Feeds:
Objave
Komentarji

Prvi večji teroristični bes v Evropi se je razbohotil s francosko revolucijo. Najmočnejši upliv pa je dobil v šezdesetih letih dvajsetega stoletja po Italiji in Nemčiji, ko so strahovale Rdeče brigade. Pred desetimi leti je na Japonskem morila sekta Aum. Psihosociološke raziskave potrjujejo, da teroristi, ki ustrahujejo Evropo in Ameriko, izhajajo iz najrazličnejših duhovnih kriz. Novost pa so islamisti, ki so delno uvoženi iz azijskih in afriških držav. Ti so prepričani samomorilci. Prvi samomorilski atentat se je dogodil v Libanonu leta 1982. Za njim je bilo izvedenih še  42 napadov, prizadetih pa je bilo 34 držav. Tarče so uradi OZN, turistična naselja (Šarm el Šejk), nočni klubi (Bali), sinagoge (Buenos Aires, Džerba), banke (Carigrad), vojne ladje (Col), tankerji (Limburg) itd. Terorizem postaja svetovni problem in se usklajuje in globalizira z zahodno civilizacijo.

Samomorilski atentati so v nekakšnem privilegiju islamistov. Poznamo pa jih tudi pri budistih, saj so tak atentat prvič izvedli Tamilski tigri leta 1987 in se je do danes število njihovih atentatov povzpelo že nad dvesto. Znatno manj atentatov so izvedli Palestinci, saj so z njimi začeli šele leta 1994, ko so videli učinkovitost atentata v Šrilanki.

Terorizem se ni omejil le na neko področje ali na neki narod, ampak se je razbohotil povsod. Prav tako terorizem ni četrta svetovna vojna. Za vojskovanje sta potrebni dve strani, ki si stojita nasproti, s svojima armadama in se spopadata, kot smo do sedaj v zgodovini poznali način vojskovanja. Pri terorizmu se uporablja veliko nasilja, zlasti ko se gre za politične nasprotnike. Tako teroristi hočejo doseči, da se jih boji, prizadeti pa si ne upajo ravnati tako, kot kdo hoče ali želi.

Terorizem je razsejan po vsem svetu, zato ga ne moremo primerjati s spopadom civilizacije, ali spopadom verstev. Čeprav je islamski terorizem najpogostejši, ker poznamo tudi druge oblike terorizma, ki so ideološke narave, in enako vodijo v spopad. Res je, da islamskemu terorizmu v ozadju botruje vera – islam, pa tudi njihova ideologija, o tem ni dvoma. Za vse teroriste velja skupni imenovalec, da ne prenesejo različnosti, neglede na katerem področju, pa naj bo to versko, rasno, narodnostno, ali pa politično. To nam dokazujejo atentati v Londonu in v Šarm el Šejku, saj so ti kraji mešanica sožitij. Povsod pa so ti teroristični atentati vedno imeli isti skupni cilj v preplahu, zmedi in žrtvah.

Ob tem ne smemo pozabiti, da je ajatola Homeini kot vodja islamske revolucije eden najvažnejših islamskih teoretikov, ki se motivira s čistokrvno verzijo islama. Trezni predstavniki islama vse to obsojajo, pokazali pa bodo koliko so verodostojni, ko se bodo distancirali od Homeinijeve doktrine po njegovi verziji čistega islama in islamiziranem svetu in prišli do resničnega spoznanja, da je bivanje ljudi osmisljeno predvsem s tem, da lahko živijo skupaj tudi politično in ideološko različni ljudje in se med seboj bogatijo.

Bolj ko bodo muslimani v to verjeli, bolj nemočni in osamljeni se bodo počutili tisti med njimi, ki propagirajo čistokrvno verzijo islama in islamizacijo sveta. Edino tako bi prišlo do prepotrebnega miselnega preobrata pri muslimanih samih.

Advertisements

D E N A R

denar - Judež

Z denarjem lahko kupiš hišo.
Ne moreš pa miru v njej.

 Z denarjem lahko kupiš uro.
Ne moreš pa časa.

 Z denarjem lahko kupiš posteljo.
Ne moreš pa spanca.

