Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Članek’ Category

Začelo se je zelo preprosto. Dospelo je pismo s črnim robom, kar sporoča, da gre za neko žalovanje. Ko odprem in začnem brati, nisem vedel, ali je to potegavščina ali resnica.

Vsebina je bila takšna:
»Dragi, kot prijatelja in sobrata Te vabim na pogreb moje župnije sv. Bonifacija v Salzburg – Solnograd v petek ob 18h. S seboj prinesi vijolično štolo in albo. Pri maši bereš prošnje, zato ne pozabi na očala!« Sledil je žig in podpis.

Ker sobrata poznam, sem se najprej zamislil, potem pa vseeno sklenil, da se odpravim na Solnograško. V župnišču smo bili poleg župnika še štirje. Ko ga vprašam, kje je pokojnik, je mirno odgovoril: “Ga bodo pripeljali!”

Odšli smo v cerkev in pred oltarjem čakali na pogreb. Cerkev je bila nabito polna, prav tako tudi kor, kjer je bil zastopan zelo velik zbor.

Ko je odbila ura, zaslišimo igranje godbe na pihala, ki je igrala žalostinko in vsi smo spoštljivo vstali in čakali, kaj bo.

Godbeniki so z žalostinko prikorakali v cerkev, za njimi pa krsta s spremstvom štirih grobarjev in seveda pred krsto župnik župnije sv. Bonifacija.

Po tamkajšnji navadi g. župnik najprej pokadi krsto in nato stopi do ambona. Tedaj so grobarji odprli krsto in župnik je spregovoril:

»Dragi in spoštovani uzaloščeni zbor! Naš pokojnik je sedaj zadnjič v naši cerkvi. Vsi se boste zvrstili, da ga še zadnjič pozdravite. Greste pa tako v vrsti mimo krste, kjer s poklonom počastite pokojnika, in nato skozi zakristijska vrata ven. Če pa kdo želi, lahko pride nazaj v cerkev, kjer bo bogoslužje za nas vse. Upam, da bodo sobratje duhovniki ostali in z nami somaševali!«

Najprej smo šli do krste mi duhovniki. Bil sem med zadnjimi. Za menoj je bil še kapucinski pater. Ko pridem do krste, se poklonim in pogledam, kakšen je videti pokojnik. Na veliko čudo zagledam v krsti svoj obraz. Zresnim se, še enkrat pogledam v krsto in zazijam – v krsti ni mrliča, ampak ogledalo! Malo nerodno se obrnem, pogledam levo in desno, vsi se držijo sila resno, in odkorakam do zakristije, na plan in skozi vrata nazaj v cerkev. Na trgu pred cerkvijo so se »pogrebci« zbirali v manjše gruče in nekaj razpravljali. Kaj, ne vem. 

Sedem na svoje mesto pred oltarjem in poslušam rekviem, ki so ga peli na koru. Ko je prišel zadnji do krste, so prišli pogrebci, krsto zaprli in jo odnesli iz cerkve. Ta se je napolnila in ljudje so čakali, kaj bo. 

Ko so pevci odpeli rekviem, je župnik stopil k ambonu in začel: “Ste videli, kdo je bil v krsti? Obraz vsakega od nas! Vsi smo pokojniki, saj ste se v krsti sami prepoznali. Pokojni smo zato, ker nič več ne jemljemo resno ne zakramentov ne molitev, še manj skupnosti naše župnije. Tako smo pokopali našo brezbrižnost. Tisti, ki mislite, da je čas, da se nekaj spremeni, ostanite pri maši in skupaj odvrzite brezbrižnost in hinavščino do Boga, kajti Bog potrebuje nas, mi pa Njega, če želimo, da to naše borno življenje pripeljemo v njegov objem.« Nato je pristopil k oltarju in začel mašo.

Med mašo sem večkrat poškilil po cerkvi. Bil sem radoveden, kaj se sploh dogaja. Verniki so bili zelo resni. Videlo se je, da se jih je dotaknilo. Vrsta za obhajilo je bila izredno kratka. (Slišal pa sem, da je naslednjo soboto bila dolga vrsta pred spovednico!)

