Feeds:
Objave
Komentarji

image001(1)

Malo glasneje sem  ogovoril fanta, ki je pritekel po cesti – futting – kot temu pravimo: “Hej, tebe pa v cerkvi nisem videl že precej časa!” Fant se ustavi in zasopel reče: “Moj Bog je moja pamet in moje roke!” in odhiti dalje. Na prvi pogled nepomemben odgovor, pa vendar zelo vašen. Sodoben človek sam režira – kreira – svoje odločitve, zato tudi dobi vtis, da pri njem ni več prostora za Boga. Nevernik želi sam “kovati svojo srečo”, brez posredovanja Boga. Lahko rečemo, da je Bog za ljudi, ki imajo takšen pogled na svet postal podoben “delovnemu višku” po naših tovarnah …

Res je, da  tudi kristjani obiskujemo zdravnika, se cepimo proti določenimi boleznimi. Tudi pamet uporabljamo, da si s tehnologijo in znanostjo vsklajujemo življenje. Čeprav so naši predniki, zlasti v srednjem veku se najprej zatekali direktno k Bogu, pa tudi svetnikom, medtem ko mi v sedanjem času tega ne delamo več v tako velikem številu, kot so to počeli oni.

Torej smo tudi mi, nekje v “skriti kamrici srca” postali neopazno skriti ateisti? – Ne, nikakor ne! Naučili so nas – upam, da tako učijo še naši katehisti in katehistinje – razlikovati med živim Bogom in vsakim drugim bogom. Naš Bog je stvarnik, ki obuja od mrtvih, drugi bog, pa je ostal še vedno pri marsikom in je podoben zanimivi primerjavi, da je  “deklica za vse”! Ta bog naj bi k nam pritekel takoj, ko ga rabimo in oddrdramo svoje prošnje in zahteve, ki jih do njega imamo …  To razliko ateist, pa tudi kakšen naš napol vernik, ne pozna. Zanje je bil Bog vedno avtomat, v katerega nekaj vržeš (zdrdrano molitev, razne prošnje …)  potem tudi nekaj dobiš vsaj del tega, kar si želel …

Oni fant zgoraj je pač spoznal, da je bolj zanesljivo, če to, kar si želim, ustvari sam,  ker mu moderna znanost in tehnika hitreje pomagata do potrebih sredstev…  Prišel je do spoznanja da Boga “avtomata” ne potrebuje več.  S takšnim prepričanje je opravil z živim Bopgo, ko je spoznal, da ga ne potrebuje.

Ti moderni ateisti – pravimo jim tudi praktični ateisti – nam vernim lahko veliko povedo. Bolj kot kdaj prej, danes potrebujemo živega Boga, ki je Stvarnik in kot sv. Pavel pravi; obuja mrtve. Ne samo mrliče, ampak obuja tudi našo mrtvo vero. Pred tem Bogom se sklonimo in ga prosimo, da bi vstrajali v življenju s pogumom in upanjem

2bd64d7b967017e313e305532023f668_l

In memoriam
Anđelko Klobučar (1931 – 2016)

V hrvaškem glasbenem svetu je bil Anđelko Klobučar znan, upoštevan pa različno. Rodil se je v Zagrebu, njegov starejši brat Berislav je svetovno znani dirigent. Anđelko je diplomiral na zagrebški Glasbeni akademiji leta 1955 na zgodovinsko-teoretskem oddelku. Obenem je še študiral orgle pri prof. Franju Lučiću in kompozicijo pri prof. Milu Cipri. Orgle je izpolnjeval v Salzburgu. Kot štipendist francoske vlade je bil v Parizu od 1965 – 1966 in tam spoznal majvažnejše predstavnike tedanje francoske orglarske šole.

