Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Članek’ Category

IMG_7006

Literarture ne merimo ne z vatlom in ne z litrom, veseli pa smo, vsaj nekateri, če kaj lepega in svežega preberemo, še zlasti če je to napisal kakšen mlajši avtor. Pustimo, kaj vse izide in česa ne tiskamo: Kje je vzrok, da ponekod mladi (pre)malo pišejo? Ne bi rekel, da je glavni vzrok strah, boječnost itd. Mladi so danes z redkimi izjemami zelo samostojni in tudi pogumni, da ne rečem velikokrat tudi (pre)dzni v dobrem pomenu besede. Prav tako bi si upal trditi, da vsaj nekateri  ne pišejo slabo. Če primerjamo prevodi mlajših prevajalcev iz slovenščine v italijanščino, ti niso  samo dobri, ampak naravnost vzorni. Glede tega se strinjajo tudi tisti, ki se na prevode  spoznajo. Tudi prevodi nekaterih pesmi imajo svojo literarno težo.

Ena od težav s katero se srečujejo mlajši, je nepoznanje jezika. Če sledimo raziskavam zadnjih petih let na področju pisanja v maternem jeziku na naših višjih šolah opažamo, da tako v slovenskem, kot tudi v italijanskem okolju je jezik pri tej populaciji zelo siromašen. Prebral sem, da je rahlo viden napredek samo pri Nemcih v Tirolah. Če kdo nima besednega zaklada, če ne pozna slovnice, ki je sicer zoprna, je pa nujno potrebna, potem od njega kljub fantazijski sposobnosti ne moremo pričakovati kake posebnosti na literarnem področju. Mladi so vse preveč »ujeti« v računalniško tehniko, ta pa kljub širokemu spektru ne daje tistega, kar je za dobro pisno izražanje, nujno potrebno, pa naj bo to v prozi ali verzih.

Čeprav v naših knjižnicah in čitalnicah srečujemo zelo veliko mladih, kar je pohvale vredno, z žalostjo ugotavljamo, da je vse manj tistih, ki literarno delo tudi temeljito preberejo, se ob tematiki zaustavijo, si celo izpišejo to ali ono manj znano besedo ali celo pogledajo v slovar, kako bi se kaj ustrezneje povedalo itd. Mladi obiskovalci po naših knjižnicah so v večini tisti, ki morajo kaj prebrati kot obvezno čtivo, to naredijo na hitro, potem pa delo odložijo, ker jim več »ne služi« in zanje tudi ni več zanimivo. Tako se velika večina premalo poglablja v lepoto knjižnega jezika.

Pomankljivost pri jezikovni vzgoji neglede na jezik, je vidna zadnje čase v površnem podajanju slovnice, sintakse, pomena besed itd. Zato se ne smemo čuditi, če dobimo v šoli takšen stavek: »V kameni dobi je človek imel orodje narejeno iz kamna in mesa!«  Ta stavek nam veliko pove, samo razumeti ga moramo pravilno. Vem, da so jezikovni programi po naših šolah preobsežni, da niso vsi učenci enako nadarjeni itd. Kljub temu pa ostaja še vedno profesorjeva vest do dijakov, zlasti pri maternem jeziku, v vrednotenju znanja, ki ga dijak mora dobiti tudi za ceno večkrat (pre)velikega profesorjevega napora. Mogoče bi bilo dobro, ko bi mlade vspodbujali, naj več pišejo, tudi objavljajo.

Advertisements

Read Full Post »

IMG_6851 a

Na parkirišču iztopim iz avta. Približa se mi neznaka in reče: “Gospod, hvala, ko zame molite!” in odide dalje. Neznana oseb, nisem imel niti čas, da bi jo nagovoril, jo vprašl, kdo je? – Skratka, hladen tuš, pa vendar zagoneten … Obrnil sem se, vsedel v  avto in odšel domov. Ta stavek me je pretresel. Nikoli do danes se mi še ni nihče zahvalil za molitev. Prav tako, kot  drugi, dobivam v življenju zelo malo zahval – gotovo znatno več takšnih ali drugačnih kritik.

