Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Članek’ Category

Zajec in lisjak

Ko (ne)politiki politiyirajo

Znašel sem se na predstavitvi neke knjige, ki je pravzaprav bolj vodič in je izšla v ruščini. Napovedali so, da bo predstavitev točno ob 12h. Čakali smo, da je odzvonilo pri sv. Miklavžu v Ljubljani in predstavitev se je začela. Prvi stavek, ki ga je povedala gospa, ki je predstavitev vodila, je bil: “Celotna naklada je odkupljena. Vsi, ki ste sodelovali, boste dobili en izvod in steklenico vodke!” Potem se je nadaljevalo predstavljanje. Malo čudno smo pogledali, pa kljub vsemu sledili začrtanemu programu. Po končani ceremoniji smo se podali v bližnji lokal, kjer so nam postregli in zame je bilo najvažnejše to, da s kom poklepečem, saj že itak v to našo prestolnico skoraj ne zahajam več. Med drugim pa me je preganjala misel, da bi malo trgoval. Čemu bo meni vodka? Mogoče bi mi kdo dal en izvod knjige, jaz pa njemu vodko. Začnem pri nekem gospodu in mi vljudno pove, da knjige zbira žena, on pa pije vodko. Potem grem naprej k neki dami. Tudi ta mi vljudno pove, da je vodka za njenega partnerja najboljše darilo, knjigo pa bo poklonila bivšemu možu za novo leto … Ko smo se skoraj razšli, pa le staknem še neko mlajšo damo in ko ji ponudim kupčijo, mi v hipu reče: “Nate knjigo, jih imam dovolj, dajte mi vodko!”

putin

Presrečen “zaprem botego”!

Ker pa je bilo pred nami še skoraj celo popoldne, sva s kolegom zavila v kavarno, da kaj rečeva o tem in onem. Kmalu za tem prisede še neka gospa in ko smo bili v najbolj živahnem razgovoru, še druga. Tako smo bili zaokrožena družba. Iz torbe sem potegnil neko novo pesniško zbirko, ki sem jo dobil dopoldne. Ker pa je bila prva dama prosvetna delavka, sem ji lepo iz te zbirke odrecitiral pesem z naslovom Učenec in učitelj. Ker je gotovo ne poznate, jo poklanjam tudi vam. Takole gre: “Ko je učenec pripravljen, / pride učitelj. / Ko je učenec pripravljen, učitelj odide.” Ona druga dama, ki je pripadala “diplomatskemu fohu”, pa takoj doda. “Tako je! Učitelj pride, ko je v razredu učenec. Ko pa je učenec pripravljen, učitelj zapazi, da ga učenec ne posluša, četudi je tam, zato je za učenca odšel!” Z razlago se nismo ravno vsi strinjali, pa da ne bi preveč motovilili o prosveti, me pa le malo požgečka in rečem dami: “Že, že, ampak tisti Krim, četudi ima peščico Kozakov, pa bi le moral biti malo bolj spoštovan, ne pa da delajo z njim tako kot kakšen berač z malho!” In začela se je ura politične zgodovine, zato sem takoj naročil še eno kavo za vse, da ne bi prehitro nehala. Dama vse lepo pojasni: “Krim je bil podarjen Ukrajini, ker se je slučajno Hruščova usmilila neka Ukrajinka, Rusinjam je bil itak antipatičen – se spominjate, kakšen je bil? Z darili je tako: Če dobite bombone, vržete škatlo stran, ko jih pojeste. Ko boste popili vodko, ki smo vam jo podarili, steklenice ne boste shranili, razen če zbirate prazne flaške, ampak jo boste vrgli stran. Ko vam nekdo podari kristalno vazo in vam ta pade na tla in se razbije, roma v smeti … Ni tako? – Torej tudi Krim gre tja, kamor spada, četudi se bo vsa Evropa protivila. Krim bo ruski, pa pika!” Malo sem ji ugovarjal, krimski Kozaki pa tamkajšnja peščica Ukrajincev … Ona pa gladko in jasno: “Kaj je za vas združena Evropa?” Takoj pojasnim naše gledišče, dama pa: “Združena Evropa bo tedaj, ko bo združena od Gibraltarja do Vladivostoka! To je Evropa in ne to, kar je sedaj …” Kar privzdigovalo me je: “Poglejte, učili smo se, da je Evropa do Urala, sedaj pa do Vladivostoka?!” “Tako je! Rusija je ena in nedeljiva. To ni Slovenija. Ta je za Rusijo ohišnica – vrtiček … Rusija je prostranstvo, Rusija je rečni veletok. Poglejte Volgo, pa ta vaša Sava, to je za Rusijo potok! Enako vaša Soča!” in pokaže name … Najraje bi jo brcnil v nogo ali ji stopil na kurje oko, če ga ima na prstu, ona pa naprej: “Evropa, takšna, kot je sedaj, pripravlja veliki Rusiji sankcije. Na to se naš gazda požvižga. Veste, mi Rusi potrebujemo trdo roko, kot jo ima naš gazda! V Rusijo moški nosijo hlače in ne kot pri vas – pokaže name – ko so na Škorju možje copate! Mi imamo dovolj uvoza iz Kitajske. Tam postaja blago, ki ga uvažamo, kvalitetno, kot je evropsko. Rusi so Kitajski dali 12-odstotno carino, Italiji 40, Nemčiji 45. Sedaj, ko so Rusiji dali na zahodu sankcije, bo Rusija lepo dvignila carino: Italiji s 40 na 60 %, Nemčiji s 45 na 65 % in tako dalje, Kitajski pa ostane prejšnja. Če nam zamrznejo našo lastnino, recimo v Rogaški Slatini, bo Rusija zamrznila slovensko letalsko linijo z Moskvo in leteli bodo samo naši avioni, vaši bodo pa na tleh! Mislite, da bi Rusija prišla v Evropsko unijo. Le zakaj? Prišel bo čas, ko se bo Evropska unija priključila Rusiji! Tako se gre in tega ne razume nihče tu na tem svetu, ki mu pravite Zahod!” Dovolj sem imel tega modrovanja. Vljudno smo zaključili pogovor in prebral še eno pesem iz omenjene zbirke. Takole pravi: “Jutri je nov dan. / Za nekatere bo še starejši, / kot je današnji.” Zgovorna dama pa: “Enako je s politiko!”

