Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Islam’ Category

Nekoliko nenavaden naslov naj vas ne zavede, da ne bi sledili razmišljanju. Za muslimane je ubijanje Alahovih sovražnikov že od nastanka islama sveta stvar. Njihov zgled je bil in ostane Mohamed. Na spletnih straneh se velikokrat pojavijo islamske organizacije, ki mlade muslimane navdušujejo: »Zelo dragocena metoda našega preroka (Mohameda) je zahrbtni umor«. Nato sledi dolg seznam Mohamedovih izrekov, kot je npr. ta: » Mohamedova naloga ni bila samo v poslanstvu, ampak tudi v vojskovanju z neverniki!«.
Na muslimanskih svetih šolah se mladi musliani vsak dan srečujejo s tem, koliko vojn je izpeljal nihov prerok in kako hitro se je tudi islam razširil in se še širi. Teh sporočil se ne sliši na tečajih Korana, kamor zahajajo tudi pripadniki najrazličnejših veroizpovedi, ampak samo v muslimanskih uradnih svetih šolah, ki so rezervirane izključno za izbrane muslimane. Zato z vso pravico lahko rečemo, da je Mohamed utemeljitelj muslimanskega vojaškega prava. Sveta vojna proti nemuslimanom se je tako globoko vtisnila v muslimansko miselnost, da pomeni že prebiranje Mohamedovega življenjepisa vojskovanje. »Ker je bil poslanec prerok meča, je njegova družba med vojaki in borci. Če je bila v Jezusovem nauku napovedana samota v votlinah in hribih, je v naši (muslimanski) to vojna in strah.« To so besede enega vidnejših islamskih pesnikov, islamskega mistika Mawlona Rumija. In dodaja še: »Musliman je ponosen, da je bila sveta vojna najvažnejše opravilo v Mohamedovem življenju. Udeleženci svete vojne zasedejo v nebesih visoke položaje. Najvišje prestoluje Mohamed, ker so njegove ure tuzemskega življenja potekale v stalnem boju, saj se je bojeval s srcem, jezikom in z roko.Tako bi se moral bojevati vsak dober muslimanski vernik proti nevernikom, ki ga obkrožajo!«.
Ko se tako zaustavljamo ob citatih muslimanskih verskih voditeljev, se nam na prvi pogled dozdeva, da so to citati nekega pretiranega verovanja. Vendar to ni tako. Čustveni svet pri orientalcu, in islam je v glavnem zaobsegel predele s tem čustvenim svetom, je za takšna sporočila zelo sprejemljiv in tudi prepričljiv. Zato bo imel islam vedno veliko pretiranih vernikov ali verskih fanatikov, ki so s takšno versko vzgojo sposobni dati življneje za vero, in sicer s tem, da ubijejo nemuslimana, ker jim je obljubljen visok položaj v onostranstvu.
Takšen pogled na vero pa je v popolnem nasprotju z naših krščanskim pogledom kot tudi s pogledi, ki jih zasledimo v vseh verstvih.

Read Full Post »

