Feeds:
Objave
Komentarji

Vstal je in živi

Spomin mi poroma na dogodek, ki sem ga doživel pred desetletji. Bil je lep spomladanski dan, takšni, kot so običajno po Veliki noči.  Ko sva se poslavljala, mi je poklonila Križanega, ki ga je sama izoblikovala v glini. Bil je zavit v navaden časopisni papir. Skromno se mi je približala in rekla: “Oh, to, to pa naj bo za vas. Je Križani brez križa.  Križ ste vi, saj ste duhovnik, upam, da vas ljudje in življenje križata? Koga pa danes življnje ne križa in kako malo je Cirenejcev, ki svoj križ nosijo z Božjo ljubeznijo …Postavite ga na steno tako visoko, da ga boste lahko poljubili, ko vam bo težko … “  Mogoče je še kaj dodala, ne vem, vem samo to, da  me je ta dogodek iznenadil in  mi je ostal v spominu…

zadnja ve__erja - france kralj

Velika težava ni verovati, da je obstajal Jezus, da je trpel in vstal. Mnogo večja težava pri sodobnem človeku je, verovati, da je ta človek Bog, ki je prišel med nas.  Veliko je ljudi, ki Jezusa ljubijo, vendar pa vanj ne verujejo. Vera sodobnega kristjana mora biti razsvetljena in sposobna svoje preiskušnje  ponesti skozi ognej kritik. Naša vera danes, mora vzdržati viharje, bodisi duhovne, pa tudi socialne, Nobenega znamenja ni, da je danes vera na slabšem, kot je bila v času, ki je bil pred nami. Vedno se je bilo in bo, treba za vero tudi potruditi, včasih kar krepko …
Moja in tvoja vera je v verovanju, da Bog tudi danes ustvarja, to pomeni, da je sposoben poklicati v bivanje to ali ono stvar tam, kjer ni bilo ničesar, pa tudi popolnoma prenoviti to, kar se je postaralo in umrlo.
Vera pomeni tudi verovati, da Bog rešuje, to je, da ostajajo brezupni položaji, če gledamo po človeško. Edino le Božja moč je sposobna osvoboditi človeka iz takega položaja. Bog v takšnbem primeru sklene zavezo, ki je v tem, da tiste, katere hoče, uvede v stanje deležnosti pri lastnih Božjih dobrinah. Zakrament te zaveze je bilo v stari zavezi velikonočno jagne, v Novi zavei, pa “kri nove zaveze”, ki se je v vsej svoji polnosti trazodela v velikonočnem jutru.
S strahom si zastavljamo vprašanje: “Kako obhajajo Veliko noč vsi, ki z nami živijo?” Hudo bi bilo, če bi našemu človeku bilo Jezusovo vstajenje samo “colomba in čokoladni  pirh”.
Jezusovo vstajenje se ne dogaja samo na Veliko noč. To vtajenje se dogaja vsaki dan, ko iz našega potrošniškerga življenja zavestno prehajamo v Božji objem. Veliko je takšnih trenukov podzavestno, v našem življenju. Običajno jih spregledamo.
Bistvo Jezusovega oznanjevanja in vstajenja je:
Bog  vsakega človeka ceni!
To je  naša ALELUJE!
Doživite jo!