Advertisements

Read Full Post »

Dobro ime

IMG_9495 a

Read Full Post »

slovenska vas france kralj

Ko govorimo ali se pogovarjamo o veri, moramo najprej vedeti, da je vera dogajanje med dvema osebama. Ena oseba drugi nekaj verjame. Najprej ima vanjo zaupanje in se tako zanese nanjo, da verjame v to dogajanje. Ko govorimo o veri v Boga, pa je nekaj drugega. Tu ni zaupanja v človeka, ampak v Boga. Bog vedno je in bo človeka klical, bo vedno dajal, bo vedno obljubljal. Do nas bo vedno tudi pravičen, čeprav tega mi velikokrat ne bomo priznali, nasprotno, celo prav v tem bomo lahko našli odgovor za svojo nevero. Bog opravlja s človekom in za človeka odrešitveno delo. Bog tako vstopa s človekom v prijateljski odnos.

Vsako srečanje je odvisno od dveh oseb. Zato mora biti prva oseba dovolj prepričljiva, druga pa nesebična, da lahko spozna njeno vrednost in se ji približa, če naj pride do srečanja. Tako je tudi s srečanjem z Bogom, ki je klic osebi, naj po znamenju zaupa, da ga je Božje srce pripravljeno srečati in to v veri, ki jo človek ima, kajti vera je naša medosebna resničnost.

Vera je tudi klic verujočemu, da naj po znamenjih, kot so zakramenti, molitev …, zaupa, da je pripravljen s srcem vstopiti v občestvo. – Dajanje in sprejemanje med dvema osebama je enkao razmerju z Bogom. On nam daje, mi sprejemamo – mi dajemo njemu, On nas sprejema. Potrditev tega imamo v spoznanju, da je vera milost! V veri se odpremo drugemu. Bog je verjel človeku, zato je prišel v njegovo resničnost, sprejel je njegovo podobo.

Človekovo odpiranje navzven pa je za vsakega od nas zelo važno. Komur se človek odpre, komur človek verjame, ta vstopi vanj. Če verjamemo hudemu duhu, se ta nastani v človeku. Če verjamemo drugim silam – magičnim, spiritističnim, praznoverju, te prevladajo v človeku. Zato je treba, da človek odpre vrata najprej Bogu, da On prvi vstopi vanj, ostale sile – sile teme – pa naj bi vanj ne vstopale. Tako postane človek svoboden. Vendar ne pozabimo: osvobaja edino Bog! Pred njim naj bo človek tak, kot je, brez pretvarjanja, enkraten, kot je otrok pred starši.

