Feeds:
Objave
Komentarji

Goriški Kulturni dom in Konkatedrala

Pred seboj imam Primorski dnevnik z 9. marca 2017. V njem je predstavljeno Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU, ki je bilo v Katoliški knjigarni v Gorici. Med drugim tam preberemo: “Podpisani kronist (prof. Aldo Rupel) je udeležence predstavitve opozoril na razne paralelizme med novogoriško cerkvijo in goriškim Kulturnim domom. Čas zahteve za gradnjo novogoriške cerkve presenetljivo sovpada, zavlačevanja in prizadevanja prav tako in, poudarimo še enkrat, odmaknjenost od mestnega središča … Potem je gradbenemu odboru (za gradnjo Kulturnega doma – dodal A. K.) prispel šepet, da Mihevčev projekt (za Kulturni dom – op. A. K.) ne bo dobil zelene luči, dokler se ne bo oblikovalo podobno pooblastilo za novogoriško cerkev. Če preverimo letnice izdanih dovoljenj, postavitve temeljnih kamnov, začetka gradenj in slavnostnega odprtja oziroma posvetitve (sedanje kon katedrale), najde prišepetavanje svojo potrditev. Leto ali poldrugo leto zamika pri urbanističnih zadevah ne igra prav nobene vloge. Ustvaril se je torej zanimiv četverokotnik med Kulturnim domom, goriško občinsko upravo (v Italiji), novogoriško upravo in cerkvijo v bližini novogoriškega Gasilskega doma. – Bilo je obdobje vsesplošne politične prevlade Krščanske demokracije (v Italiji), t. i “belega križa”, ko je botrstvo z goriško nadškofijo bilo samoumevno. Normalno je, da je slednja pomagala sosednji cerkveni strukturi. Recimo, da je šlo za obliko časovnega in lokacijskega pogojevanja z negativnim prizvokom …” Tako piše prof. Aldo Rupel.
O lokaciji cerkve v nastajajočem mestu se je kar veliko razpravljalo. Dekan Andrej Simčič je skrbno čuval njivo, ki je bila v lasti župnije Solkan in se je s tedanjimi svetovalci tudi trudil, da bi tam nastal nov pastoralni center. Lokacija bi bila od sedanje znatno boljša.

DSC_7597_nova_gorica_cerkev_kristusa_odresenika_big

Je pa škof Jenko veliko stvari, ki so mu jih predlagali, gladko zavrnil, velikokrat brez utemeljitve. Rad je poudarjal: “Sprašujejo me, kaj bo s cerkvijo. Jaz jim vedno povem: to bo župnijska cerkev in nič drugega!” Koliko so bili takšni odgovori za tisti čas pametni, je drugo vprašanje. Zanimiva je peripetija: V župnišče v Solkan je redno zahajal dr. Klinec iz Gorice. Ob neki priliki je rekel: “Pa recite škofu, da želi konkatedralo!” Na ožjem duhovniškem srečanju s škofom je spregovoril Vinko Kobal: “G. škof, recite jim, da bo cerkev konkatedrala!” Škofova reakcija je bila podobna svetopisemski zgodbi, kjer je grmelo, ropotalo in se treslo. Škof je vzkipel in na dolgo in široko utemeljeval, da on hoče župnijo in nič drugega. Časi se spreminjajo in mesto vrtnic je pod drugim vodstvom dobilo konkatedralo, če pa bi tedanje cerkveno vodstvo imelo drugačen pristop, pa tudi znalo vsaj malo prisluhniti nasvetom tedanjih duhovnikov, bi bila prav gotovo lokacija konkatedrale drugje.