Na zagrebški Glasbeni akademiji je predaval od leta 1968 do upokojitve in to teoretske glasbene predmete (solfeggo, polifonijo). Pozneje se je povezal z Inštitutom za cerkveno glasbo, kjer je poučeval fugo, polifonijo, orgle in orglarsko tehniko. Leta 1992 je postal redni član Razreda za glasbo in muzikologijo pri Hrvatski akademiji znanosti in umetnosti in leta 2012 dobi naslov emeritus Zagrebške univerze. Manj znano je, da je skupaj s prof. Hugom Bergantom in prof. Hansom Haselböckom zasnoval dispozicijo za orgle v ljubljanskem Cankarjevem domu.

Izvedel je nad petsto orglarskih koncertov in to od Pariza (Notre-Dame, Westminstrski katedrali-London, v Moskvi, veliki dvorani leningrajske akademije in na vseh večjih orglav v bivši Jugoslaviji… Njegov glavni orglarski reportuar je bil Bach, C. Frank, O. Mesisiaen in glasba hrvaških skaldateljev.

Ustvarjal je orgelsko, orkestralno, solistično in komorno glasbo. Njegov glasbeni opus obsega nad 230 skladb, med katerimi so trije veliki koncerti, kot tudi glasba za 120 filmov.

Njegova ljubezen do cerkvene glasbe se zrcali v velikem številu maš, psalmov in motetov. Lahko zapišemo, da je bil eden od Hrvatov, ki je napisal največji opus hrvaške resne glasbe. Glavno mesto pa imajo vsekakor orglarske skladbe in sakralna dela. Ob 900. obletnici zagrebške nadškofije je skomponiral znano Papeško mašo (1994), ki je bila izvedena tudi ob obisku Janeza-Pavla II. Na področju liturgične glasbe je poznan po duhovnih popevkah (Ti Gospodine ljubiš sva bića…), otroško cerkveno glasbo (Zlatna harfa), motete (Otče naš, Se dan, Isus že), marijanske korale, večernice, kantate (Preminuće sv. Franje), evharistično molitev za otroško mašo … Bil je tudi obnovitelj hrvaške cerkvene glasbene dediščine, kjer je sledil vzoru predhodnega cecilijanskega gibanja.

Več kot dvajset let je bil organist v zagrebški stolnici in orglal pri vseh važnejših liturgičnih opravilih. Mogoče je bil bolj znan v inozemstvu, kot doma, vendar je na “njegovih stolnih orglah” postal središča oseba, ob katerem se je oblikovala, kresala, pa tudi rojevala liturgijska glasbena kultura Hrvatske. V tistih jeklenih časih, ki so bili pri Hrvatih drugačni, kot pri nas, je dobival veliko polen, vendar je kljub vsemu ostal redni stolni organist in bil neka siva eminenca, saj ga je politična smetana jemala z rezervo, kot “umetnika z obrobja”. Do študentov je bil strog, pa tudi razumevajoč. Ko je pri igranju na orgle kaj “zaškripalo”, je običajno rekel: “Pa da, kad budete kopčali bude bolje … “ Spomin mi poroma v čas, ko so zagrebški bogoslovci snemali prvo ploščo z duhovnimi popevkami. To so bili “ŽETEOCI”. Ker je veljal za neko markantno glasbeno osebo, je imel tudi svoj ugled in dištanco. Tako je bilo tudi pri bogoslovcih. Ojunačili so se in prišli do njega. Najprej jih je začudeno pogledal. Ko so mu povedali kaj hočejo in pokazali njihove glasbene umotvore, je vzel svinčnik in začel popravljat, dodajati in piliti… Tudi njemu gre zahvala za glasbeni uspeh, ki so ga imeli ŽETEOCI, pa tudi Arsen Dedić, ko je z ŽETEOCI zapel tisto prelepo pesem “Majka Marija”, v kateri je upodobil dalmatinsko mater in tako ovekovečil svojo mamo, kar je rad pripovedoval, saj mu je ta bila vzornica v glasbenem, pa tudi v življenju nasploh.