Sicer pa, to se običajno dogaja nam vsem, ne samo meni. – Vendar, mene je ta stavek: “Gospod, hvala, ko zame molite!” iznenadil in tudi vznemiril. – Tisti dan sem prvič razmišljal: “Koliko sploh molim za druge, čeprav molim!” Obenem se mi je zastavila kopica vprašajev: “Koliko straši molijo za svoje otroke? “ “ Koliko molita zakonca druga za drugega?  “Koliko molimo za družine, za Cerkev, morda tudi za blagoslov v naših družinah?

Znano je, da so starši,  ki redno dnevno molijo za njihove otroke, pa ne samo zanje, ampak za vse, ki jih  poznamo, saj smo vsi potrebni molitve.

Naša molitev je podobna reki, ki neprestano teče in odnaša s seboj vse, kar se v njej in ob njej nabira…

Pred očmi imam bujno zgodovino ob Genezareškem jezeru, obenem pa mi stopa v ospredje popolnoma okamenela, obdijajoča pokrajina, ki obdaja Mrtvo morje. Zna kdo razložiti ti dve nasprotji? Pred nami se razprostirata dve različni vodi, ki pa sta druga od druge oddaljeni samo nekaj desetin kilometrov. Napajata ju ista reka Jordan z njenim blagoslovom. Odgovor:  “Ker v eno vodo priteka blagoslov in teče iz nje!” Druga pa nima nobenega odtoka.

Podobno je pri človeku; Če samo sprejemamo vase – blagostanje, priznanje, naklonjenost, pohvale, uspehe, ljubezen … ne oddajamo pa nič,  nas zasujeta pesek in sol egoizma. Potem nismo več živa voda, ampak mrtva voda.

Brez večne človekove dinamike, človekove harmonije, jemanja in vračanja v odnosu do ljudi in tudi v odnosu do Stvarnika, prav ta dinamika nam dopušča rast in razcvet, ki nas ne izčrpa, ampak napaja in dopušča, da se spustimo v svojo resničnost, kjer sta svetla in senčna območja naše biti.

Read Full Post »

drazgose.po bitki

O dražgoški bitki se zadnje čase piše drugače, kot smo bili navajeni. Tudi glosa v Primorskem dnevniku, je bila pisana tako, kot se je govorilo v polpreteklem času, zato iz nje nismo izvedeli nič!.

Dražgoše ostajajo svojstven fenomen v slovenski zgodovini. Domačini vam bodo znali povedati marsikaj, med drugim tudi tole:

“Koncem decembra 1941.  so v Deažgoše prišli partizani Cankarjevega bataljona. Vaščani so jih prosili, da bi se iz vasi umaknili, ker v vasi ne morejo biti dalj časa, ker bodo Nemci zanje izvedeli.  Prav tako so domačini parizanom  bili pripravlje nositi hrano v gozdarsko kočo na  Jelovico. Čez dober teden so Nemci začeli vas obstreljevati s topovi.  Partizansko vodstvo se je odločilo za umik in to je bilo  11. januarja 1942, vaščane pa prepustili na milost in nemilost kruti usodi. Še isti dan so Nemci ustrelili 20 vaščanov, naslednji dan pa 21. Istočasno so izselili še 81. vaščanov.

Partizani so imeli 9 mrtvih in 11 ranjenih. Nemci so naredili zasledovalno akcijo in na Mošenjski planini ulovili eno od partizanskih skupin in tam pobili še 12 partizanov. Če seštejemo umrle, vidimo, da je bilo pobitih 62 ljudi. Za nameček so Nemci razstrelili vse hiše, ki niso bi uničene od bommardiranja.

Leta 1976 so pod vasjo Dražgođe naredili spomenik – velik betonski blok in tako začeli slaviti “veličansko zmago.” V ta betonski blok je ugrajena kostnica s posmrtnimi ostanki pobitih Dražgošanov in padlih partizanov. Malo kdo pa ve, da so posmrtni ostanki ubitih Dražgočanov preneseni v to kostnico leta 1976 iz pokopališča ob stari cerkvi, kjer so jih ponovno pokopali skupaj s padlimi partizani. Obiskovalca, pa tudi svojce pobitih moti plošča brez imen, kot da ne bi vedeli, kdo tam počiva.”