Advertisements

katedrala-BDM-300x201

Gradnja novogoriške konkatedrale je tesno povezana s škofom dr. Janezom Jenkom. Znani tržaški kulturni delavec g. Ivan Tavčar, ki ga poznamo predvsem po pesniških zbirkah, saj piše kar v treh jezikih: slovenskem, italijanskem in nemškem, je o tem dogodku v Koledarju Goriške Mohorjeve Družbe (GMD) za leto 2017 to obdobje takole opisal: “Dne 8. julija 1963 je msgr. Albin Kjuder prejel od Svete stolice dovoljenje, da lahko premešča duhovnike iz ene administrature v drugo. (Po razmejitvi je tisti del Slovenskega Primorja spadal pod reško in del pod tržaško škofijo.) Po smrti apostolskega administratorja dr. Mihaela Toroša (29. 12. 1963) je bil imenovan za upravljanje novogoriškega cerkvenega okrožja solkanski dekan Andrej Simčič. Zadeva obeh apostolskih administratur, koprske in goriške, je postala pereča. Gospod Simčič in Kjuder sta se domenila (po posvetu z duhovniki!), da pošljeta v Vatikan prošnji za ustanovitev dveh ločenih škofij in da se oba ordinarija posvetita v škofa. Glede te zadeve je bil g. Kjuder 7. decembra 1963 osebno v Rimu, (G. Andrej Simčič se je zglasil na povabilo pristojne Kongregacije v Rimu 12. januarja 1964.  Pogovor je trajal s tedanjim prefektom kar dve uri! – pripomba A.K.)
Stvar se je premaknila, a ne v želenem smislu. Sveti sedež je 20. aprila 1964 imenoval dr. Janeza Jenka, dotedanjega beograjskega generalnega vikarja, za apostolskega administratorja jugoslovanskega dela goriške nadškofije, mesec dni kasneje (maja 1964) pa še za apostolskega administratorja celotnega Slovenskega primorja.“ G. Ivan Tavčar nadaljuje: “Ta velika napaka Svetega sedeža je še danes občutna in aktualna. Kdo je v Rimu odločal, da se obe administraturi združita v eno, ostaja, vsaj uradno, skrivnost. Dejstvo je, da je Gorica izgubila svojo samostojnost in da je Koper dobil moža, ki sploh ni poznal primorskih razmer in zgodovine, še manj pa ljudi in krajev … Diplomacija, tudi cerkvena, igra včasih čisto svojo igro (in v tem je imel g. Kjuder prav!) in se ne ozira na interese, kot so dejanske dušnopastirske potrebe.”
K temu nepomembno dopolnilo: Dne 20. aprila 1964 sta bila poklicana na Škofijski ordinariat v Ljubljano g. Kjuder in g. Simčič. Škof dr. Jožef Pogačnik jima je rekel: “Počakajta, dokler ne pride sporočilo iz Beograda, kot smo se domenili!” Okrog 11-ih jima dr. Pogačnik sporoči: “Imenovan je za Novo Gorico dr. Janez Jenko – generalni vikar beograjske nadškofije!” Tedaj reče g. Kjuder g. Simčiču: “Greva, midva nimava tu kaj več iskati!” In sta odšla.
Zanimivo je, da je nuncij iz Beograda po telefonu poklical g. Andreja Simčiča slab mesec, to je bilo februarja 1964, pred tem dogodkom, in mu zagotovil, da sta Sveta stolica kot tudi on sam, sprejela na znanje predlog, ki sta ga z g. Kjudrom predlagala. V ozadju te igre pa je bil beograjski nadškof dr. Bukatko, pa tudi velik del duhovnikov, ki niso bili zadovoljni s tedanjim generalnim vikarjem. Da je to res, mi je tudi potrdil bosanski franšiškan, ki je tedaj živel v Beograbu, imel tesne stike s tamkajšnjim ordinariatom in je pred leti v goriškem Nadškofijskem arhivu iskal podatke o delovanju bosanskih frančiškanov v Sloveniji.

