PRIORITETA VERE

Posredovati sporočilo vere ob spoštovanju drugega.
»Vera za zdaj ni prioriteta«, tako so 12. marca 2009. v našem zamejskem dnevniku naslovili članek, ob predstavitvi raziskave, ki so jo izvedli v Trstu med mladimi od 18. do 29. leta. Zapisali so:  »Avtorji raziskave so v poštev vzeli štiri dimenzije vernosti pri mladih; verovanje, prakticiranje, versko izkustvo (oz. duhovno, saj izraz verski sprva ne ugaja preveč), in občutek pripadnosti določeni veri oziroma Cerkvi. Pri tem so ugotovili, da kar 35 % anketirancev izjavlja, da ne pripadajo nobeni veri, to je znatno več, kot drugje po Italiji… V tem je med mladimi prisotna neka pluralnost,  ki jo drugod kjer se ljudje kljub vsemu izjavljajo za katoličane, najdeš znotraj Cerkve, tu pa je zunaj nje. Vendar ne gre za zavračanje vere, kot za to, da za mlade zaenkrat slednja ni nekaj prvenstvenega.«
Podataki iz raziskave niso presenteli niti tržaškega škofa Ravignania, ta pravi: »Trst je namreč »zdravo laično mesto«, ki pa ni sovražno razpoloženo do vere. Tu je zelo pomemben pristop, saj mora kristjan posredovati sporočilo vere vedno ob spoštovanju drugega in njegove svobode. Mladi Tržačani so zelo svobodni in to je treba upoštevati, potrebujejo pa tudi skupnost in se lahko odločijo, da sprejmejo krščansko sporočilo.«
Gornji dve izjavi sta zanimivi. Pohvale vredno je, da se o veri razpravlja tudi izven Cerkve. Kljub znanstvenemu pristopu, ki se je tokrat pokazal precej pomanjkljiv, pa je vseeno treba zastaviti nekaj vprašanj: »Kaj mlad človek razume pod pojmom verovati v nekaj? Kaj je versko prakticiranje? So to obredi, zakramenti, molitev …? Izkustvo vere ostaja nenehni vprašaj pri vseh raziskavah. Kdo v današnji pluralistični družbi sploh razume, kaj je izkustvo nečesa? Kaj šele mladi, ki za te pojme nimajo smisla! Tudi pripadnost veri, ali, kot so zapisali Cerkvi? Kaj so razumeli pod tem pojmom? Na raznih zbiranjih, kjer se opravlja verski obred (krsti, birme, poroke, pogrebi, mladinske verske  prireditve) zapažamo trume mladih, ki prihajajo k obhajilu, čeprav jih v cerkvi ne vidimo zlepa? Kaj tu iščejo? Zakaj so tu? Kaj hoče škof povedati, ko pravi: »Saj mora kristjan posredovati sporočilo vere vedno ob spoštovanju drugega …« Vsi jih spoštujemo, vendar ostaja vprašanje: »Kaj je za te mlade danes vrednota? Obstajajo: vrednota denarja, zaslužka, humanizem, politična uveljavitev, gospodarska uveljavitev … Vse to mladi poznajo. Ne zastavimo pa vprašanja, »kaj je z njihovim verskim znanjem? Če nekdo o nečem nič ne ve, ali ve zelo malo, kako lahko tak človek o tem daje izjave? Kaj oni o veri sploh vedo? To je generacija, ki v glavnem ne pozna molitve, saj ta tudi v njihovih družinah v glavnem ni prisotna, kaj bi rekli  šele o obisku verskih obredov?  Ti ljudje v glavnem ne berejo nič verskega, prav tako ne poslušajo ali gledajo verskih oddaj. Izredno redke so verske debate med njimi, končno pa,  kako naj se o tem pogovarjajo, če o vsem tem ne vedo nič ali skoraj nič?!
Ob taki razpravi ne smemo mimo ugotovitve, da je danes vedno več ljudi, še zlasti mladih, ki so zavrgli vse oblike trdne gotovosti, kulturno, znanstveno, versko, politično in tudi zgodovinsko trdnost. Vse se danes, še zlasti pri mladih, postavlja pod vprašaj. Ljudje so prepričani, da ne morejo več verjeti ničesar. Smo v dobi skepticizma, saj je stališče, ki ga kdo propagira, enako dobro kot drugo, ki ga kjerkoli že sliši. Ljudje, tudi mladi, ob vsem tem lahko rečejo le da so: »Nekatera stališča, sem spadajo tudi stališča Cerkve in vere, so v glavnem zanje stara in dolgočasna, medtem ko so jim druga zanimiva! Človekov um je danes pri marsikom osvobojen od vsega, kar pomeni dogmo. Zanje so to vsiljena stališča, ki jih pojmujejo kot neki prisilni jopič. Kdaj pa je prisila bila dobro sprejeta?
Če na omenjeno razpravo gledamo tako, potem v miru lahko zaključimo: »Je tak pristop verodostojen? Za tistega, ki to raziskavo odobrava, bo to sprejel, za druge, ki malo bolje poznajo realno versko stanje, pa ostajajo podatki pri tej raziskavi zelo vprašljivi!« – Odločitev o tem,  tudi tokrat ostaja na osebni ravni posameznika.