 Z denarjem lahko kupiš knjigo,
ne moreš pa znanje.

 Z denarjem lahko plačaš zdravnika,
ne moreš pa zdravja

 Z denarjem lahko kupiš položaj.
Ne moreš pa ugodja.

 Z denarjem lahko kupiš kri.
Ne moreš pa življenja!

7b1db31c

Bil je vroč julijski dan, takšne, kot smo jih na našem Krasu navajeni. Pozvonijo, lepo pozdravijo in prosijo če lahko vstopijo, da bi se radi z menoj nekaj pogovorili. Povabim jin naprej, se posedemo, ponudm osvežujočo pijaču in jih z začudenjem gledam; starejši gospod, starejša gospa, neki mladenič, pa še mlada družinica z dvema fantkom.
Pogovor začne gospod. Prišli smo se Vam zahvalita. Za tega fanta in pokažejo nanj. Gospa komaj zadržuje solze, ostali so zelo resni, mene pa oblije znoj; kaj pa sem jaz kriv pri tem fantu? Pogovor nanese na nenavadni dogodek: “Pred kakšnimi osemindvajsetimi leti, ko smo se z avtom znašli v sredini vaše Telovske procesije.” Takoj sem pojasnil: “Veste policija pride ali ne, da ustavi promet, mi to sporočimo in če jih ni, gremo lepo po sredini ceste s procesijo. Tisti avti, ki se jim zdi, se ustavijo, drugi se prerivajo med ljudstvom. Enako je s kolesarji, ki so brezobzirni in se vidi, da nimajo nobene kulture, je pač tako. Takšni časi in takšna olika … “ Istočasno pa me le mantra radovednost, kaj imam jaz s tistim fantom … “ Gospod nadaljuje: “Ko smo se tako znašli med vašo procesijo, sem ustavil avto s fantom, ki je sedajh poročen, sva iztopila in pokleknila. Žena, pa je bila noseča  in je ostala v avtu …  Vi pa ste, ko ste videl, da klečiva visoko dvignil monštranci in nas blagoslovil. Ta blagoslov nisva prejela samo midva in pokaža na gospoda z družinico, ampak tudi žena, ki je bila v avtu. Verujete vi  v to?” “Seveda verujem, drugai gospod, saj blagoslov ne gre v kolena ampak v srce in je šel tudi skozi okno, pri vašem avtomobilu, ne vem, ali je bilo odprto, ali ne, kjer je sedela vaša žena … “ Druščina prasne v smeh, z njimi tudi jaz, kljub temu, me pa le skrbi, kaj imam jaz s tistim fantom ??? Gospod, pa nadaljuje: “Veste moža žena je kmalu za tem rodila našega Maxa in pokaže na onega fanta. Prepričani smo, da ga je vaš blagoslov popeljal v duhovništvo. Letos je bil posvečen in je novomašnik, član redenptoristov. To je vaša zasluga. Kamen se mi je odvalil, prekucnil sem pogov in rekel:  “Najprej bo fant dal nam vsem novomašni blagoslov, potem pa bomo nazdravili!” Z velikim spoštovanj smo pokleknili, prejeli novomašni blagoslov in sveda z veseljem nazdravili in razživel se je veseli klepet !”
Ko se spomnim na ta dogodek imam občutek, kot da se je vse to odvijalo v sanjah …  pa vendar, ne morem mimo dejstva, da je tu bil Božji poseg  – blagoslov, ki ga velikokrat premalo cenimo, je prav pri tem primeru dokazal svojo nadnaravno vrednost … Gospod, bodi z nami s Tvojim blagoslovom …