Seleštenje listja

Obledel spomin na dogodke
ob obletnici smrti duhovnika Izidorja Zaletela

izavadlavpop_6934_002Dogodek, ki se je dogodil pred 70. leti nad Gorenjem polju pri Anhovem je tudi pri meni zapustil svostveni pečat. Kot sedemletniku se mi je v spomi vtisnil kraj, kjer je pred 70 leti kar nekaj časa ponoči gorela lučka, na mali jasi nad Gorenjem polju, kjer so odkrili truplo omenjenega duhovnika. Vsi, ki so prebivali na drugem bregu Soče, v gorenjih Desklah, so videli to lučko večer za večerom.

O zapisih, ki so se zvrstili ob tem žalostnem dogodku, bi lahko postavil vsaj kakšen vprašaj, ne iz hudobije, pač pa iz nejasnosti, ki jo nekateri zgodovinarji radi puščajo za seboj, ko v sam dogodek navlečejo celo kopico zgodovinskih podatkov, ki sicer niso sporni za zgodovino, sporni pa so za razjasnitev krajevnega dogodka, o katerem lahko tamkajšnji prebivalci imajo čisto drugačno mnenje, kot zgodovinska stroka.

Duhovnik Izidor Zavadlav, po pripovedovanju duhovnikov, ki so ga poznali, je bil vesten, delaven, slovenski duhovnik in domoljub. To so mu priznavali vsi, tudi tisti, ki se z njegovim delom niso popolnoma strinjali. Imel pa je neljubo izkušnjo, da kot mlad duhovnik, ni znal presoditi, kam kaj spada, pa je v svoji naivnosti povedal stvari, ki sicer niso bile sporne, bile pa so sporne za kraj kjer je deloval! Vasi, ki so mejile na Anhovo, kjer se je razvijala cementarna so dobivali v tistem času novo podobo. Iz tradicionalnega kmečkega okolje, se je to okolje z izrednim hitrim tempom spreminjalo v delavsko okolje. V par letih je ostalo samo nekaj večjih kmetov, popolnoma prevladali pa so mali kmetje in delavci. Med delavstvom so vodilna mesta zasedli Italijani, ki so prišli tja iz celega Škornja. S tem so prinesli ne samo fašistično osvajalsko politiko in obnašanje, kar se je počasi oprijemalo tudi nekaterih krajanov, pač pa tudi svoje poglede na vero in moralo. Ustaljene moralne norme in moralna načela, ki so stoletja veljala za nekaj povsem normalnega, so se začela majati in prevladovati je med prebivalci začela verska mlačnost, ki pa se je marsikdaj vtapljala v ateizem. Tako so širitelji Dučejeve ideologije pripravljali plodna tla delovanju Komunistični partiji, ki je imela v svojih rokah OF in je z lahkoto prodirala med delavstvo, kot tudi med finančno šibkejši sloj tamkajšnjega prebivalstva.

Reka Soča je bila in je še za tamkajšnje prebivalce nekakšen mejnik, ki je vedno ločevala prebivalce levega od desnega brega. To kar se je na levem bregu povdarjalo, so na desnem zanikali. Dogodki, ki so se na desnem bregu dogajali in niso bli nikomur v čast, so tamkajšnji pripisovali levemu bregu, češ od tam to prihajajo. – Tako se je dogajalo, pa na tiho se še, da so Gorenjepoljci naprtili smrt njihovega župnika Deskljanom. Deskljani pa jim tega niso ostali dolžni in so te njihove ugotovitve “poslali nazaj čez Sočo” in krivili Gorenjepoljce. Te male zdrahice, ki so včasih prišle med prebivalci do visokega vrelišča, so se odvijale celo v času najtršega komunizma, celo v anhovski cementarni. Visoko temperaturo so dosegle v času, ko je g. Klinkon zapustil Gorenje polje, se umaknil Tolmin, upravo župnije pa je prevzel duhovnik iz Deskel. Gorenjepoljci so ostali brez svojega duhovnika. Tedaj je v Koper k škofu dr. Janezu Jenku odšla delegacija gorenjepoljecv in škofa seznanila, da je prav ta poteza s strani škofije napačna, ker se je tako izkazalo to, kar župniji očitajo prebivalci na drugem bregu Soče: “Vi duhovnika niste vredni, saj ste ga ubili!” Škof Jenko jih je poslušal, po svoje potroštal, kot trd(!) Kranjc(!), bistva problema pa ni nikoli dojel. Tokratna poteza škofije je bila za tisti čas krepko zgrešena. V Deskle je prišel mlad, zelo delaven duhovni Vinko Kobal, ki je od tam uprtavljal tudi Gorenje polje in Plave.

