Slovenski Korotan in njihovi duhovniki – poslednji čedermaci Dokumentarni film – 2014.

Režiserka ga. Vanda Brvar je posnela film z gornjim naslovom. Predvajan je bil na TV Exodus in to kar trikrat. Najprej ji je treba čestitati, ne samo zato, ker je “ugriznila” v zelo kislo jabolko, ampak tudi zato, ker se je izredno potrudila in skozi zgodovino Koroške  realistično zaključila s sedanjo Koroško  stvarnostjo.
Film prikazuje kulturni, gospodarski in politični položaj Slovencev, ki živijo na avstrijskem Koroškem. Začne z brežinskimi spomeniki, preko ustoličenja koroških knezov, ta je bil v slovenskem jeziku in nadaljevala z dogodki  današnjega časa.
Sodelovala sta dva zgodovinarja dr. Aleš Mavrar in dr. Matjaž Klemenčič. Najprej sta se dotaknila oglejskega patriarhata, kot duhovnega središča za južne Slovane, pa tudi usodnega plebiscita 1920. leta, ko so Koroško priključili Avstriji.
Koroške brez zborovske pesmi ni, saj jo prepevajo po cerkva, kot tudi po vaseh, kjer slovenska društva tudi s petjem ohranjajo narodno zavest. Govor je bil tudi o slovenski celovški založbi, to je Mohorjeva, ena od treh mohorjevk, ki so se danes ohranile. Spoznali smo, kako mohorjevke prebirajo danes in tudi kako so jih prebirali nekoč.
Predstavljen je bil tudi osrednji kulturno-prosvetni center Sodalitas v Tinjah in celovški dom Sv. Ciirla in Metoda.
Dr. Valentin Inzko, je kot predsednik koroških Slovencev in predsednik Celovške Mohorjeve Družbe bil v filmu osrednji komentator sedanjih tamkajšnih razmer.
Petnajst koroških duhovnikov je spregovorilo o dvojezičnem bogoslužju, ki se odvija na južnem delu Koroške.. Ob tem smo spoznali žalostno ugotovitev, da vse manj ljudi, še zlasti mlajših ne razume knjižne slovenščine, ne bere slovenskih knjig in da je marsikje slovenščina prisotna samo še pri bogoslužju. Ob tem se zastavlja resno vprašanje: “Ali bodo zaradi pomankanja slovenskih duhovnikov, sedanje slovenske župnije postale nemške, če tam ne bo slovenski duhovnik?” Na žalost vse izgleda, da bo tako in da se bo še tista mala peščica Slovencev utopila v nemško okolje, ki je na Koroškem vse močnejše.
Lepa Kotroška, ki nam je nekašna zgodovinska srčika slovenske narodnosti tako doživlja tudi svojo Kalvarijo, kot jo doživja slovenstvo povsod tam, kjer se slovenščina pri bogoslužju izriva iz naših cerkva.

Read Full Post »