V Meki v Savdski Arabiji, najsvetejšem islamskem mestu, poteka vsakoletno tradicionalno romanje muslimanov, hadž, ki se je začel v torek 18. januarja 2007 in na katerem je bilo nad dva milijona muslimanov.
Romanje v Meko je eden od petih stebrov muslimanske vere. Islamska sveta knjiga Koran predpisuje, da mora vsak musliman , ki je fizično sposoben in si lahko omisli potovanje, vsaj enkrat v življenju opraviti romanje v Meko, kjer je rojstni kraj preroka Mohameda.
Savdski minister Hadž Ijad Madami je za savdski časopis Arab News povedal, da na hadžu letos pričakujejo 1,6 milijona vernikov iz tujine in še kakih pol milijona iz Savdske Arabije. Na vrhuncu hadža, vzpona in molitvi na gori Arafat, pa naj bi se v sredo 19. januarja, po besedah ministra zbralo celo do tri milijone ljudi.
Hadž se je začel v torek 18. januarja z obiskom Velike mošeje. Romarji so noč preživeli v šotorskem naselju Mina, naslednje jutro so skupaj molili ob vznožju gore Arafat, to je 20 kilometrrov od Meke, kjer je po prepričanju muslimanov prerok Mohamed imel zadnjo pridigo. Sledilo bo več obredov, med katerimi bodo tudi žrtvovali eno žival. Običajno je to koza, krava ali kamela. Po tem sledi simbolično kamenjaje hudiča, kar naznanja začetek muslimanskega praznika Eid Al Adha – ali Kurban Bajram.
Kot vedno, so v mestu uvedli poostrene varnostne ukrepe, za kar je letos skrbelo več tisoč ljudi. Nekaj normalnega je, da hadž pogosto spremljajo razne tragedije. Tako je leta 1997 v požaru v šotorskem naselju Mina umrlo 340 romarjev, ranjenih pa je bilo nad 1500. Leta 1994 in 1998 je v paničnem begu prav tako umrlo več sto ljudi. Leta 1990 je umrlo kar 1426 romarjev. Lani pa je samo med kamenjanjem hudiča umrlo 251 ljudi. Leta 1987 je prišlo prav tu do protiameriških demonstracij in tako je bilo ubitih več kot 400 ljudi.
Te in podobne podatke ste lahko marsikje prebrali. V glavnem se zelo malo razlikujejo. Za nas kristjane je velika zagonetka romanje samo in seveda muslimanski romarji. Znanec, ki je izvedenec iz psihosociologije religij, mi je pripovedoval, kako se je v Londonu pridružil skupini romarjev, ki so romali v Meko s posebnim letalom. Spremljal je njihovo pripravo, bil z njimi na letalu in prišel z njimi do izstopa na letališču za Meko. Tu se je zanj »svet končal«, saj kot nemusliman ni mogel dalje, zato se je z naslednjim letalom takoj vrnil v London, seveda s skupino, ki je romanje končala.
Romanja se od romanj razlikujejo. Ne samo po organizaciji, ampak tudi in predvsem od priprave in seveda ljudi, ki se jih udeležujejo. Naših katoliških romanj ne moremo primerjati z romanjem v Meko. Naši romarski kraji so odprti tudi za drugače verujoče, tudi za tiste, ki ne verujejo pa seveda tudi za radovedne turiste, ki jih zopet ni malo. Muslimansko romanje v Meko je najprej romanje samo za muslimane, pa še to samo za tiste, ki so se na to romanje posebej pripravili in so tudi pravoverni muslimani. ( V Evropskem izrazoslovju bi temu rekli – ortodoksni verniki, skoraj nekakšni verski fanatiki.) Teh pa zopet ni tako malo, pa tudi stroški niso za vse enako veliki, ker si med seboj pomagajo. Muslimanske države rade primaknejo svoj delež, da pride čim več ljudi. Ko se romar vrne, ima pred tistimi, ki niso šli na romanje, tudi določene verske privilegije, ki se kažejo tudi na zunaj. Ponekod nosijo posebna pokrivala, na nagrobniku posebno oznako, ki sicer danes precej izginja, jo pa lahko še vedno vidimo po takoimenovanih ortodoksnih muslimanskih pokopališčih. Ti na videz drobni podatki nam veliko povedo. Zunanji vplivi so pri človeku velikokrat bistvenega pomena, tako da prikličejo iz podzavesti tudi verske motive. S pripravo, ki jo musliman ima doma in traja precej časa, sledi ji priprava v letalu, ki ob molitvi in ritualnih gibih, kolikor so ti možni, pripravi vernika na sam romarski kraj, vernik podzavestno pade v religiozno psihologijo množice, ki je na kraju samem, in normalno je, da ko se to romanje opravi in se romar vrača domov, ga spremlja poseben romarski religiozni trans v katerem ostaja še precej časa. Prav ta trans je velikokrat tudi kriv, da pride do tolikih smrti na kraju samem, ker si marsikdo želi tam umreti, saj ve, da bo takoj prišel v Mohamedovo naročje, kar tudi muslimanska vera uči in je smrt v Meki privilegij izbrancev.
V psihosociologiji romanj se tovrstna romanja ne da primerjati z romanji v drugih religijah, še najmanj s krščanskimi. Najprej je tu problem, da se z nekim znanstvenim načinom tega romanja ne more spremljati in proučevati, saj so to samo muslimanski romarji in ni drugih, razen tamkajšnjih redarjev, policistov in verskih voditeljev, ki so za to posebej pripravljeni in tudi posebej vzgojeni. Tako romar pride v poseben romarski geto, ki se loči od ostalega sveta, tu ni take navlake, kakršna spremlja naše božje poti, kot tudi ne takšnih in drugačnih pritiklin, ki smo jih zahodnjaki na romarskih krajih navajeni; tu je neprestana molitev, so verske vaje, vse pa je vodeno in poteka po strogo določenem obredu, na katerega se je vsak romar pripravil. Vsakdo ve kaj to pomeni, in v takem okolju je vernik v nekakšni ekstazi, ki ga pripelje iz sedanjega prostora in časa. To je končno tudi namen tega romanja. Zato primerjanje Meke s katerim koli podobnim romarskim krajem na svetu ni dopustno in se tudi ne da primerjati. Isto velja za muslimanskega romarja, ki gre tja in ga ne smemo primerjati romarjem drugih ver, še najmanj kristjanom!
Ob koncu pa bi rad pripomnil: »V Meko ne more priti nemusliman. Če bi se to dogodilo, ga takoj ubijejo, ker po muslimanskem verovanju onečašča svetost Meke«.

