Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for marec 2014

Vojvodski_stolRežiserka ga. Vanda Brvar je posnela film z gornjim naslovom. Predvajan je bil na TV Exodus in to kar trikrat. Najprej ji je treba čestitati, ne samo zato, ker je “ugriznila” v zelo kislo jabolko, ampak tudi zato, ker se je izredno potrudila in skozi zgodovino Koroške  realistično zaključila s sedanjo Koroško  stvarnostjo.
Film prikazuje kulturni, gospodarski in politični položaj Slovencev, ki živijo na avstrijskem Koroškem. Začne z brežinskimi spomeniki, preko ustoličenja koroških knezov, ta je bil v slovenskem jeziku in nadaljevala z dogodki  današnjega časa.
Sodelovala sta dva zgodovinarja dr. Aleš Mavrar in dr. Matjaž Klemenčič. Najprej sta se dotaknila oglejskega patriarhata, kot duhovnega središča za južne Slovane, pa tudi usodnega plebiscita 1920. leta, ko so Koroško priključili Avstriji.
Koroške brez zborovske pesmi ni, saj jo prepevajo po cerkva, kot tudi po vaseh, kjer slovenska društva tudi s petjem ohranjajo narodno zavest. Govor je bil tudi o slovenski celovški založbi, to je Mohorjeva, ena od treh mohorjevk, ki so se danes ohranile. Spoznali smo, kako mohorjevke prebirajo danes in tudi kako so jih prebirali nekoč.
Predstavljen je bil tudi osrednji kulturno-prosvetni center Sodalitas v Tinjah in celovški dom Sv. Ciirla in Metoda.
Dr. Valentin Inzko, je kot predsednik koroških Slovencev in predsednik Celovške Mohorjeve Družbe bil v filmu osrednji komentator sedanjih tamkajšnih razmer.
Petnajst koroških duhovnikov je spregovorilo o dvojezičnem bogoslužju, ki se odvija na južnem delu Koroške.. Ob tem smo spoznali žalostno ugotovitev, da vse manj ljudi, še zlasti mlajših ne razume knjižne slovenščine, ne bere slovenskih knjig in da je marsikje slovenščina prisotna samo še pri bogoslužju. Ob tem se zastavlja resno vprašanje: “Ali bodo zaradi pomankanja slovenskih duhovnikov, sedanje slovenske župnije postale nemške, če tam ne bo slovenski duhovnik?” Na žalost vse izgleda, da bo tako in da se bo še tista mala peščica Slovencev utopila v nemško okolje, ki je na Koroškem vse močnejše.
Lepa Kotroška, ki nam je nekašna zgodovinska srčika slovenske narodnosti tako doživlja tudi svojo Kalvarijo, kot jo doživja slovenstvo povsod tam, kjer se slovenščina pri bogoslužju izriva iz naših cerkva.

Advertisements

Read Full Post »

