Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Članek’ Category

Pohvale vredno je, da se je tudi v Gorici ponovno govorilo o dr. Antonu Trstenjaku. Razumljivo je, če ga želimno spoznati je treba prebrati vsaj nekaj njegovi del. Tisti pa, ki smo ga imeli za profesorja in tudi smo z njim meli še druge stike, pa se takega dogodka, kot je bil v Gorici veselimo in pričakujemo, da bi se še kdaj dogodil. 

Dr. Trstenjak sodi med najvidnejše slovenske personaliste. O tem je tekla beseda tudi v Zagrebu na Šalati, na simpoziju o Personalizmu pri Slovencih. 

Pomembno je vedeti, da je on, kot antropolg in psiholog redno raziskoval celotno človerško bitje, v vsej njegovi razsežnosti in to kot psihofizično duhovno celoto in tudi kot zgodovinsko eshatološko bitje. Vedno je pred seboj imel človeka v luči bitja nasprotij. Ker je izhajal iz Guardinijeve peresonalistične orientacije, je tudi pri Trstenjaku, kot pri Guardiniju gegensatz – nasprotje, kar je za Guardinijevo filozofijo temeljni pojem.  (Obenem ta pojem – nasprotje – predstavlja tudi temeljni kamen za Trstenjakovo, pa tudi Kocbekovo teorijo o človeku.)

Človek se udejanji, kot psihofizična in duhovna celota se udejanja kot biološko in duhovno bitje, razumno in čustveno, obenem determinirano v svojih danostih, svobodno po svoji etični uzavestitvi, ko svobodno izbira med dobrim in zlom. Kljub vsemu je človek še vedno nedovršeno bitje in zato bitje v nastajanju. Človekov govor je izraz človekovega simbolnega mišljenja in je obenem osnovni dejavnik medšloveških odnosov, kar ustvarja novo kvaliteto občestvenega bivanja. Človek ni zamejen vase, ampak je ustvarjen kot občestveno bitje, ki se uresničuje v medsebojnih odnosih. Po duhovni strukturi človek preraršča v celovito bitje, ko se po spirali razvoja vspenja v vse polnejšo bitnost, do polnine bivajočega, kar se v krščanski eshatologiji imenuje eshatološko odrešenje. V tem pri  dr. Trstenjaku prepoznavamo vpliv teološke antropologije p. Pierra Tilharda de Chardina.

Ob izdaji knjige Hoja za človekom  nam je pojasnil, da je svojo metodo spoznavanja človeka sam namerno slikoviti imenoval : “Hoja za človekom” V prvi vrsti mu je tu vprašanje: Kdo in kaj je človek? – Izkal je dve pomenbni ugotovitvi: Prvič: Človek ni naključno vržen v svet, temveč je obdarjen s smislom bivanja in drugič; človek ni sma sebi zadnja resničnost smisela. – Ali; človek ni sam sebi edina stvarnost, ampak je ustvarjeno bitje s sposobnostjo samo preseganja in osvajanja stvarnosti svojega življenjskega okolja. Človek dosega z mišljejem, tehničnim napredkom, umetnostjo, znanostjo, verskim izražanjem, simboliko mišljenja, kot tui z obrednim izražanjem in duhovnostjo. Na tej viziji je gradil osnovne teze svoje antropološke in psihološke teorije  človeka. 

Važno je vedeti, da je svoja teoretična dognanja sproti preverjal kot praktični psihoterapevt. Tako je na tem področju razvil lastno psihoterapevsko smer, ki je blizu Franklovi logoterapevski metodi. Prav zato je v psihoterapevske namene napisal vrsto poljubžju, Človek v stiski, Človek samemu sebi, Človek in sreča, Ko bi še enkrat živel, Umrjem, da živim …

Eno od njegovih najpomembnejših izkustev, ki jih je pridobil med psiohoterapevsko dejavnostjo in  je tudi velikokrat povdarjal svojim študentom teologije,  kot tudi pacientom je: “Duhovna dimezija človeka se najpristnejše izraža v zmožnosti odpuščanja, sebi, kot drugim…” DR. Trstenjak je imel odpuščanje za najučinkovitejšo psihoterapevsko metodo zdravljenja. To je zdravilo, ki človeka pomirja, kot njegovo dušo, obenem pa pomlajuje njgovo psiho, kot tudi telesnost.