Obmejni spomini

ck

V Primorskem dnevniku nas je 9. marca 2017 prof. Aldo Rupel o novogoriški konkatedrali in goriškem kulturnem domu seznanil takole: “Na zadnjem februarskem srečanju ob kavi v Katoliški knjigarni v Gorici je tekel pogovor tudi o gradnji novogoriškega župnijskega središča na križišču med Vojkovo in Kidričevo ulico, ki se proti vzhodu preimenuje v Sedejevo. Glavnino objekta predstavlja seveda konkatedrala Kristusa Odrešenika. O njej je bilo rečeno, poleg stilnih opazk, dvoje: da je pridobitveno (gradbeno!)  dovoljenje trajalo dolga leta in da je umeščena na mestno obrobje …”
Kaj vse se je sukalo okrog gradnje te cerkve in kaj vse se je dogajalo v zvezi z njo, smo tisti, ki smo to opazovali iz ozadja in se zgražali, tudi prišli do spoznanja (nekateri ne bodo nikoli!), v kakšnih časih smo tedaj živeli in kako nas je tedanji politični režim imel “na špagi”, obenem pa je marsikoga tudi krepko izrabljal. Ko je začelo mesto nastajati in je bila Kapela imenovana za župnijo, so prvi verni stanovalci tega nastajajočega mesta obiskovali tri župnije: Kapelo, Solkan ali Kromberk. V tistih rožnatih časih ni bilo dobro, da si se pojavil na cerkvenem pragu, zato sta bili zanimivi dve lokaciji za tamkajšnje nove naseljence, seveda predvsem za tiste, ki so bili verni. Kapela je bila rahlo odmaknjena, čeprav zelo opazovana, saj so budna očesa “varuhov ideologije” redno spremljala, kdo se vzpenja po stopnicah, ki so vodila do samostana na vrhu grička. Kromberk je bil potisnjen vstran in je bil “bolj gvišen”, zato je bil obisk tamkajšnje cerkve manj opazen in je bila za “varuhe ideologije” lokacija tamkajšnje cerkve manj moteča.
Župnijo Kromberk je po smrti Vinka Vodopivca začela oskrbovati Kapela. Do leta 1959 je bil to p. Atanazij Kocjančič. Kromberk je zapustil septembra 1959. To je bilo isti mesec, kot so razstrelili pogorišče cerkve sv. Katarine na sedanjem Kekcu. Mogoče vam ni poznano, da je bil pri tem “herojskem dejanju” – kakšno vlogo je tedaj imel, ne bom razpravljal – zraven tudi znani prominentni zgodovinar, ki zelo rad nastopa na obeh straneh “starega konfina”. Nerazumljivo je, da so v solkanski župniji porušili zidove dveh požganih cerkva: sv. Katarine, od katere je ostal samo en košček zvona (ostalo so prodali na odpad material pa porabili za gradnjo gostišča Kekec) in cerkve sv. Roka na solkanskem pokopališču. Ko so začeli rušiti zidove cerkve sv. Roka, je g. Andrej Simčič takoj telefoniral ap. adm. dr. Mihaelu Torošu. Ta je sicer interveniral, vendar zaman. G. Andrej Simčič se je tudi zavzel, da bi na mestu, kjer je bila cerkev sv. Roka, stal križ – tega so postavili pozneje –  in da bi solkanska župnija dobila tam duhovniški grob, pa mu ne eno in ne drugo tedaj niso odobrili. Zato je tam sedaj partizanska grobnica. So pa pokupili vse grobne parcele “pomembni Solkanci in tudi okoličani” na svetogorskem pokopališču.
P. Atanazij je prihajal iz Kapele v Kromberk s kolesom, po poti, ki je bila namenjena pešcem in kolesarjem in je bila speljana po trasi vodovoda. Rad je na kolesu zvončkljal, nekaj za šalo, nekaj pa, da ne bi koga povozil, pa tudi, da bo maša! V Kromberku smo lahko enkrat na mesec doživeli tudi svojstven “bombonski karitas”. Ga. grofica Nikoletta se je pripeljala k maši z avtom iz Gorice. Takrat so bile prve klopi polne otrok. Po maši pa je gospa delila bombone. Otroci so jo ogovarjali z milostljiva. Rada se je tudi zadrževala v pogovoru s tamkajšnjimi prebivalci. Nikoli mi ni bilo jasno, kako ji je uspelo pretihotapiti v socialistični raj kakih pet kilogramov bombonov. Šele pred kakšnim letom sem izvedel skrivnost, ki mi jo je zaupal upokojeni carinik: “Milostljiva grofica je cariniku podtaknila steklenico likerja, da je zamižal na obe očesi, zato je samo pokimal in šofer je odpeljal naprej …« … Pa še to: Priboljška niso bili deležni le otroci, ki so bili tedaj pri maši, ampak tudi pater, ki je dobil zavojček kave, kar je bilo za tisti čas pravo bogastvo. Kot posebnost naj povem, da je župnija Kapela pozneje imela verouk celo v privatni hiši enega od »staroselcev«, ki je imel tam svojo hišo. Gotovo je oblast za to vedela, pa so to varuhi režima “spregledali”. Kdo ve, kakšno korist so imeli od tega, saj so imeli svoje ovaduhe nastavljene povsod. V cerkev v Solkan so novi prebivalci nastajajočega mesta v tistem času bolj malo zahajali, razen če niso bili s tem krajem povezani.