ogenjMimogrede se lahko krepko opečete, če ste neprevidni. V svoji veliki vnemi sem pokupil ducat knjig z naslovom “Nekdaj v starih časih – Spisi Rada Bednarika (1902–1975) in prispevki o njem”, ki je izšla kot zadnja v lanski zbirki Goriške Mohorjeve družbe.
Pritegnilo me je ime našega velikega človeka, z njegovo hčerko dr. Fedjo pa sva tudi nekaj let skupaj učila. Preden sem knjigo prebral, sem jo razposlal prijateljem. A že prvi dan po odposlani pošti so začele deževati pripombe: “Poslušaj, kaj vi tam delate? Kaj se greš? Kaj te je pičilo? …“ Načrtoval sem, da bom knjigo začel brati na nedeljo popoldan, ko končam to, ki jo berem. Na vso silo jo pograbim in takoj v njej zapazim fotokopirni listek s tole vsebino: “Odbor založbe kot dopolnilo h knjigi … Na osnovi neobjavljenih arhivskih virov, predvsem iz ljubljanskih arhivov, Mlakar podaja sliko o Radu Bednariku, izhajajoč iz poročil njegovih političnih nasprotnikov. Gre večkrat za zelo ostre, marsikdaj popolnoma nasprotujoče si ocene, ki skušajo Bednarika diskvalificirati. V bistvu pa nam pokažejo, kako je bila t. i. sredinska izbira v osebi Rada Bednarika dejansko trn v peti vsem ostalim političnim opcijam, ki so med vojno delovale na Goriškem. Omenjene ocene so namreč nastale tako v krogu Slovenske zaveze kot tudi v vrstah partizanskega gibanja pod vodstvom OF. Boris Mlakar z metodo primerjanja omenjenih virov pokaže zlasti na zapletene okoliščine Bednarikovega medvojnega delovanja. Obenem pa prikaže stisko, v kateri se je znašla t. i. goriška sredina med letoma 1943 in 1945. Iz vsega tega se nam zariše lik pokončnega človeka, ki je v težkih časih ohranil kot vodilo svojega delovanja dve osnovni načeli: boj za uveljavljanje slovenstva na Goriškem in upor proti fašizmu in tudi drugim totalitarizmom.”
Takšen zapis je za vsako knjigo nekaj nenavadnega in za založbo sporen. Poznamo prilepljene listke na zadnji strani knjige s popravki, kar je bilo svojčas sprejemljivo. Ne poznamo pa tako vtaknjenega lista papirja, ki naj opraviči spodrsljaje, ki jih knjiga po vsebini ima, pa naj zato takšen listek bralec prebere, še preden bo knjigo bral. To je samo dokaz, da pri tisti založbi nekaj ni v redu.
Tisti, ki vsaj malo poznamo pisno zapuščino g. Rada Bednarika, ne moremo kar tako mimo knjige. Nekateri sestavki so tudi dolgočasni, posebej za bralca, ki mu določena tematika ne leži. Se razume, da bo nekdo, ki je živel v Gorici in doživljal vse, kar se je tu dogajalo, gledal na te dogodke drugače, kot nekdo, ki je nekaj izbrskal v Ljubljani, še posebej, če se to nanaša na politični profil polpreteklega časa, o katerem vsi vemo, kako je pisal in tudi krojil – in marsikje jih še danes – poglede na tedanje dogodke. Tu je zopet prišel na dan tisti nesrečni problem polpreteklih arhivov. Kaj je kdo napisal in kaj je bilo dejansko res? Saj vsi vemo, da so zlasti razna zasliševanja, ki jih po teh arhivih dobimo, velikokrat napisana na škodo zasliševanca in v korist režima, ki je tedaj vladal.
Kot bralca me  motijo nekateri prispevki, ki so od strani 249 dalje. Če je že prof. Milan Jarc podal Bednarikov življenjepis – saj ga je tudi proučeval in je celo napisal diplomsko tezo o njem –, potem so drugi članki popolnoma odveč. Še več, nič ne dopolnjujejo, nasprotno, vsebino knjige celo razvrednotujejo. Vsi poznamo zgodovinarje, ki so zabetonirani pri tej goriški založbi, vemo pa tudi, da pišejo tako, kot veter piha – saj njihovega klobuka ne odpihne, ker imajo na glavi dobro pritrjene kučme. Poleg tega je prav, da če naj izide neko delo o človeku s še živimi svojci, naj bodo ti o tem obveščeni in povedo svoje mnenje o celotni knjigi z dodatkom vred. Žalibog se to tu ni dogodilo, kar potrjuje sporni vtaknjeni list v knjigi – da je ta sploh lahko zagledala beli dan.
Kot posebnost pa še to: knjigo je podprl Urad vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Kakšno vlogo ima ta urad? Zopet vprašanje, ki ga prepuščam bralcem.

Read Full Post »