Zamislil sem se: Kaj bi bilo, če bi jaz zorganiziral tak spektakel? Bi me moji verni Kraševci vzeli resno ali bi bil že naslednji dan z dekretom iz nadškofije poslan v kakšno poboljševalnico? – Tudi danes ima Cerkev za določene duhovniške izgrede svoje poboljševalne ustanove, ki jih imenuje z lepo besedo: »Centri Božje dobrote« … Sicer bi se tam mogoče celo lepo počutil, saj bi skrbeli zame, me prevzgojili in ko bi se vrnil, bi v cerkvenem atriju postavil veliko ogledalo, takšno, kot ga uporabljajo solisti pri vajah. Moje verno ljudstvo pa bi se v ogledalu ogledalo, koliko so se v enem tednu postarali. Ker pa bi imelo ogledalo še sposobnost opozarjanja naše notranjost, pa bi se pri vsakem, ki bi imel kaj na vesti, zameglilo in ga opozorilo, da je skrajni čas, da se to lepo »pošlihta«.

Advertisements

Read Full Post »

Znanec mi pomoli pod nos predvolilno brošuro občine Gorica v Sloveniji. Takoj dostavi: “Poglej kdo vse kandidira na občinskih listih. Največ je prosvetnih delavcev, potem sledijo komunikologi, pa učitelj Yoge, pa ljubitelica plesa, ljubiteljica glasbe … Na teh listih ne vidim gospodarstvenikov. Kaj je z njimi?” Mogoče so se naveličali politiziranja in raje delajo! Sem pripomnil. Kako mnaj bi neko občinsko upravo vodili ljudje, ki sploh nimajo pojma o gospodarstvu? Se ti ne zdi, kot izgleda bi se nekateri prosvetni delavci zelo radi znebili mularijo, ki postaja vse bolj predzna, da ne omenjam njihovi staršev. Ampak poglej: “ Obstajal je tudi klerikalizem na eni od list! Kandidira tudi nekdo iz Cerkve Večnega zvonenja, to je nedopustno, saj vedno govorimo, da je Cerkev ločena od države!

Ne razumeme naziva Cerkev večnega zvonenja? Kaj tam celi dan  v nedogled zvonijo?      Pri nas je nastal raus, ko je sveto jutro zvonilo ob 6-h in ne ob 7-h, da je celo naš vikar, ki je pravnik podučil našega nadškofa, ki celo pravo predava na univerzi, da mora biti pri zvonenju red in je zato nadškof, na predlog našega vikarja napisal dekret, ki je obsegal pol strani v časopisu, kako naj zvonimo. 

Nikogar ni motilo, če na občinski volilni listi kandidira voditelj Cerkve većnega zvonenja. Motilo pa bi, če bi samostanski brat iz Kapele nastopal na volilni listi, kot varuh frnacoskih kraljev. Potem bi videl, kakšen cirkus bi bil v mestecu vrtnic. Takoj bi se oglasili, da je to klerikalizem, pa četudi je kandidat samo ponižni brat sv. Frančiška, ki pa kljub vsemu ima pomembno vlogo, saj varuje krste Burbonov. To dokazuje, da v našem ljubem mestecu vrtnic imajo za klerikalizem različna merila, ali celo ta merila razlagajo tako, da klerikalizem spada samo v Rimokatoliško Cerkev, ostale verske skupnosti pa sem ne uvrščajo. To razlikovanje lahko tolmači vsak po svoje, kot ve in zna, zato se ni nihče spotaknil ob tej volilni listi. Sicer pa, to se je dogodilo v mestecu vrtnic, ki niti ne več kaj je,  je to mesto, je tg ali je vas.

