Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for junij 2011

In memoriam s. Mihelangela Maraž

1996  –  2001.

 

Skoraj ne moremo verjeti, da je poteklo že petnajst let, odkar smo se v Gorici poslovili od Marijine sestre s. Mihelangele Maraš in jo za vedno pospremili na goriško pokopališče, v skupni grob sosester. Koliko spominov in doživetij se nam utrne, ko zaslišimo njeno ime. Kaj vse je zmogla ta krhka žena, ve samo Bog, mi vse to še vedno občudujemo in spomini, ki jih obujamo, so nam kot neka nova iskra, ki nam neti vspodbudo za dobroto in plemenitost, ki jo je kjerkli se je pojavila razdajala, kot vedno delujoči vulkan.
Tudi letos se nas je zbralo za celi avtobus. Odšli smo izpred samostana Marijinih sester v Štepanji vasi v Ljubljani, med potjo pobirali stare znance, skupaj molili in peli in se pripeljali do pokopališča v Gorici. Tu smo se Bogu najprej zahvalili, da smo jo poznali, z njo delili lepe in vesele trenutke, od skupnih srečanj in nepozabnih letovanj v Lignianu. Prosili smo jo, naj skupaj s pokojnimi sosestrami, našimi znanci – bolniki, ki so že v večnosti, izprosijo nove duhovne poklice, nam živečim pa da moč, da bi lahko živeli kot kristjani in imeli odprto srce in roke, kot jih je imela ona za vse, ki so potreni kakršno kli pomo.
Naša pot se je nadaljevala na Doberdob. V župnijski cerkvi sv. Martina sta somaševala naš duhovni spremljevalec g. Janez in g. Ambrož, ki tam domuje. Počutili smo se kot velika družina, ki čuti in diha z Njim. Zanimiv je bil pogled na zbrano občestvo, kar dvajset jih je bilo na vozičku, nekateri z bergljami, drugi betežni, vsi pa veseli, da lahko podoživljamo to enkratno duhovno daritev. S spominsko podobico – Mati bolečine, del mozaičnega triptiha, ki krasi pročelje doberdobške cerkve, nas bo sporemljala  z mislijo s. Mihelangele, ki se glasi: “Ostajajmo še naprej povezani, da bi zmogli strmo pot, skozi vsak dan, ki nam ga Gospod še daruje.”
Ob skupnem druženju na župnijskem dvorišču smo obujali spomine. Pred odhodom pa smo si ogledali še znani doberdobški center Gradina, kjer smo bili deležni zanimive razlage našega g. Ambroža.
Bog naj povrne Marijinim sestram, še zlasti s. Edith in s. Heleni, ki sta poskrbeli, da je do srečanja prišlo in  tudi skrbeli za naše dobro počutje. Hvala pa tud doberdobški župnijski skupnosti za gostoljubje. Obljubljamo, da bomo za vse molili!

Advertisements

Read Full Post »

Denar

Z denarjem lahko kupiš hišo.

Ne moreš pa mitru v njej.

Z denarjem lahko kupiš uro.

Ne moreš pa časa.

Z denarjem lahko kupiš posteljo.

Ne moreš pa spanca.

Z denarjem lahko kupiš knjigo,

ne moreš pa znanje.

Z denarjem lahko plačaš zdravnika,

ne moreš pa zdravja

Z denarjem lahko kupiš položaj.

Ne moreš pa ugodja.

Z denarjem lahko kupiš kri.

Ne moreš pa življenja!

Read Full Post »

“Prilagoditi se morajo emigranti in ne Avstralci!”