Advertisements

Nekaj misli o bodočnosti naše Cerkve in vernosti

kriz-hodil sem po poteh

Prijetno se počutim, ko berem kakšno razmišljanje in zunaj zavija burja,  Nekaj podobnega sem tudi tokrat doživljal, ko sem poslušal posnetek predavanja: “Kakšna bo bodočnost  krščanstva  v našem narodu.”
Govornik, diplomirani sociolog religije takole razmišlja: “… Škofje bodo morali poskrbeti zaradi pomankanja duhovnikov za oskrbo preostalih lis krščanstva, to so kristjani razmetani po zaselkih, ki ne bodo povezani v formalne župnije, ker pač to ne bo mogoče. Tudi združevanje župnij ne bo veliko pomagalo. Kristjani se bodo v veliki meri zbirali ob samostanih, ki jih bodo, kot nekoč, v skladu s svojo katrizmo oskrbovali.
Elitistična – samozadostna – v vase zagledana mala občestva, ki jih ustvarjajo sedanja duhovna gibanja, se bodo povsem odtujila od župnij. Sicer pa, v glavnem župnije že danes od teh gibanj nimajo nič, ali zelo malo, ker člani teh gibanj menijo, da so boljši od tistih, ki se dnevno, nedeljsko in praznično zbirajo v župnijski cerkvi. Elitizem v tem smislu kaže na neko moderno cerkveno herezijo – ali pa je vsaj blizu nje.
Mariborski cerkveni finančni škandal, ki ga je Osservatore Romano imenoval; Škandal brez primere, je zadel hud udarec celotni slovenski Cerkvi. Mariborska nadškofija po cerkvenem pravu bi ne smela več obstajati, saj je finančno propadla. Sedež bi moral biti premeščen v Celje ali na Ptuj, kjer sta bili antični škofijio Celea in Petovia. To se ni zgodilo, ker so verjetno predpostavljeni spoznali, da je pri vsem tem bila krivda oridnarijev v tem, da so “sodelavcem preveč zaupali”. Ne moremo pa mimo krivde teh sodelavce, saj jih je do tega  vodil  pohlep! 160.000 Slovenk in Slovencev je bilo materijalno oškodovanih (certifikati). Moralno pa je krivda padla na vso Cerkev na Slovenskem in tako udarila v temelj našega naroda, ter tako razrahljala pri vernikih zaupanje v poštenost slovenske Cerkve … “
S to vsebino se lahko strinjamo, ali pa ne. Vsak ima pravico do svejega mnenja tudi o tem, kot o bodočnosti Cerkve, neglede v katerem narodu. Dejstvo pa je, da ko se pogovarjamo z ljudmi, ki so verni, pa vere vsaj na zunaj ne prakticirajo, to pomeni, da ne obiskujejo nedeljske maše, zgornjemu razmišljanju lahko vsaj delno pritrdimo.
Kaj bo s Cerkvijo v bodoče? To vprašanje si danes zastavlja marsikdo, ne samo duhovniki, ampak tudi verniki. Prijetno nas je o tem vprašanju nagovorila misel nemškega teologa Karla Rahnerja. On pravi: “Cerkev bodošnosti bo bolj bratska!” Kaj misli s tem? Če pogledamo naše današnje župnije, pa tudi verske skupnosti, ki se zbirajo po naših cerkvah zapazimo, da je med nami bore malo bratske povezanosti. Malo je vernih, ki bi jim župnija kaj več pomenila. Zanje je Cerkev danes postala organizacija, ki skrbi za zakramente, za cerkveni pogreb, pa mogoče še za kakšen verouk. Vse drugo je velika večina naših vernikov že davno odpisala.Ta bratskost, kot pravi Karl Rahner se odraža prav v tem, kar danes marsikje Cerkvi manjka. Skrb za vse, ki se zbirajo ob župnijskem ognjišču, skrb, da se priskoči na pomoč, da po možnostih razpolagamo z našimi sposobnostmi tudi v prid Cerkve. “Čutiti z župnijo pomeni vzeti Boga resno”, tega marsikje pri nas manjka. Upajmo, da bo s časoma v tistih malih skupinicah tega več, edino tako bodo zmogli  vstrajati na poti odrešenja. Ob vseh teh razpravah o bodočnosti vernosti in  Cerkkve, pa se moreamo zavedati: ”Zgodovino odrešenja vodi Bog!” To spoznavamo izhaja iz zgodivine pri vsakem narodu, pa tudi iz zgodovine odrešenja, ki je lepo podana v Svetemn pismu. Zavedajmo se: “Bog človeka ni nikoli zapustil,. Človek pa Boga velikokrat!”

Pogosto slišimo , da se je po svetu pojavila neka nenavadna kritika, da je prepričanje kristjanov, pri katerih se krščanska vera sklada  z versko resnico, da to prepričanje nujno vodi v nasilje in nestrpnost.  Regensburški škof Muller je imel 2006 na nedeljo Kristusa Kralja zanimivo pridigo, v kateri je takšno stališče takole ovrgel: » Božjih ciljev ni mogoče podpirati z nasiljem in kršenjem človekovih pravic. Če se kristjan na tej podlagi oklene Boga, to še ni fundamentalizem, ki zaničuje ljudi, ampak je naše »oklepanje« krščanskega Boga in njegove vseobsegajoče ljubezni. To je osnova za odprtost do drugih ljudi in drugih veroizpovedi. Jezus je nastopal kot kralj resnice. Nam pa ta resnica ni zaupana zato, da bi se jo polastili in jo vsiljevali drugim. Ta resnica ni nič drugega, kot Božja obljuba vsemu človeštvu. V nasprotju z vojaškim in duhovnim imperijalizmom pričuje Kristus za resnico s svojo ponižnostjo in s svojo smrtjo na križu, kjer je pokazal tudi svojo nemoč. Krščanstvo predpostavlja, da se ljudje svobodno odločajo za Kristusa. Če kdaj, danes kristjani nočemo ljudi pridobiti s propagando, ali jih obvladati z nasiljem, ampak jih želimo s svojim pričevanjem povabiti, da razmislijo o Jezusu, o tem Jezusu, ki je oznanjal božje kraljestvo.«