Ob vsem tem pa sem bil prijetno presenečen, ko mi je kolega povedal, da imajo v pisarnah NSi v Ljubljani na steni križ. Še več: “Pred vsakim zasedanjem skupščine povabi voditeljica poslanske skupine ga. Ljudmila Novak v pisarno NSi, vseh 90 poslancev,  tiste ki želijo, da skupaj molijo in tako sejo priporočijo Bogu. Ta običaj so prevzeli po nemškem parlamentu, kjer tako dela nemška stranka CDU.”

Vidiš, tudi to je neki napredek, ki se ga lahko zapomnimo.


Read Full Post »

Središče življenja je človek in središče neke civilizacije je celina

IMG_5886 copia.resized

Velikokrat slišimo, da živimo v egocentričnem času. Če opazujemo dogodke, ki se odvijajo okoli nas,  ugotovimo, da je v tem kar nekaj resnice. Večina ljudi  najprej poskrbi, da se ima ugodno, ali kot smo svojčas rekli, pravočasno  si posteljejo. Šele potem, če je čas, poskrbijo, da se kaj malega postori tudi v okolici, kjer živijo. Ta egocentrizem se je vedno odražal v nekoliko višji družbi ali pri ljudeh, ki so finančno dobro stoječi. Povsod so izjeme in zakaj bi ne bile tudi tu. Človekov ego – jaz  se lahko razvije v sila neprijetno navado, tako da določeni ljudje ne vidijo ob sebi nikogar in tako živijo v času, ki je odmaknjen od realnosti okrog njih. Ta pojav je vedno bolj izrazit pri priseljencih. Ti se velikokrat sploh ne želijo vključiti v okolje v katerem so. Ostajajo sicer del njega, imajo do njega svoje zahteve, ne trudijo pa se, da bi se v to okolje  vključili, kaj šele dejansko in aktivno sodelovali. So sicer del kraja, vendar imajo do njega samo zahteve, ne čutijo pa nobenih obveznosti, razen tistih, ki jih kot državljani do civilne oblasti morajo izpolnjevati. (Velikokrat jim je celo Cerkev obstranska stvar in jo uporabijo samo tedaj, če jo slučajno potrebujejo npr. za pogreb. Tedaj znajo biti nekateri sila jezikavi in vsevedni …) To čutimo vsi, ki imamo priseljence med seboj.

Znani so primeri ob izgredih po Evropi. Posneti intervjuji z mladostnimi izgredniki so zelo poučni. Čeprav marsikdo govori tekoče evropski jezik (nemščino, francoščino), se je iz njihovega govorjenja kazal odpor do vsega, kar jim država, kjer bivajo nudi. Jasno se je odražala zahteva: Dajte nam zaposlitev, da bomo  s svojim denarjem svobodno razpolagali, potem pa nas pustite pri miru, da živimo svoje življenje, kot ga živimo sedaj, in se v nas ne vtikajte in spoštujte naš/!/ način življenja! Torej: okolje naj spoštuje njihov način življenja in ne oni način življenja v okolju, kamor so prišli! Razumljivo je, da s takšnim početjem prihaja do najrazličnejših zapletljajev in se običajno tudi ne dajo rešiti, ker sta tu dva bregova ali dva različna miselna svetova, ki imata sila malo skupnih stvari.

Vsak narod pripada neki celini. Tudi Slovenci smo del Evrope in Evropa je del nas. Isto je z drugimi narodi, ki živijo na evropskih tleh. Evropska civilizacija se po svoje razlikuje od ameriške, kaj šele od civilizacij na drugih kontinentih. Za razliko od drugih civilizacij se je evropska civilizacija vedno odpirala k drugim civilizacijam se zanje zanimala in celo dopuščala, da so se neevropski vplivi vtapljali vanjo. Vse to iz zgodovine poznamo že davno pred odkritjem Amerike, kaj šele z nastopom kolonizacije.