Svoje življenjsko poslanstvo je dr. Anton Trstenjak  usmirjal v dvoje: “V svetovanje in v klasično spoved, kot zakrament odrešenja!”

Advertisements

Read Full Post »

Zapažanje Winstona Churcil

Sir Winston Churchill

Sir Winston Churchill je bil brez dvoma zanimiva osebnost ob koncu 19. in v začetku 20. stoletju. Bil je pogumen vojak, briljantni angleški novinar, izredni politik , državnik in britanski premier. Umrl je 24. januarja 1965 v visoki straosti 90 let Leta 1953. so mu podelili Nobelovo nagrado za knijiževost, za svoj obširni literarni opus: “Druga svetovna vojna “, ki je izšel v šestih knjigah (1949 -1952). Zanimiva je utemeljitev: “Sir Winston Churcill prejme Nobelovo nagrado za literatuto, za mojstrovino pri popisovanju tako zgodovinskih in biografskih okoliščin, v briljantnem slogu, kot branilec vzvišenih človeških pravic.”
Leta 1899 je, kot novinar imel zanimiv nagovor na novinarski konferenci, zato ga prinašamo:
“Kako strašni so uroki, na katerem sloni Islam in njegovi častilci. Fnatična blaznost je pri človeko zelo nevarnma,kot hidrofobija (strah pred vodo) pri psu. Učinki so vidni v mnogih državah, lahkomiselne navade, zanemarjanje kmetijstva, počasno poslovanje, negotovost imetja, vse to je tam, kjer vladajo Prerokovi privrženci. Degradirana čutnost oropa to življenje, oliko, vljudnost, dostojanstva in svetosti.
Dejstvo je, da mora vsaka ženska v Mohamedovem pravu pripadati moškemu, kot njegovo absolutno premoženje, bodisi kot otrok, žena – to je oblika suženjstva, ki ne bo izumrlo.
Posamezni muslimani lahko kažejo odlične kvalitete, vendar vpliv vere ohromi socialni razvoj vsem, ki sledijo Islamu. Daleč od tega, da bi izumrl je Islam militaten in obenem vera spreobračanja. Razširil se je po vsej centralni Afriki. Dvignil najuspešne bojevnike na vseh koncih in če ne bi bilo prisotno krščanstvo, še zlasti v zavetju znanosti, proti katerim se bori, bi civilizacija moderne Evrope padla, kot je padla civilizacija starega Rima. ( Sir W. Churcill Reke vojne London – str. 248-259)
Sir Winston Churcill se je s tem pisanjen dotaknil tudi islamskih verskih voditeljev. Malo kdo ve, da je v islamskih državah na podeželju, glavnina prebivalcev še danes opisnjena samo z lokalnim jezikom (narečjem), uradni jezik države pozanjo le nekateri, pa tudi tisti, ki zlasti zadnja leta obiskujejo šole. Glavna pisna oseba je krajevni verski voditelj. Njemu zaupajo in on jih vodi in to ne samo duhovno, ampak tudi gospodarsko in politično. Z begunci danes bežijo tudi lokalni verski voditelji, ki tudi na begu imajo isto vlogo, kot so jo imeli doma. Čeprav ne smemo pri tem zanemariti vseh tistih, ki z begunstvom mastnno služijo. Več ali manj je to poznano.
Ker je v Islami verski voditelj spoštovan in upoštevan je njegov namen čisto drugačne od sedanje vloge rimokatoliškega duhovnika. Če k temu dodamo, da je Islam vera mož, žene ostajajo v podrejenm položaju, potem je dojemljivo, da Islam ima bodočnost, neglede kje in da bo vpliv Islama na kulturo, gospodarstvo, pa tudi civilizacijo močan tudi v Evropi. V koliko že ni?

