Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Članek’ Category

IMG_7006

Kadar koli sem se srečal z besedo revolucija, me je vedno navdal neki strah. Pa ne zaradi polpreteklih političnih revolucij, ki smo jim bili priče, pač pa zato, ker ima vsaka revolucija – na katerem koli področju že – svoje posledice. Po političnih revolucijah občutimo takšne in drugačne posledice, ob kulturni je za njimi velikokrat ostal le kup pepela, kaj pa je z duhovno revolucijo, se včasih upravičeno sprašujemo? Prav na to sem pomislil ob izjavi enega od zamejskih časnikarjev, ko je komentiral branost naših zamejskih slovenskih časopisov.

O nagovarjanju:

Ko se sprašuje, koga  naši zamejski slovenski časopisi nagovorijo, pravi: “Trenutno se obračamo na starejše bralce, ki so razmeroma konzervativni.” Ugotovitev ni rožnata, je pa na žalost resnična!  Lahko začnemo pri lektoriranju. Nobena skrivnost ni, da so nekateri članki v naših zamejskih časopish, tudi v kakšni brošuri – lektorirani tako, kot  se je pisalo pred tridesetimi leti. Velikokrat imam občutek, da nekateri naši slavisti sploh ne jemljejo v roke slovarja slovenskega knjižnega jezika, zato tudi besede, ki niso “tipično primorske” velikokrat popačijo, ali pa jih po svoje prikrojijo, ker se enostavno ne potrudijo, da bi se z njimi seznanili.

O bralcih:

– Za vedno so šli časi, ko so imeli posamezniki naročen časopis predvsem zato, da so ga podpirali. Tega danes skoraj ni več! Isto velja tuid za založbe, ki izdajajo  zbirko knjig s koledarjem. Res pa je, da je v naših časopisih preveč informativnih člankov, pa tudi zapisov dogodkov, ki so sicer pomembni, saj kažejo na našo živost, še zlasti dogodki v posameznih krajih, je pa premalo člankov, ki bi bralca tudi oblikovali, ne samo ideološko in kulturno, ampak tudi duhovno.

O člankih:

Zopet ne smemo mimo člankov, ki so dejansko pisani v stilu polpreteklega časa, še zlasti ko gre za politiko, pa tudi za del naše polpretekle zgodovine. Žalostna je ugotovitev, da   nekateri naši zgodovinarji izbrskajo iz zgodovinskih arhivov samo tisto, kar je njim koristno, ali preprosto, „kar njim paše“. Informacije, ki bi nam, ki to prebiramo, lahko marsikateri dogodek osvetlilo drgače, pa ne pridejo v javost. Vsi ti primeri res kažejo na neki konservativizem in celo potrjujejo ugotovitev, ki jo je povedal zamejski časnikar. Tu ne gre samo za bralce, ampak tudi za konservativne poglede pri posameznikih, ki jih je čas že davno odpisal.

Samo po sebi je umevno, da mladi po takšnih časopisih ne bodo segali. Čeprav priznam, ko vsaj deset let sledim zapisom naših mladih v zamejstvu, zapažam, da so vse preveč okorno napisani, nekako tako, kot bi pisali šolsko nalogo, pa še to na hitro, za dober šet! – Je to odraz časa, uporaba interneta, ali pa morda tudi posledica jezikovne vzgoje in pomanjkanja osebnega branja? O tem razmislite sami.

Advertisements

Read Full Post »

Dinko Bizjak -Nemir vesoljaRedko se dogodi, da duhovnik posveti svoji obletnici posvečenja knjigo, To je tokrat naredil duhovnik Dinko ob svoji 40. obletnici neprecenljivega daru duhovništva, kot je sam zapisal.