488127Sobrat duhovnik, samo  z nekoliko drugačnim delokrogom, kot je moj tu na Krasu, mi je popestril popoldan, ko sva skupaj komentirala predavanje, ko je predavatelj makazoval vse mogoče sodobne poti, ki jih bo treba upoštevati, drugače se naši vernosti ne piše nič dobrega.
Najprej sva ugotovila, da je kar lepo število škofov prišlo iz redovniških vrst, kot tudi iz raznih duhovnih gibanj. Še več, tudi redovni predstojniki prihajajo zadnja leta iz tujine. Tako je neka redovna provinca na Hrvaškem dobila predstojnika iz Švice, kjer je dosti let  bil profesor na Teološki fakulteti za pastoralno teologijo. Pohvalil se je, da bo lahko doma, na Hrvaškem, v živo okusil to, kar je iz učbenika predaval slušateljem.  Kmalu pa je prav ta predstojnik, spoznal, da so učbeniki eno,  predavanja drugo, realno življenje pa zopet nekaj tretjega. Takole pripoveduje, poglejte:  “Dedki in babice naročajo krst vnuka kar po telefonu, nekako tako, kot naročite pizzo. Če slučajno kdo od staršev zavije v župnijsko pisarno, pa bi želel krstiti otroka, jih običajno vprašamo: “ Ste cerkveno poročeni?” Zelo pogost odgovor: “Kaj vas  to birga!” Če živijo “kar tako”, se običajno na rahlo povpraša: “Ja, pa nekoč boste uredili zakon?” “Sveda, to pa!” Nihče ne ve kdaj, če ne bo prej ločitev.  Če slušajno vprašamo kdo bo boter, velikokrat prifrči odgovor: “Kdo ste vi, da nas izprašujete? Izbira je naša, ne vaša!” Svojstvena posebnost so poroke : “Še preden je končan zapisnik za poroko, se vsujejo njihovi predlogi: “Saj lahko postavimo pred cerkev catering? Upava, da nimate nič proti, če pripeljemo svoje pevce? Pred cerkvijo bo muzika! Temu vi ne osporavate! Mi damo svoje cvetje, zato imamo tudi svojega aranžerja!” – Izredna iznajdljivost:  “Preden pridejo do duhovnika za cerkveno poroko, so se že za vse levo in desno dogovorili … Nekaj podobnega doživljamo tudi pri drugih zakramentih.
Spomin mi je poromal na srečanje za straše birmancev. Prišla jih je dobra tretina.  Vedno eni in isti izgovori: “Smo zaposleni. Pustite nas na miru in bodite hvaležni, da vam sploh hočemo pošiljati otroke k verouku!  Vse to kaže na nagrado za duhovnikov trud, pa tudi zahvalo za delo in skrbi, ki jih z njihovimi otroki imajo katehisti in duhovniki!  Duhovnik veliko stvari naredi za Božji lon,  naši verniki, pa velikokrat niti s palcem ne mignejo, če niso plačani …
To je realnost, nekje se zapaža več, drugje manj! V nekem predavanju je med drugim predavatelj povedal tudi to: “Apostol (mišljeno na duhovnika) si, če so ljudje, h katerim si poslan! In apostol ni funkcionar!… Duh ima svoje poti. Nikamor ne bi prišli, ko bi npr. analizirali stanje Cerkve na Goriškem, potem pa primerno ukrepali. Tako delajo državne institucije in podjetja, ne pa Cerkev! Cerkev analizira, potem razlikuje in premisli, kaj hoče Bog povedati preko takega stanja; hkrati pa se dobro zaveda, da stopa kot dolžnik med ljudi, drugače bi ne prejela milosti, ki jih prejema za poslanstvo …” To drži, skozi navidenzne poraze – civilni zbori, certkveno petje na nuli – skavti – v kroju, polni dobri del – nikoli pa jih ne vidimo, kaj šele da bi kaj pomagali v župniji, ko jih prosimo, so izredno zasedeni …  katoliške organizacije – vse prej kot katoliške …  Kaj vse bi lahko še naštevali!  Predavatelj je povdaril: … “ Cerkev analizira, potem razlikuje  in premisli, kaj hoče Bog …” Takšne ugotovitve, so lahko zelo sporne. Res je, da Duh veje, kjer On hoče –  ne človek! Vendar če stanje duha (mislim na človekovo prepričanje),  je pač takšno in ljudje so trdno prepričani, da je tako prav, potem  smo tam, kjer smo začeli razmišljati in bo to stanje trajalo še tri dni po sodnem dnevu! Od takšnega stanja duha, pa nas ne premakne nihče, četudi prihaja nekdo kdo ve od kod in ima, ali se domišlja, izredne karizme.