Read Full Post »

Resnica

Read Full Post »

Lev je ustanovil podjetje in zaposlil osle, da so delali. Na začetku je vse potekalo odlično. Lev je vodil podjetje, osli so delali, podjetje se je razvijala. Čez nekaj časa lev spozna, da ima veliko denarja.

Nima pa prostega časa, zato se odloči, da zaposlovi managerja. Tako lev zaposli medveda, da mu vodi podjetje. Kot profesionalni manager, je medved od oslov zahteval različna poročila, da bi lahko čim bolj vodil podjetje in o tem poročal levu. Tako je lev užival. Medvd je vodil podjetje, osli so delali in obenem še pisali poročila za medveda.

Po dolgem času je medved spoznal, da porabi preveč časa za analizo teh poročil, zato je zaposlil tri volkove, kot poslovodje. Njihovo delo je bilo, da iz vseh poročil naredijo zaklučno poročilo za medveda.

Da bi volkovi dokazali medvedu  kako strokovni in dobri so, so oslom uvedli nova poročila. Tako so osli poleg rednega dela in starih poročil, so dobli še pisanje novih poročil. To jih ni osrečilo, zato so začeli godrnjati, ker so morali ostajati dalj časa v službi, da bi dokobnačli vsa poročila za volkove. Medved je ugotovil, da morala v podjetju pada, zato je zaposlil lisico,  da jo dvigne. Lisica je izvedla anketo, organizirala razne tečaje, dogodke in sračanja z nadrejenimi, dadvigne moralo v podjetju in to seveda izven delovnega časa in med vikendom. Osli so pokazali nezadovoljstvo, ker so imeli  vse več in več dela, manj pa prostega časa. Obenem je lev spoznal, da dobiček drastično upada. Na zagovor pokliče  medveda, volkove in lisico, da se dogovorijo kako naprej. Na sestanku so odločili; – Odpustiti je potrebno pol oslov.

– Zmanjašjo se stroški poslovanja.

– Oslom se zmanjša plača za 20 procentov..

Vsaka  podobnost z aktualnim dogajanjem kjerkoli, je povsem slučajna.-

ZATO SE TA BASEN ODREKA KAKRŠNI KOLI ODGOVORNOSTI!

Read Full Post »

Poteklo je že več, kot pol stoletja, ko smo s skupino študentov pobirali vzorce zemlje za analizo na pobočju Pokljuke. Bil je lep zimski dan in v zraku je dišalo po snegu, zato smo hiteli, da bi nas ne prehitelo sneženje.  Ko smo tako bili zatopljeni v delo, nas zmoti voz, naložen z bukovimi hlodi, ki sta ga vlekla dva para konj, vodil pa jih je mladi fant. Za tisti čas je bilo to čisto nekaj navadnega,  saj so naši kmetje komaj dobivali prve traktorje. Zapletli smo se v pogovor in fant nas je povabil na čaj, na dom, ki je bil lučaj oddaljen od tam. Ob čaju, svežem kruhu, domačem maslu in  gostoljubnih ljudeh, smo se razgovorili in potem odšli. Spominjam se samo to, da nam je tisti čaj zelo teknil… 

 S to družino nisem imel veliko let nobenih stikov, šele pred dobrima letoma sem čisto slučajno izvedel, da tisti fant, ki je tedaj poganjal konje je kot družinski mož obolel za rakom, pa sem se namenil na obisk. Tedaaj smo se ogovorili, da če bi bilo kaj hujšega, me pokličejo in tako sem zadnjo minuti izvedel za pogreb. Na rahlo je snežilo in cesta je bila spolška, zato sem prispel, ko so bili pogrebci že v cerkvi pri maši. Sedel sem med može pod kor in priznam, da sem se enkratno počutil, že zato, da sem končno bil pri maši pod korom in sem lahko videl, kako izgleda maša pred oltarjem …  Ob koncu nas je odločno in jasno nagovoril duhovnik. Imel sem občutek, kot da bi zabijal besede v trd les. Samo strmel sem nad njegovim nastopom in njegovimi besedami. Kako toplo, človeško, živo se je poslovil od svojega dolgoletnega sodelavca in mežnarja! Pokojnikovo  malo usekano čudaštvo je znal na poseben način opravičiti z zvestobo  in predano službo Bogu in družini do zadnjih dni življenja. Kar me je prav pretreslo pa so bile te besede: “Povem vam kakšne so bile ene od zanjih besed pokojnika.  Takole je rekel: Veste na kaj sem pa zelo hvaležen? Na to, da so moji otroci ohranili vero!” in nadaljeval: “Starši, kolikor vas je tu, zamislite se nad tem. Pokojniku se pa le opravičite za vse besede posmeha, ki jih je bil velikokrat deležen od svojih sofaranov, zaradi svoje vere!” Kar streslo me je, zato sem sramežlkjivo poškilil levo in desno in verjemite mi, da sem videl rosne oči vaških očancev, ki so sedeli ob meni …   Pozneje sem izvedel, da eden od pokojnikovih sinov pride vsako nedeljo domov orglat v župnijsko  cerkev, skupaj z ženo, kjer še vedno prepevata v zboru v mestu, kjer sta se spoznala … 

