Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for september 2017

Prepoznavamo se

IMG_6280 A

Pred časom je bil v nekem časopisu štrbunk med avtorjem manj pomembnega članka in nekom, ki se je v članku prepoznal. Takšni primeri niso redki, bolj pogosto pa se dogaja, da pisci kakršnega koli članka, v katerem se je nekdo prepoznal, velikokrat sploh ne mislijo na to osebo, so pa prav zaradi nje toliko bolj brani …

—————————————————————

Bil je lep septembrski dan. Spotoma sem se ustavil pred enim od gorenjskih župnišč. Pred stavbo je mrgolelo otrok, med njimi pa tudi tri gospe, ki so jih nadzirale. Prepričan sem bil, da je to oratorij ali pa dopoldanski verouk. Kaj pa naj bo drugega v župnišču, si mislim. Lepo pozdravim, dobim prijazen odzdrav, kar v zboru, in povprašam, če je g. župnik doma. Zopet odgovor v zboru: “Je v pisarni!” Zahvalim se in potrkam na pisarniška vrata. Oglasi se znani bas in ko vstopim, se z velikim veseljem objameva, saj se nisva videla že nekaj let. Beseda da besedo in vprašam: “Kako, da imate verouk dopoldan? Je pri vas šolski pouk popoldan?” “Ne,” odgovori, “šolo popravljajo in so me prosili, če bi pouk lahko bil v župnišču, pa sem privolil. Redno počisti čistilka, pozimi bodo plačali kurjavo in zastonj dobim še malico, da mi ni treba kuhati kosila.” “Ti pa si se znašel!” Jaz bi se ne, pomodrujem sam zase. Med pogovorom pa mi pove: “Veš, kakšen pogoj je bil, da je šolski pouk v župnišču?” “Ne vem!” “Odstraniti je bilo treba s sten verska znamenja.” “Ja, plačali pa le bodo in vsaj nekaj bo župnija dobila!” “Da, da,” nadaljuje. “Veš, kaj so za kristjana verska znamenja?” “Vem, z njimi se prepoznavamo in tu smo se za Judežev denar prodali … Pa se čudimo, če pri nas velikokrat z vero opletajo kot z metlo …”

 

Na Ljubelju tik pred predorom je bila svoj čas »Oaza miru«. Tamkajšnji propadajoči hotel so preuredli v prijetno duhovno središče, kjer so se vrstile duhovne vaje in najrazličnejša srečanja. Vse je lepo potekalo, dokler ni umrl g. Vlado Pečnik, ki je to vlekel dalje. Danes stavba žalostno propada. Tam so bila tudi prenočišč in osebam so lahko ponudili tudi hrano. Nekega večera se pred stavbo ustavi auvtobus s potniki. V recepcijo vstopi mlajši moški in se dogovarja za prenočišče. Med pogovorom zapazi na steni križ in vpraša: »Je tisti tam, tudi po sobah?« in pokažena križ. Recptor pove da je, saj je to cerkvena struktura. Gospod se prijazno poslovi in reče: »Mi tu ne moremo prenočiti!« In odide.Bil je namreč muslim z muslimanskimi potniki.

————————————————————————-

V soboto, 19. avgusta 2017, je Primorski dnevnik prinesel komentar z naslovom: “Nič hudega, če je žaljiv, samo da je proti splavu.” Gre za izjavo dr. Boštjana M. Zupančiča, ko se je Simone Veil zavzela za splav in je o tem v svojem govoru povedal jasno stališče na Brezjah na veliki šmaren tudi ljubljanski nadškof. Avtorica omenjenega članka, ki je pisan v stilu polpreteklega časa, ribari med mlakužo in trsjem, kot da ne bi vedela, kakšno je stališče Cerkve do tega problema. Tudi iz tega primera se prepoznavamo, saj se na ta članek ni spotaknil nihče, ki bere ta list, pa je med njimi tudi kakšen veren …

—————————————————————-

S sestro Mario Adelgundis, notredamko, akademsko slikarko, sem se srečal večkrat. Razstava njenih del je prav v tem času v Gorici. Prisrčno sem se nasmejal, ko je nekoč prišla na obisk v neko hišo v Biljah. Pozdravila je, izmenjala nekaj besedi in dodala. “Tisti zid tam, manjka moja slika!” Iz torbice je vzela žebelj in kladivo in na “tisti zid” obesila tri svoje uokvirjene akvarele s cvetjem, ki bi jih bil vsak vesel … Gospodinja je najprej debelo pogledala, gospodar je pogledal stran in slike so ostale na steni in so še danes! Ta sestra je bila rojena v Mirnu. Na njeni posthumni razstavi ni bila izrečena niti ena slovenska beseda!!! Razstavni katalog je samo v italijanskem jeziku. Tiskal ga je Slovenec! Sozaložnica kataloga je Občina Miren – Kostanjevica, v kateri je menda uradni jezik slovenščina, vsaj dozdeva se mi, saj je ta v Sloveniji. Tudi Društvo Jadro iz Ronk, ki se diči s slovenstvom, je donator tega italijanskega kataloga. Sprašujem se, kako se Slovenci v zamejstvu sploh prepoznavamo?

