sodeluje vaška pihalna godba »Kras«, ki mogočno zaigra Povsod Boga, da človeka spreleti srh. Prav tako igra ob farnem žegnanju. Godbo vodi mlad in perspektiven kapelnik g. Patrich. Imamo tudi pritrkovalce, ki so pod skrbnim vodstvom g. Mariota. Župnijsko glasilo Beseda je zanimivo predvsem po tem, da pride na dom, ne obtiči v cerkvi, da se vidi, kaj se v župniji dogaja.

Vsako leto greste z župljani na večdnevno romanje. Lansko leto ste bili v Srbiji.

Lani smo se najprej ustavili v Beogradu. Vodiči pri ogledu Dedinj in mesta so bili objektivni. Obiskali smo znamenito, še nedokončano cerkev sv. Save. Najdlje pa smo bivali na planini Tara in v samostanu Rača, ki je na naše ljudi, ki ne poznajo pravoslavja naredil lep vtis, kot oaza miru. Presenetil nas je vodič – mlad veren mož, ki nam je stvari prikazoval v luči vere. Tako smo se srečali s srbsko vernostjo. Poznam srbskega meniha o. Amvrozija. Živel je v starem samostanu Kovilje, ki so ga po dvesto letih obnovili, mistično življenje, potem ko je ostal sam od treh menihov, ki so odšli, ker je bilo preveč naporno življenje. Ob njem sem tudi odkril, koliko poklicev in izobražencev imajo v samostanih. Srbski vladika iz Niša je povedal: Če ima vsaka patriarhija (škofija) vsaj en samostan, v katerem sta dva dobra meniha, je za Srbsko pravoslavno Cerkev to velik blagoslov.

Kako je z verskim jedrom v vaši župniji?

Primorci imamo med drugim tudi to hibo, da marsikje po naših župnijah ni tradicionalnih župnijskih jeder. Verjetno je to dediščina fašizem, se nadaljevalo v času komunizma – njegov vpliv je namreč segal tudi čez mejo. V današnjem času pa se s pomočjo Župniskih pastoralnih svetov tudi to izboljšuje. Celo pri naših izobražencih pogrešam tisto vernost, ki je njim svojska. Mogoče je temu kriv način življenja, ki jim je bil vedno ugoden, ni jim bilo treba se za vero žrtvovat, zato velikokrat tudi ne čutijo neko žejo po globlji osebni povezavi z Bogom, kar je gotovo velika škoda zanje in za nas vse.

Družinsko življenje vaših župljanov.

Število porok zadnjih deset let niha. Tudi lepo število krstov imamo. Veliko družin zelo čvrsto drži skupaj. Seveda, kot povsod, težave so! Povečini so družine z enim ali dvema otrokoma, nekaj jih je s tremi. Kljub temu so otroci urejeni. Očitno je, da se danes ljudje prepozno poročajo. Sicer so različni razlogi zato, vendar otroci želijo mlade starše, ne »dedke in babice«. Tako so si bliže.

Ali je na dolgi rok ogroženo tudi Slovenstvo brez novih slovenskih duhovnikov?

Gotovo. Letos goriška nadškofija nima nobenega bogoslovca. Kot je urejeno zakonsko življenje milost, je tudi duhovništvo velika milost. Vidne so generacijske razlike, seveda, vsaka je plod svojega časa. Lik duhovnika je danes precej drugačen kot nekoč. Zapažam, da so se zadnja leta duhovni poklici v Sloveniji nekam čudno oblikovali. Tudi v okolju ni pravilnega čuta do duhovnika samega. Svet gleda na vse in tudi na duhovništvo skozi zmaterijalnost. Tega pa mladi sodoben človek težko razume. Tudi slovenski škofje bi morali biti z nami bolj povezani. Morali bi priti k nam v zamejstvo birmovat. Zakaj ne!? Pred leti je naše otroke birmal stiški opat. Nepozaben dogodek je bil to za nas.

Že štirinajst let pišete svoj blog, izdajate knjige, pišete pisma bralcev v časopise in revije?

