Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Zgodovina’ Category

Francoskega pisatelja Emila Zolaja poznajo vsi, ki so kdajkoli bili vsaj nekaj več časa po knjižnicah. Po nekaterih višjih šolah so ga imeli tudi za obvezno branje. Mene je iznenadil zapis, kako je kot pisatelj in svobodomislec zašel med francoske framasone in končno prišel tudi do spoznanja, da ni na pravi poti. Zgodba je takšna:
Nekega dne je Emil Zola vstopil v vaško cerkev, a ne da bi v njej molil, ampak da bi se posmehoval »norim ljudem«, ki so bili v njej. Isti večer mu je spodrsnilo in prišlo je do trikratnega zloma noge. Do prihoda zdravnika mu je noga tako zatekla, da je zdravljenje postalo vprašljivo. Dva meseca se stanje ni spremenilo, ampak se je celo poslabšalo in zdravniki so razmišljali o amputaciji.
Na sveti večer je moral Zola ostati v postelji in se ni mogel srečati s prijatelji, ki so ga prišli obiskat. To noč je imel nenavadne sanje. Sanjal je, da je spet v tisti vaški cerkvi. Vsi navzoči so se veselili svojih zdravih nog, on pa je moral hoditi z berglami. Nenadoma se je na stranski steni pojavila lepa žena z otrokom v naročju. Najprej se mu je zdelo, da se ne premika, potem pa je opazil, da je krenila proti oltarju. Očitajoče se je ozrla nanj in rekla: “Ali res nimaš nobene želje, da bi ti jo izpolnila? Odvrzi bergle in hodi!” Bolnik je ubogal in plašno odgovoril: “Tu res lahko dobro hodim, a kako bo zunaj?“
Prikazen ga ni pohujšala, nasprotno, zdela se mu je kot mati, ki zna ljubiti. V spanju je začel prepevati Dominus vobiskum, prav isto molitev, kot jo je oni večer slišal v cerkvi.
Naslednje jutro ga je žena zaskrbljeno vprašala, kaj se z njim dogaja, ker je ponoči slišala, da je pel cerkveno pesem. Odgovorilji je, da mora zvečer prižgati svečo pred Marijino sliko. V tem trenutku je v nogi začutil mravljince in kot da ga nekaj vleče. Poskušal je vstati in to je storil brez napora. Nenadoma v nogi ni čutil nobenih bolečin več pa tudi oteklina je izginila.
Po tem dogodku je začel obiskovati krajevnega župnika in ga pisno obveščati o svojem čudnem ozdravljenju.
Kmalu zatem se je spovedal pri kaledonskem nadškofu monsinjorju Salloisu in mu izročil tale dokument s svojim podpisom:
“Jaz, spodaj podpisani, član velike lože in obenem višji duhovnik in najvišji mojster (nosilec višjega reda časti), ustanovitelj reda prostozidarjev in njegovih lož v Egiptu, s tem dopisom pojasnjujem, da sem bil član te sekte 30 let in 20 let mojster tega reda in tako sem imel dovolj časa za temeljito spoznavanje njegovih nazorov in načrtov:

  • Prostozidarji se imajo za popolnoma čist filozofski in liberalni red, ki mu je do resnice in napredka morale in ki teži k znanosti, umetnosti in dobrodelnosti.
  • On lažno prikazuje zanesljivost in tolerantnost do drugih religij ter da se na sestankih ne razpravlja o politiki in religiji.
  • Poleg tega red slepi javnost, da prostozidarstvo ni verska sekta, ampak kraj pravice, usmiljenja in dobrote do bližnjega.