Read Full Post »

IGRAČA

Izgubil sem igračo,
ki me je spremljala skozi moje otroštvo.

Ostal pa je spomin na tistega,
ki mi je igračo podaril.

Izgubil sem zaščito staršev
in otroško domišljijo.

Dobil pa sem možnost,
da se razvijem in živim svobodno.

Izgubil in jih bom še,
ljudi,
katere sem imel in jih še imam rad.

Dobil pa sem ljubezen in vzorec,
kako je treba živeti.

…da bi živel s hvaležnostjo,
vero in ljubeznijo,
do življenja in mojih dragih.

Naj bo čuteče,nasmejano in razigrano
moje življenje.
Iskrica v očeh pa vsakomur darilo.

Pinocchio-2-2

 

Read Full Post »

Prvi večji teroristični bes v Evropi se je razbohotil s francosko revolucijo. Najmočnejši upliv pa je dobil v šezdesetih letih dvajsetega stoletja po Italiji in Nemčiji, ko so strahovale Rdeče brigade. Pred desetimi leti je na Japonskem morila sekta Aum. Psihosociološke raziskave potrjujejo, da teroristi, ki ustrahujejo Evropo in Ameriko, izhajajo iz najrazličnejših duhovnih kriz. Novost pa so islamisti, ki so delno uvoženi iz azijskih in afriških držav. Ti so prepričani samomorilci. Prvi samomorilski atentat se je dogodil v Libanonu leta 1982. Za njim je bilo izvedenih še  42 napadov, prizadetih pa je bilo 34 držav. Tarče so uradi OZN, turistična naselja (Šarm el Šejk), nočni klubi (Bali), sinagoge (Buenos Aires, Džerba), banke (Carigrad), vojne ladje (Col), tankerji (Limburg) itd. Terorizem postaja svetovni problem in se usklajuje in globalizira z zahodno civilizacijo.

Samomorilski atentati so v nekakšnem privilegiju islamistov. Poznamo pa jih tudi pri budistih, saj so tak atentat prvič izvedli Tamilski tigri leta 1987 in se je do danes število njihovih atentatov povzpelo že nad dvesto. Znatno manj atentatov so izvedli Palestinci, saj so z njimi začeli šele leta 1994, ko so videli učinkovitost atentata v Šrilanki.

Terorizem se ni omejil le na neko področje ali na neki narod, ampak se je razbohotil povsod. Prav tako terorizem ni četrta svetovna vojna. Za vojskovanje sta potrebni dve strani, ki si stojita nasproti, s svojima armadama in se spopadata, kot smo do sedaj v zgodovini poznali način vojskovanja. Pri terorizmu se uporablja veliko nasilja, zlasti ko se gre za politične nasprotnike. Tako teroristi hočejo doseči, da se jih boji, prizadeti pa si ne upajo ravnati tako, kot kdo hoče ali želi.

Terorizem je razsejan po vsem svetu, zato ga ne moremo primerjati s spopadom civilizacije, ali spopadom verstev. Čeprav je islamski terorizem najpogostejši, ker poznamo tudi druge oblike terorizma, ki so ideološke narave, in enako vodijo v spopad. Res je, da islamskemu terorizmu v ozadju botruje vera – islam, pa tudi njihova ideologija, o tem ni dvoma. Za vse teroriste velja skupni imenovalec, da ne prenesejo različnosti, neglede na katerem področju, pa naj bo to versko, rasno, narodnostno, ali pa politično. To nam dokazujejo atentati v Londonu in v Šarm el Šejku, saj so ti kraji mešanica sožitij. Povsod pa so ti teroristični atentati vedno imeli isti skupni cilj v preplahu, zmedi in žrtvah.

Ob tem ne smemo pozabiti, da je ajatola Homeini kot vodja islamske revolucije eden najvažnejših islamskih teoretikov, ki se motivira s čistokrvno verzijo islama. Trezni predstavniki islama vse to obsojajo, pokazali pa bodo koliko so verodostojni, ko se bodo distancirali od Homeinijeve doktrine po njegovi verziji čistega islama in islamiziranem svetu in prišli do resničnega spoznanja, da je bivanje ljudi osmisljeno predvsem s tem, da lahko živijo skupaj tudi politično in ideološko različni ljudje in se med seboj bogatijo.

Bolj ko bodo muslimani v to verjeli, bolj nemočni in osamljeni se bodo počutili tisti med njimi, ki propagirajo čistokrvno verzijo islama in islamizacijo sveta. Edino tako bi prišlo do prepotrebnega miselnega preobrata pri muslimanih samih.

Read Full Post »

Older Posts »