V teh očitkih, ki so frčali preko Soče, pa se je v anhovski cementarni slišalo marsikaj, kar je celo imelo svojo resnico, ali vsaj delček resnice o zagonetni smrti duhovnika Izidorja Zavadlava. Jezični pink-ponk med delavci anhovske cementarne je budno spremlal tudi komte KP. Vodstvo partije v cementarni se je na vse to obnašalo, kot da jih nič ne briga, kar je bilo za tisti čas zelo prefinjeno zrežirano, to pa zato, da bi se ne s tem pink-ponkom kaj preveč izvedelo … Danes Gorenje polje skoraj ne primore “staroselcev”, medtem, ko so se v Desklah ohranili v večjem številu. Smrt duhovnika Izidorja Zavadlava je za sedanje krajane samo še zgodovinski spomin. Sam dogodek o smrti duhovnika Izidorja Zavadlava, za sedanjo generacijo prebivalcev, pa je na žalost časovno odmaknjen. – (Se nadaljuje)

gorenje-polje

V Deskle so 13. junija 1945. vkorakali anglo-ameriški vojaki in vas je prišla pod cono A. Razmejitvena črta med cono A in B je tekla v Paljevem ob cerkvi sv. Kvirina. Cerkev samo, pa so se naselile zasedbene čete. Vojaki, so zavzeli vojaške postojanke. Najprej so bili sami Indijci, razen dveh oficirjev, ki sta bila belca. Deskle so dobile dve šoli. To je bil menda edinstven primer v tedanji Julijski krajini. V Gorenjih Desklah je bila partizanska šola, v spodnjih pa anglo-ameriška. Obe seveda s slovenskim učnim jezikom. V partizanski šoli so poučevale tovarišice, nad tablo je visel križ, ob njme pa Titova in Stalinova slika. V anglo-ameriški šoli pa je bil nad tablo samo križ. Učiteljicve pa smo imenovali: gospodične! Ob raznih spominskih dogodkih so anglo-ameriški vojaki prinesli ameriško zastavo, nekajkrat tudi Roosevltovo in Churchillovo sliko. Ob takšnih prilikah smo dobili tudi slaščice – čokolado in bombone. Še danes se čudim, kako nam je prišlo na misel, da smo te slaščice, ki so bile namenjene nam v tistem času pa vsaj za nas redkost, razdelili na dva dela. En del je pripadal nam, drugega pa smo dali učencem partizanske šole. Verjetno je to bil plod domače vzgoje? Po dolgem času je krajevni duhovnik zopet imel verouk v obeh šolah.

Na prvi pogled je med krajani vladalo lepo vzdušje. Kmetje so obdelovali tista prgišča njiv, ki so jih imeli, obiskovali smo Gorico, tja vozili pridelke in les, nazaj pa v glavnem to kar se je rabilo za normalno preživetje. So pa bili tudi vaščani, ki so občasno šušljali o tem ali onem, predvsem pa o tem, da če pridemo pod one tam zgoraj – mišljena je bila cona B – ne bo dobro … Po vaseh je bila določena propaganda za Tita, kot se je tedaj reklo, prav tako tudi proti Italiji, ker jo je marsikdo saj so jo imel dovolj s fašizmom vred …