Read Full Post »

Utopija v evropski ekonomiji

Marsikomu je ostal v spominu nastopni govor Baracka Obame. Z njim je segel do korenin ameriške zgodovine. Zajel je vrednote ustanoviteljev Amerike, zato so nekateri menili da je imel enako politično kot tudi religiozno težo. Ker se je oprl na Sveto pismo in s tem pokazal svetu, da mu to ni tuje, je dal poleta razmisleku o temeljnih vrednotah in tako odprl nov list v knjigi človekovih svoboščin kot tudi odgovornosti, in to ne samo v Ameriki, ampak po svetu.
V času padca berlinskega zidu, ko naj bi ne samo Evropo, ampak ves svet zajel nov val politične in tudi ekonomske svobode, se je dogodilo nekaj, kar ni nihče pričakoval. V državah tranzicije se je iz disidentskega zagona porodil nov val in  popeljal te države in narode v dve strani. Na eni strani se je razbohotil kapitalizem, saj so nekateri kar čez noč obogateli kako in zakaj, se dobro ve – na drugi strani pa se je istočasno razplamtel nacionalizem, še zlasti v tistih državah, kjer je ta bil prej porinjen na stranski tir ali celo zatrt.
Priče smo, zlasti v svetovnem tisku, neskončnim debatam o smereh, ki  so po padcu berlinskega zidu nastale v svetovnem kapitalizmu, še zlasti tam, kjer je ta pod vplivom protestantske etike. Nastajajoča krščanska demokracija v teh državah kot tudi Cerkev sta bili marsikje v času tranzicije deležni tako imenovane kapitalske tranzicije, ki je z leti marsikatero politično stranko s krščanskim prizvokom pripeljala v neuspeh. Tako  je pri marsikateri krščanski demokraciji v Evropi prišlo do dogodkov, ki nimajo nič skupnega s krščanstvom.
So politologi, ki poudarjajo, da bi lahko Evropo ekonomsko rešili s skupnim projektom, to je protestantskim in katoliškim. Bi se pa morala protestantska stran  odpovedatui vodilni vlogi, ki jo v Evropi ima, in bi tako obe strani skupaj s skupno ekumensko vlogo dali prosto pot sodobni in na evropskih krščanskih moralnih temeljih zasnovani politiki.
Ta projekt  je vsekakor zanimiv in celo obotajoč, pa bi nujno potrboval resne razmisleke, pri tistih, ki oblikujejo ekonomsko politikov Evropi. Na drugi strani pa so »na pohodu« liberalna gibanja, ki skušajo to stanje preseči in velikokrat se dozdeva, da jim to tudi uspeva.

Read Full Post »