Popolnoma nasprotno trdim, da prostozidarstvo ni to, za kar se razglaša. Vse navedeno kot dobro v njihovih zakonih in ritualih je lažno. Vse to so nesramne laži. Vse to prazno pretvarjanje okrog vrlin, kot so pravičnost, dobrota, usmiljenje in ljubezen, je prevara tako v ložah kot v srcih prostozidarjev, njim so celo popolnoma tuje – vsa čast izjemam – in jih ne prakticirajo. Za resnico v prostozidarstvu ni mesta … V njem kraljuje laž, ki se ničesar ne boji. Pod navideznim plaščem resnice gospodarita laž in zloba, ki sta lahkomiselne in površne ljudi povsem zasužnjila.
Trdim, da so prostozidarji verska sekta, katere namen je uničiti vsa verstva in sebe postaviti na njihovo mesto ter svet spraviti v malikovalstvo.
Danes se iskreno kesam zaradi tega, ker sem 30 let živel v zablodi, priznam pa, na čem temelji celotni prostozidarski sistem in da sem s širjenjem tega nauka zavajal ljudi, ki so mi množično sledili.
Potem ko me je Bog razsvetlil, se zavedam vsega slabega, ki sem ga naredil. Zaradi tega se odpovedujem prostozidarstvu in se pred Cerkvijo kesam svojih stranpoti. Prosim Boga za odpuščanje za vse slabo, kar sem storil v času moje pripadnosti prostozidarstvu, in prosim nadpastirja njegovo svetost papeža Leona XIII., da mi odpusti, kot tudi vse tiste, ki sem jih zavedel.”
Na prvi pogled nepomemben listič, ki se je znašel v Zolajevi zapuščini, nam lahko o njem tudi veliko pove …

Advertisements

Read Full Post »

doberdob_postkarte.jpgRazglednice so bile vedno dobrodošle. Tako so nastajale v vojnem in mirnem času. V prvi svetovni vojni  smo poznali dva tipa razglednic. Ene so domači vojakom pisali na fronto, druge pa so vojaki iz fronte pisali domačim.  Takšna je tudim razglednica, ki spada v skupino tistih, ki so jih vojaki pisali s fronte. V ozadju se vije Soča, hrib predstavlja Vrh sv. Mihaela, potem pa zapazimo na levi italijanske, na desni pa avstroogrske vojake, ki branijo hrib.
Poštni žig je:   K.U.K. FELDPOSTAMT – 16.V.1916.
in datum: 15.6.1916. Bila je poslana na naslov:

 Gospodična
Štefanija Leban – učitelj.
p. PAZIN – BERAN
Istra
Na razglednici je pesem v nemškem jeziku:
*** *** ***

Doberdob:
Kdo ne pozna imena Doberdob?
Imena strahu in železnih dolžnosti?
Saj straži tam že od davnih mesecev
železno avstrijsko gospostvo.
Mnogo krvi je že v potokih preteklo,
A sovražnik hriba ni zavzel.
Naši so žilavo branili kamnita tla.
Marsikateri junak je bil smrtno ranjen.
Niti za pet zemlje ni bilo,
ki bi ne bila raztreljena,
niti kosa,kjer bi ne tekla kri,
ob potokih dežja, ob stiski, lakoti
brez počitka , ponoči in podnevi.
Tako se bori vojak pripravljen na borbo.
V  očeh sta mu smrt in večnost.
Imenujte hrib, izmolite molitev,
glejte k Božjemu tronu in prosite,
da bi pogumnim naklonil mir,
ker se je izkazala njih moč.
Dokler bodo naši junaki  stali na Doberdobu,
Habsburška slava ne bo propadla

(Korporal 9. Ielly 7, I.R.)
(Prevod A. K.)

Read Full Post »

OD GORICE V DOBERDOB

schalek.jpgČetudi na Doberdobu vsake pol ure odjekne strel, ima človek občutek »polnega miru«, kot v cerkvi. Kljub obisku Fajtovega hriba, se ni mogoče pravilno orientirati.

Visoka planota vasi Doberdob je bobila svoje ime šele v vojni, prav tako vspetina nad vasjo Podgora, ki sem jo imenovala Kalvarija. – Po soški fronti so jo začeli tako imenovati – Podgora – pod hribom.

Ta slavna planota (Doberdobška planota op. pr.) ima v primerjavi z dolžino zelo nizke vspetine, ki so vzdolž frontnega pasu in so med njimi navpične in potekajo ločeno od Vipavske doline. Njen srednji vrh je tisočkrat imenovan Vrh sv. Mihaela, ki tvori levi kotni steber Goriškega stolpa, desni pa je Podgora. Gorica je središčna točka polkroga, ki ga tvorijo: Hrib sv. Gabrijel, Sveta gora, Sabotin, iztegnjena v srednjo šapo Oslavje in Podgora. Tu severni polkrog nenadoma preneha, da se lahko Soča poda sovražniku nasproti.