Opekline ob knjigi dr. Rada Bednarika

Mimogrede se lahko krepko opečete, če ste neprevidni. V svoji veliki vnemi sem pokupil ducat knjig z naslovom “Nekdaj v starih časih – Spisi Rada Bednarika (1902–1975) in prispevki o njem”, ki je izšla kot zadnja v lanski zbirki Goriške Mohorjeve družbe.
Pritegnilo me je ime našega velikega človeka, z njegovo hčerko dr. Fedjo pa sva tudi nekaj let skupaj učila. Preden sem knjigo prebral, sem jo razposlal prijateljem. A že prvi dan po odposlani pošti so začele deževati pripombe: “Poslušaj, kaj vi tam delate? Kaj se greš? Kaj te je pičilo? …“ Načrtoval sem, da bom knjigo začel brati na nedeljo popoldan, ko končam to, ki jo berem. Na vso silo jo pograbim in takoj v njej zapazim fotokopirni listek s tole vsebino: “Odbor založbe kot dopolnilo h knjigi … Na osnovi neobjavljenih arhivskih virov, predvsem iz ljubljanskih arhivov, Mlakar podaja sliko o Radu Bednariku, izhajajoč iz poročil njegovih političnih nasprotnikov. Gre večkrat za zelo ostre, marsikdaj popolnoma nasprotujoče si ocene, ki skušajo Bednarika diskvalificirati. V bistvu pa nam pokažejo, kako je bila t. i. sredinska izbira v osebi Rada Bednarika dejansko trn v peti vsem ostalim političnim opcijam, ki so med vojno delovale na Goriškem. Omenjene ocene so namreč nastale tako v krogu Slovenske zaveze kot tudi v vrstah partizanskega gibanja pod vodstvom OF. Boris Mlakar z metodo primerjanja omenjenih virov pokaže zlasti na zapletene okoliščine Bednarikovega medvojnega delovanja. Obenem pa prikaže stisko, v kateri se je znašla t. i. goriška sredina med letoma 1943 in 1945. Iz vsega tega se nam zariše lik pokončnega človeka, ki je v težkih časih ohranil kot vodilo svojega delovanja dve osnovni načeli: boj za uveljavljanje slovenstva na Goriškem in upor proti fašizmu in tudi drugim totalitarizmom.”
Takšen zapis je za vsako knjigo nekaj nenavadnega in za založbo sporen. Poznamo prilepljene listke na zadnji strani knjige s popravki, kar je bilo svojčas sprejemljivo. Ne poznamo pa tako vtaknjenega lista papirja, ki naj opraviči spodrsljaje, ki jih knjiga po vsebini ima, pa naj zato takšen listek bralec prebere, še preden bo knjigo bral. To je samo dokaz, da pri tisti založbi nekaj ni v redu.
Tisti, ki vsaj malo poznamo pisno zapuščino g. Rada Bednarika, ne moremo kar tako mimo knjige. Nekateri sestavki so tudi dolgočasni, posebej za bralca, ki mu določena tematika ne leži. Se razume, da bo nekdo, ki je živel v Gorici in doživljal vse, kar se je tu dogajalo, gledal na te dogodke drugače, kot nekdo, ki je nekaj izbrskal v Ljubljani, še posebej, če se to nanaša na politični profil polpreteklega časa, o katerem vsi vemo, kako je pisal in tudi krojil – in marsikje jih še danes – poglede na tedanje dogodke. Tu je zopet prišel na dan tisti nesrečni problem polpreteklih arhivov. Kaj je kdo napisal in kaj je bilo dejansko res? Saj vsi vemo, da so zlasti razna zasliševanja, ki jih po teh arhivih dobimo, velikokrat napisana na škodo zasliševanca in v korist režima, ki je tedaj vladal.
Kot bralca me  motijo nekateri prispevki, ki so od strani 249 dalje. Če je že prof. Milan Jarc podal Bednarikov življenjepis – saj ga je tudi proučeval in je celo napisal diplomsko tezo o njem –, potem so drugi članki popolnoma odveč. Še več, nič ne dopolnjujejo, nasprotno, vsebino knjige celo razvrednotujejo. Vsi poznamo zgodovinarje, ki so zabetonirani pri tej goriški založbi, vemo pa tudi, da pišejo tako, kot veter piha – saj njihovega klobuka ne odpihne, ker imajo na glavi dobro pritrjene kučme. Poleg tega je prav, da če naj izide neko delo o človeku s še živimi svojci, naj bodo ti o tem obveščeni in povedo svoje mnenje o celotni knjigi z dodatkom vred. Žalibog se to tu ni dogodilo, kar potrjuje sporni vtaknjeni list v knjigi – da je ta sploh lahko zagledala beli dan.
Kot posebnost pa še to: knjigo je podprl Urad vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Kakšno vlogo ima ta urad? Zopet vprašanje, ki ga prepuščam bralcem.