22Ko je Bog ustvarjal svet, je ustvaril tudi človeka. Ker je uvidel, da človeku ni dobro samemu biti, je ustvaril ženo. Tekel je čas in končno je ljubi Bog dopustil, da so se iz potrebe po služenju izoblikovale redovnice, ki jim po domače pravimo nune.
Imam kar nekaj dobrih znank med njimi. Ena je tudi s. Mirakoloza. Ostala je trda Kraševka, nekako tako trda, kot je okus po teranu, če je pravi. Sedaj, ko ji je Bog naklonil že nekaj čez 70, si je tole domislila. Nekega dne stopi k s. prednici in ji reče: “Veste, s. prednica, sklenila sem, da bom šla na vsak pogreb v mojo rojstno vas. Moj nečak pride pome in me tudi pripelje nazaj.” Sestra prednica, ki jo je takšna odločitev nemalo iznenadila, je v miru prikimala in odšla, mislila pa si je: “Kam pridemo, če bo vsaka naša sestra naredila tako kot ta?! Hodile bomo samo na pogrebe, doma pa ne bo nikogar!” Vendar je misel požrla, kot jih je že kdo ve koliko, in šla po svojem delu.Tako je s. Mirakolozo nečak pripeljal tudi k meni. Prišla je naročit mašo za neko vaščanko, ki so jo pred časom pokopali, gospod tam gori na Krasu pa je imel že vse maše oddane. Beseda je dala besedo, pa jo le vprašam: “Saj ste bili na tistem pogrebu, ko so pokopavali Pepco?” “Seveda, saj je bila moja letnica.” “Prebral sem, da je veliko naredila za domačo cerkev in domačo župnijo, zato jo je župnik tudi v cerkvi pohvalil.” “Prav imate, ona je res držala pokonci tri vogale cerkve, celo našo  vasi, pa še župnika, če je bilo treba!” “Dobro, napisali pa so, da jo je župnik pohvalil samo, kar je naredila v cerkvi in za župnijo, ni pa jo pohvalil, kar je dobrega naredila za Zvezo borcev. Kaj mislite, ali je imel župnik prav? Se vam ne zdi, da bi jo moral pohvaliti za vse?” Malo me pogleda postrani, pa reče: “Tudi jaz sem tisto prebrala. Ona “šribantarca”, ki je v naši vasi “furešt”, ne razume nič. Ona sploh ne ve, kakšne so naše navade. V naši vasi je tako: Župnik na kratko pove to, kar je za povedat v cerkvi, drugi od zvez borcev pa  pred jamo na britofu. Pa se zgliha! Tako je prav. Zvezo borcev ne zanima, kaj je v cerkvi, enako tudi župnika ne, kaj ima Zveza borcev. Kaj bi moji doma rekli, če bi jaz tam začela zvonit za kosilo, kot zvonijo pri nas v kloštru? Rekli bi, da se mi je zavrtelo. Eno je klošter, drugo je naš dom. Tako je tudi v moji župniji na Krasu. Jaz sem se morala navaditi na življenje v kloštru, ko sem prišla v klošter. Oni furešti pa, ki pridejo na vas, pa mislijo, da mora biti vse po njihovem. Ne vedo, da so ljudje bili pred njimi tam in ne šele, ko so oni prišli tja. Poglejte, spravili so se na jutranje zvonjenje. Sveto jutro zvoni ob šestih, ne zato, da se v postelji obrnemo na drugo stran in spimo naprej, ampak da najprej zmolimo. Tudi se je ena fureština spravila na našega Lolita, ker laja ponoči in ona ne more spati. Nastal je veter, tak, kot je na Krasu, in je šla na policijo, ker pes laja ponoči, da je moj nečak zaradi pasjega lajanja moral it na sodišče. Sosed je moral zaklati petelina, ker je ta začel vsako jutro peti ob štirih zjutraj! Bil je naznanjen, dobil je vabilo na sodnijo in sodnica je odredila naj se petelin zakolje!
Vsak naj bo na svojem borjaču gospodar, pa bo prav, kot je pri nas v kloštru, kjer ukazuje sestra prednica, me pa jo lepo ubogamo!“