Ljudsko razpoloženje pa je razburkala smrt gorenjepoljskega duhovnika Vinka Zaletela. Na Marijinem Celju – Ligu je bil praznik na Žalostno Mater Božjom 15. septembra 1946. Razpoloženje po maši ob cerkvi med ljudmi, ki so prišli iz doline je bilo nenavadno. Nikoli se ni govorili, po kateri poti bodo šli v dolino, tokrat pa se je. Ko danes “premlevam” to početje, z lahkoto spoznamo, da je duhovnikova smrt bila planirana prav na tisti dan. Prevladalo je mnenje, da se bo tokrat šlo po daljši poti in ne po krajši. Po krajši poti pa je odšel duhovnik Izidor Zavadlav. Zakaj? Kje je bil vzrok, da se ni pridružil glavnini? Menda so pred njim šla še tri dekleta, vendar to ni potrjeno. Ali je bil ubit res 15. avgusta 1946, ali pozneje, o tem ni dokazov. Prav tako tudi kje so ga ubili? Ker ga pač ni bilo so ga šli iskat in ga našli šele 5. oktobra 1946. Ob stezi so najprej našli očala z zlatim okvirjem, kar je zadostovalo, da so njegova, on pa je verjetno nekje v bližini mrtev. To se je kmalu izkazalo, saj so ga morilci pokrili z listjem in vejami.

Dva dni za tem 8. oktobra 1946. so ga pokopali v Vrtojbi v družinski grob. Na pogreb je prišel tudi nadškof mons. Carel Margoti. Pripeljal se je v oklepnem vozilu, z še dvema oklepnima avtomobiloma fašistov.

Po maši je takoj odšel, obnašal se je zelo mrko in rezervirano tudi do prisotnih duhovnikov. Ob koncu maše ni nikogar pozdravil, ampak sedel v avto, obkrožen z vojaki in se odpljal… Pogreb je nato vodil kanalski dekan Ivan Semič. Pogreba se je udeležilo kar precej župljanov iz Gorenjega polja, Deskle in okoliških vasi. Nekateri so prišli v Vrtojbo že prejšnji večer in so prespali po raznih štala in senikih, kar je bilo za tisti čas normalno. V glavnem so prišli peš. Ostal pa je ob tem pogrebu na obiskovalce iz posočja, tistih, ki so se udeležili pogreba, grenak spomin. Vrtojbenci so jih zelo slabo sprejeli, nekako tako, kot, po kaj ste prišli, saj ste ga vi ubili! O tem se je še veliko let govorilo in celo so nekateri znali povedati določene očitke, ki so ob pogrebu “padali po njih”…. Časovno je tudi ta grenak spomin že precej oddaljn …

Razumljivo je, da so zavezniki imeli tudi svojo propagando. Zavezniške vojake v Desklah sta nadzorovala dva oficirja. Občasno pa je prihajal še tretji, menda po činu višlji od teh dveh. Imel je osebnega šoferja in vojaka-zapisnikarja. Temu je diktiral kaj naj napiše v angleščini, ko je kje koga kaj spraševal, ali pa po kakšen pogovoru, ko je strnil vsebino v zapisnik. Ta višji oficir je govoril tudi slovenski jezik, vendar z nekim trdim naglasom. Znal bi biti kakšen Korošec???

Kmalu po pogrebu Izidorja Zavadlava (8. oktober 1946.) je prišel v deskljansko župnišče k duhovniku Filipu Kavčiču zavezniški oficir in začel pogovor v italijanščini: “Ali ne veste, da Vam grozijo? Vi imate sovražnika v neposredni bližini. Ovadite ga in mi ga bomo zaprli. Vam pa damo zatočišče!” Povedal je ime moža, ki je stanoval nasproti župnišča. To je bil Rudolf Mavrič, mož najstarejše desklanke, ki je bila pokopana pred leti. Duhovnik pa je odgovoril: “Ne vem, zakaj naj bi bil ta mož moj sovražnik? Ovadil ga ne bom, ker nočem, da bi bil kdo zaprt zaradi mene. Vi boste odšli, jaz pa ostanem na svojem mestu tudi po vašem odhodu. Tudi tedaj želim vsakemu pogledati v oči!”Oficir je odšel nejevoljen. Duhovnik g. Filip Kavčič pa ob tem oficirjevem obisku ni izvedel nič novega, saj mu je vse to bilo dobro poznano.

