Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for junij 2014

DSCF0530

Zgoraj na Doberdobu, mala kapelica stoji.
V sončni svetlobi in mesečini,
popotniku počitek deli.
Med ovelimi venci,
svetnik z belim obrazom počiva
in Detece z desnico pestuje.

Marija na Doberdobu,
med divjim grmičevjem,
okrog polnoči,
jo strelec vzame za cilj.
In plamen peklenske svetlobe
nad kapelico zažari.

Advertisements

Read Full Post »

Sin Moj

001

Read Full Post »

Križ

Ob križu

se učimo živeti

in ob križu razmišljamo

o našem življenju …

Na nedeljo vnebohoda, to je bilo letos na 1. junij 2014. smo blagoslovili novi križ v parku ob naši župnijski cerkvi. Do te zamisli je prišlo:
Najprej smo razmišljali, da bi postavili neko znamenje kot spomin na stoto obletnico prve svetovne vojne. Na seji ŽPS pa je padel predlog, da naj bo raje to znmenje spomin na vse naše pokojne, ki počivajo kjerkoli po svetu, obenem pa tudi na vse žrtve vseh vojn. Šele pozneje smo dognali, da je bilo ob cerkvi prvo vaško pokopališđe, potem so ga prenesli na sedanje staro in nato na novo, kjer je danes. Tako je postal ta  križ vez med vsemi našimi pokojnimi vačani.
Vlit je bil v livarni umetnin. Livarski mojster pa je bil g. Borut Kamšak, iz  Volavlja pri Ljubljani. Livarstva se je  izučil od očeta in je že odlil zelo veliko izredno lepih umetnin. Zadnji je tudi Begičev portret kardinala dr. Alojzija Ambrožiča, ki so ga blagoslovili na binkošti 8. junija letos na Dobrovi pri Ljubljani, kjer je bil kardinal rojen.
Avtor korpusa (Jezusa), je kipar Ivan Zajec. Rodil se je v Ljubljani 15. junija 1869 v družini kiparja F.K. Zajca in materi Josipini roj. Walland. Ker je oče obubožal je moral prekiniti šolanje in je zanj skrbela sorodnica s  Krškega. Na Dunaju je obiskoval obrtno šolo in na akademiji študiral kiparstvo. Bil je med najboljšimi učenci, saj je že na akademiji prejel priznanje. Temeljito se je izučil klesanja in vlivanja, saj je  nekaj znanja imel že iz Ljubljane. Veliko je potoval, med prvo vojno so ga zaprli in pregnali na Sardiniji. Ko se je vrnil je v Ljubljani nadaljeval s kiparskim delom.Poučeval je na tehnični šoli in na skademiji do upokojitve leta 1940.  Leta 1950 je dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Umrl je v Ljubljani 30. julija 1952. Za seboj je zapustil izredno veliko kipov v bronu, marmorju, kamnu in glini. Najbolj znan je njegov kip Franceta Prešerna z muzo v Ljubljani na Tromostovju. Vlili so ga na Dunaju, ker ni bilo nikjer drugje tako velike livarne. Od kalupa se je ohranila samo pesnikova glava. Ko boste kdaj obiskali Ljubljano, si ga oglejte in vedite, da je tudi na Doberdobu nekaj njegovega. Naš križ je eno izmed boljših kiparjevih del.

IMG_4464111

Read Full Post »

Kriza Boga

kriz-hodil sem po poteh

 

Vsi vemo, da velik odstotek mladine po birmi ne prihaja več k maši, še več, se niti ne zanima za Cerkev, kaj šele za zakramente.  Vzrokov je gotovo več, eden pa je gotovo pomemben in tega bi se rad dotaknil.
Pri kemijskih vajah smo svojčas veliko uporabljali lakmusov papir. S svojo obarvanostjo nam je povedal določene ugotovitve in bili smo z delom zadovoljni. Nekaj podobnega je danes z našo mladino. V njihovem vsakdanjem življenju je veliko odtenkov, ki jih odpeljejo na to ali ono pot.  Spomnimo se, da niso samo v socialitičnem svetu v Evropi, ampak tudi v tedanji kapitalistični Evropi pred nekaj desetletji mladi z lahko vstopali v praktični ateizem, danes tega skoraj ne zaznvamo, ali se to dogaja v zelo malem številu.
V našem vsakdanu se dogajajo veliki skupni premiki. Predvsem je tu kulturni in duhovni preobrat, ki še sploh ni dobil poimenovanja. Običajno so to poimenovali sekularizacija . Nekateri teologi to poimujejo “krizo Boga”. O tem večina staršev, ki ima najstnike, kot tudi marsikateri duhovnik sploh ne razmišlja. Je pa važno razumeti, kaj je to!
Kriza Boga je:
1. Da se človek noče. Ali da sploh ni zmožen se pogovarjati z Bogom.
2. Da je družba, okolje, pa tudi človekovo življenje prvič v zgodovini Zahoda zorganizirano mimo Boga – Bog tej družbi ni več potreben.
3. Da se je Bog neiskrenemu iskalcu, krivičnežu … kar sodobni zahodni človek pogosto je,  pred takšnim človekom odmaknil. – Sicer ali takšen človek lahko še išče Boga?
Ta kulturni, pa tudi duhovni preobrat pri mladini so poimenovali “kriza Boga”. Mladina ne odhaja po birmi proč od Cerkve, ker jo Cerkev ne zanima, ampak zato, ker je kriza Boga prisotna v njenem okolju. Rekli bi: “Kriza Boga je danes v zraku!” Ta piš o “krizi Boga” ne pripihlja na našo mladino po birmi, ampak je prisoten že davno prej. To je “zrak”, ki ga dihamo od mladih nog. Našo kulturo, naše družinsko življenje, našo moralo, naše običaje in naše politično delovanje tvori Bog!
Zanimivo je to “krizo Boga” primerjati pri pripravi na birmo! Če se “krizi Boga” ne upiramo že od mladih nog, to je z osebno, družinsko, pa tudi skupno molitvijo, kot tudi z osebnim sodelovanjme pri bogoslužju, postane odnos do  zakramentov , tokrat birme pač tak, kot so ga doživljali pred birmo.
Za marsikaterega birmanca je že pred birmo Bog bolj malik, kot pa “živi Bog”. Ali Bog jim je bil prazna beseda in ne spoznanje večne Resnice.
Vprašanje: “Čemu sploh naj imamo še birmo, če pa mladim Bog nič ne pomeni?  Najprej se moramo zavedati, kar je dejstvo, da danes marsikomu  Bog nič ne pomeni. Če bi jim, bi jih videli vsaj v cerkvi pod korom in to neprisiljeno. Ker pa jih niti tam ni, smo lahko gotoovi, da jim Bog dejankso nič ne pomeni, četudi so vključeni v tej ali oni katoliški organizaciji!
Spoznaje: “Bog velikokrat mladim nič ne pomeni, to je dejanska kriza Boga!” Bog je postal tujec v naših domovih. Postaja pa tujec marsikomu, ki pride v cerkev, kot  tudi v cerkvi sami, če je tam neko občestvo, ki je mrzlo, apatično, skregano, polno egoizma – tudi če je to cerkev – je tam Bog vsem, ki so tam prisotnim –  tujec!
Sam sem mladim hvaležen ob tem spoznanju, da so mi odkrili krizo Boga. Bog ne more biti tujec v naši družini, kot tudi ne v naših cerkvah. Čeprav dejansko velikokrat je!Ob tem spoznanju so nam mnladi odkrili da je kriza Boga prišla v same pore človekovega bivanja, kot tudi v Cerkev samo.

Read Full Post »