Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Islam’ Category

Prvi večji teroristični bes v Evropi se je razbohotil s francosko revolucijo. Najmočnejši upliv pa je dobil v šezdesetih letih dvajsetega stoletja po Italiji in Nemčiji, ko so strahovale Rdeče brigade. Pred desetimi leti je na Japonskem morila sekta Aum. Psihosociološke raziskave potrjujejo, da teroristi, ki ustrahujejo Evropo in Ameriko, izhajajo iz najrazličnejših duhovnih kriz. Novost pa so islamisti, ki so delno uvoženi iz azijskih in afriških držav. Ti so prepričani samomorilci. Prvi samomorilski atentat se je dogodil v Libanonu leta 1982. Za njim je bilo izvedenih še  42 napadov, prizadetih pa je bilo 34 držav. Tarče so uradi OZN, turistična naselja (Šarm el Šejk), nočni klubi (Bali), sinagoge (Buenos Aires, Džerba), banke (Carigrad), vojne ladje (Col), tankerji (Limburg) itd. Terorizem postaja svetovni problem in se usklajuje in globalizira z zahodno civilizacijo.

Samomorilski atentati so v nekakšnem privilegiju islamistov. Poznamo pa jih tudi pri budistih, saj so tak atentat prvič izvedli Tamilski tigri leta 1987 in se je do danes število njihovih atentatov povzpelo že nad dvesto. Znatno manj atentatov so izvedli Palestinci, saj so z njimi začeli šele leta 1994, ko so videli učinkovitost atentata v Šrilanki.

Terorizem se ni omejil le na neko področje ali na neki narod, ampak se je razbohotil povsod. Prav tako terorizem ni četrta svetovna vojna. Za vojskovanje sta potrebni dve strani, ki si stojita nasproti, s svojima armadama in se spopadata, kot smo do sedaj v zgodovini poznali način vojskovanja. Pri terorizmu se uporablja veliko nasilja, zlasti ko se gre za politične nasprotnike. Tako teroristi hočejo doseči, da se jih boji, prizadeti pa si ne upajo ravnati tako, kot kdo hoče ali želi.

Terorizem je razsejan po vsem svetu, zato ga ne moremo primerjati s spopadom civilizacije, ali spopadom verstev. Čeprav je islamski terorizem najpogostejši, ker poznamo tudi druge oblike terorizma, ki so ideološke narave, in enako vodijo v spopad. Res je, da islamskemu terorizmu v ozadju botruje vera – islam, pa tudi njihova ideologija, o tem ni dvoma. Za vse teroriste velja skupni imenovalec, da ne prenesejo različnosti, neglede na katerem področju, pa naj bo to versko, rasno, narodnostno, ali pa politično. To nam dokazujejo atentati v Londonu in v Šarm el Šejku, saj so ti kraji mešanica sožitij. Povsod pa so ti teroristični atentati vedno imeli isti skupni cilj v preplahu, zmedi in žrtvah.

Ob tem ne smemo pozabiti, da je ajatola Homeini kot vodja islamske revolucije eden najvažnejših islamskih teoretikov, ki se motivira s čistokrvno verzijo islama. Trezni predstavniki islama vse to obsojajo, pokazali pa bodo koliko so verodostojni, ko se bodo distancirali od Homeinijeve doktrine po njegovi verziji čistega islama in islamiziranem svetu in prišli do resničnega spoznanja, da je bivanje ljudi osmisljeno predvsem s tem, da lahko živijo skupaj tudi politično in ideološko različni ljudje in se med seboj bogatijo.

Bolj ko bodo muslimani v to verjeli, bolj nemočni in osamljeni se bodo počutili tisti med njimi, ki propagirajo čistokrvno verzijo islama in islamizacijo sveta. Edino tako bi prišlo do prepotrebnega miselnega preobrata pri muslimanih samih.