Vera ni samo teologija, ampak je predvsem dogajanje človekovega osvobajanja.Telogija je veda, ki zahteva svoje razumevanje. Teologija je veda o Bogu in o stvareh, v odnosu do Boga, ne pa vera, kot taka. Zato je vera pred teologijo! Teolog je vernik, ki razmišlja najprej o svoji veri, da bi jo najprej sam razumsko sprejel in potem oznanjal drugim. Tu se izraža Božja modrost in Božja moč. Vera najprej prerodi tistega, ki jo ima, in šele potem nastane razmišljanje o tem dogajanju v človeku samem. Ob takšnem sklepu spoznamo: „Brez iskrenega odnosa do bližnjega, ne pridemo v osebni stik z večno Resnico!“

Read Full Post »

decek i mucek.jpeg

Naši ljubi mladeniči in mladenke prinesejo iz velikih mest tudi kakšno “sila veliko modrost”, tako, da se  “obliznem palec” in velikokrat molčim, ker vidim, da bi marsičesa ne razumeli, kaj šele sprejeli, saj so zabetonirani v svoj prav in ta svoj prav, ki je daleč od resnice, se ga držijo, kot pijanec plota. Na vrsti je bilo zopet preseljevanje duš ali reikarnacija.

Malo kdo ve, da nauk o reinkarnaciji uči, da pravičnost predstavlja za človeka breme, medtem ko krščanstvo pozna najprej milost in dovršitev. Na svetu  je toliko napak in razdorov, ki jih noben človeški razum ne more urediti, Uredi jih lahko samo Božje usmiljenje in Božja ljubezen. Krščanstvo povdarja enkratnost življenja. Pomembna sta dva svetopisemska ciatat. Prvi:“Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba. (Hebr 9,27) in drugi citat: “Skrbno torej pazite, kako živite, ne kot nemodri, ampak kot modri. (Ef 5,16) Vsak trenutek nam je podarjen, S časom dobivajo naše odločitve, še zlasti tiste, za katere se odločamo svobodno, vedno večji pomen in s tem tudi večjo vrednost.

Preseljevanje duš, ali reinkarnacija pa vidi človekovo identiteto v duši, zato pojmuje človekovo telo kot nek zunanji ovoj, s katerim je “ovita duša”. Medtem ko Sveto pismo pojmuje človeka, kot enkratno osebo. Kristjan se s svojim življenjem lahko prepusti Božji ljubezni, da se kljub svojim napakam in neuspehom preda svojemu življenju in ga sprejme, takšnega, kot je.

Vsi vemo, da je na svetu veliko razdorov in sovraštva, ki jih noben človeški napor ne more spraviti  in preprečiti, razen božjega usmiljenjenja, Neradi pa priznamo, da je na svetu toliko stvari, ki jih naš um ne dojame. Na to me spominja citat sv. Pavla, ko sporoča, da vse stvarstvo ječi, v pričakovanju dokončne osvoboditve in izpolnitve. Tako spoznamo, da je nauk, ali učenje o reinkarnaciji nedorečeno in s temtudfi zgrešeno,

Človek na žalost, ne prizna, ali velikokrat ni zmožen govoriti o dovršitvi vsega stvarstva, zato raje govorimo o dovršitvi človeka in rabimo izraz “novo nebo in nova zemlja”.

Read Full Post »

Razlika

RAZLIKA(1).JPG

Read Full Post »

Zvečer navali na dvorišče skupina mladih s tremi avtomobili. Poprosijo, če lahko prespijo pod milim nebom. Malo čudno se mi je to zdelo, pa jim ponudim streho. Oni pa: “Ne, mi spimo pod milim nebom!” Zjutraj, ko pokukam skozi okno, če so še tam, me preseneti prizor. Sedeli so v krogu in izvajali jogo. Mislim si svoje. Ko skupaj pripravimo zajtrk, se razplete pogovor. “Veste, zakaj imamo mi zjutraj jogo?” “Verjetno, da se zbudite?” “Kje pa, da se povežemo s predniki, ki so v nas po reinkarnaciji!” “A ja?” izjecljam. “Torej kdo je v kom?” Začnejo naštevati neka nepoznana imena, mene pa vse skupaj ni več zanimalo, ker sem videl, da tu nimam kaj iskati. Ko je kdo o čem prepričan, četudi to ne drži, se ga pusti pri miru, drugače te popraska ali raztrga, kot se je meni že tolikokrat dogodilo. Ljudje imajo svoj prav, četudi ni prav, in bodo živeli v večni zmoti. Vedno bodo govorili, da tako je, ker zanje to drži kot pribito, pa čeprav je v resnici napačno! Do pravega spoznanja pa zaradi napuha, v katerega so vklenjeni, ne bodo prišli zlepa … Za vsako spoznanje je potrebna osebna ponižnost.

Reinkarnacija je nauk o ponovnem utelešenju duše umrlega v drugem bitju. Ta nauk poznajo v budizmu, v najrazličnejših različicah pa ga srečamo tudi v popačenem krščanskem učenju.