Vsak ima svoj konjiček. Prej sem zelo rad hodil v hribe. Ko sem bil v Grahovem, sem tudi dvakrat na teden šel na Triglav. Sedaj je moj konjiček pisanje. Ob koncu leta dobim izpisek, koliko bralcev ali klikov je bilo. Na začetku jih je bilo do dva tisoč, sedaj od štirideset do petinštirideset tisoč. Z novim programov pa smo odkrili, v katerih držav ga največ berejo: Najprej so iz Slovenije, nato sta obe Ameriki, v Italiji nisem pomenben. Kar nekaj jih je iz Avstralije, zelo veliko kakih 120 iz Nove Zelandije,   iz Rusije jih je redno okrog 30, iz Srbije kakih 10, nekdo redno bere z Islandije, pa kar dva iz Kazahstana. – Imamo tudi svojo župnijsko spletno stran.- Izdali smo s prevodi ga. Jolke Milič, dvojezični Križev pot – Via crucis s slikovno opremo Alekse Ivanc – Olivieri na besedilo Daneta Zajca in Ljubezen in smrt – Amore e morte, ki vsebuje dvojezične Zajčeve pesmi z Lakovičevo ilustracijo Kraške apokalipse. V tej knjigi je zadnje Zajčevo besedilo, ki mi ga je poslal z Golnika, ko je bil že proti koncu življenja … Zanimive so pesmi Vilija Steguja – Quando giacerò sottoterra, in pesmi z notami Zore Saksida – Psst! Otroci pojo, ki jih je uglasbil prof. Stanko Jericijo. Poskrbeli smo tudi za album Frančiškove sončne pesmi z ilustracijami s. Pavla Bajc. Pa še celi kup razglebic premoremo in še tri osebne znamke Doberdoba, poleg vodiča naših dveh cerkva na Doberdobu in v Jamljah.

Vidno živite z literaturo, poezijo, prozo, radi imate slikarstvo, sploh umetnost.

Vsak človek ima poleg poklicnega dela tudi nekaj svojega. Vsaj bežno sem rad na tekočem, kaj kje izide, zato rad brskam po knjigarnah in knjižnicah. V kolikor zmorem redno obiskujem pomembne razstave, v Ljubljani in Benetkah. Velikokrat grem tudi na koncerte, še zlasti ljubim klasično glasbo … Takšen je moj svet. Iz njega živim in srkam svoj vsakdan … To je kot molitev. Zame molitev ni samo rožni venec, brevir. Molitev mi je ves dan, vse je prepleteno z njo. To, svojo osebno duhovnost dosežete z leti. Karl Rahner ima lepo misel: »Kjer je tvoja duhovnost, tam je tvoj Bog! Tisto duhovnost tudi sam živiš!«

Read Full Post »

Dve stališči sta zanimivi pri Edvardu Kocbeku. Prvo je njegovo stališče do politike in drugo do ideologije. Kadar se je pri njem porodila kriza in ga gledamo kot Kocbeka ideologa ali Kocbeka politika, tedaj je vedno spregovoril s poezijo. Z liričnim pesniškim izražanjem je presegel svoj neuspeh ali celo polom, ki ga je doživel v politiki. Prav tako je s poezijo presegal ideološke konflikte. To dvoje bralca pri njegovi poeziji opozori, da mora njegovo poezijo brati pazljivo. V njegovi poeziji se prepletata na eni strani mojstrovina pesniškega samogovora, na drugi strani pa se jasno vidi njegov osebni zaslepljeni pogled v prihodnost. »Pred vsako oviro je utapljal oči v sanjsko slepilo, iz vsake zagate je znal izpesniti izhod, ki je bil tudi slepi tir, a tirnice so vztrajno naravnane v videnje odrešenja.« (J.Snoj Zbornik 1987)
Dr. Anton Trstenjak je o Kocbeku zapisal, da je bil dober pesnik, a slab politik. Dr. Janko Kos pa je povedal naravnost: »K njegovi pesniški nadarjenosti sodi zraven tudi njegova narcisoidnost. Pesniki so sicer narcisoidni, a pri Kocbeku se je ta narcisoidnost stopnjevala v neko načrtno gojenje, ko zavzeto konstruira lastno doživljanje in se z njim opaja. V njegovih dnevnikih je zelo opazna paradoksalna razlika med sposobnostjo tega narcisoidnega ogledovanja samega sebe in pa dejanskim položajem, v katerega je bil postavljen.« (J.Kos, Pesnik v pogrezu zgodovine). Zanimiva je misel Jožeta Snoja: »Kocbek si je ob vsakem zaplezanju nemudoma spesnil novo plezalno varianto … V bistrovidnem in daljnovidnem Kocbeku je namreč vseskozi tičal tudi Kocbek, ki je pred dejstvi dostikrat zavestno zamižal. Bil je zadovoljen, da je bil spet zraven na kakšnem pomembnem sestanku, pa je vse slabo pozabil … Spomladi 1943. je bil politično zlomljen in jeseni odstranjen s političnega prizorišča. A duševno, človeško, nikdar ni bil strt. Bil bi, če bi bil samo politik in ideolog. Bil pa je predvsem pesnik in zdaj se je otresel v pesmih, jalovega političnega taktizerstva in apriornega ideološkega strateštva in se ugreznil v poravnavo z usodo, zbujal je vtis otroško srečnega človeka … Kocbek je naš največji mojster pesniških samoprevar. Pred vsako oviro je utapljal oči v sanjsko slepilo, iz vsake zagate je znal izpesniti izhod, ki je bil tudi slepi tir, a tirnice so vstrajno naravnane v videnje odrešenja. Najusodnejša prevara je bila vera v spreminjanje sveta … Kljub temu je sejal in vel … ( J.Smej – K. zbornik 1978). Ob vsem tem pa ga v času, ki ga je živel, ne smemo opredeliti za opozicijskega misleca. To dokazujejo tudi njegovi dnevniški zapisi, ki kažejo na Kocbekovo politično razdvojenost, saj na eni strani ostaja celo politično lojalen, ko so njegovi članki takoj po drugi svetovni vojni napisani celo tako, kot se je tedaj pisalo. Ko pa je ugotovil, da je odpisan, pa je postal kritičen in celo zbadljiv.
Njegove osebne ideje so bile trdne in močne, zato ga tedanje razmere niso zlomile. Prepričan je bil v humani socializem, v simbiozo krščanstva in marksizma in ostal zvest etničnemu in političnemu jedru slovenskega človeka. V tem človeku je v vsej osebni globini dojel slovensko in hkrati tudi svetovno stvarnost v tedanjem zelo zmedenem času. Prav zato ostaja svojstven velikan v naši zapleteni slovenski narodni zgodovini.