koncert

8. februarja 2014 sta mag. Matjaž Robavs, baritonist, in mag. Andreja Kosmač, pianistka, v ljubljanski operi izvedla koncert samospevov. Za uvod v ta enkratni večer je zazvenela Beethovnova skladba, ki jo je napisal na besedilo Aloisa Jeittelesa “Auf dem Hügel sizt ich spähend – Na griču sedim in oprezam”. Obstaja tudi v zborovski zasedbi, a kadar koli jo poslušam, mi posebej ganljivo zadoni tisti lepi refren: “Denn vor Liebesklang entweichet / Jeder Raum und jeder Zeit, / … – Kajti pred pesmijo ljubezni se umakneta prostor in čas …“ Beethovnove melodije so na nas poslušalce delovale pomladno, četudi je po Sloveniji bila zima na višku.
V prvem delu smo slišali še Schuberta in Antonina Dvořaka. Schubert Robavsu “leži”. – Spomnimo se le na njegov večer samospevov, ki ga je pripravil pred leti. – Barvitost pevčevega glasu in njegovo disciplinirano, istočasno pa spontano izvajanje se je lepo vtkalo v zvoke klavirskih strun. “Strune zamenjal bi, za njo bi lajno dal, … kajti moje strune … izvajajo le ljubezen … ti si moj mir, moje hrepenenje.“ … Še dolgo nam bodo v ušesih zveneli ti Schubertovi akordi.
Dvořakove ciganske pesmi slovijo po ponotranjenosti in pristnem ciganskem hrepenenju. “Ko me je stara mati peti učila, kako čudno, da se je pogosto, pogosto solzila.“ Skoraj neverjetno, kako z lahkoto je pevec prešel iz nemškega na češki jezik! Kar zaplaval je v njegovo mehkobo. Na lanskem (2013)  Salzburškem festivalu je odpel glavno vlogo Haudy-ja v operi, ki jo je uglasbil Bernard Alois Zimmermann (1918-1970) z naslovom Vojak – Soldaten in jo je z  Dunajskimi filharmoniki  dirigiral Igo Metzmacher. Predstva je nastla v sodelovanju z milansko Skalo, zato jo bodo ponovili v Milanu 20 avgusta 2014, sledile ji bodo še štiri predstave.
Drugi del se je začel z Lucijanom Marijo Škerjancem in nadaljeval z Antonom Lajovicem,  za njima pa smo se sprehodili še po domačih logih. Slišali smo uglasbitve Prešernovih pesmi: Kam Franca Gerbiča ter Ukazov in Mornarja Frana Serafina Vilharja. Tu sta se oba interpreta – pevec in pianistka – prefinjeno povezala, lahko bi rekel strnila v skupno izpoved – pri Škerjancu v izpovedno širino, nadaljevala z Lajovčevo vznesenostjo in ob koncu prešla v Vilharjevo novoromantiko, ki je Prešerna še posebej povzdignila. Prav zato sta bila nagrajena z velikim aplavzom.
Za koncert baritonista Matjaža Robavsa in pianistke Andreje Kosmač se splača vzeti čas in ju iti poslušat. Robavsov bariton nam je v slovenskem prostoru poznan, saj ga velikokrat slišimo po radiu, pa tudi pri nastopih tria Eroika. Vidi se, da je s svojim nastopanjem spoznal globlji cilj petja, zato ga lahko tudi podaja študentom, kar pri marsikaterem glasbenem pedagogu pogrešamo. Oba izvajalca sta nam tokrat pripravila večer, v katerem sta se res umaknila prostor in čas in ostali smo v nekih pesniških višinah še dolgo po koncertu.
Ob letošnjem Prešernovem dnevu sem v enem od časopisov zapazil tudi geslo: “Živeti umetnost pomeni presegati čas.” – S tem se srečujemo z našo minljivostjo, kot je ob koncu pri zahvali poudaril tudi prof. Matjaž Robavs: ”Samo dobra dela bodo šla z nami.”

Read Full Post »