To je to, ali vam odgovarja, ali pa ne. Sit sem tega, ko naš narod skrbi, da nismo slučajno užalili nekatere posameznike in njihovo kulturo. Od terorističnega napada na Baliu do danes, smo priče vala patriotizma, ki prihaja od večine Avstralcev.
Ta kultura v Avstraliji je zgrajena tekom dvetsotih let in več, z mukami in trudom in je zmaga milijonov mož in žena v iskanju svobode.Govorimo ANGLEŠKO in ne špansko, libanonsko, arabsko, kitajsko, japonsko, ali kateri drugi jezik.To pomeni, da če želite biti tu, se naučite naš jezik!
Večina Avstralcev veruje v Boga. To ni neka krščanska desna orientacija, niti ni to politično vsiljevanje, to je dejstvo v našem narodu, kar se vidi iz dikumentov, ki so jih utemeljili možje in žene krščanske vere in karščanskih načel. Zato je razumljivo, da se krščanska obeležja nahajajo na zidovih naših šol. Če je Bog za vas žalitev, predlagam, da si izberete neki drugi del sveta za vaš dom.
Dopuščamo vam vašo vero in ne sprašujemo zakaj v njo verujete. Od vas pa zahtevamo, da da spoštujete tudi vi našo vero in da živite z nami v harmoniji,  miru in ljubezni. To je naša domovina, naša zemlja pa tudi  naš stil življenja in dopuščamo vam, da v tem uživate.
Če pa se ne boste nehali pritoževati, protestirati in ogrožati našo zastavo, našo čast, našo krščansko vero in način življenja, vam srčno priporočamo, da izkoristite drugo veliko svobodo, ki jo imajo Avstralci, to je svoboda, da zapustte našo deželo. Če ste tu nesrečni – odidite!

Nobeden vas ni prisilil, da ste prišli k nam. Sami ste zahtevali, da vas sprejmemo. Zato: “Sprejmite državo, ki ste si jo sami izbrali!”

Mr. Kevin Ruud

premier Avstralije

Read Full Post »

Izzivalna kultura

Kultura oblačenja

Kultura je kultura, pa naj bo ta neglede kje in na katerem področju. Zadnje čase so se nekateri razpisali o kulturi mode, ali kulturi oblačenja. Gotovo je prav, da se o tem tudi razmišlja in tudi, še zlasti mlajše, usmerja na pot dostojne mode in dostojnega oblačenja. Vsi vemo, da vse ne spada kamor koli že. Ko vstopimo v sakralni prostor veljajo določena pravila, kot so določena parvila obnašanja pa tudi oblačenja v javnih in drugih ustanovah.
Tudi na TV zapažamo kanale, ki se posvečajo modi, z modnimi revijami. Ker pa je modo tržna niša je  v sodobni družbi velikokrat tudi izzivalna. Prav zato nas ne smejo takšne oddaje ujeti, da začnemo na veliko o njih razpravljati. S tem so že dosegle svoj namen. Opozorile so nase in to je to, kot rečemo tržna niša mode, ne samo na komercionalnem,  ampak tudi  na informacijskem področju. Ko nekdo na modnem področju več ne uspe, se običajno oprime neke rešilne bilke in vse to predstavi z zakulisjem, ki vsi vemo, da je takšno kot je. Sicer pa: “Katero zakulisje ni vprašljivo, neglede na področje?” Da pa takšno pripovedovanje  uspe, isto je z zapisi, jih običajno  “obesijo” na nekaj, kar bo dalo tej izpovedi pozornost in tudi tržnost. Za to uporabijo velikokrat Cerkev, vero, razne skupnosti in vse, kar bo temu pripomoglo do trženja. Neprijetno  je, če se nekdo ujame v razmišljanju o modi na spolnost, ali kakršno koli spolno usmirjenost.
Moda je bila in bo izzivalna. So ljudje, ki z navadnim šalom zbudijo neverjetno pozornost, spet drugi s kravato, treji s frizuro, četrti s preprostim pulovrejem in tako naprej. Zabaval sem se, ko mi je kolega pripovedoval: “Na izpit iz anatomije je prišel študent, ki  si je pobarval lase rdeče. Pustil sem ga pri miru, ko pa je prišel na vrsto in oddal listek za izpit pa sem mu rekel; Poslušajte, kaj mislite, vas bo pacient,  ko boste v ambulanti jemal resno, če boste takšen? Pridite drugič!” Ko je prišel drugič, sva  izpit lepo opravila, si segla v roke in danes sva dobra stanovska kolega. Te dni sem se nasmejal nekemu najstniku, ki je racal po vasi s hlačami, ki so mu viselel na drugi  polovici tistega dela telesa, kjer noga zbubi lepo ime. Da pa ne bi razkazoval kože, je kazal vsem, da ima spodnjice porisane s palčki. – Ni kaj, tudi to je moda in če ne drugo, se lahko tudi ob tem nasmejemo. Prvi kot drugi primer nazorno prikazujeta, da se ob takšne modne muhe ne smemo preveč spotikati. Prišel bo čas, ko bo vsak,ki se tako nosi , spoznal, da je treba rabiti pri oblačenju druge načine.
Estetika je posebnost za vsakega, pa neglede kje živi. Odrasli smo dolžni, da jo odkrivamo in vzgajamo pri mlajših, sami pa pazimo, da nismo tudi z modo vpadljivi, saj je tudi  moda odraz neke duhovnosti.