V pojmovanju, kakršnega predstavlja reinkarnacija, ni osnovnih sporočil Boga, takšnega, kot se je javljal Abrahamu ali ki je Mojzesu dal zapovedi, govoril po starozaveznih prerokih in prišel v človeško zgodovino v osebi Jezusa Kristusa. To, kar v reinkarnaciji učijo, je skupek iz delov različnih tradicij in verstev, s katerimi se je krščanstvo srečevalo in jih odklanjalo skozi stoletja. Kjer ni Sv. Trojice. Kristusovega utelečenja – Boga človeka, ne moremo govoriti o krščanstvu kot tudi ne o tako imenovani zapuščini Abrahamove vere – judovstva in islama. Vse te veroizpovedi spoštujejo enega Boga, stvarnika, ljubitelja človeka, ki v veri vstopi v osebni odnos z vsakim posameznikom. Pri reinkarnaciji svet ni ustvarjen, ampak večno ustvarjena duhovna bitja postopoma prehajajo druga v drugo telesno, duševno in duhovno. Kot pravzrok vsega se ne postavlja stvarjenje materije, ampak se to samo idealizira. To mišljenje nima enega osebnega Boga, stvarnika, zato je to ateizem. Lahko bi celo govorili o idealističnem ateizmu.

Zanimiv primer idealističnega ateizma smo lahko opažali v najrazličnejših odtenkih komunističnega ateizma, pri njihovem  učenju kot tudi prepričanju, ki so ga iz tega spoznanja pridobili posamezniki, še zlasti v nekdanji Sovjetski zvezi, in so o tem na veliko pisali in tako spravljali ljudi na stranpota tako v mišljenju kot tudi v življenju.

Mirno lahko trdimo, da je nauk o reinkarnaciji magija in ne vera. Razlika med magijo in vero je v tem, da vera vedno skuša ustvarjati osebni odnos z Bogom, išče prijateljstvo z Njim in tako človek v Njem doseže tudi odrešenje. Vsako versko prepričanje se je ne glede na to, kdaj in kje se je pojavilo, vedno pojavljajo v obliki vere, prijateljevanja z Bogom, v katerega je treba imeti zaupanje, ga ljubiti in se iz ljubezni zanj žrtvovati. To velja za krščanstvo, judovstvo in islam. Magija pa se naslanja na skrivnostna znamenja. Vsakdo, ki se odloči za takšno obliko verovanja (reinkarnacija ni vera!), se mora zavedati, da se je tako odrekel krščanstvu. Kristus, ki ga mogoče učitelji reinkarnacije tudi omenjajo, nima nobene povezave s Kristusom, kot ga oznanja krščanstvo. Iz tega se vidi versko neznanje: tisti, ki ima količkaj verskega znanja, to razliko takoj zazna in se od tega tudi takoj oddalji. Kdor pa krščansko vero površno pozna, pa ga takšne verske stranpoti celo privlačijo.

Read Full Post »

Slovenski moralni teolog dr. Karel Bedernjak, ki ga je  slovenski teološki prostor izrinil, je napIMG_20180622_221452__01isal enkratno delo o etiki in živalih. Na prvi pogled se zdi, da je to neka znastvena razprava, v resnici pa je strokovno poljuben zapis, čeprav so v knjigi tudi znastvene obravnave, kot so etologija, zoopsihologija, primerjalna psihologija itd.

Knjigo je razdelil na 16 poglavij s podpoglavji. Bralca še posebej pritegnejo razmišljanja kot so; primerjava med človekom in živaljo, teološki pogled na živali, ali, ima žival dušo …

Pritegnilo me je 11 poglavje z naslovom: Živali v slovenskih pregovorih. Prav tako tudi razmišljanje o Sv. Frančišku, ki ga je papež Janez-Pavel II razglasil za zavetnika ekologije in živali.

V knjigi je na izredno lep način opisano opozorilo, da mora človek v odnosu do živalskega sveta pokazati, ali celo upoštevati, svojo etično in moralno odgovornost. Tudi živali so Božji dar, ki pa se ravnajo po naravnem zakonu, to je; se branijo, ko so ogrožene, se pa človeku približajo (dobrikajo), ko spoznajo, da jih človek ima rad …

Živimo v času, ko imamo do živali najrazličnejše poglede, od tistih lepih preprosti (kmečkih), pa do pretiranih, ko opazimo, da jih lastniki malikujejo, kot štirinožne dojenčke, ali otročičke, nekateri pa se celo do živali obnašajo tako, kot bi bile živali izvenzemeljska bitja. Veliko tega v sakdo od nas lahko dnevno vidi in doživi.

Delo priporočamo zlasti staršem, da bi znali pravilno usmerjati otroke v odnosu do živali, kot tudi v odnosu do okolja. Knjiga je lepo, poučno branje za poletni čas. Izdalo jo je Ognjišče in jo dobite za 14,00 evrov.

Read Full Post »

Older Posts »