Vsaka civilizacija je usmerjena vase, lahko bi rekli, da je egocentrična ali celo avtohtentična, kar pomeni, da ima svoje avtohtone korenine. Avtohtona korenina evropske civilizacije je gotovo tudi (in ne samo!) krščanstvo. Ko to nekaterim omenimo, pobesnijo in začnejo naštevati vse mogoče ugovore in končno ob pogovoru pridemo do tiste modrostne razgovorne prvine, ki je podobna modrovanju: »Kaj je bilo prej – jajce ali kura?«

Čisto slučajno sem se v letošnjem vročem poletju seznanil z dvema razpravama iz knjige: »Vpogled v krščansko Evropo«. Napisal jo je prof. dr. Josep Weiler, po prepričanju jud. Vse skupaj bi ne imelo velikega pomena, če bi ta judovski pravni strokovnjak svetovnega slovesa ne zagovarjal krščanske identitete Evrope. Prav presenetil me je njegov izrazni slog z bogatimi superlativi o evropskem krščanstvu, tako da sem končno podvomil o njegovem verskem prepričanju in sem neko znanko poklical po telefonu in jo zvedavo vprašal, zakaj ta jud govori o krščanstvu s takšnim spoštovanjem. Mirno mi je odgovorila: »Nisi ga nikoli poslušal. Če bi ga, bi videl, da mož misli z lastno butico in ne tako, kot smo navajeni z najrazličnejšimi dolgoveznimi razpravami, ki so »napredne« samo tedaj, če govorijo slabo o krščanstvu. Krščanstvo je Evropi dalo svoj pečat. Dalo pa je tudi dušo! Evropejci pa s svojo namišljeno civilizacijo to preziramo in se tako vtapljamo v neko tujo, necivilizirano miselnost, ki nam jemlje naše korenine in našo bitnost!«

Ta ugotovitev je sila zanimiva in se splača o njej razmišljati, zlasti še tedaj, ko se tudi v našem zamejskem prostoru nekateri trudijo, da bi zameglili pomen krščanstva za evropsko civilizacijo in s tem tudi pomen krščanstva za našo(!)  tukajšnjo (!) slovensko(!)  identiteto, pa tudi za naš tukajšnji slovenski narodni obstoj!

Read Full Post »

Advent

adventna-molitev

advent - decekadvent - decek

Read Full Post »

Velika večina mladih je do Cerkve neutralna

 

prvi zvoncek 1Spomin mi poroma na ta dogodek. Bilo je pred dobrim desetletjem. Satarejša ženica je redno nekjajkrat na leto prihajala naročat maše za milost vere. Otroci so se ji raztepli po svetu, ona pa je ostala sama doma v enni od cerkljnanskih vasi. …

Vsi ki smo zaskrbljeni, da bi mladi ostali, ali ohranili vero se velikokrat sprašujemo, kako bi jim to lahko posredovali, ali pomagali pri tem. Verni se zavedamo, da je velika milost biti veren. Pozabljamo pa, da sedanji mlajši rod ima čisto drugi odnos do vere, kot smo ga imeli v njihovih letih mi. Zastavimo si nekaj vprašanj:

Kakšen odnos imajo mladi do Cerkve?

Velika večina jih je do Cerkve neutralna. Jo sicer ne odklanjajo, obenem pa tudi nimajo stika z njo. Ena od poti, ki bi jo v takšni situaciji morali imeti starejši je lahko ta: Za danšnjo mladino je odločilno srečanje s starejšim »na višini oči«. To pomeni, da govorimo in se srečujemo z njimi kot enakopravni ali enakovredni partnerji, seveda z vsaj malo dištance. To ne velja samo za verska vprašnja, ampak za vse stike, ki jih kakorkoli imano z mladimi. Seveda obstajajo tudi mladi, ki so tesno povezani s Cerkvijo. So pa zopet drugi, ki se imajo za cerkvene, pa se pri njih to ne vidi…

Kje naj mladi človek dobi podlago za krščansko življenje?