Read Full Post »

Multikulturnosti ne poznamo samo pri posvetnih zvrsteh kulture, ampak jo pojmujemo tudi kot zbliževanje med verstvi. Zanimiva je raziskava, ki so jo naredili v lanskem novembru v Nemčiji.
47% Nemcev je prepričanih, da verujejo kristjani in muslimani v istega Boga. Različni sta samo imeni. Prav tako je velika večina Nemcev prepričana, da sta islam in krščanstvo dve poti do istega (!) Boga, kot je zapisao v 2. suri v Korana.
Po drugi strani pa imajo muslimani kristjane za nevernike, ker ne molijo istega Boga. To utemeljujejo z dejstvom, da je neurejeno moralno življenje pri mnogih kristjanih za muslimane zadosten razlog, da odklanjajo zahodno kulturo z njenimi vrednotami in tako tudi krščanstvo. Ta ugotovitev ni nepomembna. Dejstvo je, da pri marsikaterem Evropejcu so se krščanske vrednote skrčile na minimum in tako velikokrat pri marsikom, ki se ima za kristjana skoraj ne moremo govoriti o krščanstvu ali krščanskih vrednotah.
Po drugi strani pa predstvaniki zahodnih vrednot vidijo v islamu nevarnost za demokracijo in človekove pravice. Ta dva pojma sta v islamu izenačena. Zastavlja se vprašanje: »Ali je konec multikulturne družbe?« Na to različno odgovarjajo in seveda tudi bodo!
Odločilno spoznaje ob vsem tem je tudi to: »Če so islamske pravice moškega večje od državljanskih pravic, zapisanih v ustavi neke države, potem doživi demokracija polom, ali kot pravimo smrtno toleranco«.
Ta smrtna toleranca je lepo vidna v muslimanski ureditvi, bodisi v družini, v odnosu med moškim in žensko, kot tudi v odnosu do vsega, kar ni muslimansko. Pa naj bo to hrana, obleka, ureditev stanovanja, pa če želite tudi medsebojni odnosi v okolju, kjer živijo pomešani med drugoverci. Važno je povdariti da se mož in žena v tem primeru lahko zelo dobro razumeta med seboj, ne moreta pa se glede svojega nastopanja, oziroma pojavljanja v javnem življenju. – Primer so nam mnoge izpovedi o takoimenovanem »kulturnem šoku«, pri parih, ki so živeli kje v svetu in se vrnili v rodno, pristno muslimansko okolje. Preostalo jim je; ali ločitev, ali vrnitev nazaj, ali pa popolno shizofreno življenje – za zidovi en način življenja, v javnosti pa drugi način, ki je zaukazan. Težko je za muslimana spoznanje, da današnji svet ni več svet Mohamedovih časov, zato bodo tudi muslimani morali krepko razmisliti sami o sebi in o svojem razmerju do današnjega sveta.
Kristjan pa lahko verjame v uspešen dialog samo tedaj, ko je ta zaželjen, pa naj gre za odnos s katerokoli vero. Kadar pa gre za dve različni kulturi in dva različna svetova, kot je to med nami in muslimani, pa mora biti stvaren in previden.
Kristjani skušamo razumeti bližnjega, ker ga ljubimo, spoštujemo in želimo njegovo dobro, saj s takimi dejanji posnemamo Boga! To vodilo bi nas moralo spremljati tudi v odosu do muslimanov. Obenem pa bi se ne smeli sramovati naše identitete, iz katere izhajamo in so jo izoblikovali rodovi pred nami, oblikujemo pa jo tudi mi, če se ji ne izneverimo, kar pa je pri današnji družbi zelo lahko.