Umetnost_Umetnicke_fotografije_19

Staranje

Pred časom sem bil povabljen v Dom za ostarele. Ob večerji in po njej naj bi se pogovarjali na temo z naslovom Odločitev. Ker pa imamo v življenju najrazličnejše odločitve, obstaja tudi ena, na katero sploh ne mislimo ali nanjo misli zelo malo ljudi, je pa pomembna za vse, ki tlačimo ta ljubi svet, to je: kam na starost.
Pogovor je tekel ob večerji. Štirje smo na dolgo in široko razpravljali, oskrbovanci so večerjali, poslušali, videlo se je, da nekatere to sploh ne zanima, nekateri pa so pazljivo sledili. V kotu jedilnice sem opazil gospo, ki je med večerjo celo nekaj pisala. Domnevam, da si je zapisovala naše modrovanje. Oskrbovanci so povečerjali, strežnice so odnesle posodo, pobrisale mize in mi smo modrovali dalje …
Začel se je razgovor, ki pa se je zavlekel daleč v noč. Zanimive so bile izpovedi, zakaj je kdo sploh tu oziroma zakaj je tu pristal. Vsakdo je želel povedati svojo zgodbo in seveda tudi pokritizirati, kar se mu je zdelo, da v hiši ni dobro, saj je bila tu prava prilika, ko ni bilo zraven nobenega od vodstva. Nekatere izpovedi so me nagovorile in bi jih rad povedal naprej.
Ena od gospa je imela utečeno obrt: izdelovala je klobuke. To je bil že tretji rod izdelovalcev klobukov pri njih. Z možem nista imela otrok in ko je mož pred leti umrl, je sama vlekla delo naprej. Nekega dne je padla, si zlomila kolk in pristala je tu. Kaj vse je naredila, kaj vse zna, koliko materiala je še v skladišču, kdo vse je pri njej naročal klobuke, celo cilindre, ki jih nihče več ne zna narediti, ni bilo več zanimivo za nikogar … Ona je sedaj tu, na vratih delavnice pa je napis: “ZAPRTO!”
Možakar, daleč čez devetdeset, je povedal, da je bil po poklicu kovač. Kaj vse je delal! Od vozov do podkev, ki so jih naročali celo iz dunajske jahalne šole … Leta so tekla, dela ni zmogel več. Otroci se za njegovo obrt niso zanimali, pritegnila pa je sosedovega fanta. Izučil se je in sedaj vodi kovačijo naprej. Dela mu ne manjka in celo ponj pride, da mu pokaže, ko kaj na novo skuje. In na stavbi je še vedno napis: “Kovač Martin”, tako, kot je njemu ime. Zadovoljen je, vesel pa je tudi fant, da ima delo in zaslužek.
Pomodroval je tudi vaški očanec – tipičen gorenjski kmet – s trdo besedo, trdim pogledom, pa kleno izpovedjo: “Pri nas pa je bilo tako: ko sva z ženo videla, da ne zmoreva, sem rekel ta mladima: ´Grunt prepišem vama. Če ne bosta dobra gospodarja, bom pogodbo razdrl in poiščem nekoga, ki bo znal z njim delati.´
Sin je dober gospodar in vsi se razumemo. Ko mi je umrla žena, pa sem se, proti volji domačih, odločil, pa grem v dom. Vidim, da sem naredil prav, saj redno pridejo pome ob nedeljah, da gremo skupaj k maši, smo skupaj doma, zvečer pa me pripeljejo nazaj.”
To so samo tri zanimive izpovedi. Moj namen na tistem večeru je bil spregovoriti o trenutku, ko se je treba odločiti, da se gre od doma v drugo oskrbo. Vsi smo se strinjali, da se o tem premalo piše, celo da se na ta odhod velikokrat sploh ne misli. Tisti, ki mislijo, da starosti ne bodo preživljali doma in nameravajo oditi v dom, bi to morali storiti,  ko so še kolikor toliko čili, da bi se čim prej vživeli v novo okolje. Ker pa se to ne dogaja in običajno tu pristanejo že betežni, je razumljivo, da potrebujejo mnogo več časa, da se na okolje privadijo in ga tudi sprejmejo ali se z njim vsaj sprijaznijo.
Na vse te izpovedi sem se spomnil, ko sem v našem Primorskem 11. februarja 2014 prebral tale stavek neke meni neznane gospe: “Prišlo mi je na misel, da bi bil skrajni čas, da bi nekateri predstavniki naših organizacij končno šli v pokoj in prepustili vodstvo mlajšim in bolj svežim intelektualcem …” Dama je govorila v množini, čeprav je potem posebej nekoga okrtačila. Ali je bilo prav, da je potem prišlo do neurja in so zamejski “vremenarji”, namesto da bi pokupili dežnike, povzročili tajfun, to dam vam v premislek! Dejstvo je, da tam po petinšestdesetem letu prihaja doba odhajanja. Znani teolog Karl Rahner je takole zapisal: “Zavedaj se, vsak dan, ki ga po tem letu preživiš, ti je podarjen. Zanj bodi Bogu hvaležen!” Modrost, ki je vredna premisleka! Starejši – mednje spadam tudi sam, saj sem iz prejšnjega stoletja – se moramo sprijazniti z dejstvom, da moramo pripravljati  prostor mlajšim. To je zakon življenja, ne glede na to, kaj smo in kakšno izobrazbo imamo ali kakšno delo opravljamo. Izprašati pa si moramo tudi vest, kako smo vzgojili tiste, ki nas bodo nadomestili. To poglavje pa je marsikje v našem ljubem zamejstvu zelo žalostno. Pri marsikaterem mlajšem pogrešam svežih idej, novih vizij. Na žalost jih je veliko, ki tega nimajo in le kopirajo “lepe stare čase”, ne samo v mislih, ampak tudi v dejanjih,  in lahko se nam dogodi, da z mladimi, svežimi in čilimi silami štrbunknemo v čas, kot smo ga poznali od leta 1947.

