Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for februar 2008

Polegle so se polemike ob izrazu šola s slovenskim učnim jezikom. Ko smo jih prebirali, smo si lahko marsikaj predstavljali. Ostane pa dejstvo: »Eno je učni in drugo je  pogovorni jezik.«
Ne letališču sem sprejel dva otroka, ki obiskujeta šolo s francoskim učnim jezikom na Malti. Eden je bil Španec in drugi Nemec. Ker Nemec ni znal špansko in Španec ne nemško, je njun pogovor bil francoščina, ki je tudi učni jezik šole, ki jo obiskujeta.
Znanka je ravnateljica višje šole v Nemčiji, kjer je normalno učni jezik nemščina. V enem razredu je večja skupina Kurdov. Kratko je določila: »Vi, ko ste v šoli, morate/!/ govoriti samo nemško in ne/!/ smete/!/ uporabljati svojega jezika. Ko pa ste izven šole, pa lahko govorite kakor hočete«. Rezultat je ta: V šoli res govorijo samo nemško, ko pa pridejo izven šolskega območja, pa se normalo pogovarjajo v svojem maternem jeziku.
Včasih prisluhnem pogovornemu jeziku nekaterih šolarjev, ko zapuščajo šolsko poslopje, kjer je šola s slovenskim učnim jezikom v »Piccoli Mosci«, (tako imenujemo prominentno vas na Goriškem krasu). Njihov jezik ni ne italijanščina, še manj slovenščina, ampak nekaj, kar je med bizjaščino in furlanščino. To je jezik, ki ga verjetno govorijo doma, lahko pa je to jezik ceste, kot pravimo pogovornemu jeziku, ki se uporablja v nekem urbanem naselju. Je pa za te šolarje to njihov pogovorni jezik!
V malem obmorskem mestecu se je iz stavbe predme vsula skupinica mulcev, ki so bili zelo glasni. Iz radovednosti sem pogledal na stavbo, kakšna šola je tam. Na  veliko čudo, je na njej pisalo  dvojezično, da je tam šola z italijanskim učnim jezikom. Odracal sem za njimi in jih ogovoril: »Fantje, v katero šolo hodite?« Oni pa: »V tisto tam, » in pokažejo z roko. Nadaljujem: »Ja, na tabli piše, da je to šola z italijanskim učnim jezikom!« Oni pa hrupno: »Ma veste, mi smo Slovenci, samo Luka je Italijan, odkar ima pupo Slovenko, govori tudi on slovensko!« Moja radovednost je šla dalje: »Kdo je Luka in ali je res tako?« Oglasi se neki dolgin in reče: » Jaz Luka, govoriti slabo, kapirati vse, amore veliko!« »Tako je!« vzkliknem, »gremo na sladoled!« Oni pa enoglasno: »Ne, mi jemo samo dželati!« In zavili smo k prvemu sladoledarju …
Modro bi bilo, da bi vedno upoštevali: kaj je učni in kaj je pogovorni jezik pri naših šolarjih, še zlasti v osnovni šoli. Običajno smo rekli, da je pogovorni jezik govorna varianta knjižnega jezika, to je jezik vsakdanjega sporazumevanja različnih govorcev, zato je ta bolj sproščen, kot togi knjižni jezik. Čisto nekaj drugega je narečje ali žargon. Med skupinami mladih poznamo »sleng«. V novejšem času je na »udaru« jezik na računalniku, ki se zopet loči od vseh teh jezikovnih oblik. Bil sem v zadregi, ko se mi je predstavil jezikovni raziskovalec za nemščino, ki se razvija na nemškem računalniškem jezikovnem sporočanju. Zanimivo je, da se o tem jezikovnem izražanju pri Slovencih skoraj ne pogovarjamo, pa vendar obstaja …
Če ne bomo ob vsem tem previdni in ne bomo upoštevali, da obstaja naš narodni jezik, ki ga nosimo še iz časa, ko smo bili v materinem telesu in ga moramo gojiti, varovati in tudi spoštovati, se nam zna dogoditi marsikaj. Kaj vemo vsi, zato ni potreben komentar.