       Stara resnica je: Če starši popustijo, tudi otroci popustijo in nihče ne verjame besedam, ki jih govorijo svojim mamam: “Saj v Boga verujem še naprej, tudi če ne grem na nedeljo k maši!”  Tu pa se dogaja tista zgodba o polenu, ki se je odkotalilo z gorečega kupa. Kmalu ugašajoče obleži samo zunaj ognja, ali ob kupu žerjavice. Vera je in ostane tudi stvar skupnosti. Kdor z menoj ne zida, ne samo z malto, ampak z ljudmi, razbija, in to drži, kot pribito!  Velikokrat za večino od nas velja, da potrebujemo leta z mirno presojo, da pridemo do tega. Znova in znova nas zanaša nazaj na lagodnost, ki nas spremlja v življenju …

 Ko pa nam Bog da spoznanje, da začutimo hvaležnost za mnogotere darove, ki nam jih naklanja življenje, smo lako prepričani, da to prihaja od Njega. Za vse to pa potrebujemo čas, samoto in tišino, da odstranimo bruno iz svojega očesa in  ugledamo svet tak, kot je in kot ga je videl Jezus – s pravo stranjo zgoraj!

Read Full Post »

POTI DO BOGA

Ostaja Pot, Resnica in Življenje

Pred leti me je iznenadila misel, ki pa mi danes ni tuja: K Bogu vodi več poti, ena je tudi “skozi Cerkev”. Misel, ki sicer ni nova, je pa prav, da se ob njej zaustavimo. 

Kdor količkaj pozna sodobno teologijo, bo z veseljem pritrdil, da nobena religija noče več zahtevati monopola nad Resnico. Če bi zahtevala monopol, bi pomenilo, da ima edino ona v posesti vso resnico, da je druge nimajo. Tega po drugem vatikanskem koncilu ne učimo več, vsaj smelo bi se ne. Ob tem vidimo tri različne razsežnosti.

a. Kristjan

Kristjan – vernik je prepričan v krščansko oznanilo. Zanj je resnična religija krščanska vera in Jezus Kristus, ali kot pravi Janez v evangeliju: pot, resnica in življenje. Te tri poti se ne spremenijo niti tedaj, ko se pogovarjamo s pripadniki drugih religij.

b. Pot

Če bi juda vprašal: “Kaj je za vas pot, resnica in življenje?” bi kratko odgovoril: ”Tora (Postava)”, musliman pa bi dal odgovor: “Koran.” Budist bi rekel: ”Budova pot ‘osmih stopenj’.”  Čeprav ne moremo mimo dejstva, da imajo Jezusove besede, čisto drugačno težo, od sporočila, ki ga prinašata Koran ali budistične stopnje. Spoznanje pri človeku šele pride iz življenja po teh naukih. Zato je Jezus rekel: „Jaz sem pot …  ni pa rekel, da so to svete knjige ali ustno izorčilo. 

c. Resnica

Iz tega spoznavamo, da ima vsaka religija svojo lastno resnico, ki ni samo teoretična, ampak je tudi praktična. V tem spoznanju ni vključeno samo resnično spoznanje, ampak tudi versko delovanje ali celo verski (religiozni) etos. 

