Središče življenja je človek in središče neke civilizacije je celina
Velikokrat slišimo, da živimo v egocentričnem času. Če opazujemo dogodke, ki se odvijajo okoli nas, ugotovimo, da je v tem kar nekaj resnice. Večina ljudi najprej poskrbi, da se ima ugodno, ali kot smo svojčas rekli, pravočasno si posteljejo. Šele potem, če je čas, poskrbijo, da se kaj malega postori tudi v okolici, kjer živijo. Ta egocentrizem se je vedno odražal v nekoliko višji družbi ali pri ljudeh, ki so finančno dobro stoječi. Povsod so izjeme in zakaj bi ne bile tudi tu. Človekov ego – jaz se lahko razvije v sila neprijetno navado, tako da določeni ljudje ne vidijo ob sebi nikogar in tako živijo v času, ki je odmaknjen od realnosti okrog njih. Ta pojav je vedno bolj izrazit pri priseljencih. Ti se velikokrat sploh ne želijo vključiti v okolje v katerem so. Ostajajo sicer del njega, imajo do njega svoje zahteve, ne trudijo pa se, da bi se v to okolje vključili, kaj šele dejansko in aktivno sodelovali. So sicer del kraja, vendar imajo do njega samo zahteve, ne čutijo pa nobenih obveznosti, razen tistih, ki jih kot državljani do civilne oblasti morajo izpolnjevati. (Velikokrat jim je celo Cerkev obstranska stvar in jo uporabijo samo tedaj, če jo slučajno potrebujejo npr. za pogreb. Tedaj znajo biti nekateri sila jezikavi in vsevedni …) To čutimo vsi, ki imamo priseljence med seboj.
Znani so primeri ob izgredih po Evropi. Posneti intervjuji z mladostnimi izgredniki so zelo poučni. Čeprav marsikdo govori tekoče evropski jezik (nemščino, francoščino), se je iz njihovega govorjenja kazal odpor do vsega, kar jim država, kjer bivajo nudi. Jasno se je odražala zahteva: Dajte nam zaposlitev, da bomo s svojim denarjem svobodno razpolagali, potem pa nas pustite pri miru, da živimo svoje življenje, kot ga živimo sedaj, in se v nas ne vtikajte in spoštujte naš/!/ način življenja! Torej: okolje naj spoštuje njihov način življenja in ne oni način življenja v okolju, kamor so prišli! Razumljivo je, da s takšnim početjem prihaja do najrazličnejših zapletljajev in se običajno tudi ne dajo rešiti, ker sta tu dva bregova ali dva različna miselna svetova, ki imata sila malo skupnih stvari.
Vsak narod pripada neki celini. Tudi Slovenci smo del Evrope in Evropa je del nas. Isto je z drugimi narodi, ki živijo na evropskih tleh. Evropska civilizacija se po svoje razlikuje od ameriške, kaj šele od civilizacij na drugih kontinentih. Za razliko od drugih civilizacij se je evropska civilizacija vedno odpirala k drugim civilizacijam se zanje zanimala in celo dopuščala, da so se neevropski vplivi vtapljali vanjo. Vse to iz zgodovine poznamo že davno pred odkritjem Amerike, kaj šele z nastopom kolonizacije.
Vsaka civilizacija je usmerjena vase, lahko bi rekli, da je egocentrična ali celo avtohtentična, kar pomeni, da ima svoje avtohtone korenine. Avtohtona korenina evropske civilizacije je gotovo tudi (in ne samo!) krščanstvo. Ko to nekaterim omenimo, pobesnijo in začnejo naštevati vse mogoče ugovore in končno ob pogovoru pridemo do tiste modrostne razgovorne prvine, ki je podobna modrovanju: »Kaj je bilo prej – jajce ali kura?«
Čisto slučajno sem se v letošnjem vročem poletju seznanil z dvema razpravama iz knjige: »Vpogled v krščansko Evropo«. Napisal jo je prof. dr. Josep Weiler, po prepričanju jud. Vse skupaj bi ne imelo velikega pomena, če bi ta judovski pravni strokovnjak svetovnega slovesa ne zagovarjal krščanske identitete Evrope. Prav presenetil me je njegov izrazni slog z bogatimi superlativi o evropskem krščanstvu, tako da sem končno podvomil o njegovem verskem prepričanju in sem neko znanko poklical po telefonu in jo zvedavo vprašal, zakaj ta jud govori o krščanstvu s takšnim spoštovanjem. Mirno mi je odgovorila: »Nisi ga nikoli poslušal. Če bi ga, bi videl, da mož misli z lastno butico in ne tako, kot smo navajeni z najrazličnejšimi dolgoveznimi razpravami, ki so »napredne« samo tedaj, če govorijo slabo o krščanstvu. Krščanstvo je Evropi dalo svoj pečat. Dalo pa je tudi dušo! Evropejci pa s svojo namišljeno civilizacijo to preziramo in se tako vtapljamo v neko tujo, necivilizirano miselnost, ki nam jemlje naše korenine in našo bitnost!«
Ta ugotovitev je sila zanimiva in se splača o njej razmišljati, zlasti še tedaj, ko se tudi v našem zamejskem prostoru nekateri trudijo, da bi zameglili pomen krščanstva za evropsko civilizacijo in s tem tudi pomen krščanstva za našo(!) tukajšnjo (!) slovensko(!) identiteto, pa tudi za naš tukajšnji slovenski narodni obstoj!
Spomin mi poroma na ta dogodek. Bilo je pred dobrim desetletjem. Satarejša ženica je redno nekjajkrat na leto prihajala naročat maše za milost vere. Otroci so se ji raztepli po svetu, ona pa je ostala sama doma v enni od cerkljnanskih vasi. …
Ambroz Kodelja journal 