Read Full Post »

Ob neredih, ki so se pojavili v francoskih predmestjih, so se po Evropi razpisali. Kritike letijo na vse strani, vse do tistih, ki zastopajo trdo roko in obtožujejo državo, zakaj ni uporabila sile in zatrla nerede. Drugi spet državi očitajo, da je popolnoma zanemarila probleme temnopolte mladine po predmestjih in je zato prav, da je tokrat ta temnopolta mladina opozorila nase, pa ne samo v Franciji, tudi v Belgiji in Nemčiji. Ob vsem tem so ti temnopolti mladi uporniki opozorili, da so tu, da se zanje nihče ne zanima ali da se zanje malo zanimajo, zato so se spravili na avomobile, šole vrtce itd.
Francija je Afričanom z ustavo dala volilno pravico že leta 1945. zato so v današnjem času tudi v parlamentu temnopolti poslanci in celo kakšen minister. Zanimivo je, da imajo probleme s temnopoltimi učenci in dijaki tudi profesorji, še zlasti pri pouku zgodovine. Velikokrat letijo na račun zgodovine pripombe na vse tiste kralje Ludovike, katerih sužnji so bili njihovi temnopolti predniki in tako temnopolti učenci in dijaki velikokrat zavračajo francosko Republiko in republikanske vrednote.
Precej drugačen pristop ima v tem pogledu Britanija. Po zakonu namreč dopušča, da tujci, ki prebivajo na Otoku, ohranjajo svojo kulturo. Zato so se v tej državi oblikovale in organizirale narodnostne skupnosti, ki imajo svoje voditelje in ti jih ponavadi zastopajo pred državo. Britanija nadaljuje s tradicijo, ki jo je imela v svojih imperialističnih deželah. Tam so se britanski guvernerji redno pogovarjali s plemenskimi ali verskimi poglavarj in obenem dopuščali, da so skupnosti same urejevale medsebojne spore, ne da bi se Britanci vtikali vanje.
Svojstveno posebnost ima tudi Kanada. Leta 1991 so sprejeli zakon, ki dopušča, da se spori, v narodnostnih ali verskih skupnostih rešujejo na sodiščih teh skupnosti, država pa vanje poseže le tedaj, ko to želijo posamezne skupnosti. Kot posebnost naj dodam, da to pravico v Kanadi uporabljata samo islamska in ortodoksna judovska skupnost.
Velikokrat se pozablja, da so mladi temnopolti stanovalci v predmestjih tudi žrtve svojih verskih voditeljev. Ti jih velikokrat držijo v neki prisili v getih, tako da velika večina slabo govori jezik države, v kateri bivajo. V tej prisili vstrajajo zato, da bi jih obvarovala pred laicističnostjo, ki bi se lahko vrinila v njihovo islamsko verovanje. Znano je, da če se islamski vernik integrira v neki narod, jemlje islam kot vero, kar je povsem nekaj drugega od idej islamističnih skrajnežev. Seveda pa je tudi res, da se v predmestnih islamističnih getih v glavnem tudi vzpodbuja k islamističnemu terorju, ki ga je po Evropi vse polno, neglede v kakšnikoli obliki.
Neredi, ki smo jim priča po Franciji, se v najrazličnejših oblikah odvijajo skoraj po vsej zahodni Evropi. Temnopoltih priseljencev bo vedno več in jih bo evropska družba potrebovala, kot nujno delovno silo, če bo hotela ohraniti sedanjo ekonomsko raven, ob dejstvu da evropska rodnost nevzdržno pada. Prav zato bo Evropa prisiljena nuditi tem ljudem nekaj več kot le ekonomijo. Kot psebnost naj še dodam, da se vedno bolj kaže, da mladi temnopolti priseljenci po evropskh mestih zavračajo brezdušno družbo, ki pozna vrednote samo na papirju, v življenju pa uporablja kapitalistično logiko z nacionalističnimi težnjami.
Integracija je možna samo tedaj, če vrednote gojijo domačini skupaj s priseljenimi tujci. Če se bo to zanemarjalo, bo čas terjal izredne razmere, ki bodo na videz ustvarile mir, v resnici pa bodo še naprej obstajala podtalna žarišča, ki bodo tlela dalje in netila nove nemire.