Južni del goriškega objema pa ni tako izrazit polkrog, kot tudi ne skupina gričevja, saj poteka kot krožni naslanjač v ravni črti naprej.V višini 600 metrov se zniža na Fajtov hrib in je 464 metrov višine vključen v fronto. Od tu do fronte meri planota 8 kilometrov.

Tako zaključeno področje je bilo redkost v obrambi v tej vojni. Madžari, ki sodeč od zgoraj opazujejo planoto, jo imajo kot na dlani. Soča nikjer ne poseže vanjo in ko zapusti Goriško ravnino pripada že sovražniku. V območju Gorice ljubijo naši vojaki Sočo, tu pa ljubijo Doberdob »Madžari držimo Doberdob!« To je njihova himna.

Ob Fajtovem hribu je planota nekakšna redkost, polnam malih gričkov in vrtač, ki jim tu pravijo dolinca in so rodovitn. Poti med hribi imajo poseben značaj: Kamni, povsod, kamor seže oko so kamni. Toliko kamnja v enem dnevu še ni videl nobeden Madžar.

Neki doberdobški kmet (avstroogrski vojak op.pr.) je svoji ženi sporočil, da bo prišel domov na dopust. Tam (v Doberdobu op.pr.) imajo navado, da postanvijo kot okras na travo kamen.Vsaka kmetija ima po en kamen. Ta vojak je v pismu ženi naročil, naj tisti kamen vrže nekam daleč proč, da ga ne bo videl, da vsaj par dni ne bo videl kamenja.

Vsa planota (Doberdobčka planota op. pr.) se prevrne kot preko glave v (nekakšen op.pr) BALON – dolino, to so kraške dolinice brez vode, ki imajo zgoraj greben. Izgledajo kot drobna dolga žemlja. Sprednji del – pravi Doberdob – je področje bojev, zadnji del pa se imenuje Komen. Ob zaslonu doline se poševno dviga, kot brez glave do vedrega neba – Hriba sv. Mihaela.

Pred Italijani ta hrib leži, kot stisnjena pest. Planota (misli na Doberdobško planoto op. pr.) je kot zapestje, po kateri se vspenjajo štirje grebeni, kot napete kosti, ki so spretno izoblikovale hribu podobo roke. Ob boku pa so slavne soške postojanke. Prstov, ki grabijo na svernem pobočju navzdol, kjer dnevno teče italijanska kri, pa se od tu ne vidi.

Preko roba (doberdobške op.pr.) planote zagledamo na jugu Gradež. Včasih, če je lep dan pa celo Benetke, na severu pa Gorico. Potem vidimo tržiško ladjadelnico, na katero je revnokar padla bomba. Skozi dalnogled ugotavljamo, kako se meša dno ladje z dnom granate. Nato naš pogled odhiti proti severu na še ne zavzeti hrib Tosic (Cosic), na višino Selc, Vidma, Krmina, kjer je italijanska komanda.

Prav blizu se zdi to mesto, (Gorica op.pr.) promet, ljudje, avti, Italijani ob mostu na Soči, ki streljajo proti Gorici. Kamorkoli stopiš na Doberdbu, povsod te bodo Italijani videli.

*** *** ***

Prevedeni so doživljaji znane avstrijske vojne dopisnice Alice Schalek.
Prve dni avgusta 1916. se je iz fronte odpravila na Dunaj in že septembra istega leta je izšla knjiga: – ALICE SCHALEK – AM ISONZO – Verlag von J.W.Saidel & Sohn – WIEN – 1916.
Ps:
Pri prevajanju smo upoštevali tedanji način izrazoslovja, kot tudi sintakso, zato so bile nujne nekatere pripombe prevajalca (op.pr.), da je tekst laže razumljiv. Ko smo danes na Vrhu sv. Mihaela zapazimo, da se marsikaj ne vidimo tako, kot je opisovala Schalekova, to pa zato, ker je pokrajina poraščena.