Advertisements

Read Full Post »

Televizijsko poročilo v nedeljo 2. oktobra 2016, nas je obvestilo, da so iz Ronk izgnali pet makednskih zidarjev. Izgon je italijansko notranje ministrstvo odredilo že 26. septembra, potem, ko so jim dokazali poveličevanja terorističnih napadov prek svetovnega spleta. Ob prihodu v Skopje pa so jih tamkajšnje oblasti spustile na prostost, češ, da niso zakrivili nobeneda kaznivega dejanja. Novica o takšnih islamističnih skrajnostih preko spleta ni nova, To poznamo že veliko let. Dejstvo pa je, v Tržiču (Monfalcone) je že približno ena tretina prebivalcev tujcev. Ob letni občinski statistiki zapažamo, da glavnino tvorijo muslimani, zato je prav, da se ob tem dogodku zamislimo. Pred časom so v Tržiču pripravili predavanje z naslovom: “Dialog, medsebojno spoštovanje in sožitje.” Po uvodnem pozdravu predstavnikov občinske uprave, sta glavno besedo imela katoliški duhovnik in imam Kinnani Abbel Majid, ki vodi molitve na sedežu tržiškega muslimanskega združenja Darus Salam. Glavno besedo je imel imum . On je na duhovnikovo vprašanje tudi odgovoril glede žensk v islamu takole: “Na prvem mestu je v islamu družina. Ki se ji mora žena posvetiti. Kdo naj skrbi za otroke, če delajo možje in nimamo starih staršev, ki nam bi bili v pomoč. Res je, naše ženske ne poznajo vašega jezika, niso pa zapostavljene če nosijo naglavne rute. Naše ženske lahko primerjate z vašimi redovnicami, imajo pokrito glavo, kot to določa islam.” Seveda se ni nihče dotaknil burk – pokritih obrazov. Celotna razprava se je odvijala ob problemih s področja sociale, izobrazbe, niso pa se dotaknili problema inkulturacije, ali vraščanja v okolje, kjer živijo. Veliko se je povdarjalo, da se muslimani zelo radi družijo med seboj, do drugih pa so velikokrat nezaupljivi. Tokratno celotno predavanje je potekalo bolj ob obrobnih vprašanjih, niso se pa ob tej priložnosti dotaknili nestrpnežev, pa tudi ne kako poteka verska vzgoja v muslimanskem centru. Katoliški duhovnik, ki je bil prisoten in je večkrat vstopal v debato je na žalost na koncu pustil klavrn vtis in dokazal, da o islamu ve bere malo.

burke-muslimanke

Spomin mi je tokrat poromal v Zagreb. Tam je bilo 15. januraja 2015. v Hrvaškem narodnem gledališču srečanje z Slavojem Žižkom – za marsikoga spornim slovenskim filozofom. Večer je mojstrsko vodil Srečko Horvat. Dvorana je bila nabito polna in so morali postaviti sedeže celo na oder, za predavateljev in voditeljev hrbet. Ker pa je bilo med publiko okrog dvajset katoliških teologov, med njimi večina z doktoratom, bi o srečanju rad nekaj povedal. Čeprav sem med tistimi, ki ne sipatiziram z Žižkom in njegovimi interpretacijami. Povzel bom nekaj misli iz tega večera o islamu. Pogovor je trajal kar dve ur in pol. V njem se je Žižek večkrat vračal k pariškim dogodkom. Jasno je izrazil, da on brez problema kritizira islam… Dvolično pa je, po njegovem menenju reči, da to kar se je dogodilo v Parizu, ni povezano z islamom. Če sta se terorista sklicevala na preroka, ko sta po streljanju prišla iz redakcije tednika Charlie Hebdo, je to dovolj dokazljiva povezano z islamom. Tu je pomembno locirati ta problem in spregovoriti o globalizaciji. Za muslimane so karikature Mohameda nekaj neznosnega. Popolnoma pravilno!” (Naša pripomba: “Ko so umetniki v Sloveniji v naročje brezjanske Marije naslikali podgano, namesto Jezusa, smo slišali razlago, da to spada k svobodi umetniškega ustvarjanja! Ko so v Strunjanu zažgali križ, so se zopet našli nekatri, da Cerkev ne dopušča svobode v umetnosti. ) Žižek pa nadaljuje: “ Priznati pa je treba, da so tudi za nas zahodnjake nekatere stvari neznosne…. Poglejte, veliko mojih francoskih prijateljev je reklo, da ne prenesejo pokritih ženskih obzov muslimank (burke). Ker človek ne vidi obraza … Tu se ne gre za različne načine življenja, vsak način življenja je totaliteta, problem je da je za nas neznosen način življenja drugih in obratno. Za nas na Zahodu ni samo problem življenja, ampak ga dajemo kot nekaj arbitarnega. Globalizacija prinaša številne probleme, zato je treba na vsak način braniti evropsko dediščino… “ Med predavanjem se je velikokrat skliceval na krščanstvo in Sv. Pismo.