image001(1)

Malo glasneje sem  ogovoril fanta, ki je pritekel po cesti – futting – kot temu pravimo: “Hej, tebe pa v cerkvi nisem videl že precej časa!” Fant se ustavi in zasopel reče: “Moj Bog je moja pamet in moje roke!” in odhiti dalje. Na prvi pogled nepomemben odgovor, pa vendar zelo vašen. Sodoben človek sam režira – kreira – svoje odločitve, zato tudi dobi vtis, da pri njem ni več prostora za Boga. Nevernik želi sam “kovati svojo srečo”, brez posredovanja Boga. Lahko rečemo, da je Bog za ljudi, ki imajo takšen pogled na svet postal podoben “delovnemu višku” po naših tovarnah …

Res je, da  tudi kristjani obiskujemo zdravnika, se cepimo proti določenimi boleznimi. Tudi pamet uporabljamo, da si s tehnologijo in znanostjo vsklajujemo življenje. Čeprav so naši predniki, zlasti v srednjem veku se najprej zatekali direktno k Bogu, pa tudi svetnikom, medtem ko mi v sedanjem času tega ne delamo več v tako velikem številu, kot so to počeli oni.

Torej smo tudi mi, nekje v “skriti kamrici srca” postali neopazno skriti ateisti? – Ne, nikakor ne! Naučili so nas – upam, da tako učijo še naši katehisti in katehistinje – razlikovati med živim Bogom in vsakim drugim bogom. Naš Bog je stvarnik, ki obuja od mrtvih, drugi bog, pa je ostal še vedno pri marsikom in je podoben zanimivi primerjavi, da je  “deklica za vse”! Ta bog naj bi k nam pritekel takoj, ko ga rabimo in oddrdramo svoje prošnje in zahteve, ki jih do njega imamo …  To razliko ateist, pa tudi kakšen naš napol vernik, ne pozna. Zanje je bil Bog vedno avtomat, v katerega nekaj vržeš (zdrdrano molitev, razne prošnje …)  potem tudi nekaj dobiš vsaj del tega, kar si želel …

Oni fant zgoraj je pač spoznal, da je bolj zanesljivo, če to, kar si želim, ustvari sam,  ker mu moderna znanost in tehnika hitreje pomagata do potrebih sredstev…  Prišel je do spoznanja da Boga “avtomata” ne potrebuje več.  S takšnim prepričanje je opravil z živim Bopgo, ko je spoznal, da ga ne potrebuje.

Ti moderni ateisti – pravimo jim tudi praktični ateisti – nam vernim lahko veliko povedo. Bolj kot kdaj prej, danes potrebujemo živega Boga, ki je Stvarnik in kot sv. Pavel pravi; obuja mrtve. Ne samo mrliče, ampak obuja tudi našo mrtvo vero. Pred tem Bogom se sklonimo in ga prosimo, da bi vstrajali v življenju s pogumom in upanjem

2bd64d7b967017e313e305532023f668_l

In memoriam