Preprosto povsod tam, kjer so dobre krščanske skupnosti. Pa naj bodo to družine, ki so povezane z župnijo, organizacije, kulturne ustanove in podobno, tukaj mlad človek prejme podlago za svoje življenje. Gotovo jo ne bo prejel v družini, ki je izolirana od okolja, kot tudi od Cerkve. Ob poti nas odraslih se mladi orientirajo. Od tega, kar smo jim skušali dati, jim bo vsaj kaj ostalo. Ko bodo odrasli, pa si bodo ubrali svojo pot in če je v njih delček verskega, bodo to ohranili, lahko celo nadgradili in posredovali v življenju, ki ga bodo živeli.

Kaj je z veroukom in po nekod s predmetom etika?

Opazno je, da družbene teme, ki danes zaposlujejo odrasle, ne igrajo pri mladih velike vloge. Zanje se v glavnem začnejo zanimat tik pred redno zaposlitvijo. Velika večina mladih danes o tem ne razmišlja. Zelo pa jih zanima, kako bodo lahko dobro živeli in kaj vse bodo imeli! Na vsa ta vprašanja pa mladi lahko dobijo odgovor prav pri verouku. Tega jim pouk etike ne more dati. Tu je bistvena razlika med tema dvema predmetoma. Znano je, da velika večina mladih je dobra, so dobri dijaki in dobri delavci, med njimi je veliko poštenosti in odprtosti do vsega, kar je dobro. Kot povsod, so tudi tu izjeme.

Cerkev in njena dobrodelnost!

Velike važnosti je tudi ta, da Cerkev dela čim več dobrega in to na vseh področjim, bodisi na socialnem, pedagoškem, kot tudi na gospodarskem področju. Ko mladi to zapazijo, se ji podzavestno približajo, jo lahko celo vzljubijo in ostanejo v Cerkvi tudi dejavni.

Kako mladim pomagat, da bi postali zrele osebnosti?

Predvsem bi mladim morali čim več govoriti o celoviti človekovi osebnosti, ki je in ostane podlaga za dobro človekovo življenje. Vsaka osebnost pa se dograjuje in oblikuje najprej doma v družini, potem pa v okolju, kjer nekdo živi. V vsakem človekovem okolju je in bo prisotna tudi Cerkev. Če jo bomo uspeli približati mladim, bo njihova celostna osebnost prepojena tudi z vero, drugače  te ne bodo imeli.  Če se doma z njo ne srečujejo, je to zanje še toliko težje. Tu pa so na potezi najprej starši in šele potem ostali. Cerkev pa bi pri njenem versko vzgojnem poslanstvu morala na te vrednote neprestano povdarjati in tudi nanje opozarjati.

Read Full Post »

V TIHO DEŽELO

In memoriam prof. Alojz Rebula

rebula - slika

Nekajkrat pa sem se le srečal s pisateljem prof. Alojzom Rebulo. Kot študent sem večkrat poslušal njegova predavanja, zadnjič pa sva nekaj več pokramljala na Jožefovem hribu nad Celjem, kjer je za nas duhovnike imel duhovne vaje. Sobrat ga je pripeljal skupaj z njegovo ženo ga. Zoro in ga, ko nam je odpredaval, odpeljal nazaj. Tako je bilo vse tri dni. Mislim, da so to bile edine duhovne vaje, ki jih je za duhovnike, vsaj v Sloveniji, imel laik. Umirjeno, precej tiho, lahko bi rekel z nekim misterioznim glasom, nam je na njemu lasten, pa zato sočen način lomil Božjo besedo. Poslušali smo ga z veseljem – nekoč bi rekli “z odprtimi usti”. Pri pogovoru smo pač malo glasneje govorili, da nas je slišal, če pa je nastala zadrega, je pomagala ga. Zora. Pozneje se mi je utrnila misel, da bi bilo dobro, če bi ga posneli, a takrat se na to ni nihče spomnil, bili smo preveč zvedavi, kaj bo povedal v naslednjem razmišljanju. Vsi, ki smo bili tiste dni pri sv. Jožefu v Celju, imamo na te duhovne vaje nepozaben spomin.