Read Full Post »

drago_legisa

 

Na pogrebu, ko sem stal ob  žari g. dr. Draga Legiše so se mi, sam ne vem zakaj, kot v filmu, zvrstili vsi tisti dogodki, ki so bili pri meni vezanni nanj.
Začelo se je v šolski zbornici, ko sem kolegu dr Jošku Šavliju potožil, da so mi na Piazzuti zavrnili članek o Davči in Filipu Terčelju, češ;  mi pa teh komunistov ned objavljamo.. Zanimivo; prof. Trečelja bi sedaj radi spravili na oltar! Dr. Šavli je kratko rekel: “Pošlji Legiši v Novi list,  on bo objavil!”  Prispevek je res bil takoj objavljen, še več, kmalu za tem me pokliče Terčeljev sorodnik in se mi zanj zahvali.
Seveda so bili tudi zabavni trenutki. Novi list je organiziral večerjo in tam me neki mali možicelj, ki mu ne vem imena kratko napade: “Kdo ste vi?”  Ko se mu predstvaim pa: “Vi pišete v Novi list, zakaj ne pišete v Katoliški glas. Vas ni sram!” Debelo sem  ga pogledal, bilo mi je nerodno, saj je ta besedni direndaj slišalo kar lepo število prisotnih. Ko sem dr. Legiši na tiho omenil in ga vprašal, kdo je to, je kratko odgovoril: “Ma, pustite to!”  Zamahnil je z roko in večer je tekel dalje.
Bil je že zelo betežen in mi posodi italijansko knjigo Brezovica. Delo je napisal  prof. Ezio Martin  – seveda s psevdonimom. Ko se pozneje dobiva, mu razložim celotno zgodbo. Pisec se je, kot mladi italijanski oficir zagledal v baškograparsko deklico, zato je tudi knjiga pisana zelo čustveno in nekateri dogodki, ki so tam opisani,  so se razvijali povsem drugače, kot jih je on videl. Normalno, zaljubljeni velikokrat vidijo sonce tudi tam, kjer je megla…  Povedal sem mu tudi, da sem  prav za to Marico, kot jo imenuje, ki je potem postala njegova žena, priskrbel po nekem diplomatu zdravila z Moskve, kar ji je vsaj za nekaj let podaljšalo žiljenje, čeprav je bila priklenjena na invalidski voziček …  Kakšno leto pred izidom te knjige je prav g. Etzio prevedel Prežihov Doberdob v italijanščino.  Ker že tu živim sem  pokupil kakih deset izvodov in jih razdelil med  italijanske sobrate duhovnike, v veliki vnemi, da bi začutili pomen prve svetovne vojne. Reakcija pri mojih italijanskih  sobratih pa je bila katastofalna.  Nekateri jo sploh niso prebrali, drugi so jo nekje  v začetku branja odložili, tisti, pa ki poznajo nekaj italijanske zgodovine pa so se škandalizirali in me dobesedno zdelali. – Takšno reakcijo sem pričakoval, saj nam je v tistem času, ko smo še trgali hlače po šolskih klopeh dr. Sušnik,  povedal, da je Prežihov Doberdob austrofilski roman, ki bi ga ne smeli prevajati, brez ustrezne spremne besede, ali brez pojasnil pod črto.
Sicer pa zgodovina je sila zanimiva dama, čeprav nekateri z njo opletajo tako,  kot kakšna kmečka dekla z metlo!  Zato še danes ne razumem, kakšen motiv so imeli tisti, ki so ta Prežihopv roman poslali med italijanske bralce. Dovolj je, če si ogledate dva muzeja o prvi svetovni vojni. Prvi je na goriškem gradu in boste videli razliko od drugea, ki je v Kobaridu. Prvi ima svoj – zmagoslavni italijanski pogeld na to obdobje, medtem, ko v Kobaridu začutite Avstro-ogrsko zgodovino. – Vojne dogodke so vedno prekucavali!– Vem, da sem dr. Legišo tedaj ob koncu pogovora vprašal: “Gospod doktor, kdo je sploh v vojni zmagovalec, neglede na kateri strani je?” “Kot se vzame!” mi je na kratko odgovoril. Jaz pa: “O, ne. Zmagovalci so tisti, ki so ostali živi, pa neglede na kateri strani so se borili!” – “Mogoče imate prav?” tako sva zaključila najihn zadnji pogovor.
Vem, da ne samo  jaz, ampak še kdo drugi ga bo pogrešal. Vsaj včasih, ko nam kaj ni bilo jasno smo si v pogovoru zastavili vprašanje: “Kaj o tem misli doktor?” Tako smo ga nazivali. Ali: Kaj pa če bi  to vprašali doktorja?” Vedno smo se z njegovimi odgovori, mnenji, ali pripombami pomagali in se čutili varne in  gotove, saj smo ga spoštljivo upoštevali. Hvala gospod doktor, da ste nam odpirali oči, pa tudi nudili nasvete. Hvala  tudi za vsa tista prijetna kramljanja, ki jih na  žalost ne bo več … 

Read Full Post »