Razmišljanje o fojbah

Poredni otroci, dobri starši …

Enkrat letno se srečava na daljši klepet z znanko, ki je profesorica zgodovine srednjega veka na eni od evropskih univerz. Ta klepet je zame prava osvežitev že davno spuhtelega znanja o vseh mogočih stvareh, ki smo se jih učili, obenem pa obujanje spominov na čas davnih šolskih dni. Razmišljal sem, kaj naj ji podarim, da bo lahko prebirala na letalu. Odločil sem se za nekaj novejšega, to je zbornik  Fojbe, s podnaslovom Primer psihopatološke recepcije zgodovine. Čez nekaj dni mi telefonira, se za knjigo zahvali in pravi: »Zvedela sem marsikaj novega, vesela sem, da je to izšlo. Bo pa čas pokazal tudi še kakšno drugačno sliko o tem obdobju, kot ga je kazal in ga kaže danes. Mi zgodovinarji smo navajeni, da se v naši stroki stvari s časom dopolnjujejo, kot radi rečemo stvarem, ki jih je čas povozil …« O fojbah vemo, da predstavljajo kraške jame, lepše brezna, v katere so zmetali trupla – ne glede – katera politična stran je to naredila med drugo svetovno vojno in po njej.
Film Srce v breznu, ki obravnava fojbe, sem gledal večkrat. Tako res ne moremo pristopati do problema fojb, pa čeprav sem pozneje slišal, da je pri pisanju scenarija sodeloval tudi neki Slovan (!?), ki menda to problematiko pozna. Prav gotovo tudi lik duhovnika v filmu ni posrečen, s tem se strinja še marsikdo. Ne morem pa mimo intervjuja, ki je v slovenskem časopisu imel naslov: »Poredni otroci, ki jim dobra mati vse odpusti«. Nenavadne  so nekatere izjave, ki tudi ne držijo. Naj se zaustavim samo ob eni: Vprašanje: »In čez vse nato leži krščansko usmiljenje, o katerem imate nadvse slabo mnenje, mar ne?« Odgovor: »Da, usmiljenje enostavno izničuje razlike, vse žrtve so med seboj enake, politična vprašanja, ki so bila temelj sporov in vojne, postanejo nepomembna, določitev odgovornih in ugotovitev vzrokov postaneta nemogoči. Cerkev tako z usmiljenjem in odpuščanjem odvzame realno odgovornost in potrebo po predelavi, njeno odpuščanje zvaja ljudi na poredne otroke, ki jim dobra mati vse odpusti. In tako zrel in odgovoren posameznik ni nujen. Isti fenomen zdaj opažamo v zvezi s papeževo ponovo vključitvijo nadškofa Williamsa. Najprej so ga zaradi zanikanja holokavsta izobčili, a vmes mu ni bilo treba ničesar predelati, Cerkev mu je oprostila, njemu pa ni bilo treba spremeniti mnenja … »
S spornim nadškofom Williamsom je nekoliko drugače. Res se je izrazil o holokavstu negativno. Res je tudi, da se v cerkvenih krogih sprašujejo, ali res v Vatikanu o vsem tem niso nič vedeli, je pa zopet res, da je  ta sporni škof svojo izjavo preklical, kar zopet ne zagotavlja, da tudi naprej ne bo mislil enako, kot je mislil prej. Končno, kdo komu lahko prepove misliti, tako kot on želi? Cerkveno vodstvo je njegovo početje obsodilo, kot je enako obsodilo početje vseh tistih, ki o tem mislijo enako!
Neprijetno pa se počutim ob tolmačenju pojma odpuščanje v omenjenem intervjuju: Primer: » Petletni fantek je leta 1934 očetu prinesel v vinograd malico. Vsedla sta se med brajde in med malcanjem je sinku pripovedoval pravljico o Rdeči kapici. Tedaj pride po vinogradu sosed. Očeta pozdravi, izmenjata nekaj besedi, nato iz žepa potegne revolver in vpričo otroka očeta ustreli, zatem pa počasi, kot je prišel, odide. Otrok se strese, plane na krvavečega očeta, ga trese, vpije, joka in steče domov. Ta fantek je odrastel in velikokrat sta se do pred dveh let, ko je sosed umrl, srečevala, se pogovarjala in za čudo – bila sta celo prijatelja. Večina vasi je ta dogodek poznala pa tudi vedela, da sta se sin in ta gospod o tem tragičnem dogodku tudi pošteno pogovorila. Sin pa je javno povedal: »Jaz sem mu vse odpustil. Zmogel pa sem to, ker sem veren!«  Ob tem primeru se velikokrat zamislim, resno pa se zamislim ob gornji izjavi, ki jo je dala univerzitena profesorica.
Kaj vse so v Cerkvi učili in kaj je nauk Cerkve o tem bi nekdo, ki o Cerkvi govori ali piše, moral vedeti razen če načrtno, Cerkev blati! Velikokrat, tako je tudi v gornjem intervjuju, sta zamešana pojma odpuščanje in pozabljenje. Vernik bo odpustil krivico, čeprav je velikokrat ne bo mogel pozabiti. Realne odgovornosti za neko dejanje pa Cerkev ne odvzame, ampak odgovornost ostane pri tistem, ki je dejanje zavestno in odgovorno naredil. Čisto nekaj drugega za vernika pa je sprava vesti pred Bogom. Cerkev ima celo zakrament sparave. Tisti, ki ni veren, na žalost  tega  ne more dojeti, saj so mu te stvari tuje.  Zato bi bilo zelo dobro, da bi se tudi o veri in Cerkvi že enkrat začeli pogovarjati strokovno – profesionalno – tako, kot se za univerzitno izobražene spodobi.

Read Full Post »