Ob vsem tem se zastavlja več vprašanj. Najprej bi bilo treba urediti kostnico s spoštovanjem do pobitih in napisati na ploščo njihova imena s podatki, pa tudi opraviti pokop žrtve, saj so bili domačini verni.

Ob vsakoletni dražgođki proslavi se je treba najprej spomniti trpljenja žrtev in njihovih svojcev. Dražgošani so na pobudo Župnijskega pastoralnega sveta junija 2017 postavili razstavo izbranih fotografij in dokumentov iz zgodovine župnije. Na ogled bodo dve leti. Tako so začeli s proslavo 50. obletnice posvetitve sedanje cerkve sv. Lucije.  Na prvi petek 5. januarja 2018 so začeli v župniji z molitveno devetdnevnico v spomin na ta tragični dogodek. Tako se vidi, da s eje pri domačinih nekaj premaknilo!

Ko se tako sprehodimo ob tem dogodku, ne moremo mimo nekaterih dogodkov ob letošnjem slavju. Domačine, pa tudi druge je motilo sprehajanje fantov, v partizanskih uniformah z orožjem, ki so paradirali po vasi. Zastavlja se vprašanje, ali je to orožje bilo “muzejski eksponat”, ali ne? O letošnjem spominskem govoru ne bi razpravljal. Bil je odraz puhlosti in nepoznavanja dogodka samega, ali pa je bil ta govor nalašč tako pripravljen, da bi se vse skupaj zameglilo in še dalje predstavljalo v luči socialističnega hvalisanja, kar je že davno tonilo v pozabo. Vsi ki boste kdaj koli šli v Dražgoše, bodisi na vsakoletno slavje, ali pa kot izletniki, vedite, da je že napočil čas, da se o tem dogodku, ki ga je med vojno zakrivilo partizansko vodstvo, ne hvalimo, ampak si resno zastavimo vprašanje ali je bilo to potrebno?

Read Full Post »

Za Doberdob velja, da je ‘slovenskih fantov grob’. Gre za zadnjo slovensko vas na zahodu, preden se Kras spusti v furlansko nižino. Tam je že 31 let župnik Ambrož Kodelja, ki je bil lani tudi zlatomašnik. Izdaja knjige, piše blog, je velik ljubitelj umetnosti. V času komunizma je bil tudi večkrat kaznovan.

6

Življenjska pot našega sogovornika se je začel 5. junija leta 1939 pod Sveto Goro, v Zagori pri Plaveh. Božji klic je začutil šele po Kmetijski srednji šoli v Mariboru, ko je že bil predavatelj za vinogradništvo in kletarstvo na srednji šoli v Ložah pri Vipavi. Novo mašo je imel pri skoraj tridesetih letih, leta 1967.

Nekaj časa je bil nedeljski kaplan v Idriji, nato pa so ga poslali v Grahovo ob Bači. V tistem času je bil večkrat kaznovan. Danes se temu smeje, takrat pa ni bilo lahko. Kaznovan je bil na primer, ker je na cerkev v božičnem času obesil lučke. Sodnik za prekrške mu je dejal, da te motijo strojevodjo vlaka, ki vozi po progi pod cerkvijo, kjer je bil signal. Plačati je moral precej – kolikor je dobil za maše v dveh mesecih. Izredno so ga imeli na piki zaradi razširjanja Družine in Ognjišča. Takrat, pa tudi še danes, si želi, da bi vsaka verna družina brala verski tisk. Še posebej je ta pomemben v zamejstvu.

5Nekega dne je k njemu prišel dekan iz Sovodenj g. Komljanec in ga nagovoril, da bi šel za župnika v Števerjan, na drugo stran meje. Šlo za drugačen način življenja. Duhovnik je živel svobodno. Tam je bil tri leta, nato je prišel v Doberdob.