Anđelko Klobučar (1931 – 2016)

V hrvaškem glasbenem svetu je bil Anđelko Klobučar znan, upoštevan pa različno. Rodil se je v Zagrebu, njegov starejši brat Berislav je svetovno znani dirigent. Anđelko je diplomiral na zagrebški Glasbeni akademiji leta 1955 na zgodovinsko-teoretskem oddelku. Obenem je še študiral orgle pri prof. Franju Lučiću in kompozicijo pri prof. Milu Cipri. Orgle je izpolnjeval v Salzburgu. Kot štipendist francoske vlade je bil v Parizu od 1965 – 1966 in tam spoznal majvažnejše predstavnike tedanje francoske orglarske šole.

Na zagrebški Glasbeni akademiji je predaval od leta 1968 do upokojitve in to teoretske glasbene predmete (solfeggo, polifonijo). Pozneje se je povezal z Inštitutom za cerkveno glasbo, kjer je poučeval fugo, polifonijo, orgle in orglarsko tehniko. Leta 1992 je postal redni član Razreda za glasbo in muzikologijo pri Hrvatski akademiji znanosti in umetnosti in leta 2012 dobi naslov emeritus Zagrebške univerze. Manj znano je, da je skupaj s prof. Hugom Bergantom in prof. Hansom Haselböckom zasnoval dispozicijo za orgle v ljubljanskem Cankarjevem domu.

Izvedel je nad petsto orglarskih koncertov in to od Pariza (Notre-Dame, Westminstrski katedrali-London, v Moskvi, veliki dvorani leningrajske akademije in na vseh večjih orglav v bivši Jugoslaviji… Njegov glavni orglarski reportuar je bil Bach, C. Frank, O. Mesisiaen in glasba hrvaških skaldateljev.

Ustvarjal je orgelsko, orkestralno, solistično in komorno glasbo. Njegov glasbeni opus obsega nad 230 skladb, med katerimi so trije veliki koncerti, kot tudi glasba za 120 filmov.

Njegova ljubezen do cerkvene glasbe se zrcali v velikem številu maš, psalmov in motetov. Lahko zapišemo, da je bil eden od Hrvatov, ki je napisal največji opus hrvaške resne glasbe. Glavno mesto pa imajo vsekakor orglarske skladbe in sakralna dela. Ob 900. obletnici zagrebške nadškofije je skomponiral znano Papeško mašo (1994), ki je bila izvedena tudi ob obisku Janeza-Pavla II. Na področju liturgične glasbe je poznan po duhovnih popevkah (Ti Gospodine ljubiš sva bića…), otroško cerkveno glasbo (Zlatna harfa), motete (Otče naš, Se dan, Isus že), marijanske korale, večernice, kantate (Preminuće sv. Franje), evharistično molitev za otroško mašo … Bil je tudi obnovitelj hrvaške cerkvene glasbene dediščine, kjer je sledil vzoru predhodnega cecilijanskega gibanja.