Tu pa smo zadeli v evropsko bistvo. K evropski kulturi spada tudi krščanstvo, saj ima Evropa krščanske korenine in je že skrajni čas, da se tega zavedamo vsi. Islam, pa v evrsopsko kulturo prinaša nekaj, kar ni naše. Ko o tem govorimo vse preveč poslušamo stare izguljene fraze, da smo do tujcev nestrpni. To ni res. Če oni želijo živeti v Evropi, si bodo morali prisvojiti našo kulturo in ne mi njihovo. To ni noben rasizem, ampak dejtsvo, od katerega ne bi smeli evropejci odstopati.

Read Full Post »

islam

V vseh religijah srečujemo mistike. To so osebe, ki sledijo mističnim spoznanjem. Škoda je, ko danes kristjani, posebej še mlajši, radi segajo po duhovnih izkustvih Orienta, kot so joga, zen …, medtem ko ne poznajo krščanskih mistikov, kot so Janez od Križa, Terezija Avilska, Mojster (Meister) Eckhart in drugi. V vseh teh spisih lahko spoznamo poti pa tudi veličine duhovnosti, ki nam pomagajo k osebnemu duhovnemu življenju.

Srečal sem se z zapisom enega vidnejših islamskih pesnikov in tudi islamskim mističnim pisateljem Maulano Rumijem. Med drugim razmišlja takole: “Ker je bil poslanec (Mohamed) prerok meča, je njegova družba med vojaki in borci. Če je bila v Jezusovem nauku samota v votlinah in hribih, je v našem (muslimanskem) nauku to vojna in strah. Musliman je ponosen, da je bila sveta vojna najvažnejše opravilo v Mohamedovem življenju. Udeleženci svete vojne zasedejo v nebesih visoke položaje. Najvišje prestoluje Mohamed, ker so njegove ure tuzemskega življenja potekale v stalnem boju, saj se je bojeval s srcem, jezikom in roko. Tako bi se moral bojevati vsak muslimanski vernik proti nevernikom (mišljeno drugovercem), ki ga obkrožajo.”

Zato je za muslimane ubijanje Alahovih nasprotnikov že od nastanka islama sveta stvar, saj je njihov zgled bil in bo Mohamed in njegovo učenje. Na spletnih straneh, zlasti v arabščini in angleščini, pa tudi v francoščini, opazite, kako islamske organizacije mlade muslimane takole navdušujejo: “Zelo dragocena metoda našega preroka (Mohameda) je zahrbtni umor.” Temu sledi dolg seznam Mohamedovih izrekov, kot na primer: “Mohamedova naloga ni bila smo v poslanstvu, ampak tudi v vojskovanju z neverniki” (s tistimi, ki niso muslimani).

Na muslimanskih verskih šolah se mladi muslimani vsak dan srečujejo s tem, koliko vojn je izpeljal njihov prerok (Mohamed) in kako hitro se je tudi islam širil in se še širi. Takšnih sporočanj ne boste slišali na tečajih o Koranu, kamor zahajajo tudi pripadniki najrazličnejših drugih veroizpovedi, ampak samo v uradnih muslimanskih šolah, ki so rezervirane izključno za muslimane in so običajno pod okriljem džamije.

