Pridi, bodi moja luč!

(V ospredje prihaja osebni odgovor vsakega posameznika.)

Delovanje sodobnega kristjana ustreza današnjemu času samo kot duhovno poslanstvo. Vernik  bi danes moral živeti evangelij v svetu, kjer je, ob tem pa bi zanj morala biti ideološki program in družbena akcija drugotnega pomena. Evangeljska prispodoba soli in kvasa, ki sta substanci, ki naredita hrano okusno in užitno, sta tudi danes prispodobi božjega kraljestva v sodobnem svetu. Najprej bi morali poznati in razumeti evangelij in mu tudi slediti. To je »aggiornamento«  Cerkve, kot ga je imenoval zadnji koncil, in je prepleten z evangeljsko vero.
Iz zgodovine pa vemo, da ko je duhovščina (ne Cerkev!) izgubila evangeljsko vero, je istočasno izgubila duhovno moč, zato se je zatekala v najrazličnejše prosvetne dejavnosti, gradnje, se oprijela politike in sledila tedanjim gospodarskim smernicam. Tako je v Cerkvi nastal odmik od duhovnega vodstva, ki je za duhovnika bistven, k obvladovanju človeka in družbe. To se je videlo tudi v našem zamejstvu pri gospodarskih, prosvetnih in drugih dejavnostih, kjer sta bila vera in krščanstvo samo sredstvo za uveljavitev le-teh.
Iz tega sledi spoznanje: »Če današnje krščanstvo ne bo zmoglo duhovne in moralne preobrazbe, bo rezultat vseh naporov, ki jih Cerkev vlaga za sodobno evangelizacijo, ničen.«
Na žalost smo velikokrat vse preveč zazrti v preteklost, premalo, ali velikokrat sploh ne, pa se zavedamo, da tega časa ne moremo več oživiti. Da je to res, vidimo po tem, kako tradicionalna vernost usiha. Sodobnemu človeku je tovrstna vera vedno bolj tuja. Srečujemo se s tako imenovano »izpraznjeno vero«, ki človeku ne pomeni veliko, ali ceno nič, po drugi strani, pa je vera, vsaj pri tistih, ki se imajo za verne, še vedno vrednota. Čas, ko je vera obvladala neki prostor, je šel mimo.
V ospredje prihaja osebni odgovor vsakega posameznika, da se odpre Bogu in s tem tudi osebni moralni prenovi. Evangelij pa je tisti, ki nam  oznanja in podarja potrebo po osebni veri in moralni drži, ki zahteva osebni odgovor vsakega posameznika.

Read Full Post »

Megle v naši narodni zgodovini

(Važno je kaj kdo napiše. Vaznejše pa je, kako kdo napisano prebere!)

Navajeni smo, da ob sporočilih, ki jih običajno dobivamo, spoznavamo jasnost posameznih zgodovinskih dogodkov. Vendar vedno le ni tako.
Pred nedavnim nas je presenetilo pastirsko pismo, ki naj bi ga napisal g. nadškof Anton Vovk in so ga »odkrili« v njegovi zapuščini. Znani zgodovinarji so se ob njem repenčili. Najprej so se na dolgo in široko razpisali, ko pa so nekateri podvomili v  verodostojnost, se ne omenja več. Tako so potrdili dvom, da je bilo njegovo pismo podtaknjeno, saj ga niso odkrili v nobenem župnijskem arhivu, kjer hranijo vsa škofova pastirska pisma…
Pred leti sem čisto slučajno zašel v Kosovelovo knjižnico v Sežani. Tam je bila razstavljena zapuščina enega od naših znanih TIGROVCEV. Pozornost mi je pritegnil listič s pisavo dobro znanga pisalnega stroja in seveda z znanim podpisom. Na lističu je pisalo: »Tovariš – ime in priimek – je član UDBE! « Ko sem naslednji dan prišel v knjižnico, da bi tisti listič prefotokopiral, ga ni bilo več »vzela ga je noč«…
Zanimiv spomin imam tudi na slavno Dolomitsko izjavo, ki jo uradno ni bilo, ni obstajala, oziroma ni bilo priporočljivo govoriti o njej takrat, to je bilo posebej povdarjeno. Tedaj, še zelo naiven v teh rečeh, sem na vse to čudno gledal, saj sem vendar videl ta papir na neki razstavi. Zanimivo, da mi je od tiste razstave »ostal v očeh« le ta list, potem pa ni več obstajal. »Kako da ga ni, saj ga imam vsaki dan pred nosom v službi!« je v tistem času privatno »na ušesa«  prišepnil šef nekega slovenskega muzeja znancu, ta pa je to raztrobil dalje…
Sveže pečena doktorica zgodovine je na ljubljanski Univerzi zagovarjala tezo o povojnih dogodkih na Primorskem. Kar nekaj let jo je mučila radovednost, kdo se skriva pod nekim pvsevdonimom in je bil sodelavec UDBE. Ko je končno slučajno iztaknila letnico rojstva, se je dokopala tudi do njegovega imena. Oba sva obstrmela, ko sva spoznala znano osebo, o kateri bi si nikoli ne mislili, da je to, je pa ta osebna naredila veliko slabega.
V Cekinovem gradu v Ljubljani je bila razstava »Cerkev na zatožni klopi«. Z nelagodjem sva s sobratom razstavo zapustila, ko sva videla, kako je bil poveličevan neki naš slovenski duhovnik, za katerega smo vsi vedeli, da je bil udbovski sodelavec, tam pa je bil prikazan kot velik mučenec.
Mladi jud, doktor zgodovine in profesor za novejšo zgodovino v Angliji mi je prinesel izvleček v angleščini iz znanega pastirskega pisma, ki ga je napisal dr. Gregorij Rožman 30. novembra 1943. Tam dobesedno piše: »… Da bodo (verniki) samo s tem pogumnim bojem  in marljivim delovanjem za Boga, za narod, za domovino, pod vodstvom Nemčije, zagotovili svoj obstoj in boljšo prihodnost v boju proti židovski zaroti…« Od kot se je v njem znašel citat o judih? Omenjeno pastirsko pismo so v angleščino prevedli na tedanji jugoslovanski ambasadi. Ker nihče ni preverjal avtentičnosti omenjenega pastirskega pisma, je prav ta citat bil dovolj močan argument za Angleže, da bi škofa izročili tedanji jugoslovanski oblasti. Kot zanimivost naj dodam, tako me je opozoril judovski znanec, da se do danes na ta podtaknjeni očitek ni obregnil še noben slovenski zgodovinar! Kako je to mogoče?
Vse te in še druge meglice v naši narodni zgodovini so nam lahko v opomin: »Kako važno je kaj kdo napiše, in še važnejše je, ali bralec napisano pravilno prebere in to tudi preveri.«

Read Full Post »