In memoriam s. Mihelangela Maraž
1996 – 2001.
Skoraj ne moremo verjeti, da je poteklo že petnajst let, odkar smo se v Gorici poslovili od Marijine sestre s. Mihelangele Maraš in jo za vedno pospremili na goriško pokopališče, v skupni grob sosester. Koliko spominov in doživetij se nam utrne, ko zaslišimo njeno ime. Kaj vse je zmogla ta krhka žena, ve samo Bog, mi vse to še vedno občudujemo in spomini, ki jih obujamo, so nam kot neka nova iskra, ki nam neti vspodbudo za dobroto in plemenitost, ki jo je kjerkli se je pojavila razdajala, kot vedno delujoči vulkan.
Tudi letos se nas je zbralo za celi avtobus. Odšli smo izpred samostana Marijinih sester v Štepanji vasi v Ljubljani, med potjo pobirali stare znance, skupaj molili in peli in se pripeljali do pokopališča v Gorici. Tu smo se Bogu najprej zahvalili, da smo jo poznali, z njo delili lepe in vesele trenutke, od skupnih srečanj in nepozabnih letovanj v Lignianu. Prosili smo jo, naj skupaj s pokojnimi sosestrami, našimi znanci – bolniki, ki so že v večnosti, izprosijo nove duhovne poklice, nam živečim pa da moč, da bi lahko živeli kot kristjani in imeli odprto srce in roke, kot jih je imela ona za vse, ki so potreni kakršno kli pomo.
Naša pot se je nadaljevala na Doberdob. V župnijski cerkvi sv. Martina sta somaševala naš duhovni spremljevalec g. Janez in g. Ambrož, ki tam domuje. Počutili smo se kot velika družina, ki čuti in diha z Njim. Zanimiv je bil pogled na zbrano občestvo, kar dvajset jih je bilo na vozičku, nekateri z bergljami, drugi betežni, vsi pa veseli, da lahko podoživljamo to enkratno duhovno daritev. S spominsko podobico – Mati bolečine, del mozaičnega triptiha, ki krasi pročelje doberdobške cerkve, nas bo sporemljala z mislijo s. Mihelangele, ki se glasi: “Ostajajmo še naprej povezani, da bi zmogli strmo pot, skozi vsak dan, ki nam ga Gospod še daruje.”
Ob skupnem druženju na župnijskem dvorišču smo obujali spomine. Pred odhodom pa smo si ogledali še znani doberdobški center Gradina, kjer smo bili deležni zanimive razlage našega g. Ambroža.
Bog naj povrne Marijinim sestram, še zlasti s. Edith in s. Heleni, ki sta poskrbeli, da je do srečanja prišlo in tudi skrbeli za naše dobro počutje. Hvala pa tud doberdobški župnijski skupnosti za gostoljubje. Obljubljamo, da bomo za vse molili!