d. Dijalog

V medverskem pogovoru je pomembno, da smo pripravljeni na medsebojno spoštovanje. Spoštovati moramo, da je drugoverec drugačen in da tudi drugače misli. K temu pridamo razumevanje, ko ga skušamo razumeti. Če jaz drugega skušam bolje razumeti, bo on enako skušal mene, vsaj tako bi moralo biti, ni pa to nujno! Ob tem pa odkrijemo veliko skupnega. Kristjan se v pogovoru ne more mimogrede posloviti od judovske tore (postave), kajti iz nje izhaja tudi krščanstvo. Isto je z islamom. To je religija, ki je prišla po krščanstvu in je zavestno navezana na judovstvo in krščanstvo. Islam kot religija priznava stare preroke in celo Jezusa sprejme kot preroka.

Ob takšnem skupnem iskanju skupne verske poti je nujno, da je kristjan prepričan o svoji veri, še več, o resnici svoje krščanske vere, istočasno pa odprt do drugih religij, pa tudi do kritike drugih.

e. Dogajanje

Krščanska vera ni samo teologija. Če bi bila samo to, bi bil to neki suhoparen nauk. Krščanska vera je tudi dogajanje človekovega osvobajanja. Teologija je veda, ali nauk o Bogu in o stvareh v odnosu do Njega, ne pa vera, kot taka, ki zahteva svoje razumevanje. Vera pa je pred teologijo in teolog je predvsem vernik, ki razmišlja o svoji veri, da bi jo najprej sam (!) sprejel razumsko in tako lahko posredoval (oznanjeval) drugim. Ob tem se teolog izraža kot Božja moč in Božja Modrost, ali kot beseda in sporočilo. 

f. Vera prerodi vernega človeka

Vera je nekaj, kar je pred razmišljanjem ali pred posredovanjem drugim. Vera najprej prerodi tistega, ki jo ima, in šele potem (iz njega) lahko nastane razmišljanje nad tem dogajanjem v človeku. Zato ni krščanskega teologa, ki ni najprej sam prerojen z Božjim sporočilom. To velikokrat zapažamo danes, ko poslušamo razna teološka predavanja, še zlasti če jih imajo laiki, kako se iz njih velikokrat pretaka neka “papirnata” teologija, ki je čisto nekaj drugega od predavanja, ki ga ima npr. menih. 

Mnogovrstnosti poti do Boga lahko primerjamo s hribom in vspenjajanjem po njem. Poti do vrha je veliko, vrh pa je en sam in vsi, ki se trudijo priti nanj, pridejo na vrh skupaj in se zberejo na isti točki. Vsi mi živimo različno življenje v različnih okolišinah in kulturah, imamo različna izhodišča in dediščine, še zlasti iz vsojih družin, župnij in domovin, naše poti duhovnega iskanja, pa nas na koncu pripeljejo skupaj in v  tem je veličina tiste, ki je Pot, Resnica in  Življenje.


Read Full Post »

Začelo se je zelo preprosto. Dospelo je pismo s črnim robom, kar sporoča, da gre za neko žalovanje. Ko odprem in začnem brati, nisem vedel, ali je to potegavščina ali resnica.

Vsebina je bila takšna:
»Dragi, kot prijatelja in sobrata Te vabim na pogreb moje župnije sv. Bonifacija v Salzburg – Solnograd v petek ob 18h. S seboj prinesi vijolično štolo in albo. Pri maši bereš prošnje, zato ne pozabi na očala!« Sledil je žig in podpis.

Ker sobrata poznam, sem se najprej zamislil, potem pa vseeno sklenil, da se odpravim na Solnograško. V župnišču smo bili poleg župnika še štirje. Ko ga vprašam, kje je pokojnik, je mirno odgovoril: “Ga bodo pripeljali!”

Odšli smo v cerkev in pred oltarjem čakali na pogreb. Cerkev je bila nabito polna, prav tako tudi kor, kjer je bil zastopan zelo velik zbor.