Read Full Post »

(Duhovnik, pesnik, mislec in prevajalec )

stegu

Vili Stegu se je rodil na Premu pri Ilirski Bistrici 29. novembra 1943. Po gimnaziji v Postojni  je nadeljeval študij na Teološki fakulteti v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen v Logu pri Vipavi 29. junija 1969 in je 13. julija pel novo mašo v cerkvi sv. Helene na rodnem Premu. Kot kaplan je služboval v Desklah, Gorenjem polju 1969 – 1970, v  Solkanu 1970 – 1973. Na Vojskem nad Idrijo je bil župnik od 1973 do 1975. Od 1975 do 1989. pa je bil izseljeniški duhovnik v Ingolstadtu v Nemčiji. Umrl je 26. septembra  1989, ko je bil doma na počitnicah. Pokopan je na Premu.
Poleg dušnopastirskega dela se je bavil s pisateljevanjem in pesništvom, pa tudi s prevajanjem. Bil je soustanovitelj revije 2000. Leta 1985 je revija 2000 izdala knjigo Simone Weil Trepet in poslušnost, ki jo je on pripravil. V njej so zbrani različni sestavki te znane judovske filozofinje, ki jih je tematsko prevedel in zaokrožil v knjigi.  Do sedaj sta izšle dve njegovi pesniški zbirki: Quando giacero’ sottotera – 1991 na Doberdobu – uredil Ambrož Kodelja in Ugašajoće sanje 1996  v Ljubljani pri Društvu 2000, ki jo je uredil prof. Peter Kovačič, z žal neustrezno spremno besedo.
Čeprav je Stegu zadnja leta živel v tujini, je redno ohranjal stik  s slovenskim kulturnim prostorom. Napisal je vrsto esejev o tedanji Sloveniji. Obenempa prevajal znane mislece, kot so Stephan Rosenzweig, Miguel de Unam, Leon Bloy, Martin Buber, Simone Weil, Emanuel Levinas, Emanuel Mounir in druge.
Njegova poezija izpoveduje tragiko sodobnega človeka , ki ga globoko muči in ve, da iz te duhovne krize ne vodi nobeno slepilo, še manj čustveni paradoks vere. Duhovno krizo mora posameznik pretrpeti sam, zato človeku ostane samo brezpogojna vera v Boga.
Stegu je bil pesnik strastnega dvoma in žive, globoke vere, prepojen s hrepenenjem po nesmrtnosti in s spoznanjem, sodobne razcepljene zavesti, ob razklanosti razuma in srca, z neprestanim hrepenenjem po večnosti.

Read Full Post »

Older Posts »