Več kot dvajset let je bil organist v zagrebški stolnici in orglal pri vseh važnejših liturgičnih opravilih. Mogoče je bil bolj znan v inozemstvu, kot doma, vendar je na “njegovih stolnih orglah” postal središča oseba, ob katerem se je oblikovala, kresala, pa tudi rojevala liturgijska glasbena kultura Hrvatske. V tistih jeklenih časih, ki so bili pri Hrvatih drugačni, kot pri nas, je dobival veliko polen, vendar je kljub vsemu ostal redni stolni organist in bil neka siva eminenca, saj ga je politična smetana jemala z rezervo, kot “umetnika z obrobja”. Do študentov je bil strog, pa tudi razumevajoč. Ko je pri igranju na orgle kaj “zaškripalo”, je običajno rekel: “Pa da, kad budete kopčali bude bolje … “ Spomin mi poroma v čas, ko so zagrebški bogoslovci snemali prvo ploščo z duhovnimi popevkami. To so bili “ŽETEOCI”. Ker je veljal za neko markantno glasbeno osebo, je imel tudi svoj ugled in dištanco. Tako je bilo tudi pri bogoslovcih. Ojunačili so se in prišli do njega. Najprej jih je začudeno pogledal. Ko so mu povedali kaj hočejo in pokazali njihove glasbene umotvore, je vzel svinčnik in začel popravljat, dodajati in piliti… Tudi njemu gre zahvala za glasbeni uspeh, ki so ga imeli ŽETEOCI, pa tudi Arsen Dedić, ko je z ŽETEOCI zapel tisto prelepo pesem “Majka Marija”, v kateri je upodobil dalmatinsko mater in tako ovekovečil svojo mamo, kar je rad pripovedoval, saj mu je ta bila vzornica v glasbenem, pa tudi v življenju nasploh.

Seleštenje listja

Obledel spomin na dogodke
ob obletnici smrti duhovnika Izidorja Zaletela

izavadlavpop_6934_002Dogodek, ki se je dogodil pred 70. leti nad Gorenjem polju pri Anhovem je tudi pri meni zapustil svostveni pečat. Kot sedemletniku se mi je v spomi vtisnil kraj, kjer je pred 70 leti kar nekaj časa ponoči gorela lučka, na mali jasi nad Gorenjem polju, kjer so odkrili truplo omenjenega duhovnika. Vsi, ki so prebivali na drugem bregu Soče, v gorenjih Desklah, so videli to lučko večer za večerom.

O zapisih, ki so se zvrstili ob tem žalostnem dogodku, bi lahko postavil vsaj kakšen vprašaj, ne iz hudobije, pač pa iz nejasnosti, ki jo nekateri zgodovinarji radi puščajo za seboj, ko v sam dogodek navlečejo celo kopico zgodovinskih podatkov, ki sicer niso sporni za zgodovino, sporni pa so za razjasnitev krajevnega dogodka, o katerem lahko tamkajšnji prebivalci imajo čisto drugačno mnenje, kot zgodovinska stroka.