Advertisements

Read Full Post »

»Srce naše je kakor en pungrad, v katerem vse sorte lepih rož rastejo…«

Ta verz je vzet  iz ene od pridig, ki jih je imel znani kapucin pater Janez Svetokriški ( 1647-1714). V Doberdobu smo se mu ob 300. oblentici rojstva poklonili 30. novembra 2007 v župnijski dvorani. Domačin Roman Gergolet, veliki  ljubitelj lepe slovenske besede, kot tudi zbriratelj vsega, kar plemeniti naš slovenski jezik, je tokrat »na svetlo dal nam vsem v pogled« celotno zbirko pridig Janeza Svetokriškega Sacrum promptuarium v petih knjigah. Kot poslastico pa še dodal Pridige p. Bartolomeja Basarja  in p. Rogerija z njegovim Palmarium-om. Tako so bili pred nas razgrnjeni vsi trije baročni kapucinski pridigarji, ki imajo posebno mesto v naši slovenski literarni zgodovini.
Sveti priročnik ali Sacrum promptuarium Janeza Svetokriškega obsega pet knjig. To so pridige za vse nedelje in praznike v cerkvenem letu. Izdal jih je pa zato, da bi ustregel potrebam vernikov in duhovnikom, za tisti čas. Načrt je uresničil od leta 1690 do 1707. Pet obsežnih knjig skupaj šteje 2896 strani. Prvo in drugo knjigo je tiskal v Benetkah  v tiskarni Zacharije Conzattija. Oba zvezka nosita letnico 1691, čeprav je drugi izšel zaradi cenzorskih dovolenj šele štiri leta kasneje. Ostali trije zvezki so bili tiskani v Ljubljani v tiskarni Janeza Marije Majerya. Tisk so omogočili bogati meceni, zato imajo tudi nekater knjige pred naslovnico njihove grbe. Vse knjige so trdo vezane, z odličnim papirjem. Poglavja se začenjajo z lepo okrašeno inicialo. Določena poglavja pa zaključena z večjo vinjeto ali celo miniaturo. Svetniških zgledov ni mogel najti v predhodni slovenski literaturi, saj ta do tedaj ni gojila pisane pridigarske zvrsti, zato je svoje zgodbe ustvarjal sam, na osnovi življenjskih zapažanj.
Kot krono večera v Doberdobu je pridige Janeza Svetokriškega pripovedoval gledališki igralev Sergej Ferarri ob primerni zvočni spremljavi. Spoznali smo, da Janez Svetokriški ni imel neko posebno izobrazbo, saj pravi: »Jest vejm, da veliku njih se bodo čudili, de jest sem se podstupil moje pridige drukat sturiti v slovenskem jeziku, dokler dosehmal obeden naj tega sturil, da se jih veliku lepši slovenski jezik so imeli, kakor je moj Vipavski.«
Iz predstave smo spoznali, da slog pridig Janeza Svetokriškega odkriva izšolanega mojstra slovenske govorjene besede, ki jo krasi umetnostni okus svojega časa. Pridige so baročno okrašene, vse polno je bogate metaforike, s celim nizom sinonimov.  Večkrat ponavlja besede in celo cele stavke. Posebno razgibanost dajejo besedilu pridig besedne igre, vpleteni dialogi, pregovori, razne domislice, vzkliki, včasih kakšna krepka, že skoraj profana besed in premišljena govorniška vprašanja. Za osnovo je skoraj vedno vzel izrek iz Svetega pisma, ali cerkvenih očetov. Običajno ga pove najprej v latinščini in potem še v slovenščini. Sledi daljša zgodba, ali celo več zgodb, kot osnovna tema.  Vsako pridigo sklene z jasno moralo, kot vodilom za življenje vernikov, da bi se tako trdneje oprijelo src poslušačcev. Snov je vedno jemal iz tedanjega življenja. Posebni učinek pridigi pa je velika ljubezen do ljudi, ki jim je bila pridiga namenjena.
Janez Svetokriški je v letih svojega službovanja obredel velik del Slovenije: Od Trsta, Sv. Križa na Vipavskem, Ljubljano, Novo mesto in Gorico. Izredno zanimiva je pridga iz 4. knjige, ko se je po treh letih, leta 1684 poslovil od Ljubljane. Prav v tej pridigi se še posebej vidi velika ljubezen do ljudi, ki jim je govoril. Njegov pridigarski slog je poln gledaliških lasnosti. S preudarnimi premori, v katerih govornik prisluškuje poslušalcem  in  »meri« njihov čustveni odziv. Prav zato ga tudi danes radi uprizarjajo, kot to delata gledališka igralca Sergej Ferarri in Jože Zupan.
Janez Svetokriški je bil mož vedre narave s pristno bistrino ljudske modrosti in nadarjen pripovedovalec zgodb. Vse to ga je naredilo za gorečega ljudskega misijonarja in ga dvignilo nad čas in dnevne potrebe. Ljubil je poslušalce, v katerih je mojstrsko zaznaval duhovno in zmeljsko. Njegova  prepoznava pristna čustvenost, na katero se je odzival z iskreno besedo, je njegove pridige pripeljala v ožji izbor antologije slovenske besedne umetnosti, ki so tako ostale zanamcem dragocena zapuščina.
Večer je povezoval Šimen Gergolet, popestrila pa ga je Ženska vokalna skupina Jezero pod vodstvom Daria Bertinazzija.