Read Full Post »

Bralci New York Timesa so lahko v marcu prebirali reakcije na zelo zanimivo zgodbo dvajsetletne Pakistanke Ajže Parveen. Bila je pri štirinajstih letih ugrabljena in odvedena v javno hišo. Ker se ni hotela podvreči namenu, ki ga ta hiša ima, so jo pretepali in omamljali, da so jo laghko spolno izrabljali. Po šestih letih življenja v javni hiši ji je uspelo pobegniti. Vendar jo je lastnik javne hiše prijavil, češ da je njegova zakonita žena in kot taka je tudi pobegnila. Sodišče v Khampuru mora sedaj razsoditi, ali mora nazaj v javno hišo ali pa je lahko na prostosti.
Zgodba sama po sebi zasluži za evropsko civilizirani svet grajo, precej drugače pa nanjo gleda islamski po svoje tudi islamistično civilizirani svet – Dva različna pogleda dveh različnih kultur! – Če bi islam ali tudi javno hišo zapustil duševno moten človek, ni po ortodoksnem islamskem mišljenju nobena škoda. Če pa to naredi nekdo, ki ga imajo za normalnega, potem pa zapade po islamskem pravu v sodni postopek, ki ga lahko stane celo življenje. Takšni primeri nam dovolj jasno kažejo, kako nemočna je civilizirana Evropa pa tudi ves civilizirani svet, ko gre za zaščito osebne in osnovne človekove pravice. Ta pravna in tudi človeško dostojanstvena nemoč je predvsem v ogromnih vsotah denarja, ki se v islamističnih državah pretakajo pri določenem sloju in ta kroji pravico in ima tudi glavno besedo pri ortodoksnosti v islamu.
Ob vsem tem se ponovno zastavlja vprašanje: »Kaj pri takšnih primerih mislijo islamski izobraženci? Ima islam sploh ljudi, ki jih lahko imenujemo po evropskem pojmovanju – izobraženci?« O tem se še vedno precej piše in se razpravlja. Malokdo si upa trditi, da med muslimani ni izobražencev, da med njimi ni mislecev, pa ne samo na literarnem, umetniškem, ampak tudi na filozofskem področju. Gotovo so in nekateri so celo zelo vidni. Kljub vsemu pa le moram pritrditi profesorju političnih ved na stokholmski univerzi, Pakistancu Ishiaqu Ahmedu prepričanemu muslimanu, ko si je upal zapisati: »Mislim, da problem ni v tihi večini muslimanov, ampak v nedejavni manjšini muslimanskih izobražencev, ki se vedno znova izenačujejo z islamizmom in z antiimperializmom, medtem, ko v ekstremnem islamizmu ne prepoznajo ekstremne oblike fašizma, ki ga na žalost goji tretji svet!« Ugotovitev je pomembna, vendar kot musliman pozablja, da se vsi islamski izobraženci, ki se izobražujejo na islamskih univerzah, srečujejo s posebno izobrazbo pa tudi vzgojo, ki temelji na ortodoksnem islamu. To dvoje pa ne zaznamuje samo njihovega poznanja islama, ampak je v njih ukoreninjeno tudi v načinu življenja in mišljenja, ker oboje izvira iz takšnega poznanja islama, takšnega, kot so ga oni spoznali v času izobrazbe.
Vse to je povprečnemu zahodnemu izobražencu neznano, zato si o islamu in o muslimanih velikokrat ne more ustvariti realne slike in pri razgovorih zapade v mišljenja, ki jih oblikujejo mediji, ki so zopet pod določenim pritiskom, takšnim ali drugačnim. Tu pa so še novinarji, ki o islamu vedo zelo malo in velikokrat marsikaj napišejo pomanjkljivo ali pa zgrešeno.