ogenj

Pri tej izjavi je izuzet kakršen koli verski fanatizem, kot tudi fundamentalizem. Prav o tem velikokrat skušajo razpravljati ljudje, ki nimajo osnovnih pojmov o veri. Če je nekdo veren in reče nekomu, naj  tudi poskrbi za sorodnika, ki je nevarno bolan, da bi prejel zakramente za umirajoče, to še ni vsiljevanje. Kot tudi ni versko vsiljevanje, če sosed opozori soseda, da se je začel verouk, pa je prav, da tja pošlje tudi svojega otroka. To so osnovne dolžnosti kristjana in ne kršijo versko svobodo kogar koli že.
Drugo pa bi bilo, če bi nekdo delal nad nekom pritisk v imenu Boga, ali zaradi vere. Res je, da se je to v zgodovini tudi dogajalo. Bili so tedaj drugačni pogledi na pristop do sočloveka, pa zato je samo po sebi razumljivo, da so poznali tudi drugačna merila v verskem svetu.
Dogaja se tudi, da je nekdo pri pristopu do sočloveka neroden in njegovo dobronamerno dejanje, ki ima v sebi verski motiv izpade čudno, ali celo žaljivo. Spominjam se dogodka, ki ga je opisal solnograški nadškof Reinhold Stecher v  eni od njegovih knjig, takole piše: »Srečala sta me mladeniča, me pozdravila in mi rekla; Kristus je vstal!« Škof ju nekaj časa gleda, potem pa prasne v smeh, ki je bil kar krepak kroht in reče: »Pa to jaz oznanjam odkar sem duhovnik!« Fanta se nista dala ugnati in nadaljujeta:  »To smo vam prišla povedati midva!« On pa nazaj: »Pa to vama lahko jaz tudi povem, saj sem od vaju starejši in sem vedel prej, kot vidva!«  Škof je bil sicer zvit in je pogovor nadaljeval tako, da je ta dva fanta »izvleke iz kaše«. Ko sta odšla je škof vzdihnil: »Ljubi Bog, kakšne nerode pošiljaš po svetu, da Te oznanjujejo!«  Takšen neroden pristop lahko naredi tudi škodo, da se nekdo še bolj oddalji od Boga.
Med kristjani lahko rečemo, da je zelo veliko brezbrižnosti, pa tudi verske mlačnosti, zato o nekem fundamentalizmu skoraj ne moremo govoriti. Res pa je, da lahko pride tudi do verske nestrpnosti, še zlasti če je nekdo neroden in neko versko zadevo pove z vsiljivim tonom, ali na neprimeren način. Ob takšnem dogodku je dobro, da se zaustavimo in si vzamemo čas tudi za pogovor, pa v miru in trezno stvar razmislimo, da se zadeva razčisti in razjasni.

IMG_7006

Literarture ne merimo ne z vatlom in ne z litrom, veseli pa smo, vsaj nekateri, če kaj lepega in svežega preberemo, še zlasti če je to napisal kakšen mlajši avtor. Pustimo, kaj vse izide in česa ne tiskamo: Kje je vzrok, da ponekod mladi (pre)malo pišejo? Ne bi rekel, da je glavni vzrok strah, boječnost itd. Mladi so danes z redkimi izjemami zelo samostojni in tudi pogumni, da ne rečem velikokrat tudi (pre)dzni v dobrem pomenu besede. Prav tako bi si upal trditi, da vsaj nekateri  ne pišejo slabo. Če primerjamo prevodi mlajših prevajalcev iz slovenščine v italijanščino, ti niso  samo dobri, ampak naravnost vzorni. Glede tega se strinjajo tudi tisti, ki se na prevode  spoznajo. Tudi prevodi nekaterih pesmi imajo svojo literarno težo.