1336173021_1753_img_1920

Bilo je davnega leta 2006, ko me je za Veliko noč obiskala znanka iz Beograda. Tedaj arhitekt, danes gostujoči profesor. Ob zapisu, ki je tedaj nastal  me je rahlo  ošvrknil mons. Gašper Rudolf, ko sem zapisal, da se ji je (njej namreč!)  ob pogledu na konkatedralni zvonik v mestecu vrtnic utrnila asociacija na nostalgičen čas vladanja maršala Tita, češ da jo oblika zvonika spominja na štafetno palico, ki smo jo nosili pred dnevom mladosti  …  Asociacije so asociacije in mimo teh se ne da. Hvaležen pa sem mojemu  sobratu Gašperju, ki je k mojemu tedanjemu čllanku na pojasnilo takole napisal:  “Mi smo se odločili za predlog arhitekta ing. Kvaternika tudi zato, ker nam je takratna oblast podelila/!/ neugodno/!/ gradbeno/!/  parcelo/!/ zunaj mestnega središča in je obenem skrajno omejila prostor  s takrat, med partijci zaupnim pojasnilom “DAMO TOLIKO, DA NIČ NE DAMO!”
Ta preroški stavek, ki ga je izrekel moj veliki prijatelj in sobrat, za katerega se mu zahvaljujem, bi morali vklesati na tisto stran konkaterdrale proti križišču. Bila bi to čudovita protiutež, lahko pa tudi dopolnilo sabotiskega napisa. “Tito” – Svojčas: “NAŠ TITO!” .Tako bi ovekovečili čas v katerem smo živeli, pa tudi modrost tedanjih politikov v mestecu vrtnic. V duhovnosti imenujemo takšne osebe modreci, ali starci. Tokrat  so to bili  to modreci socializma in starci titoizma!
Primorski dnevnik nas je na sv. Jožefa leta 2017. z mastnim naslovom “Skupnega nič … skoraj nič”  seznanil kako je bilo z gradnjo konkatedrale in tudi delno goriškega Kulturnega doma.  Iz zapisa izvemo, da so bili v mestu vrtnic tudi prebivalci, ki so iz ideoloških  ali drugih razlogov nasprotovali gradnji cerkve.  Potem kako so šli na pogovore v Ljubljano k takratnemu predsedniku predsedstva  SRS Sergeju Krajgerju. Pisec nas  seznanja: “Krajger se je strinjal, da so odpravljeni razlogi, ki so ovirali izdajo dovolenja, da pa lokacija cerkve ne bi smela biti v središču Nove Gorice, pa tudi ne v kakšne neuglednem zakotju. Predlagal je tudi, da bi na zboru volilcev v Novi Gorici  seznanili občane z gradnjo in upoštevali njihovo mnenje. Dodal je, da smo politično odgovorni, da izdaja dovolenja ne bo povzročila večjih nasprotovanj.”
Pisec v Primorskem z dne 19. marca 2017. nas seznanja tudi s kompromisom lokacije za cerkev. Tako pravi: “ Bili smo v precepu dveh zahtev: uradne politike, ki je novo cerkev videla nekje na obrobju mesta, ter predstavniki cerkve, ki so jo želeli v mestnem centru. Kompromis smo dosegli z lokacijo nasproti takratmega hotelskega kompleksa Argonavti ob Vojkovi ulici … “ Kakšen kompromis je to?  Tako je sam pisec  potrdil izjavo g. Gašperja: “Damo to, da nič ne damo!”
Zavajujojoča je tudi trditev: “… na sedežu banke v Ljubljani je bil podpisan uradni zaznanek o soglasju (prisotna dva tedanja politična veljaka). Bil je to najbrž prvi kredit v Sloveniji, ki so ga odobrili cerkveni ustanovi … “
images_230V tistem času je imela Cerkev v Sloveniji zelo zabavno osebo, to je bil dr. Stanislav Lenič, ljubljanski pomožni škof. Ta je na take izjave, kot je gornja  rekel: “Zavlačujejo nalašč in potem pokažejo kako so do nas širokosrčni. V resnici pa komaj čakajo, kdaj bodo pokasirali naše s trudom priborjene in prifehtane devize …” Vsi vemo, da so se vse tedanje cerkvene gradnje pretežno finasirale z devizami, ki jih je cerkveno vodstvo naprosjačilo v tujini. Zopet je potrjeno, kakšne velike usluge je jugopolitika v tistem času delala Cerkvi v Sloveniji, pa tudi vernim …
Končno je bil načrt za gradnjo konkatedrale odobren šele 5. decembra 1973. Tako ima to slavno mesto cerkev na najbolj neugodnem mestu, kamor bi gotovo ne postavili novogoriškega Kremlja. (Tudi nova  mošeja, ki se bo čez nekaj let gradila, za katero se je že “”zaarala parcela””, in krasila mesto vrtnic, bo dobila boljšo lokacijo, kot jo ima novogoriška konkatedrala!)
Dejstvo pa le je, dobili smo to, kar tja ne sodi! Zelo lepo bi bilo, pa tudi pošteno, da bi nekdanji novogoriški politični veljaki,- modreci socializma ali starci titoizma –  ki so krojili usodo, ne samo zgradbam, ampak tudi usodo ljudi v  mestecu vrtnic in v vsej okolici,  molčali, ker so jih le preveč nakuhali, tako, da to mineštro ne jemo samo mi, ampak jo bodo srebali tudi še naši zanamci! Da o krivicah in škodi, ki  so jo  povzročali ti slavni baroni socializma, je bolje, da se ne govori!