Read Full Post »

OD GORICE V DOBERDOB

 

schalek.jpgŽe več tednov Italijani ne strelajo več na komando 90 s topovi, ki imajo dolgi domet, kot da jih sedaj rabijo drugje. V zadnjem tednu je priletela ena sam granat, kot da jim je ušla in zadela drevo ob šoli in ga izruvala iz zemlje. Vojaki so ga takoj posadili, da raste dalje. Občutek imam, da se je tudi narava navadila na vojno. Četudi je malo topovskih strelov, je pa veliko letalskih granat. Letala pridejo večkrat na dan. Včasih so tu zgodaj zjutraj, ob šestih, največkrat dopoldne in zvečer. Že od daleč se zasliši ropt letal, kar zaznam le jaz. Na sedežu v pisarni divizije se prikažejo glave gospodov šele tedaj, ko so avioni nad nami in so krogle in šrapneli že na zemlji. Vedno sem jaz prva, ki opazujem obročke šrapnelov, ter z očesom sledim temni točki aviona. Vojake, ki hodijo mimo vse to sploh ne zanima. Na svetu je vse relativno! Te črne točke so kmalu nad nami, zasliši se bobnenje motorjev, nato se vidijo rafali topovskih granat, ki pa le redko kaj zadenejo. Saj je skoraj nemogoče zadeti te male »hitre pike v zraku«, dozdeva se mi, da se letalci med kroglami prav dobro počutijo. Zrak okrog aviona je že ves zameglen, a ta se ne pusti motiti, mirno opravlja svojo jutranjo in večerno opazovanje (vizito) in se spt vrne v mirnem letu nazaj odkoder so prišli. Genralov sin mi je povedal, da je skozi šolsko okno videl pasti šest avionov, a divizijski častnik meni, da je treba odšteti dva. Številka ni slaba in bi bila primerna za vojaške zgodbe.

Že od samega začetka vojne divizija HANVED obvladuje doberdobško planoto. Razen v dveh mesecih, ko je bilo bolj mirno, so prelili kar nekaj krvi. V vseh petih spopadih so kljub vsemu obdržali Vrh sv. Mihaela.
Ob Soči se borijo Madžari skupaj z Avstrijci in vso fronto vodi Hrvat. Sleherni da od sebe vse, kar zmore in je ponosen na skupni prispevek za našo državo – Austroogrsko.
Slava Nemcem je tudi slava Madžarom in to kljub temu, da so Madžari radi nevošljivi, se slavi skupa zmaga.
Že prve dni se podam na višino planote za orientacijo. Hodim od petih zjutraj do petih popoldan in sem preiskala samo majhen del ogromnega hribovja. Predvsem so me zanimale tiste točke, kjer je dober razgled. Najlepši razgled je s hriba FAJTI (Fajtov hrib op.pr.), ki je tudi cilj obiskovlacev. Vsi iz vrst poslancev in novinarjev iz zaledja se podajajo na ta hrib: žena komandanta brigade kneginja Avgusta, dunajski župan dr. Waisskirhner, celotni tiskovni urad s svojo skupino je tu. Tu je sedaj bolj mirno. Kdor tu nima nobene naloge ne sme na ta hrib. Ker so Italijani opazili po serpentinah premike, so začeli z obstreljevanjem. Madžarski poveljnik pove, da je prišlo do omejitve teh pohodov in vsak mora imeti da pride tja gor posebno legitimacijo. Tako je nastala šala, da Italijani na legitimacije nimajo navado streljati.
Resnično je razgled s tega mesta (Fajtov hrib op. pr.), kot tudi orientacija izredno dobra. Tu ni izvidnice, ker bi bila preveč zapažena, ta je na posebej urejen prostoru na pobočju, ki je skrit in ima daljnogled. Pred vhodom je napis: »Opazovalca se ne sme motiti!«
Daljnogled je podoben malemu kamionu in vsak oficir si ga ob prostem času želu ogledati. Lajtman, ki je bil na fronti ranjen je sedaj tu in se mu toži, da mu je težko, ker ni več v »prvi bojni črti«, tu je zelo dolgočasno in pravi, da je postal pravi puščavnik.