Read Full Post »

O sreči

Obračajte kakor hočete, prišli boste do spoznanja, da definicijo sreče zelo težko postavimo. Vsak človek je svojstven subjekt, ki ima vedno nove želje in včasih tudi nove zahteve, saj vedno obstaja tisti še in tisti še nekaj, kar dokazuje, da nenehno hlastamo po nečem, kar naj bi bila sreča. V trenutku, ko v sebi začutimo srečo, začutimo tudi neki strah, kaj sedaj, to je občutek, ki nas naredi, da smo  potem  še bolj negotovi. Bogu blizu, da je v Njegovi bližini.
Za sodobni, sekularizirani ali utilitaristični svet je najvažnejše to, kar je koristno ali ugodno – prijetno. Vendar nek trenutek je lahko ugoden, kaj mu pa bo sledilo, je pa vprašanje. Goethe je v Faustu zanimivo napisal: “Ustavi se čas, ti si tako lep!” Kako naj zaustavimo čas, ko pa neizbežno drvi mimo nas, pa naj se tega zavedamo ali ne? Prav zato je vsak človek večni iskalec sreče, čeprav ni nikoli tako srečen, da bi lahko rekel: “Sedaj pa je sreča pri meni in ostane za vedno z menoj!”.
Ljudje običajno ne uživamo v sreči drugih, ampak se ob tem v nas rada pojavi zavist. Ste se kdaj vprašali, zakaj prihaja do zavisti? Odgovor je zelo preprost: Zavist v človeku obstaja zato, ker je v človeku tudi zlo! Poznamo starorimski rek: Človek človeku volk. Če ga malo priredimo, ga lahko dobimo v obliki: Človek (je) človeku dar!  Drug drugega lahko doživljamo kot dobrobit in ne kot nesrečo. Nihče na tem ljubem svetu ni sam, zato mora vsak od nas do sočloveka pristopiti s pozitivnim pogledom nanj – kot na dar. Tako ga ne bomo doživljali kot nesrečo. Čeprav je drug človek povsem drugačen od nas in nam gre mogoče celo na živce. Tudi od takega sočloveka se lahko kaj naučimo in postanemo boljši.
Kaj je prava sreča, se velikokrat sprašujemo. Če srečo deliš z drugim, spoznaš, da je to prava sreča. Sebičnež ne more biti nikoli srečen! Ljudje smo bitja odnosov. Vsak človek čuti, da se mora nekomu odpreti, ne glede kako in koliko, zato se mora zavedati, da se tudi drugi njemu odprejo. (Ali lepše povedano: Moraš začutiti, da se ti tudi drugi želi ali hoče odpreti.) Tu je dialog ali pogovor, ki je temelj našega medsebojnega veselja.judje so veseli, če se dobijo skupaj, če so lahko skupaj. Tedaj običajno tudi zapojejo. Človek ne more biti vedno sam, izoliran, zato je za vsakega od nas največja nesreča, če nas kdo prezira ali ko se čutimo zavržene – odpisane. Tisti, ki doživi prezir od drugih, nerazumevanje, pa je veren, se zaveda, da kljub temu  nikoli ni sam. Bog ga vedno razume in je z njim! Tako vedno lahko gradi odnos do drugega, obenem pa skupaj z njim do Boga.
Že v vsem starem svetu je bilo znano in v različnih starih kulturah izpričano tako imenovano »zlato pravilo«. Judovski učitelji so ga pred Jezusom razumeli kot bistvo postave. Ko je znamenitega rabija Hilela neki pogan malo zafrkljivo prosil, naj ga naredi za prozelita (tj. spreobrnjenca v judovstvo), a pod pogojem, da ga nauči vso postavo med tem, ko bo stal na eni nogi, mu je ta odgovoril: »Kar tebi ni ljubo, ne stori svojemu bližnjemu: to je vsa Postava, vse drugo je razlaga. Pojdi in se tega nauči.« Jezus je to pravilo samo potrdil: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!« Ob drugi priliki pa je še poudaril, da je treba drugim delati dobro, ne da bi za to pričakovali kakršno koli povračilo. –  In odpadlo bo vprašanje, kaj je dejanska sreča!

Read Full Post »