Rojen v Podnanosu, mladost preživel v Slovenski Istri, ob morju, potem pa ga je Neizpeti Pesnik spremljal mimo Tolmina, Trebuše, Marezige – Truške, Sečovelj in končno je pristal na Vojščici na Krasu. Dozdeva se mi, da je ob vseh teh življenjskih poteh doživel vseobsegajoči Božji objem. Spominja me na Charlesa Pégia, ko v svoji knjigi Le Mystère de lacharitère de Jeanne d’Arc piše: “Moramo se zveličati skupaj, priti skupaj k Bogu in se mu skupaj predstaviti. Ne moremo trkati na njegova vrata brez drugih. Vsi skupaj se moramo vrniti v hišo našega Očeta. Treba je tudi misliti na druge in delati zanje. Kaj bi nam Bog rekel, če bi prišli k njemu brez drugih in če bi vstopili k njemu brez njih.”

Duhovnikovo delo in poslanstvo je delo za druge in z drugimi, neglede kje kdo kot duhovnik  je in kako nekdo to izrazi. Mi na Boga ne moremo vplivati, saj je Bog ljubezen, prav ta neprecenljiva Božja ljubezern se prepleta skozi celotno zbirko, samo prisluhniti ji moramo. Bog je ljubezen, ki hoče odrešenje vseh ljudi  in nič več! (1 Ja 4,8.16, Rim 5,18) …

Tudi ob tej pesniški zbirki, kot ob marsikateri drugi spoznamo, da smo drug drugemu potrebni, ne samo v materijlnih dobrinah, ampak tudi na področju vere, kar izpovedujemo tudi  v credu, da verujem v občestvo  svetih.

Prepletanje Boga v Dinkovi poeziji je nekaj posebnega. Na prefinjen način je prikazan  pesnikov izraz do Boga. Nekje ga zasledimo v kleti, drugje na gmajni … , vedno pa tako, da ga spoznamo, celo čutimo Božjo bližino, ali imamo občutek, kot da nas je Božja bližina prevzela.…

Dinku želimo, da bi njegovo druga pesniška zbirka bila tudi duhovno bogata in bi tako obogatila vse, ki se bodo z njo srečeval. .

Ambrož Kodelja

Read Full Post »

Piana&PizzoCamarda0025

Poiskal sem ga po naključju, ko me je nanj opozorila beograjska novinarka, ki je   zaposlena na beograjskem radiju.

Vsakoletni zagrebški Knjižni sejem privabi veliko ljubiteljev knjig iz cele bivše Jugoslavije. Po ogledu in nakupu smo trije znanci sedeli na Ilici pred  kavarno, pili kavo in poslušali razlago kolege, kako mu je lektor razcafral tekst, ki ga je dva meseca prevajal. Ni pa hotel sprejeti moje pripombe, da je pač tako, da lektorji, če niso vešči v določeni stroki, pač lektorirajo, kot oni vedo in znajo,  čeprav jih že na univerzi velikokrat opozarjajo, da se morajo sami izpopolniti v določeni stroki, če želijo, da bo lektoriranje dobro. Bil sem že sit tega dolgovezenja, ko nepričakovano prisedeta dami, ki sta prav tako bili na Knjižnem sejmu, kar se je videlo, saj  sta imeli vsakaka svojo vrečko s knjigami. Nas živahtni pogor je zmotila gospa, ki je poznala eno od dam. Ta jo z velikim veseljem predstavi in pove, da je kolegica na radiju  Beograd. Pozdravimo se in pogovor teče naprej o tem in onem. Pred odhodom pa me dama iz Beograda vpraša: “Od kod sem.”  Povem ji, da iz bližine Trsta. Tako sem  rekel zato, ker je Trst poznal vsak jugoslovan, po kavi, kavbojkah … ko je to mesto bilo še nekakšna Meka v polpreteklem času. Ona pa: “Kako daleč je od vas do Trsta”, Kratko povem; “Mesto je nekako za vogalom.” Jaz sem ta in ta, pa lepo pozdravite šarmantnega g. Danila. Pa veste zakaj? Ko je prišel v Beograd je vedno prinesel s seboj veliko kave in nas na radiju z njo obdaril. Vedeli smo v katerem hotelu bo bival, zato smo povpraševali na recepcijo, če je že prišel. Ko smo izvedeli da je, smo drugo jutro bili zelo točno na delu, da smo dobili “CAFFE ILLY”. To je bilo za tisti čas nekaj izrednega. V Skupščini sva bila skupaj na seji, ko je razpadla Jugoslavija. Ko smo poslušali razprave, kreganja, vikanja … sem mu rekla: “Danilo, nema više Jugoslavije!” On pa je takoj odšel iz dvorane in telefoniral v Rim. To novico so Italijani prvi poslali v svet …”