Goriški Kulturni dom in Konkatedrala

Pred seboj imam Primorski dnevnik z 9. marca 2017. V njem je predstavljeno Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU, ki je bilo v Katoliški knjigarni v Gorici. Med drugim tam preberemo: “Podpisani kronist (prof. Aldo Rupel) je udeležence predstavitve opozoril na razne paralelizme med novogoriško cerkvijo in goriškim Kulturnim domom. Čas zahteve za gradnjo novogoriške cerkve presenetljivo sovpada, zavlačevanja in prizadevanja prav tako in, poudarimo še enkrat, odmaknjenost od mestnega središča … Potem je gradbenemu odboru (za gradnjo Kulturnega doma – dodal A. K.) prispel šepet, da Mihevčev projekt (za Kulturni dom – op. A. K.) ne bo dobil zelene luči, dokler se ne bo oblikovalo podobno pooblastilo za novogoriško cerkev. Če preverimo letnice izdanih dovoljenj, postavitve temeljnih kamnov, začetka gradenj in slavnostnega odprtja oziroma posvetitve (sedanje kon katedrale), najde prišepetavanje svojo potrditev. Leto ali poldrugo leto zamika pri urbanističnih zadevah ne igra prav nobene vloge. Ustvaril se je torej zanimiv četverokotnik med Kulturnim domom, goriško občinsko upravo (v Italiji), novogoriško upravo in cerkvijo v bližini novogoriškega Gasilskega doma. – Bilo je obdobje vsesplošne politične prevlade Krščanske demokracije (v Italiji), t. i “belega križa”, ko je botrstvo z goriško nadškofijo bilo samoumevno. Normalno je, da je slednja pomagala sosednji cerkveni strukturi. Recimo, da je šlo za obliko časovnega in lokacijskega pogojevanja z negativnim prizvokom …” Tako piše prof. Aldo Rupel.
O lokaciji cerkve v nastajajočem mestu se je kar veliko razpravljalo. Dekan Andrej Simčič je skrbno čuval njivo, ki je bila v lasti župnije Solkan in se je s tedanjimi svetovalci tudi trudil, da bi tam nastal nov pastoralni center. Lokacija bi bila od sedanje znatno boljša.

DSC_7597_nova_gorica_cerkev_kristusa_odresenika_big

Je pa škof Jenko veliko stvari, ki so mu jih predlagali, gladko zavrnil, velikokrat brez utemeljitve. Rad je poudarjal: “Sprašujejo me, kaj bo s cerkvijo. Jaz jim vedno povem: to bo župnijska cerkev in nič drugega!” Koliko so bili takšni odgovori za tisti čas pametni, je drugo vprašanje. Zanimiva je peripetija: V župnišče v Solkan je redno zahajal dr. Klinec iz Gorice. Ob neki priliki je rekel: “Pa recite škofu, da želi konkatedralo!” Na ožjem duhovniškem srečanju s škofom je spregovoril Vinko Kobal: “G. škof, recite jim, da bo cerkev konkatedrala!” Škofova reakcija je bila podobna svetopisemski zgodbi, kjer je grmelo, ropotalo in se treslo. Škof je vzkipel in na dolgo in široko utemeljeval, da on hoče župnijo in nič drugega. Časi se spreminjajo in mesto vrtnic je pod drugim vodstvom dobilo konkatedralo, če pa bi tedanje cerkveno vodstvo imelo drugačen pristop, pa tudi znalo vsaj malo prisluhniti nasvetom tedanjih duhovnikov, bi bila prav gotovo lokacija konkatedrale drugje.