Ena od težav s katero se srečujejo mlajši, je nepoznanje jezika. Če sledimo raziskavam zadnjih petih let na področju pisanja v maternem jeziku na naših višjih šolah opažamo, da tako v slovenskem, kot tudi v italijanskem okolju je jezik pri tej populaciji zelo siromašen. Prebral sem, da je rahlo viden napredek samo pri Nemcih v Tirolah. Če kdo nima besednega zaklada, če ne pozna slovnice, ki je sicer zoprna, je pa nujno potrebna, potem od njega kljub fantazijski sposobnosti ne moremo pričakovati kake posebnosti na literarnem področju. Mladi so vse preveč »ujeti« v računalniško tehniko, ta pa kljub širokemu spektru ne daje tistega, kar je za dobro pisno izražanje, nujno potrebno, pa naj bo to v prozi ali verzih.

Čeprav v naših knjižnicah in čitalnicah srečujemo zelo veliko mladih, kar je pohvale vredno, z žalostjo ugotavljamo, da je vse manj tistih, ki literarno delo tudi temeljito preberejo, se ob tematiki zaustavijo, si celo izpišejo to ali ono manj znano besedo ali celo pogledajo v slovar, kako bi se kaj ustrezneje povedalo itd. Mladi obiskovalci po naših knjižnicah so v večini tisti, ki morajo kaj prebrati kot obvezno čtivo, to naredijo na hitro, potem pa delo odložijo, ker jim več »ne služi« in zanje tudi ni več zanimivo. Tako se velika večina premalo poglablja v lepoto knjižnega jezika.

Pomankljivost pri jezikovni vzgoji neglede na jezik, je vidna zadnje čase v površnem podajanju slovnice, sintakse, pomena besed itd. Zato se ne smemo čuditi, če dobimo v šoli takšen stavek: »V kameni dobi je človek imel orodje narejeno iz kamna in mesa!«  Ta stavek nam veliko pove, samo razumeti ga moramo pravilno. Vem, da so jezikovni programi po naših šolah preobsežni, da niso vsi učenci enako nadarjeni itd. Kljub temu pa ostaja še vedno profesorjeva vest do dijakov, zlasti pri maternem jeziku, v vrednotenju znanja, ki ga dijak mora dobiti tudi za ceno večkrat (pre)velikega profesorjevega napora. Mogoče bi bilo dobro, ko bi mlade vspodbujali, naj več pišejo, tudi objavljajo.

IMG_6851 a

Na parkirišču iztopim iz avta. Približa se mi neznaka in reče: “Gospod, hvala, ko zame molite!” in odide dalje. Neznana oseb, nisem imel niti čas, da bi jo nagovoril, jo vprašl, kdo je? – Skratka, hladen tuš, pa vendar zagoneten … Obrnil sem se, vsedel v  avto in odšel domov. Ta stavek me je pretresel. Nikoli do danes se mi še ni nihče zahvalil za molitev. Prav tako, kot  drugi, dobivam v življenju zelo malo zahval – gotovo znatno več takšnih ali drugačnih kritik.

Sicer pa, to se običajno dogaja nam vsem, ne samo meni. – Vendar, mene je ta stavek: “Gospod, hvala, ko zame molite!” iznenadil in tudi vznemiril. – Tisti dan sem prvič razmišljal: “Koliko sploh molim za druge, čeprav molim!” Obenem se mi je zastavila kopica vprašajev: “Koliko straši molijo za svoje otroke? “ “ Koliko molita zakonca druga za drugega?  “Koliko molimo za družine, za Cerkev, morda tudi za blagoslov v naših družinah?

Znano je, da so starši,  ki redno dnevno molijo za njihove otroke, pa ne samo zanje, ampak za vse, ki jih  poznamo, saj smo vsi potrebni molitve.

Naša molitev je podobna reki, ki neprestano teče in odnaša s seboj vse, kar se v njej in ob njej nabira…

Pred očmi imam bujno zgodovino ob Genezareškem jezeru, obenem pa mi stopa v ospredje popolnoma okamenela, obdijajoča pokrajina, ki obdaja Mrtvo morje. Zna kdo razložiti ti dve nasprotji? Pred nami se razprostirata dve različni vodi, ki pa sta druga od druge oddaljeni samo nekaj desetin kilometrov. Napajata ju ista reka Jordan z njenim blagoslovom. Odgovor:  “Ker v eno vodo priteka blagoslov in teče iz nje!” Druga pa nima nobenega odtoka.

Podobno je pri človeku; Če samo sprejemamo vase – blagostanje, priznanje, naklonjenost, pohvale, uspehe, ljubezen … ne oddajamo pa nič,  nas zasujeta pesek in sol egoizma. Potem nismo več živa voda, ampak mrtva voda.