Ko je odbila ura, zaslišimo igranje godbe na pihala, ki je igrala žalostinko in vsi smo spoštljivo vstali in čakali, kaj bo.

Godbeniki so z žalostinko prikorakali v cerkev, za njimi pa krsta s spremstvom štirih grobarjev in seveda pred krsto župnik župnije sv. Bonifacija.

Po tamkajšnji navadi g. župnik najprej pokadi krsto in nato stopi do ambona. Tedaj so grobarji odprli krsto in župnik je spregovoril:

»Dragi in spoštovani uzaloščeni zbor! Naš pokojnik je sedaj zadnjič v naši cerkvi. Vsi se boste zvrstili, da ga še zadnjič pozdravite. Greste pa tako v vrsti mimo krste, kjer s poklonom počastite pokojnika, in nato skozi zakristijska vrata ven. Če pa kdo želi, lahko pride nazaj v cerkev, kjer bo bogoslužje za nas vse. Upam, da bodo sobratje duhovniki ostali in z nami somaševali!«

Najprej smo šli do krste mi duhovniki. Bil sem med zadnjimi. Za menoj je bil še kapucinski pater. Ko pridem do krste, se poklonim in pogledam, kakšen je videti pokojnik. Na veliko čudo zagledam v krsti svoj obraz. Zresnim se, še enkrat pogledam v krsto in zazijam – v krsti ni mrliča, ampak ogledalo! Malo nerodno se obrnem, pogledam levo in desno, vsi se držijo sila resno, in odkorakam do zakristije, na plan in skozi vrata nazaj v cerkev. Na trgu pred cerkvijo so se »pogrebci« zbirali v manjše gruče in nekaj razpravljali. Kaj, ne vem. 

Sedem na svoje mesto pred oltarjem in poslušam rekviem, ki so ga peli na koru. Ko je prišel zadnji do krste, so prišli pogrebci, krsto zaprli in jo odnesli iz cerkve. Ta se je napolnila in ljudje so čakali, kaj bo. 

Ko so pevci odpeli rekviem, je župnik stopil k ambonu in začel: “Ste videli, kdo je bil v krsti? Obraz vsakega od nas! Vsi smo pokojniki, saj ste se v krsti sami prepoznali. Pokojni smo zato, ker nič več ne jemljemo resno ne zakramentov ne molitev, še manj skupnosti naše župnije. Tako smo pokopali našo brezbrižnost. Tisti, ki mislite, da je čas, da se nekaj spremeni, ostanite pri maši in skupaj odvrzite brezbrižnost in hinavščino do Boga, kajti Bog potrebuje nas, mi pa Njega, če želimo, da to naše borno življenje pripeljemo v njegov objem.« Nato je pristopil k oltarju in začel mašo.

Med mašo sem večkrat poškilil po cerkvi. Bil sem radoveden, kaj se sploh dogaja. Verniki so bili zelo resni. Videlo se je, da se jih je dotaknilo. Vrsta za obhajilo je bila izredno kratka. (Slišal pa sem, da je naslednjo soboto bila dolga vrsta pred spovednico!)

Zamislil sem se: Kaj bi bilo, če bi jaz zorganiziral tak spektakel? Bi me moji verni Kraševci vzeli resno ali bi bil že naslednji dan z dekretom iz nadškofije poslan v kakšno poboljševalnico? – Tudi danes ima Cerkev za določene duhovniške izgrede svoje poboljševalne ustanove, ki jih imenuje z lepo besedo: »Centri Božje dobrote« … Sicer bi se tam mogoče celo lepo počutil, saj bi skrbeli zame, me prevzgojili in ko bi se vrnil, bi v cerkvenem atriju postavil veliko ogledalo, takšno, kot ga uporabljajo solisti pri vajah. Moje verno ljudstvo pa bi se v ogledalu ogledalo, koliko so se v enem tednu postarali. Ker pa bi imelo ogledalo še sposobnost opozarjanja naše notranjost, pa bi se pri vsakem, ki bi imel kaj na vesti, zameglilo in ga opozorilo, da je skrajni čas, da se to lepo »pošlihta«.

Read Full Post »

Older Posts »