Duhovnik Izidor Zavadlav, po pripovedovanju duhovnikov, ki so ga poznali, je bil vesten, delaven, slovenski duhovnik in domoljub. To so mu priznavali vsi, tudi tisti, ki se z njegovim delom niso popolnoma strinjali. Imel pa je neljubo izkušnjo, da kot mlad duhovnik, ni znal presoditi, kam kaj spada, pa je v svoji naivnosti povedal stvari, ki sicer niso bile sporne, bile pa so sporne za kraj kjer je deloval! Vasi, ki so mejile na Anhovo, kjer se je razvijala cementarna so dobivali v tistem času novo podobo. Iz tradicionalnega kmečkega okolje, se je to okolje z izrednim hitrim tempom spreminjalo v delavsko okolje. V par letih je ostalo samo nekaj večjih kmetov, popolnoma prevladali pa so mali kmetje in delavci. Med delavstvom so vodilna mesta zasedli Italijani, ki so prišli tja iz celega Škornja. S tem so prinesli ne samo fašistično osvajalsko politiko in obnašanje, kar se je počasi oprijemalo tudi nekaterih krajanov, pač pa tudi svoje poglede na vero in moralo. Ustaljene moralne norme in moralna načela, ki so stoletja veljala za nekaj povsem normalnega, so se začela majati in prevladovati je med prebivalci začela verska mlačnost, ki pa se je marsikdaj vtapljala v ateizem. Tako so širitelji Dučejeve ideologije pripravljali plodna tla delovanju Komunistični partiji, ki je imela v svojih rokah OF in je z lahkoto prodirala med delavstvo, kot tudi med finančno šibkejši sloj tamkajšnjega prebivalstva.

Reka Soča je bila in je še za tamkajšnje prebivalce nekakšen mejnik, ki je vedno ločevala prebivalce levega od desnega brega. To kar se je na levem bregu povdarjalo, so na desnem zanikali. Dogodki, ki so se na desnem bregu dogajali in niso bli nikomur v čast, so tamkajšnji pripisovali levemu bregu, češ od tam to prihajajo. – Tako se je dogajalo, pa na tiho se še, da so Gorenjepoljci naprtili smrt njihovega župnika Deskljanom. Deskljani pa jim tega niso ostali dolžni in so te njihove ugotovitve “poslali nazaj čez Sočo” in krivili Gorenjepoljce. Te male zdrahice, ki so včasih prišle med prebivalci do visokega vrelišča, so se odvijale celo v času najtršega komunizma, celo v anhovski cementarni. Visoko temperaturo so dosegle v času, ko je g. Klinkon zapustil Gorenje polje, se umaknil Tolmin, upravo župnije pa je prevzel duhovnik iz Deskel. Gorenjepoljci so ostali brez svojega duhovnika. Tedaj je v Koper k škofu dr. Janezu Jenku odšla delegacija gorenjepoljecv in škofa seznanila, da je prav ta poteza s strani škofije napačna, ker se je tako izkazalo to, kar župniji očitajo prebivalci na drugem bregu Soče: “Vi duhovnika niste vredni, saj ste ga ubili!” Škof Jenko jih je poslušal, po svoje potroštal, kot trd(!) Kranjc(!), bistva problema pa ni nikoli dojel. Tokratna poteza škofije je bila za tisti čas krepko zgrešena. V Deskle je prišel mlad, zelo delaven duhovni Vinko Kobal, ki je od tam uprtavljal tudi Gorenje polje in Plave.

V teh očitkih, ki so frčali preko Soče, pa se je v anhovski cementarni slišalo marsikaj, kar je celo imelo svojo resnico, ali vsaj delček resnice o zagonetni smrti duhovnika Izidorja Zavadlava. Jezični pink-ponk med delavci anhovske cementarne je budno spremlal tudi komte KP. Vodstvo partije v cementarni se je na vse to obnašalo, kot da jih nič ne briga, kar je bilo za tisti čas zelo prefinjeno zrežirano, to pa zato, da bi se ne s tem pink-ponkom kaj preveč izvedelo … Danes Gorenje polje skoraj ne primore “staroselcev”, medtem, ko so se v Desklah ohranili v večjem številu. Smrt duhovnika Izidorja Zavadlava je za sedanje krajane samo še zgodovinski spomin. Sam dogodek o smrti duhovnika Izidorja Zavadlava, za sedanjo generacijo prebivalcev, pa je na žalost časovno odmaknjen. – (Se nadaljuje)