V kraju so slovenski vrtec, šola, banka, gostišče … več kot devetdeset odstotkov župljanov je Slovencev. Nekaj je italijanskih družin, nekaj tudi narodnostno mešanih zakonov. Živijo v simbiozi. Slovenstvo ohranjajo z ljudskim petjem, tudi cerkvenim. V kraju imajo več zborov.

Meja leta 1947 je globoko zarezala v življenje ljudi, ob meji je bilo veliko žrtev, ki so jih pometali v kraška brezna, pa tudi v brezna v Trnovski gozd, celo sežigali. .. Tam je bil povojni zadnji krematorij v Evropi. Sicer pa je vpliv komunizma segal tudi čez mejo.

In kaj pomenijo besed iz naslova? Italijanska vernost je bolj sentimentalna, zunanja, polna praznovanj in kiča. Slovenska vernost pa je bolj duhovna, tudi bolj resna. Že na zunaj slovenski človek izraža drugačno podobo. Je pa način življenja – ki je bil v Italiji bolj ugoden kot v Jugoslaviji – tisti, ki vpliva, da nekateri vere ne čutijo tako globoko, ker se jim zanjo ni bilo treba žrtvovati.

Z ljubeznijo do umetnosti ga je okužil profesor dr. Vojeslav Mole. To se pozna v cerkvi, kjer je na primer na ambonu relief solkanskega kiparja Borisa Kalina, na pročelju je triptih s podobami in slovenskim napisom, zadaj mozaik sv. Cirila in Metoda. Njegov konjiček je bila včasih tudi hoja v hribe, zdaj pa je to pisanje, tudi bloga. Na začetku je imel do dva tisoč bralcev, zdaj jih ima do petinštirideset tisoč. Bralce ima po vsem svetu. Vsaj bežno je tekočem z utripom umetnosti, rad brska po knjigarnah in knjižnicah, koliko zmore redno obiskuje razstave v Ljubljani in Benetkah, gre na koncerte … »To je zame kot molitev. Zame ni molitev samo rožni venec, brevir. Molitev mi je ves dan, vse je prepleteno z njo.«

In zakaj je Doberdob slovenskih fantov grob? V času po prvi svetovni vojni je bilo toliko žrtev, da so bile vse njive pokopališča. Ko sta se oče in brat vrnila iz vojne, je bilo treba saditi krompir. Tega so sadili kar med grobove. Znana pisateljica Suzana Tamaro je to ubesedila takole: »Tukaj živi nenavaden narod, de je preživel, je srkal umrle.«

Read Full Post »

(Važno je kaj kdo napiše. Vaznejše pa je, kako kdo napisano prebere!)

Navajeni smo, da ob sporočilih, ki jih običajno dobivamo, spoznavamo jasnost posameznih zgodovinskih dogodkov. Vendar vedno le ni tako.

Pred leti nas je presenetilo pastirsko pismo, ki naj bi ga napisal g. nadškof Anton Vovk in so ga »odkrili« v njegovi zapuščini. Znani zgodovinarji so se ob njem repenčili. Najprej so se na dolgo in široko razpisali, ko pa so nekateri podvomili v  verodostojnost, se ne omenja več. Tako so potrdili dvom, da je bilo njegovo pismo podtaknjeno, saj ga niso odkrili v nobenem župnijskem arhivu, kjer hranijo vsa škofova pastirska pisma…

Pred leti sem čisto slučajno zašel v Kosovelovo knjižnico v Sežani. Tam je bila razstavljena zapuščina enega od naših znanih TIGROVCEV. Pozornost mi je pritegnil listič s pisavo dobro znanga pisalnega stroja in seveda z znanim podpisom. Na lističu je pisalo: »Tovariš – ime in priimek – je član UDBE!« Ko sem naslednji dan prišel v knjižnico, da bi tisti listič prefotokopiral, ga ni bilo več »vzela ga je noč«…
meglaZanimiv spomin imam tudi na slavno Dolomitsko izjavo, ki jo uradno ni bilo, ni obstajala, oziroma ni bilo priporočljivo govoriti o njej takrat, to je bilo posebej povdarjeno. Tedaj, še zelo naiven v teh rečeh, sem na vse to čudno gledal, saj sem vendar videl ta papir na neki razstavi. Zanimivo, da mi je od tiste razstave »ostal v očeh« le ta list, potem pa ni več obstajal. »Kako da ga ni, saj ga imam vsaki dan pred nosom v službi!« je v tistem času privatno »na ušesa«  prišepnil šef nekega slovenskega muzeja znancu, ta pa je to raztrobil dalje…