Read Full Post »

Prvi večji teroristični bes v Evropi se je razbohotil s francosko revolucijo. Najmočnejši upliv pa je dobil v šezdesetih letih dvajsetega stoletja po Italiji in Nemčiji, ko so strahovale Rdeče brigade. Pred desetimi leti je na Japonskem morila sekta Aum. Psihosociološke raziskave potrjujejo, da teroristi, ki ustrahujejo Evropo in Ameriko, izhajajo iz najrazličnejših duhovnih kriz. Novost pa so islamisti, ki so delno uvoženi iz azijskih in afriških držav. Ti so prepričani samomorilci. Prvi samomorilski atentat se je dogodil v Libanonu leta 1982. Za njim je bilo izvedenih še 42 napadov, prizadetih pa je bilo 34 držav. Tarče so uradi OZN, turistična naselja (Šarm el Šejk), nočni klubi (Bali), sinagoge (Buenos Aires, Džerba), banke (Carigrad), vojne ladje (Col), tankerji (Limburg) itd. Terorizem postaja svetovni problem in se usklajuje in globalizira z zahodno civilizacijo.
Samomorilski atentati so v nekakšnem privilegiju islamistov. Poznamo pa jih tudi pri budistih, saj so tak atentat prvič izvedli Tamilski tigri leta 1987 in se je do danes število njihovih atentatov povzpelo že nad dvesto. Znatno manj atentatov so izvedli Palestinci, saj so z njimi začeli šele leta 1994, ko so videli učinkovitost atentata v Šrilanki.
Terorizem se ni omejil le na neko področje ali na neki narod, ampak se je razbohotil povsod. Prav tako terorizem ni četrta svetovna vojna. Za vojskovanje sta potrebni dve strani, ki si stojita nasproti, s svojima armadama in se spopadata, kot smo do sedaj v zgodovini poznali način vojskovanja. Pri terorizmu se uporablja veliko nasilja, zlasti ko se gre za politične nasprotnike. Tako teroristi hočejo doseči, da se jih boji, prizadeti pa si ne upajo ravnati tako, kot kdo hoče ali želi.
Terorizem je razsejan po vsem svetu, zato ga ne moremo primerjati s spopadom civilizacije, ali spopadom verstev. Čeprav je islamski terorizem najpogostejši, ker poznamo tudi druge oblike terorizma, ki so ideološke narave, in enako vodijo v spopad. Res je, da islamskemu terorizmu v ozadju botruje vera – islam, pa tudi njihova ideologija, o tem ni dvoma. Za vse teroriste velja skupni imenovalec, da ne prenesejo različnosti, neglede na katerem področju, pa naj bo to versko, rasno, narodnostno, ali pa politično. To nam dokazujejo atentati v Londonu in v Šarm el Šejku, saj so ti kraji mešanica sožitij. Povsod pa so ti teroristični atentati vedno imeli isti skupni cilj v preplahu, zmedi in žrtvah.
Ob tem ne smemo pozabiti, da je ajatola Homeini kot vodja islamske revolucije eden najvažnejših islamskih teoretikov, ki se motivira s čistokrvno verzijo islama. Trezni predstavniki islama vse to obsojajo, pokazali pa bodo koliko so verodostojni, ko se bodo distancirali od Homeinijeve doktrine po njegovi verziji čistega islama in islamiziranem svetu in prišli do resničnega spoznanja, da je bivanje ljudi osmisljeno predvsem s tem, da lahko živijo skupaj tudi politično in ideološko različni ljudje in se med seboj bogatijo.
Bolj ko bodo muslimani v to verjeli, bolj nemočni in osamljeni se bodo počutili tisti med njimi, ki propagirajo čistokrvno verzijo islama in islamizacijo sveta. Edino tako bi prišlo do prepotrebnega miselnega preobrata pri muslimanih samih.