To me je zanimalo, kaj je na stvari in sem po ovinkih le iztaknil telefonsko številko g. Danila in tako sva se nekajkrat tudi srečala. Ko sem ga povprašal, kako  je s to beograjsko novico, mi je povedal ime in priimek kolegice, ki mu je tisti večer na tisti seji to rekla, on pa je tedaj takoj poklical v Rim urednika – navedel ime. Pri TV dnevniku je bila ta novica tisti večer sporočena tako, da je bil prekinjen redni program in so jo takoj objavili. Iz vsega tega, bi se dalo sklepati, da je bil dejansko g. Danilo tisti, ki je prvi svetu sporočul, da Titova Jugoslavija ne obstaja več.

Preživel je težko mladost, polno pomanjkanja, pa tudi neprijetnosti, ki jih je doživljal med šolanjem v času bivanja v goriškem Alojzevišču, zato tega mesta ni nikoli maral.

Njegovo poklicno pot nisem spremljal. Iz pogovorov pa sem zaznal, da je veliko bral. Na potovanju je imel pri sebi vedno nekaj knjig. Znova in nova je prebiral ruske klasike,  doma je imel njihova zbrana dela v italijanščini. Pri branju so ga vedno mikale opombe, zato je rad pripomnil: “ Vedno je treba prebrati, tudi tisto, kar je pod črto!” Redno je tudi v pokoju spremljal dogajanje v Sloveniji in tedensko prebral več slovenskih in italijanskih časopisov in revij. Izredno veselje je imel s cvetjem. Na njegovem dvorišču ste lahko zapazili primerke cvetja, ki ga dobite samo pri redkih vrtnarjih.

O naših zamejskih politikih, pa tudi o naših “višjih” kulturnikih je imel vedno pripravljen polni koš “dovpitov z ocvirki”, ki jih je rad spretno “vtihotapil” med pogovorom. Skratka: “Bil je razgledan, velikokrat zelo hudomušen, obenem pa blag in dobrohoten. Rad je pomagal, kjer je le mogel, zato je imel veliko znancev, s katerimi je bil redno v stiku.”

Šarmantni gospod Danilo: “Spokojno počivajte med svojimi v Ricmanjih, kamor ste rad zahajal in prinašal  cvetje staršem na grob. Sedaj vam bomo cvetje prinšali mi! Hvala tudi za vse lepe in zanimive pogovore!”

Read Full Post »

Do tega zapisa je prišlo slučajno. Znašel sem se v skupini študentov, ki študirajo v Ljubljani. Med pogovorom je prišla tudi ta njihova ugotovitev – nisem pa “pogruntal” kje so jo pobrali: “V Sloveniji obstaja katoliška politika, ki ima namen rekatolizirtati Slovenijo in sicer tako, da bi rimokatoliške strukture prevladale nad celotnim ozemljrm Slovenije.” Pogovor se je  nadaljeval v smeti očitanja politikom, ki se imajo za katoličane. Njihovo dejavnost so študentje enačili s Cerkvijo. Nato so v pogovoru naštevali, kako je Cerkev v 2. svetovni vojni  bila na strani okupatorja. Poslušal sem še vsa tista podtikana škofu Rožmanu, ki smo jih že davno pozabili, še zlasti če smo prebrali kakšno temeljito delo o tem.