Read Full Post »

Peti hočem, pesmi peti, ki ti tožijo o moji boli … (Beethoven)

8. februarja 2014 sta mag. Matjaž Robavs, baritonist, in mag. Andreja Kosmač, pianistka, v ljubljanski operi izvedla koncert samospevov. Za uvod v ta enkratni večer je zazvenela Beethovnova skladba, ki jo je napisal na besedilo Aloisa Jeittelesa “Auf dem Hügel sizt ich spähend – Na griču sedim in oprezam”. Obstaja tudi v zborovski zasedbi, a kadar koli jo poslušam, mi posebej ganljivo zadoni tisti lepi refren: “Denn vor Liebesklang entweichet / Jeder Raum und jeder Zeit, / … – Kajti pred pesmijo ljubezni se umakneta prostor in čas …“ Beethovnove melodije so na nas poslušalce delovale pomladno, četudi je po Sloveniji bila zima na višku.
V prvem delu smo slišali še Schuberta in Antonina Dvořaka. Schubert Robavsu “leži”. – Spomnimo se le na njegov večer samospevov, ki ga je pripravil pred leti. – Barvitost pevčevega glasu in njegovo disciplinirano, istočasno pa spontano izvajanje se je lepo vtkalo v zvoke klavirskih strun. “Strune zamenjal bi, za njo bi lajno dal, … kajti moje strune … izvajajo le ljubezen … ti si moj mir, moje hrepenenje.“ … Še dolgo nam bodo v ušesih zveneli ti Schubertovi akordi.
Dvořakove ciganske pesmi slovijo po ponotranjenosti in pristnem ciganskem hrepenenju. “Ko me je stara mati peti učila, kako čudno, da se je pogosto, pogosto solzila.“ Skoraj neverjetno, kako z lahkoto je pevec prešel iz nemškega na češki jezik! Kar zaplaval je v njegovo mehkobo. Na lanskem (2013)  Salzburškem festivalu je odpel glavno vlogo Haudy-ja v operi, ki jo je uglasbil Bernard Alois Zimmermann (1918-1970) z naslovom Vojak – Soldaten in jo je z  Dunajskimi filharmoniki  dirigiral Igo Metzmacher. Predstva je nastla v sodelovanju z milansko Skalo, zato jo bodo ponovili v Milanu 20 avgusta 2014, sledile ji bodo še štiri predstave.
Drugi del se je začel z Lucijanom Marijo Škerjancem in nadaljeval z Antonom Lajovicem,  za njima pa smo se sprehodili še po domačih logih. Slišali smo uglasbitve Prešernovih pesmi: Kam Franca Gerbiča ter Ukazov in Mornarja Frana Serafina Vilharja. Tu sta se oba interpreta – pevec in pianistka – prefinjeno povezala, lahko bi rekel strnila v skupno izpoved – pri Škerjancu v izpovedno širino, nadaljevala z Lajovčevo vznesenostjo in ob koncu prešla v Vilharjevo novoromantiko, ki je Prešerna še posebej povzdignila. Prav zato sta bila nagrajena z velikim aplavzom.
Za koncert baritonista Matjaža Robavsa in pianistke Andreje Kosmač se splača vzeti čas in ju iti poslušat. Robavsov bariton nam je v slovenskem prostoru poznan, saj ga velikokrat slišimo po radiu, pa tudi pri nastopih tria Eroika. Vidi se, da je s svojim nastopanjem spoznal globlji cilj petja, zato ga lahko tudi podaja študentom, kar pri marsikaterem glasbenem pedagogu pogrešamo. Oba izvajalca sta nam tokrat pripravila večer, v katerem sta se res umaknila prostor in čas in ostali smo v nekih pesniških višinah še dolgo po koncertu.
Ob letošnjem Prešernovem dnevu sem v enem od časopisov zapazil tudi geslo: “Živeti umetnost pomeni presegati čas.” – S tem se srečujemo z našo minljivostjo, kot je ob koncu pri zahvali poudaril tudi prof. Matjaž Robavs: ”Samo dobra dela bodo šla z nami.”

Read Full Post »