Danes ni nobena skrivnost, da sta si obe obveščevalni službi izmenjavali podatke. Anglo-Američani so določene podatke posredovali jugoslovanski vojski (tedaj smo jim rekli partizani) v cono B, oni pa so jim v zameno dajali svoje. Deskle so v tistem času imele kar nekaj političnih prenapetežev. Ti so prirejali demonstracije proti zaveznikom, obenem pa budno spremljali, kaj se je dogajalo v vasi in okolici in vse to poročali v cono B. Anglo-ameriški vojaki se niso nikoli vtikali v te demostracije, kot tudi ne v življneje krajanov. Nekaj je temu bil kriv jezik, pa drugačna kultura, saj je večina vojakov bilo indijcev. Po 15. septembrom 1947. ko je Jugoslavija zasedla cono A, pa so začeli ljudje “izginjati”. Rekli smo: “Vzela ga je noč!” To je pomenilo, ali je odpel čez mejo v Italijo in je, za kakšen mesec prišlo skopo sporočilo, da je v Italiji, ali pa se je za njim za vselej izgubila vsaka sled, kar je pomenilo, da je v imenu jugosvobode, bil odpeljan in likvidiran.

BOŽIČNA VOŠČILA

aleksa-olivieri-marijino-oznanjevanje

Kje naj se Dete nebeško rodi?

Nebo je visoko in zemlja molči.

Pričakujmo ga na križpotjih srca,

naj duša bo kraj

za rojstvo Boga!

Zvezda repatica, nam rojstvo naznanja,

mir in vse dobro naj v srcih odzvanja.

Želje pobožne za praznike te;

zdravja in sreče,

to nja bo vse!

Ljudje, prižgimo luč!

Iz oken vsake hiše

naj prek dežel in mej

srebrno cesto riše,

da bomo šli naprej!

(Fran Milčinski)

Zaupaj novemu, ki nastaja v Tebi!

Zaupaj izvornemu in resničnemu,

ki se kaže v Tvoji duši.

Pusti, da se v Tebi

rodi

B o ž j i O t r o k

in Te privede

v stik s podobo,

Televizijsko poročilo v nedeljo 2. oktobra 2016, nas je obvestilo, da so iz Ronk izgnali pet makednskih zidarjev. Izgon je italijansko notranje ministrstvo odredilo že 26. septembra, potem, ko so jim dokazali poveličevanja terorističnih napadov prek svetovnega spleta. Ob prihodu v Skopje pa so jih tamkajšnje oblasti spustile na prostost, češ, da niso zakrivili nobeneda kaznivega dejanja. Novica o takšnih islamističnih skrajnostih preko spleta ni nova, To poznamo že veliko let. Dejstvo pa je, v Tržiču (Monfalcone) je že približno ena tretina prebivalcev tujcev. Ob letni občinski statistiki zapažamo, da glavnino tvorijo muslimani, zato je prav, da se ob tem dogodku zamislimo. Pred časom so v Tržiču pripravili predavanje z naslovom: “Dialog, medsebojno spoštovanje in sožitje.” Po uvodnem pozdravu predstavnikov občinske uprave, sta glavno besedo imela katoliški duhovnik in imam Kinnani Abbel Majid, ki vodi molitve na sedežu tržiškega muslimanskega združenja Darus Salam. Glavno besedo je imel imum . On je na duhovnikovo vprašanje tudi odgovoril glede žensk v islamu takole: “Na prvem mestu je v islamu družina. Ki se ji mora žena posvetiti. Kdo naj skrbi za otroke, če delajo možje in nimamo starih staršev, ki nam bi bili v pomoč. Res je, naše ženske ne poznajo vašega jezika, niso pa zapostavljene če nosijo naglavne rute. Naše ženske lahko primerjate z vašimi redovnicami, imajo pokrito glavo, kot to določa islam.” Seveda se ni nihče dotaknil burk – pokritih obrazov. Celotna razprava se je odvijala ob problemih s področja sociale, izobrazbe, niso pa se dotaknili problema inkulturacije, ali vraščanja v okolje, kjer živijo. Veliko se je povdarjalo, da se muslimani zelo radi družijo med seboj, do drugih pa so velikokrat nezaupljivi. Tokratno celotno predavanje je potekalo bolj ob obrobnih vprašanjih, niso se pa ob tej priložnosti dotaknili nestrpnežev, pa tudi ne kako poteka verska vzgoja v muslimanskem centru. Katoliški duhovnik, ki je bil prisoten in je večkrat vstopal v debato je na žalost na koncu pustil klavrn vtis in dokazal, da o islamu ve bere malo.