Brez večne človekove dinamike, človekove harmonije, jemanja in vračanja v odnosu do ljudi in tudi v odnosu do Stvarnika, prav ta dinamika nam dopušča rast in razcvet, ki nas ne izčrpa, ampak napaja in dopušča, da se spustimo v svojo resničnost, kjer sta svetla in senčna območja naše biti.

drazgose.po bitki

O dražgoški bitki se zadnje čase piše drugače, kot smo bili navajeni. Tudi glosa v Primorskem dnevniku, je bila pisana tako, kot se je govorilo v polpreteklem času, zato iz nje nismo izvedeli nič!.

Dražgoše ostajajo svojstven fenomen v slovenski zgodovini. Domačini vam bodo znali povedati marsikaj, med drugim tudi tole:

“Koncem decembra 1941.  so v Deažgoše prišli partizani Cankarjevega bataljona. Vaščani so jih prosili, da bi se iz vasi umaknili, ker v vasi ne morejo biti dalj časa, ker bodo Nemci zanje izvedeli.  Prav tako so domačini parizanom  bili pripravlje nositi hrano v gozdarsko kočo na  Jelovico. Čez dober teden so Nemci začeli vas obstreljevati s topovi.  Partizansko vodstvo se je odločilo za umik in to je bilo  11. januarja 1942, vaščane pa prepustili na milost in nemilost kruti usodi. Še isti dan so Nemci ustrelili 20 vaščanov, naslednji dan pa 21. Istočasno so izselili še 81. vaščanov.

Partizani so imeli 9 mrtvih in 11 ranjenih. Nemci so naredili zasledovalno akcijo in na Mošenjski planini ulovili eno od partizanskih skupin in tam pobili še 12 partizanov. Če seštejemo umrle, vidimo, da je bilo pobitih 62 ljudi. Za nameček so Nemci razstrelili vse hiše, ki niso bi uničene od bommardiranja.

Leta 1976 so pod vasjo Dražgođe naredili spomenik – velik betonski blok in tako začeli slaviti “veličansko zmago.” V ta betonski blok je ugrajena kostnica s posmrtnimi ostanki pobitih Dražgošanov in padlih partizanov. Malo kdo pa ve, da so posmrtni ostanki ubitih Dražgočanov preneseni v to kostnico leta 1976 iz pokopališča ob stari cerkvi, kjer so jih ponovno pokopali skupaj s padlimi partizani. Obiskovalca, pa tudi svojce pobitih moti plošča brez imen, kot da ne bi vedeli, kdo tam počiva.”

Ob vsem tem se zastavlja več vprašanj. Najprej bi bilo treba urediti kostnico s spoštovanjem do pobitih in napisati na ploščo njihova imena s podatki, pa tudi opraviti pokop žrtve, saj so bili domačini verni.

Ob vsakoletni dražgođki proslavi se je treba najprej spomniti trpljenja žrtev in njihovih svojcev. Dražgošani so na pobudo Župnijskega pastoralnega sveta junija 2017 postavili razstavo izbranih fotografij in dokumentov iz zgodovine župnije. Na ogled bodo dve leti. Tako so začeli s proslavo 50. obletnice posvetitve sedanje cerkve sv. Lucije.  Na prvi petek 5. januarja 2018 so začeli v župniji z molitveno devetdnevnico v spomin na ta tragični dogodek. Tako se vidi, da s eje pri domačinih nekaj premaknilo!

Ko se tako sprehodimo ob tem dogodku, ne moremo mimo nekaterih dogodkov ob letošnjem slavju. Domačine, pa tudi druge je motilo sprehajanje fantov, v partizanskih uniformah z orožjem, ki so paradirali po vasi. Zastavlja se vprašanje, ali je to orožje bilo “muzejski eksponat”, ali ne? O letošnjem spominskem govoru ne bi razpravljal. Bil je odraz puhlosti in nepoznavanja dogodka samega, ali pa je bil ta govor nalašč tako pripravljen, da bi se vse skupaj zameglilo in še dalje predstavljalo v luči socialističnega hvalisanja, kar je že davno tonilo v pozabo. Vsi ki boste kdaj koli šli v Dražgoše, bodisi na vsakoletno slavje, ali pa kot izletniki, vedite, da je že napočil čas, da se o tem dogodku, ki ga je med vojno zakrivilo partizansko vodstvo, ne hvalimo, ampak si resno zastavimo vprašanje ali je bilo to potrebno?