Read Full Post »

Polegle so se polemike ob izrazu šola s slovenskim učnim jezikom. Ko smo jih prebirali, smo si lahko marsikaj predstavljali. Ostane pa dejstvo: »Eno je učni in drugo je  pogovorni jezik.«
Ne letališču sem sprejel dva otroka, ki obiskujeta šolo s francoskim učnim jezikom na Malti. Eden je bil Španec in drugi Nemec. Ker Nemec ni znal špansko in Španec ne nemško, je njun pogovor bil francoščina, ki je tudi učni jezik šole, ki jo obiskujeta.
Znanka je ravnateljica višje šole v Nemčiji, kjer je normalno učni jezik nemščina. V enem razredu je večja skupina Kurdov. Kratko je določila: »Vi, ko ste v šoli, morate/!/ govoriti samo nemško in ne/!/ smete/!/ uporabljati svojega jezika. Ko pa ste izven šole, pa lahko govorite kakor hočete«. Rezultat je ta: V šoli res govorijo samo nemško, ko pa pridejo izven šolskega območja, pa se normalo pogovarjajo v svojem maternem jeziku.
Včasih prisluhnem pogovornemu jeziku nekaterih šolarjev, ko zapuščajo šolsko poslopje, kjer je šola s slovenskim učnim jezikom v »Piccoli Mosci«, (tako imenujemo prominentno vas na Goriškem krasu). Njihov jezik ni ne italijanščina, še manj slovenščina, ampak nekaj, kar je med bizjaščino in furlanščino. To je jezik, ki ga verjetno govorijo doma, lahko pa je to jezik ceste, kot pravimo pogovornemu jeziku, ki se uporablja v nekem urbanem naselju. Je pa za te šolarje to njihov pogovorni jezik!
V malem obmorskem mestecu se je iz stavbe predme vsula skupinica mulcev, ki so bili zelo glasni. Iz radovednosti sem pogledal na stavbo, kakšna šola je tam. Na  veliko čudo, je na njej pisalo  dvojezično, da je tam šola z italijanskim učnim jezikom. Odracal sem za njimi in jih ogovoril: »Fantje, v katero šolo hodite?« Oni pa: »V tisto tam, » in pokažejo z roko. Nadaljujem: »Ja, na tabli piše, da je to šola z italijanskim učnim jezikom!« Oni pa hrupno: »Ma veste, mi smo Slovenci, samo Luka je Italijan, odkar ima pupo Slovenko, govori tudi on slovensko!« Moja radovednost je šla dalje: »Kdo je Luka in ali je res tako?« Oglasi se neki dolgin in reče: » Jaz Luka, govoriti slabo, kapirati vse, amore veliko!« »Tako je!« vzkliknem, »gremo na sladoled!« Oni pa enoglasno: »Ne, mi jemo samo dželati!« In zavili smo k prvemu sladoledarju …
Modro bi bilo, da bi vedno upoštevali: kaj je učni in kaj je pogovorni jezik pri naših šolarjih, še zlasti v osnovni šoli. Običajno smo rekli, da je pogovorni jezik govorna varianta knjižnega jezika, to je jezik vsakdanjega sporazumevanja različnih govorcev, zato je ta bolj sproščen, kot togi knjižni jezik. Čisto nekaj drugega je narečje ali žargon. Med skupinami mladih poznamo »sleng«. V novejšem času je na »udaru« jezik na računalniku, ki se zopet loči od vseh teh jezikovnih oblik. Bil sem v zadregi, ko se mi je predstavil jezikovni raziskovalec za nemščino, ki se razvija na nemškem računalniškem jezikovnem sporočanju. Zanimivo je, da se o tem jezikovnem izražanju pri Slovencih skoraj ne pogovarjamo, pa vendar obstaja …
Če ne bomo ob vsem tem previdni in ne bomo upoštevali, da obstaja naš narodni jezik, ki ga nosimo še iz časa, ko smo bili v materinem telesu in ga moramo gojiti, varovati in tudi spoštovati, se nam zna dogoditi marsikaj. Kaj vemo vsi, zato ni potreben komentar.

Read Full Post »