Sveže pečena doktorica zgodovine je na ljubljanski Univerzi zagovarjala tezo o povojnih dogodkih na Primorskem. Kar nekaj let jo je mučila radovednost, kdo se skriva pod nekim pvsevdonimom in je bil sodelavec UDBE. Ko je končno slučajno iztaknila letnico rojstva, se je dokopala tudi do njegovega imena. Oba sva obstrmela, ko sva spoznala znano osebo, o kateri bi si nikoli ne mislili, da je to, je pa ta osebna naredila veliko slabega.

V Cekinovem gradu v Ljubljani je bila razstava »Cerkev na zatožni klopi«. Z nelagodjem sva s sobratom razstavo zapustila, ko sva videla, kako je bil poveličevan neki naš slovenski duhovnik, za katerega smo vsi vedeli, da je bil udbovski sodelavec, tam pa je bil prikazan kot velik mučenec.

Mladi jud, doktor zgodovine in profesor za novejšo zgodovino v Angliji mi je prinesel izvleček v angleščini iz znanega pastirskega pisma, ki ga je napisal dr. Gregorij Rožman 30. novembra 1943. Tam dobesedno piše: »… Da bodo (verniki) samo s tem pogumnim bojem  in marljivim delovanjem za Boga, za narod, za domovino, pod vodstvom Nemčije, zagotovili svoj obstoj in boljšo prihodnost v boju proti židovski zaroti…« Od kot se je v njem znašel citat o judih? Omenjeno pastirsko pismo so v angleščino prevedli v Londonu na tedanji jugoslovanski ambasadi. Ker nihče ni preverjal avtentičnosti omenjenega pastirskega pisma, je prav ta citat bil dovolj močan argument za Angleže, da bi škofa izročili tedanji jugoslovanski oblasti. Kot zanimivost naj dodam, tako me je opozoril judovski znanec, da se do danes na ta podtaknjeni očitek ni obregnil še noben slovenski zgodovinar! Kako je to mogoče?

Vse te in še druge meglice v naši narodni zgodovini so nam lahko v opomin: »Kako važno je kaj kdo napiše, in še važnejše je, ali bralec napisano pravilno prebere in to tudi preveri.«

Read Full Post »

TIŠINA

Pasolini mrtva narava
Soča je žuborela in njeno šumenje je enakomerno napolnjevalo okolico. Ta vodni šum se spreminja s količino vode, ki priteče izpod Prisojnika. Večkrat sem se ustavil prav ob tem šumenju in vedno znova sem doživel novo osvežitev, zelo podobno tisti, ki jo doživimo, ko razgreti in prepoteni stopimo pod mrzel tuš …

Moje misli ob deroči vodi so bile tistega julijskega popoldneva drugje. Kdo ve odkod se mi je prikradla misel, kako nekaj veličastnega je božja navzočnost v človeku. Dozdeva se mi, da je to naša (moja) edina velika sreča, kot je sreča obstati pred oltarjem, kjer prebiva  utelešena Večnost.

Ob šumenju reke, pozibavanju grmičevja in mojem tokratnem sanjarjenju  sta postala prostor in čas farsa človekove misli, prepletene s takšno ali drugačno ideologijo, puhlica, odtenek mistične poezije pa rahla svetlobica, ki vztrajno pronica iz razpršenih valov.