Read Full Post »

OD GORICE V DOBERDOB

 

schalek.jpgPrehodila sem vso fronto ob Gorici in obiskala opazovalne točke na Sveti gori, Sabotinu, Oslavju in Podgori. Nastavila bom svoje pozicijsko potovanje proti jugu, k srednji diviziji »HONVED« na DOBERDOBU. Malo pred odhodom doživim padec balona štev. 3. Že ob petih zjutraj je ta sovražni balon počasi plaval preko naših linij. Na višini okrog 400 metrov je bil že precej načet (prestreljen op.pr.) in je kot umirajoči orel se skušal rešiti. Ob jutranji zarji pa je ponudil našim strelcem cilj, ki so ga lahko dosegli. Divizije iz Gorice in Dobrdoba so nanj streljale istočasno, čeprav je bilo zelo nevarno. Naenkrat se je videl iz zemlje proti nebu le ognjeni steber in steber dima od neba na zemljo. Sledil je strašen padec v času dobre minute.
Ob kupu jekla so ležali štirje (italijanski op.pr.) oficirji. A iz tistega kupa so izvlekli še dvoje izoglenelih trupel. V uniformah so imeli ameriški, angleški in francoski denar, kot dokaz kako Antanta podpira gospo Italijo. Imeli so fotografije našega letališča, s točnimi oznakami in točni načrt našega vojnega območja, prav tako točno označen. Ob tem je žalostno, da imetje pokojnika preživi tudi v taki nesreči. Neverjetno začudenje so pa naredile kratice na motorju in ostankih palic, kar je dokazovalo, da je vse to nemškega izvora D.R.P. Oficirje (italijanske op.pr) so pokopali z vojašlimi častmi, kar naredijo drugi tudi z našimi (Italijani tega niso vedno delali z avstroogrskimi oficirji! Op.pr) in to z velikim spoštovanjem. Italijanski tisk je takoj prinesel celo fotografije iz tega pogreba. Na tiho se je šepetalo, da so v žepu enega pokojnika našli amlete, v drugem pa svetinjice in deset podobic, pri tretjem svilen pas z umeniško vezenim imenom, gotovo zadnje darilo matere? Eden od opficirjev je imel v žepu talisman s kitajskimi lutkami.
Madžari so ob tem pripovedovali, da pri Rusih nekaj takega ne doživiš.
Lovski plen pripade tistemu, na čigar ozemlju plen obleži, zato so razbitine balona odpeljali z avti nekam proč. Jaz pa sem se poslovila od goriškega strelca in se opravila na jug k HONVED-u na Doberdob.
Od ene komande do druge se potuje le pol ure. Povsod srečujem sadno drevje, lepe vrtove, njive špargeljnov, artičok, redkvice, špinače, graha, fižola in vse to v tej goriški okolici. Drugod je bila taka zelenjava le v mesecu maju do vojne na mizi. Sedaj pa jo (julija – op.pr.)uživajo kadeti in lajtmani, ki so Gorico poznali, kot ubogo in malo mestece. Srečujem bogato obložene vozove s kapusovimi glavami, ki skrbijo za brigade in to zelenjavo spretno kupujejo na goriškem trgu.
Malo pred večerno zarjo sem že v VILJI (Vojaška oznaka za Vrh sv. Mihaela). Že od daleč diši po madžarski hrani, kar potrjuje tudi muzika pri naših možeh. Pri mizi na strasten način igra vnuk slavnega ciganskega poglavarja Naceta, ki je imel 32 otrok. Ta vnuk je prislužil medaljo za hrabrost in je sedaj na komandi da igra. Madžarski oficirji se do mene obnašajo viteško Naselim se v hiši MONVED – divizije – v vaški šoli v kraju Vrh sv. Mihaela. General Geza V. Lukačič kljubuje italijanskim napadom tu že več kot eno leto. Moja soba je polna vrtnic, vseh barv. Ovite so v rdečo-zelen papir. Po sobi so po nišah in na omarah. Vsaki dan dobim nove in nove, kot da bi tako razveseljevale celo divizijo in počastile hvaležno obdarovanko.
Učiteljico, ki mi je odstopila sobo, prosim naj mi oprosti to neprijetnost, ona zelo prijazno odgovarja, da je pač vojna… (V sobi je bilo vse polno stenic, bolh in drugih mrčes…). Ob vsaki neprijetnosti prebivalci te dežele jemljejo vse te žrtve, kot same po sebi umevne.

Read Full Post »