Vse to nas lahko prepriča, da je prerok Mohamed utemeljitelj muslimanskega vojaškega prava. Sveta vojna je v muslimanskem verovanju tako globoko povezana z vernostjo posameznega muslimana, da mu že prebiranje muslimanskih svetih knjig pomeni vojskovanje.

Ko tako razmišljamo o islamu, se nam dozdeva, da je tako pisanje o tem verovanju pretirano, pa ni res. Čustveni svet pri orientalcu – in islam je v

glavnem zasedel predele s tem čustvenim svetom – je za takšno sporočanje izredno odprt. Prav zato bo v islamu vedno veliko pretiranih (fanatičnih) vernikov, ki bodo zaradi svoje verske vzgoje pripravljeni dati življenje za vero, in sicer tako, da ubijajo in bodo ubijali nemuslimane, ker jim vera v onostranstvu za to obljublja visok položaj.

Takšen pogled na vero je seveda v popolnem nasprotju z našo krščansko vero in naukom. In seveda z učenjem večine drugih ver in verstev.

Read Full Post »

Plava-Dzamija

V soboto, 14. septembra 2013, je islamska skupnost v Sloveniji doživela dolgo pričakovani dan, ko so na Kurilniški ulici v Ljubljani položili temeljni kamen za njihovo novo versko- kulturno središče. Prisotni so bili predstavniki slovenskih verskih skupnosti, številni slovenski politiki in drugi gostje, med njimi tudi minister iz Katarja, katere država zagotavlja večino denarnih sredstev. Mimogrede: Katar je ena od islamskih držav, ki je denarno podprla gradnjo velike večine džamij po Bosni in Hercegovini … Ne le nadomestnih – porušenih, ampak tudi čisto na novo zgrajenih.
Tudi pri nas v Tržiču so muslimani pred kratkim dobili primeren prostor, v katerem se zbirajo vsaj k molitvi, in kot kaže, bo ta sčasoma postal tudi islamski versko-kulturni center.
Muslimani imajo popolno pravico do molilnice ali mošeje. Tega jim nihče ne oporeka, nasprotno, za to smo celo veseli in prav skozi različno obliko molitve lahko pripravimo tudi skupna verska srečanja ne glede na veroizpoved, ki ji kdo pripada. Ker pa je za center v imenu poleg verskega tudi izraz kulturni, pa se zaradi tega vzbujajo pomisleki. V teh centrih ni nič narobe, če poteka versko-vzgojni pouk. Če pa se iz tega versko-vzgojnega pouka vzgaja osebe za islamski fundamentalizem, pa se upravičeno postavi vprašanje, kaj dejansko Evropa muslimanom v Evropi dovoljuje. Prav tako postaja sporno, če se v takšnem islamističnem centru pojavijo njihove trgovine in celo banke, kar se po Evropi že dogaja. Tu pa se pojavijo neljubi problemi: tako je postala džamija tudi izvor islamske ali turške ali arabske … kulture. To pa ne služi več inkulturaciji muslimanov v okolje, kjer živijo. Z vsem tem se tako muslimani vedno bolj zapirajo v svoj svet in živijo življenje, kot so ga živeli pred prihodom v Evropo. S tem pa nastajajo nove pregrade med evropsko in njihovo kulturo, pa ne samo v vedenju, pač pa tudi v miselnosti in bodo vedno bolj nestrpno zahtevni pri uveljavljanju svojih običajev in pravic, še zlasti verskih. Vse to pa vodi v islamski fundamentalizem. Evropejcem bo to velika ovira za stik z njimi na delovnem mestu, po šolah in nasploh, njim pa bo ta vzgoja zavirala pot do evropske kulture in evropske omike, s katero bi se morali soočiti, če bodo hoteli živeti tu. Tako se ponovno odpirajo novi problemi s starimi temami, ki jih je s takšno vzgojo in seveda tudi s takšnim načinom življenja nemogoče rešiti. Namesto da bi prihajalo sožitje, bo prišlo razhajanje in s tem tudi versko sovraštvo. Vse to se po Evropi že opaža. Poglejmo evropska velemesta, kjer so muslimani v večini. Tu je veliko muslimanske mladine, ki ne dela in živi v nekem brezskrbnem brezdelju. Po svoje to v njih sproža neizpolnjenost in nezadovoljstvo, kar se nato sprošča v vandalizmu – vse polomijo, kar dobijo na ulici. “Nabiti” so z mislimi na štrajke in množično organizirajo poulične nerede. Tovrstne probleme imamo tudi pred našimi vrati!