sveca - goreca

Prebral sem večino njegovih knjig kot tudi zapisov z raznih predavanj, ki jih je imel in so pozneje izšla v tisku. Kot pisatelj mi pa je ostal uganka. Mogoče boste rekli: “Vsak pisatelj je uganka!” Drži! Vendar pisatelji ne posegajo tako pogosto po duhovniškem liku, kot je g. Rebula. Res je, da so za nekatere pisatelje teme o duhovnikih zelo zanimive, še zlasti če obravnavajo takšne ali drugačne pikre zgodbice, ki so se zgodile ali pa tudi ne, da pa se iz njih napisati zelo privlačno zgodbo, lahko celo roman … Zgodbice so zgodbice in trezen bralec ob takšnem pisanju o duhovnikih kmalu odkrije, v katerem grmu tiči zajec!

Pri g. Rebuli pa ni tako. Njegovi duhovniški liki so nekaj posebnega v slovenski literaturi. Ob vseh, ki jih srečate v njegovem pisanju, ugotavljate: “Vsi živimo v svetu tukaj in sedaj. Treba je tudi v sedanjem svetu postavljati znamenja delovanja Božjega duha in navzočnosti Božjega kraljestva.” Tako služba duhovnika ni le duhovna, kot bi nekateri želeli, ampak je tudi služba konkretnega, vidnega in telesnega. To se izraža v skrbi za mlade, bolne, ogrožene, potrebne … Jezus je ozdravljal bolne, nasičeval lačne … Vsega tega pa ni delal zato, da bi svet samo izboljševal, ampak da bi prepričevalno oznanjal Božje kraljestvo, da bi ljudje po teh znamenjih živeli v bratstvu in spravi, miru, veselju in pričakovanju končne sreče. Središče Jezusovega delovanja je bilo Božje kraljestvo. Vse to velja tudi za duhovnike. Najprej bi duhovnik moral biti za ljudi božji mož, ki ga Kristus pošilja, da nadaljuje njegovo delo.

Pri duhovniških likih v Rebulovih delih opazimo, da so velikokrat laiki popolnejši od duhovnikov. Ob tem se moramo zavedati, da se to opaža že od prve Cerkve naprej. Tudi škofje niso izjema. Spomnimo se na Origena, ko graja ošabnost in napuh duhovnih ljudi. To pomeni, da njihov poklic presega njihove sposobnosti. Če bi moč odrešenja bila odvisna od slabosti duhovnikov, bi bilo to zanje prezahtevno in sploh ne bi zmogli oznanjati pomena neskončnosti odrešenja. Neizbrisno znamenje duhovništva, ki ga ob posvečenju dobi duhovnik, ni nekaj “več” v primerjavi z laiki, ampak je to znamenje gotovosti, ki duhovnika veže s Kristusom. Duhovniško posvečenje je znamenje gotovosti za občestvo, da Kristusu lahko zaupa. Duhovnik se mora zavedati, da ga to znamenje opominja k ponižnosti in ga nenehno opozarja, da nosi zaklad posvečenja v prsteni posodi (2 Kor 4,7).

Na to in še na marsikaj nas je s svojim pisanjem opozarjal g. Rebula. Podzavestno pa mi je ob novici o njegovi smrti prišla misel: Kako naj služabnik (duhovnik) pričakuje (viden in količinski) uspeh, če je Gospod končal brezuspešno na križu? Služeči značaj duhovniške službe se kaže tudi v odpovedi vidnemu uspehu!”

Božji sen naj vas spremlja v tihoti Posavja, mi pa vam, spoštovani g. profesor, poklanjamo vejico ruja z Vašega rodnega Krasa kot skromno zahvalo za vse!

Read Full Post »

Duhovnikov grob

zapuscen grob

Duhovnikov grob

Grob brez cvetja in sveč.

Okrašen

s plavino neba

in razpršenimi oblaki.

***

Spomini žive

tudi po smrti,

daleč od njegove

samote.

***

Rekli so,

da ga je ljubila?

***

Bila je to

ZGODBA

s tujimi željami,

da bi oni bili to,

kar niso!

Read Full Post »

Older Posts »