burke-muslimanke

Spomin mi je tokrat poromal v Zagreb. Tam je bilo 15. januraja 2015. v Hrvaškem narodnem gledališču srečanje z Slavojem Žižkom – za marsikoga spornim slovenskim filozofom. Večer je mojstrsko vodil Srečko Horvat. Dvorana je bila nabito polna in so morali postaviti sedeže celo na oder, za predavateljev in voditeljev hrbet. Ker pa je bilo med publiko okrog dvajset katoliških teologov, med njimi večina z doktoratom, bi o srečanju rad nekaj povedal. Čeprav sem med tistimi, ki ne sipatiziram z Žižkom in njegovimi interpretacijami. Povzel bom nekaj misli iz tega večera o islamu. Pogovor je trajal kar dve ur in pol. V njem se je Žižek večkrat vračal k pariškim dogodkom. Jasno je izrazil, da on brez problema kritizira islam… Dvolično pa je, po njegovem menenju reči, da to kar se je dogodilo v Parizu, ni povezano z islamom. Če sta se terorista sklicevala na preroka, ko sta po streljanju prišla iz redakcije tednika Charlie Hebdo, je to dovolj dokazljiva povezano z islamom. Tu je pomembno locirati ta problem in spregovoriti o globalizaciji. Za muslimane so karikature Mohameda nekaj neznosnega. Popolnoma pravilno!” (Naša pripomba: “Ko so umetniki v Sloveniji v naročje brezjanske Marije naslikali podgano, namesto Jezusa, smo slišali razlago, da to spada k svobodi umetniškega ustvarjanja! Ko so v Strunjanu zažgali križ, so se zopet našli nekatri, da Cerkev ne dopušča svobode v umetnosti. ) Žižek pa nadaljuje: “ Priznati pa je treba, da so tudi za nas zahodnjake nekatere stvari neznosne…. Poglejte, veliko mojih francoskih prijateljev je reklo, da ne prenesejo pokritih ženskih obzov muslimank (burke). Ker človek ne vidi obraza … Tu se ne gre za različne načine življenja, vsak način življenja je totaliteta, problem je da je za nas neznosen način življenja drugih in obratno. Za nas na Zahodu ni samo problem življenja, ampak ga dajemo kot nekaj arbitarnega. Globalizacija prinaša številne probleme, zato je treba na vsak način braniti evropsko dediščino… “ Med predavanjem se je velikokrat skliceval na krščanstvo in Sv. Pismo.

Tu pa smo zadeli v evropsko bistvo. K evropski kulturi spada tudi krščanstvo, saj ima Evropa krščanske korenine in je že skrajni čas, da se tega zavedamo vsi. Islam, pa v evrsopsko kulturo prinaša nekaj, kar ni naše. Ko o tem govorimo vse preveč poslušamo stare izguljene fraze, da smo do tujcev nestrpni. To ni res. Če oni želijo živeti v Evropi, si bodo morali prisvojiti našo kulturo in ne mi njihovo. To ni noben rasizem, ampak dejtsvo, od katerega ne bi smeli evropejci odstopati.