Zgrozil pa sem se, da tem našim študentom je popolnoma nepoznano, da so prav duhovniki v drugi svetobni vojni bili prva okupatorjeva  žrtev, saj je bila velika  večina slovenskih duhovnikov na Gorenjskem in na Štajerskem pregnana, pa tudi koliko jih je  bilo pobitih v Jesenovcu na Hrvaškem. Prav tako je tem našim mladcerm neznano, koliko naših duhovnikov  je po vojni garalo po partijskih deloviščih, nekatere pa so celo  trpinčili po zaporih.

Še vedno je veliki večini slovenske mladine neznano dejstvo: “Zakaj je bil dokaj enoten  vsesplošen  odpor proti okupatorju razbit in je bil zlorabljen za enostranske politične cilje!” Kot na političnem, tako se tudi v miselnem svetu vidi, da na žalost še pri marsikom v Sloveniji vlada miselni totalitarizem.  Vsi vemo, da ne obstaja katoliška umetnost. Poznamo pa sakralno umetnost. Tudi ni katoliške medicine. So pa bolnice v Cerkveni lasti. Tudi nimamo katoliškega gospodarstvo, čeprav imamo cerkvena posestva.  Katoliške politike ni, so pa politiki, ki zastopajo krščanska načela.

IMG_6421

Pri vsem tem pa obstaja naš osebni pogled na vsa te dejavnosti.  O vsem tem se lahko pogovarjamo in razpravljamo, kolikor poznamo to ali ono področje, prav tako smemo o vem tem tudi javno govoriti. To velja za vse, tudi za državljane, ki  se imajo za katoličane. Vsak katoličan je državljan neke države! Dolžan je po vesti upoštevati zakone in spoštovati obstoječo oblast, ta pa mu mora omogočiti enake pravice, kot vsem drugim državljanom – to je do javne besede in javo delovanje. Če se pri tem zatika, se nujno zastavlja vprašanje: “Ali je država, v kateri živimo, tudi pravna država?”

Za katoličana, pa ali se ali se ne s politiko ukvarja, ali jo samo spremlja, ne obstaja več resnic, več etik, ni vse enakovredno, zato tudi na vse v političnem življenju ne pristaja in tudi vsega ne sprejema. Kristjan, ki ga politka zanima mora biti občutljiv na vrednote človekovega življenja, vzgojo, moralo, pa tudi na poglede, ki se nanašajo na vero in lasten narod.

Verska svoboda in poštenje sta bistvenega pomena za vsakega kristjana, ki se s politiko poklicno ukvarja,  pa še toliko bolj. Če svobodo ločimo od resnice, obe propadeta! Krščanski politik prizna laičnost. Ta je v  avtonomiji na političnem in državnem področju od verskega in cerkvenega, ne pa od morale in nauka Cerkve, zato se mora tudi sam ob vsem tem ustrezno vesti, pa tudi temu primerno živeti.

Krščanski politik živi iz prepričanja, da je vera tudi zanj milost, zato se do drugače mislečih primerno vede, ko upošteva strpnost do njih, saj se zaveda, da njegovo prepičanje ni manj vredno od nasprotnikovega.

Read Full Post »

IMG_1996

Read Full Post »

odmor-bog-stvoritelj-povjerenje.jpeg

Do tega zapisa je prišlo slučajno. Znašel sem se v skupini študentov, ki študirajo v Ljubljani. Med pogovorom je prišla tudi ta njihova ugotovitev – nisem pa “pogruntal” kje so jo pobrali: “V Sloveniji obstaja katoliška politika, ki ima namen rekatolizirtati Slovenijo in sicer tako, da bi rimokatoliške strukture prevladale nad celotnim ozemljrm Slovenije.” Pogovor se je  nadaljeval v smeti očitanja politikom, ki se imajo za katoličane. Njihovo dejavnost so študentje enačili s Cerkvijo. Nato so v pogovoru naštevali, kako je Cerkev v 2. svetovni vojni  bila na strani okupatorja. Poslušal sem še vsa tista podtikana škofu Rožmanu, ki smo jih že davno pozabili, še zlasti če smo prebrali kakšno temeljito delo o tem.