Odtenek te svetlobice me je tokrat postavil na trdna tla,  to je tla duha. Vse, kar je motilo moj mir, je bil trop mušic, ki se je igraje vrtel v enakomernem ritmu plesa nad bližnjim kamnon, nad tolmunom. Občasno je ta mir zmotila velika postrv, ki se je divje zaganjala v valove in v elegantnih lokih skakala iz vode, da je pogoltnila katero od teh mušic. Roj se ni menil za napadalko in ne da bi čutil kakršno koli nevarnost, je plesal dalje svoj ritualni ples.  Spomin mi je poromal na naše upodobitve mrtvaških plesov, ki so za človeka v srednjem veku bile naslikana priprava za spraševanje vesti predvsem za neukega in nepismenega človeka. Malo je tedanji kristjan vedel o preteklosti in prihodnosti, čeprav sta se čas in okolje tudi tedaj razvijala, kot se razvijata danes.

Utelešena Večnost, ki se je prikradla v moj spomin, je bila tokrat zame milost, ki ni omejena ne v prostoru, kot tudi ne v času. Duh pa so mi zaznamovali vera, upanje in ljubezen, ki se jim velikokrat podzavestno pridruži še misel na preživetje. Vsakdo nosi Boga v sebi, a le malo se jih zaveda, da ga imajo! Zato ga velikokrat iščemo, tavamo in se tako ali drugače spotikamo. On pa biva v nas in je z nami, ne da bi se tega velikokrat zavedali, kaj šele, da bi se na to spomnili.

Ljudje spreobračamo sočloveka največkrat z besedo, malokdaj pa z molkom! Težko je molk razumeti kot zgled, ki se živo zareže v psiho, nekako tako, kot zareže kirurg svoj kirurški nož v človekovo telo. Ko molk postane poslanstvo bližine, tedaj ta molk postane ljubezen sama. Naša nalomljena ljubezen pa se velikokrat odraža tako, da ne znamo ljubiti bližnjega kot sami sebe, ker v nas prevladuje sprevrženost božjega. Od takret nam postaja molk naš zgled.

Read Full Post »

kapelica na polju

Vstopila je v župnijsko pisarno, izgledalo je, da z neko tesnobo in začela: “Veste, tam na polju je neka zelo zanemarjena kapelica, zakaj ne poskrbite, da bi se okrog nje  očistila  tista nesnaga, ki se ja tam nabrala?”

Duhovnik jo nekaj časa gleda, potem pa mirno reče: “Gospa, zakaj bi vi tega ne naredila?  Ostrmela je, se obrnila,, zaloputnila vrata in odšla. Čez kakšen mesec je dogodek opisala v lokalnem časopisu. Nič posebnega, boste rekli; pa vendar tudi ta zgodba ima nadaljevanje.

Skupina starejših, ki se redno zbira, se je po srečaju razgovorila. Beseda je nanesla tudi na petje. Iz gorske vasice so omenili, da že nekaj let imajo na nedeljo organista samo enkrat mesečno, pa še to ne redno, ker živi v mestu in  ima tam na nedeljo tudi svojo zadolžitev in ko pride domov igra pri maši. Klepet se je nadaljeval in počasi so se začeli razhajat.

Tedaj je neka gospa pristopila k gospodu, ki je bil iz tiste gorske vasice in je pripovedoval, kako je pri njih na nedeljo s petjem in rekla:  “ Naš časopis je prinesel zgodbo o kapelici. Tisti duhovnik je rekel tisti gospej, ki je članek napisala, da bi lahko ona počistila ob kapelici na polju. Sama se sprašujem, zakaj ne bi jaz hodila k vam na nedeljo in igrala pri maši? Če mi je Bog dal sposobnosti,  da tudi igram, le čemu bi to moje znanje  ne delila tudi z vami, v vaši vasi?”

Nenavaden namig – je gorski vasici po Božji previdnosti priskrbel

organistko in olepšal nedeljsko mašo. Ljudem pa, ki tam vstrajajo,  dal novi zagon in jih vspodbudil, da so še na svetu dobri ljudje, ki želijo deliti svoje znaje za srečo drugih…

Read Full Post »

Older Posts »