Drugačna mistika

islam

V vseh religijah srečujemo mistike. To so osebe, ki sledijo mističnim spoznanjem. Škoda je, ko danes kristjani, posebej še mlajši, radi segajo po duhovnih izkustvih Orienta, kot so joga, zen …, medtem ko ne poznajo krščanskih mistikov, kot so Janez od Križa, Terezija Avilska, Mojster (Meister) Eckhart in drugi. V vseh teh spisih lahko spoznamo poti pa tudi veličine duhovnosti, ki nam pomagajo k osebnemu duhovnemu življenju.

Srečal sem se z zapisom enega vidnejših islamskih pesnikov in tudi islamskim mističnim pisateljem Maulano Rumijem. Med drugim razmišlja takole: “Ker je bil poslanec (Mohamed) prerok meča, je njegova družba med vojaki in borci. Če je bila v Jezusovem nauku samota v votlinah in hribih, je v našem (muslimanskem) nauku to vojna in strah. Musliman je ponosen, da je bila sveta vojna najvažnejše opravilo v Mohamedovem življenju. Udeleženci svete vojne zasedejo v nebesih visoke položaje. Najvišje prestoluje Mohamed, ker so njegove ure tuzemskega življenja potekale v stalnem boju, saj se je bojeval s srcem, jezikom in roko. Tako bi se moral bojevati vsak muslimanski vernik proti nevernikom (mišljeno drugovercem), ki ga obkrožajo.”

Zato je za muslimane ubijanje Alahovih nasprotnikov že od nastanka islama sveta stvar, saj je njihov zgled bil in bo Mohamed in njegovo učenje. Na spletnih straneh, zlasti v arabščini in angleščini, pa tudi v francoščini, opazite, kako islamske organizacije mlade muslimane takole navdušujejo: “Zelo dragocena metoda našega preroka (Mohameda) je zahrbtni umor.” Temu sledi dolg seznam Mohamedovih izrekov, kot na primer: “Mohamedova naloga ni bila smo v poslanstvu, ampak tudi v vojskovanju z neverniki” (s tistimi, ki niso muslimani).

Na muslimanskih verskih šolah se mladi muslimani vsak dan srečujejo s tem, koliko vojn je izpeljal njihov prerok (Mohamed) in kako hitro se je tudi islam širil in se še širi. Takšnih sporočanj ne boste slišali na tečajih o Koranu, kamor zahajajo tudi pripadniki najrazličnejših drugih veroizpovedi, ampak samo v uradnih muslimanskih šolah, ki so rezervirane izključno za muslimane in so običajno pod okriljem džamije.

Vse to nas lahko prepriča, da je prerok Mohamed utemeljitelj muslimanskega vojaškega prava. Sveta vojna je v muslimanskem verovanju tako globoko povezana z vernostjo posameznega muslimana, da mu že prebiranje muslimanskih svetih knjig pomeni vojskovanje.

Ko tako razmišljamo o islamu, se nam dozdeva, da je tako pisanje o tem verovanju pretirano, pa ni res. Čustveni svet pri orientalcu – in islam je v

glavnem zasedel predele s tem čustvenim svetom – je za takšno sporočanje izredno odprt. Prav zato bo v islamu vedno veliko pretiranih (fanatičnih) vernikov, ki bodo zaradi svoje verske vzgoje pripravljeni dati življenje za vero, in sicer tako, da ubijajo in bodo ubijali nemuslimane, ker jim vera v onostranstvu za to obljublja visok položaj.

Takšen pogled na vero je seveda v popolnem nasprotju z našo krščansko vero in naukom. In seveda z učenjem večine drugih ver in verstev.