Zgrozil pa sem se, da tem našim študentom je popolnoma nepoznano, da so prav duhovniki v drugi svetobni vojni bili prva okupatorjeva  žrtev, saj je bila velika  večina slovenskih duhovnikov na Gorenjskem in na Štajerskem pregnana, pa tudi koliko jih je  bilo pobitih v Jesenovcu na Hrvaškem. Prav tako je tem našim mladcerm neznano, koliko naših duhovnikov  je po vojni garalo po partijskih deloviščih, nekatere pa so celo  trpinčili po zaporih.

Še vedno je veliki večini slovenske mladine neznano dejstvo: “Zakaj je bil dokaj enoten  vsesplošen  odpor proti okupatorju razbit in je bil zlorabljen za enostranske politične cilje!” Kot na političnem, tako se tudi v miselnem svetu vidi, da na žalost še pri marsikom v Sloveniji vlada miselni totalitarizem.  Vsi vemo, da ne obstaja katoliška umetnost. Poznamo pa sakralno umetnost. Tudi ni katoliške medicine. So pa bolnice v Cerkveni lasti. Tudi nimamo katoliškega gospodarstvo, čeprav imamo cerkvena posestva.  Katoliške politike ni, so pa politiki, ki zastopajo krščanska načela.

Pri vsem tem pa obstaja naš osebni pogled na vsa te dejavnosti.  O vsem tem se lahko pogovarjamo in razpravljamo, kolikor poznamo to ali ono področje, prav tako smemo o vem tem tudi javno govoriti. To velja za vse, tudi za državljane, ki  se imajo za katoličane. Vsak katoličan je državljan neke države! Dolžan je po vesti upoštevati zakone in spoštovati obstoječo oblast, ta pa mu mora omogočiti enake pravice, kot vsem drugim državljanom – to je do javne besede in javo delovanje. Če se pri tem zatika, se nujno zastavlja vprašanje: “Ali je država, v kateri živimo, tudi pravna država?”

Za katoličana, pa ali se ali se ne s politiko ukvarja, ali jo samo spremlja, ne obstaja več resnic, več etik, ni vse enakovredno, zato tudi na vse v političnem življenju ne pristaja in tudi vsega ne sprejema. Kristjan, ki ga politka zanima mora biti občutljiv na vrednote človekovega življenja, vzgojo, moralo, pa tudi na poglede, ki se nanašajo na vero in lasten narod.

Verska svoboda in poštenje sta bistvenega pomena za vsakega kristjana, ki se s politiko poklicno ukvarja,  pa še toliko bolj. Če svobodo ločimo od resnice, obe propadeta! Krščanski politik prizna laičnost. Ta je v  avtonomiji na političnem in državnem področju od verskega in cerkvenega, ne pa od morale in nauka Cerkve, zato se mora tudi sam ob vsem tem ustrezno vesti, pa tudi temu primerno živeti.

Krščanski politik živi iz prepričanja, da je vera tudi zanj milost, zato se do drugače mislečih primerno vede, ko upošteva strpnost do njih, saj se zaveda, da njegovo prepičanje ni manj vredno od nasprotnikovega.

Read Full Post »

V soboto 18. avgusta 2018, so nas obiskali in bili pri maši skavti iz Padove.
Bili so zelo zgovorni, radovedni in veseli. Vse jih je zanimalo, saj so bili prvič pri maši, ki ni bila v italijanskem jeziku.

20180804_203103

Read Full Post »

Older Posts »