*************

(Še to: Kakor vemo, obstajata dva izraza za muslimansko svetišče: mošeja in džamija. V obeh se muslimani zbirajo k molitvi, vendar ali lahko postavimo popoln enačaj med njima? Pri nas se nikoli ni govorilo o postavitvi mošeje, ampak vedno le džamije. Razliko med tema dvema izrazoma je razložil turški vodič skupini turistov v eni od njihovih džamij: džamija je versko-politični center, mošeja (te so manjše, manj pozornost vzbujajoče  zgradbe) pa ne, tam se zbirajo samo k molitvi. V džamiji pa se poleg molitve pretresajo vsa pomembna politična vprašanja muslimanov in iz tega sledeče odločitve. In če to pove muslimanski vodič, bo že držalo, nemuslimanom pa lahko daje misliti …

Read Full Post »

Še vedno slišimo očitek, da so bile križarske vojne pojav verskega imperializma ali ideološka uporaba religije. Vera naj bi bila zlorabljena za kulturno, socialno in politično širjenje zahodnega katolicizma na muslimanski vzhod. Po taki trditvi religija (vera) pospešuje in opravičuje sredstvo za dosego ciljev, ki niso strogo verska. Ob takšnem gledanju pridemo do spoznanja, ko enačimo vero z nasiljem. To je učenje laicističnega zgodovinopisja, s katerim so velikokrat manipulirali pri urah zgodovine po šolah. (Ponekod se to še vedno dogaja!)
Prva zamisel o križarskih pohodih se je rodila okrog leta 1074. ko se je celo papež ponudil, da bi vodil križarski pohod, medtem ko bi nemški kralj Henrih IV. v tem času upravljal Cerkev. Med njima je prišlo do tako imenovanege investiturnega boja in se je ta ideja odmaknila za dobrih dvajset let. Zamisel je namreč prišla s Francoskega, saj je bil tudi papež Urban II. Francoz. Tako so prve križarske pohode načrtovali Francozi. Vitezi so imeli v posesti fevdalno zemljo, ki pa je niso mogli razdeliti med potomce. Mlajši vitezi so lahko prišli do svoje zemlje samo z ropom, dvobojem ali pa jim je ostal le še odhod v samostan.
Srednji vek je gojil veliko romarsko tradicijo, ki se je odražala v srednjeveški duhovnosti. Ta je prevevala tudi križarje in v pohodu so videli priložnost obiskati sveto deželo.
V 11. stoletju so bistveno vrednotili vojno po dveh načelih: militia Cristi – kar je izražalo duhovni boj proti zlu in milita secularis, kar se je pojmovalo kot služenje v vojski, to pa je v rimskem imperiju zahtevalo tudi darovanje božanstvu, ki ga je častil cesar. Temu so kristjani nasprotovali, ker je šlo za malikovanje. Tako je v Cerki prišlo do nezaupanja do vojaške službe. V zgodnjem srednjem veku se pojavi misel o pravični vojni, s katero so hoteli utemeljiti krščansko vojskovanje. (Misel je od sv. Avguština.) Srednjeveški teologi so učili, da je vojna upravičena samo, ko gre za obrambo. Ta teorija se je okrog leta 1000 spremenila. Dopuščali so izjeme in so tudi ofenzivno vojno razumeli kot osvobodilno vojno, zlasti ko je šlo za dežele, ki jih je zavzel islam. Primer je Španija, ki je bila pod islamom že od leta 711 dalje. Za časa papeža Gregorija II. je prišlo do miselnega preobrata. Začela je izginjati razlika na vojaškem področju, kot tudi na miselnem. Orožje se je začelo uporabljati tudi v boju proti zlu, ker je bil osvajalni islam za Evropejca zlo. Zato so bili ti vojni pohodi tudi cerkvena akcija, saj je temeljila na papeževi pobudi. Imela je predvsem duhovne motive in ne politične, šlo je za osvoboditev svetih krajev. Pripomnim naj, da noben papež ni nasprotoval ali vodil križarskega pohoda, dogajalo pa se je, da so ti pohodi dobili čisto svojo smer, ki je bila proti papeževi volji. V ozadju pa je bil še en vidik, ki ga velikokrat prezremo. V času razkola med latinsko in bizantinsko Cerkvijo je leta 1071 Bizanc izgubil bitko s Seldžuki (turškimi suniti) in tedaj je bila v ozadju tudi želja, da bi se prišlo do zedinjenja.
Arabci so zavzeli Jeruzalem že leta 638. Šele po letu 1076 se je vnel boj med samimi muslimani med Bagdadom in Kairom. Ti vojni pohodi pa so nujno morali iti čez Sveto deželo. Romanja so bila zaradi tega onemogočena, saj so se odvijala svobodno celih 400 let. V tem času je močno prevladovala misel, da je romanje pokora za vse, ki si žellijo poboljšanja. Zato lahko rečemo, da so bili križarski pohodi neka oblika oboroženih romanj.