Za Doberdob velja, da je ‘slovenskih fantov grob’. Gre za zadnjo slovensko vas na zahodu, preden se Kras spusti v furlansko nižino. Tam je že 31 let župnik Ambrož Kodelja, ki je bil lani tudi zlatomašnik. Izdaja knjige, piše blog, je velik ljubitelj umetnosti. V času komunizma je bil tudi večkrat kaznovan.

6

Življenjska pot našega sogovornika se je začel 5. junija leta 1939 pod Sveto Goro, v Zagori pri Plaveh. Božji klic je začutil šele po Kmetijski srednji šoli v Mariboru, ko je že bil predavatelj za vinogradništvo in kletarstvo na srednji šoli v Ložah pri Vipavi. Novo mašo je imel pri skoraj tridesetih letih, leta 1967.

Nekaj časa je bil nedeljski kaplan v Idriji, nato pa so ga poslali v Grahovo ob Bači. V tistem času je bil večkrat kaznovan. Danes se temu smeje, takrat pa ni bilo lahko. Kaznovan je bil na primer, ker je na cerkev v božičnem času obesil lučke. Sodnik za prekrške mu je dejal, da te motijo strojevodjo vlaka, ki vozi po progi pod cerkvijo, kjer je bil signal. Plačati je moral precej – kolikor je dobil za maše v dveh mesecih. Izredno so ga imeli na piki zaradi razširjanja Družine in Ognjišča. Takrat, pa tudi še danes, si želi, da bi vsaka verna družina brala verski tisk. Še posebej je ta pomemben v zamejstvu.

5Nekega dne je k njemu prišel dekan iz Sovodenj g. Komljanec in ga nagovoril, da bi šel za župnika v Števerjan, na drugo stran meje. Šlo za drugačen način življenja. Duhovnik je živel svobodno. Tam je bil tri leta, nato je prišel v Doberdob.

V kraju so slovenski vrtec, šola, banka, gostišče … več kot devetdeset odstotkov župljanov je Slovencev. Nekaj je italijanskih družin, nekaj tudi narodnostno mešanih zakonov. Živijo v simbiozi. Slovenstvo ohranjajo z ljudskim petjem, tudi cerkvenim. V kraju imajo več zborov.

Meja leta 1947 je globoko zarezala v življenje ljudi, ob meji je bilo veliko žrtev, ki so jih pometali v kraška brezna, pa tudi v brezna v Trnovski gozd, celo sežigali. .. Tam je bil povojni zadnji krematorij v Evropi. Sicer pa je vpliv komunizma segal tudi čez mejo.

In kaj pomenijo besed iz naslova? Italijanska vernost je bolj sentimentalna, zunanja, polna praznovanj in kiča. Slovenska vernost pa je bolj duhovna, tudi bolj resna. Že na zunaj slovenski človek izraža drugačno podobo. Je pa način življenja – ki je bil v Italiji bolj ugoden kot v Jugoslaviji – tisti, ki vpliva, da nekateri vere ne čutijo tako globoko, ker se jim zanjo ni bilo treba žrtvovati.

Z ljubeznijo do umetnosti ga je okužil profesor dr. Vojeslav Mole. To se pozna v cerkvi, kjer je na primer na ambonu relief solkanskega kiparja Borisa Kalina, na pročelju je triptih s podobami in slovenskim napisom, zadaj mozaik sv. Cirila in Metoda. Njegov konjiček je bila včasih tudi hoja v hribe, zdaj pa je to pisanje, tudi bloga. Na začetku je imel do dva tisoč bralcev, zdaj jih ima do petinštirideset tisoč. Bralce ima po vsem svetu. Vsaj bežno je tekočem z utripom umetnosti, rad brska po knjigarnah in knjižnicah, koliko zmore redno obiskuje razstave v Ljubljani in Benetkah, gre na koncerte … »To je zame kot molitev. Zame ni molitev samo rožni venec, brevir. Molitev mi je ves dan, vse je prepleteno z njo.«

In zakaj je Doberdob slovenskih fantov grob? V času po prvi svetovni vojni je bilo toliko žrtev, da so bile vse njive pokopališča. Ko sta se oče in brat vrnila iz vojne, je bilo treba saditi krompir. Tega so sadili kar med grobove. Znana pisateljica Suzana Tamaro je to ubesedila takole: »Tukaj živi nenavaden narod, de je preživel, je srkal umrle.«