Read Full Post »

Turčija in islam

Glede vprašanja, ali naj Turčija vstopi v EU ali ne, so mnenja še vedno deljena. Čeprav se je odločitev že nagnila v prid Turčije, se nasprotnike pristopa Turčije v EU še vedno zmerja s turkofobi, »križarji«, islamofobi in podobnimi žaljivkami, to pa predvsem zato, ker si upajo odkrito povedati, da je v tej državi marsikaj drugače, kot se o njej govori.
Vsi, ki zagovarjajo turški laični fundamentalizem, to je nazor ki zahteva, da se dosledno držijo načela islama, govorijo kako je Turčija laična država, čeprav gotovo skoraj vsi vedo, da to za Turčijo ne velja. Res je, da so Turki sprejeli pojem LAIČNOST in ga na veliko uporabljajo, še zlasti ko pišejo in govorijo po Evropi na najrazličnejših konferencah in simpozijih, niso pa sprejeli vsebine, ki jo ima ta beseda v evropski ali kaki drugi civilizirani kulturi.
V Turčiji država plačuje vse imane (verske uslužbence) uradnih mošej, ti pa oznanjajo islam po navodilih Dyaneta, to je Direkcije za verske zadeve, tako država in sunitski islam nista samo povezana, ampak tudi delujeta skupaj. Islamizacija državnih struktur se je začela krepiti pod krinko nacionalizma v zadnjih tridesetih letih, saj se sunizem prikazuje kot prvina turške nacionalne identitete. Zato imajo suniti vse, ki so drugače verni, za tujce v Turčiji. Za tiste, ki manj poznate islam pripomnimo: »Suniti so tisti pripadniki muslimanske vere, ki priznavajo poleg korana tudi suno, (nekakšno ustno izročilo), to je nenapisane nauke preroka Mohameda in prvih štirih kalifov. Šiiti se zavzemajo za dobesedno razlago korana. Alevi so v teologiji in morali zelo strogi, povdarjajo potrebo po čisti vesti pred molitvijo in potrebo po dobrih delih, ki dopolnjuje vero. Imajo več ločin, njihov nauk se pa je zelomalo spremenil.« Od leta 1985 je v šolah obvezen sunitski verouk. Oproščeni so ga samo člani nemuslimanskih verstev, ne pa alevi in šiiti, torej nesunitski muslimani.
Zanimiva je številčna sestava turških muslimanov: 48 milijonov je sunitov in ima dejnsko sunitski islam položaj državne vere, po številu za njimi so alevi, ki jih je 18 milijonov, šiitov pa je le še 2 milijona. Z islamskimi manjšinami, torej s suniti in šiiti ravna Turčija enako, kot večina islamskih držav – so brez pravic in jih preganjajo.
Kristjanov najrazličnejših Cerkva je okrog sto tisoč in veljajo za tujce. Vsi poznamo turški genocid nad Armenci leta 1915, ki je zahteval milijon in pol življenj, pa še grško-turško vojno 1923. leta, po kateri se je moralo odseliti nad milijon in pol pravoslavnih Grkov. Zadnji dve destletji se je odselilo na tisoče kristjanov – odšli so na Zahod. Pustili so vse, samo da so si rešili življenje. Pomembno je tudi vedeti, da danes v Turčiji krščanske skupnosti nimajo nobenih pravic, ker jih zakonodaja ne ščiti. Zato ne morejo popravljati svojih cerkva, ne dovolijo jim, da bi imeli zavode za vzgojo domačih duhovnikov, država se vmešava v upravljanje skromnih cerkvenih fondov in končno so celo pod policijskim nadzorom … Rimokatolikov in judov je trenutno v Turčiji okrog 25.000.
Verska svoboda v Turčiji je pod velikim vprašanjem, saj država podpira samo muslimansko skupnost sunitov, ne podpira pa drugih dveh islamskih skupnosti šiitov in alevov, kot tudi ne krščanske in judovske skupnosti.
Vse te zatirane verske skupnosti upajo, da se bo z vstopom Turčije v EU njihovo stanje izboljšalo. Zavedajo pa se, da bi se lahko dogodilo, da bi v tako imenovanem pridružitvenem času, ko bi Turčija postala članica ES, ta čas pa naj bi trajal približno deset let, te verske skupnosti počasi izginile in bi Turčija prišla v EU očiščena vsega, kar ne spada v sunitski islam.
Evropske ustanove, ki nadzirajo človekove pravice, pa so v Turčiji zatajile. Ob vsem obilju besed in obljub Evropi, ki jih Turčija stalno ponavlja, te ogrožene verske skupnosti, kot trenutno izgleda lahko računajo, da bodo obstale samo še po Božjem čudežu.

Read Full Post »

« Newer Posts - Older Posts »