Read Full Post »

Cerkvi še vedno očitajo križarske vojne kot enega največjih madežev v njeni zgodovini ali kot veliko sramoto za Cerkev. Vendar se Cerkev tu nima česa sramovati. V tem času so muslimani zasedli ves južni del bizantinskega cesarstva, po zasedbi severne Afrike so prišli na Sicilijo in na iberski polotok. Prodrli so do znanega romarskega svetišča v Komposteli, zato se je pri kristjanih rodila zamisel za obrambo.
Kristjani niso nikoli poznali kot idejo svete vojne, zato tudi križarske vojne niso bile nikakršne svete vojne. Šlo je za pravično ali dovoljenjo vojno. Ideja, da bi se krščanska vera uporabila kot ideja proti islamu, pa se je porodila kot protiutež proti muslimanskemu džihadu ali muslimanski sveti vojni. Arabsko cesarstvo je bilo v tem predelu najmočnejše in je pozitivno vplivalo tudi na Evropo. Imelo pa je tudi negativen vpliv v tem, da so se tudi Evropejci začeli nagibati k temu, da bi svoje vojaške pohode podprli tudi z vero, kot to počenjajo Arabci. Evropejci so šli osvobajat svete kraje, zato je tedaj šlo za osvobodilni boj. Muslimane naj bi potisnili tja, odkoder so prišli. Zanimivo je, da se je malokdaj govorilo, da je v času križarskih vojn pri Arabcih šlo za islamsko vojno, torej izrazito versko vojno, v imenu Alaha, kar je bil džihat ali verska dolžnost.
Pa še na nekaj ne smemo pozabiti. V tistem času je bila Evropa v veliki demografski rasti. Ljudje so se razseljevali in tako prinašali v okolje, kamor so prišli, nove navade in tudi nove zahteve, in to ne samo na kulturnem, ampak tudi na miselnem področju. Napočil je čas velikih kulturnih izmenjav, kar je Evropi omogočilo nov razcvet. Pojavilo se je zgodnje meščanstvo, ustanavljale so se univeze in število študentov in profesorjev je hitro rastlo.
Sodobni zgodovinarji zatrjujejo da bi brez križarskih spopadov islam podjarmil Evropo, tako pa je še bil čas, da je v Evropi dozorela katoliška civilizacija. Prav tako križarske vojne niso bile nikakršne misijonske vojne, kot se še vedno kje lahko prebere, saj niso imele namena širiti krščanstva. Križarji so dobro vedeli, da krščanstva ni mogoče širiti z mečem, saj je to v nasprotju s krščansko vero.
Popolno nasprotje pa je Mohamedovo učenje, ki razglaša, da je v moči dokaz, da je Alah z njimi. Mohamed je zavladal z vojaškimi in političnimi posegi, obenem je kršil natančna pravila vojskovanja, saj je imel največje zmage prav tedaj, ko se je po arabskem plemenskem pravu bilo prepovedano vojskovati. Tako je Mohamed gradil svoje islamsko kraljestvo po svojih pravilih in po pravilih džihada, to je vojne proti tistim, ki ne priznavajo islama. Po džihadu gre vsak islamski bojevnik po smrti v nebesa, kjer mu bodo stregle lepe mladenke. Ta logika vodi tudi današnje teroriste. Umreti v džihadu je za pravovernega muslimana še vedno nekaj veličastnega. Krščanstvo pa se je vedno zavedalo, da je uporaba orožja v takem primeru slaba. Tako križarske vojne niso imele namena širiti krščanstva, ampak na ozemlju, ki je nekoč že pripadalo kristjanom, vzpostaviti prejšnje stanje, da se bosta nemoteno odvijali trgovina in romanja.