katedrala-BDM-300x201

Gradnja novogoriške konkatedrale je tesno povezana s škofom dr. Janezom Jenkom. Znani tržaški kulturni delavec g. Ivan Tavčar, ki ga poznamo predvsem po pesniških zbirkah, saj piše kar v treh jezikih: slovenskem, italijanskem in nemškem, je o tem dogodku v Koledarju Goriške Mohorjeve Družbe (GMD) za leto 2017 to obdobje takole opisal: “Dne 8. julija 1963 je msgr. Albin Kjuder prejel od Svete stolice dovoljenje, da lahko premešča duhovnike iz ene administrature v drugo. (Po razmejitvi je tisti del Slovenskega Primorja spadal pod reško in del pod tržaško škofijo.) Po smrti apostolskega administratorja dr. Mihaela Toroša (29. 12. 1963) je bil imenovan za upravljanje novogoriškega cerkvenega okrožja solkanski dekan Andrej Simčič. Zadeva obeh apostolskih administratur, koprske in goriške, je postala pereča. Gospod Simčič in Kjuder sta se domenila (po posvetu z duhovniki!), da pošljeta v Vatikan prošnji za ustanovitev dveh ločenih škofij in da se oba ordinarija posvetita v škofa. Glede te zadeve je bil g. Kjuder 7. decembra 1963 osebno v Rimu, (G. Andrej Simčič se je zglasil na povabilo pristojne Kongregacije v Rimu 12. januarja 1964.  Pogovor je trajal s tedanjim prefektom kar dve uri! – pripomba A.K.)
Stvar se je premaknila, a ne v želenem smislu. Sveti sedež je 20. aprila 1964 imenoval dr. Janeza Jenka, dotedanjega beograjskega generalnega vikarja, za apostolskega administratorja jugoslovanskega dela goriške nadškofije, mesec dni kasneje (maja 1964) pa še za apostolskega administratorja celotnega Slovenskega primorja.“ G. Ivan Tavčar nadaljuje: “Ta velika napaka Svetega sedeža je še danes občutna in aktualna. Kdo je v Rimu odločal, da se obe administraturi združita v eno, ostaja, vsaj uradno, skrivnost. Dejstvo je, da je Gorica izgubila svojo samostojnost in da je Koper dobil moža, ki sploh ni poznal primorskih razmer in zgodovine, še manj pa ljudi in krajev … Diplomacija, tudi cerkvena, igra včasih čisto svojo igro (in v tem je imel g. Kjuder prav!) in se ne ozira na interese, kot so dejanske dušnopastirske potrebe.”
K temu nepomembno dopolnilo: Dne 20. aprila 1964 sta bila poklicana na Škofijski ordinariat v Ljubljano g. Kjuder in g. Simčič. Škof dr. Jožef Pogačnik jima je rekel: “Počakajta, dokler ne pride sporočilo iz Beograda, kot smo se domenili!” Okrog 11-ih jima dr. Pogačnik sporoči: “Imenovan je za Novo Gorico dr. Janez Jenko – generalni vikar beograjske nadškofije!” Tedaj reče g. Kjuder g. Simčiču: “Greva, midva nimava tu kaj več iskati!” In sta odšla.
Zanimivo je, da je nuncij iz Beograda po telefonu poklical g. Andreja Simčiča slab mesec, to je bilo februarja 1964, pred tem dogodkom, in mu zagotovil, da sta Sveta stolica kot tudi on sam, sprejela na znanje predlog, ki sta ga z g. Kjudrom predlagala. V ozadju te igre pa je bil beograjski nadškof dr. Bukatko, pa tudi velik del duhovnikov, ki niso bili zadovoljni s tedanjim generalnim vikarjem. Da je to res, mi je tudi potrdil bosanski franšiškan, ki je tedaj živel v Beograbu, imel tesne stike s tamkajšnjim ordinariatom in je pred leti v goriškem Nadškofijskem arhivu iskal podatke o delovanju bosanskih frančiškanov v Sloveniji.