Read Full Post »

Vsak problem lahko mirno rešimo, samo če ga najprej poznamo. Prav tako je z islamskimi izzivi, ki jih je v svetu vse polno. Korenina problema pa je v samem islamu.
Če znamo ločiti islam od islamizma, še ne rešimo nič. Brez islama ni islamizacije. Islamizacija je otrok islama – militantna ideologija, saj se islam iz nje hrani. Zato imamo veliko muslimanov, ki niso fanatični, so umirjeni, spoštujejo koran in islam, obsojajo pa islamizem in s tem tudi ekstremizem v islamu.
Islamski ekstremisti se običajno zbirajo v svoj getih. Prav zato so bili evropski politiki v nekaterih evropskih državah opozorjeni, in to ne samo od policije, pač pa tudi od vidnih evropskih sociologov religij, da naj naredijo vse, da bi se ti islamski geti po Evropi zaprli in da se prepreči nastajanje novih.
V tistih predelih mest, kjer prebivajo muslimani, so idealne cone za islamiste. Tam se nemoteno izvaja pritisk na normalne, mirne muslimane in tako se povečuje število islamističnih pristašev. To se opazi že na zunaj, ker veliko muslimanskih deklet v takem okolju zaradi pritiska nosi naglavne rute. V tem primeru islamizem uporablja naglavno ruto za to, da jim privzgoji samostojno muslimansko identiteto. Obenem postaja ta na videz nepomembna ruta sredstvo, da bi se ti ne integrirali v evropsko družbo.
Brez skupnega sodelovanja z umirjenimi muslimani ni mogoča nobena oblika boja proti islamizmu, čeprav se to čudno sliši. V večini evropskih držav večina muslimanov ni fanatična. Veliko jih je muslimanov samo po imenu. Podobno se dogajka tudi v drugih verah. Se pa tudi oni bojijo skrajnežev, kot tudi nekakšnih »strešnih vez«, to so tisti, ki se imajo za reprezentativne muslimane in velikokrat delajo nasilje nad ostalimi, preprostejšimi, manj izobraženimi, ki opravljajo preprostejša dela in živijo v težjih razmerah. Pritisk na to populacijo, ki je številnejša, je lahek in ima tudi velik vidni učinek. Po tem kmalu zaznamo, kakšna populacija muslimanv kje živi in kaj se z njo dogaja.

Read Full Post »

Older Posts »