Feeds:
Objave
Komentarji

Ko človek umre stopi v nezastrto stvarnost in resnico. Zavzame prostor, ki mu resnično pripada. Vse maske sedanjega življenja padejo. Ni več možno nobeno zatekanje k raznemu izmišljanju in opavičevanju. Človek je tokrat to, kar v resnici je, in ne to, kar ga je delalo lastno, ali tuje slepilo. Božja sodba je preprosta resnica, kajti Bog je resnica, dokončna resnica, ki sodi. Tako razmišlja papež Benedikt XVI.
Hans Urs von Baltazar papeževo trditev dopolnjuje tako: »Kako boGospod soril? Tega nihče v naprej ne ve. Gospod nam sporoča edino to, glede česa nas bo sodil: bil sem lačen in ste mi dali (ali mi niste dali) jesti. Si izkakozal usmiljenje, si ljubili soljudi, ali samo sami sebe? »Po tvojih lastnih besedah te bom sodil, zanikrni hlapec.« (Lk 19,22). »Ali nisi bil ti dolžan usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se jaz tebe usmilil?« (Mt 18,33) Brez usmiljenja bo namreč sojen tisti, ki ni skazoval usmiljenja. Usmiljenje slavi zmago nad sodbo. (Jak 2,13)
Od Sodnikove milosti pa pričakujemo, da bo upošteval, da ni bilo v nas vse podlo in da nismo vse svoje življenje od otroških nog naprej, samo zavračali Božjo ljubezen. Saj ni On zaman umrl na križu za nas?« Čim večja je Božja ljubezen, ki nam jo podarja in izkazuje Bog, tem zahtevnejši je odgovor, ki ga Bog terja od človeka. Človek živi v neki čutni lupini, saj znova in znova opravičuje samega sebe. Ko pa se osvobodi te lupine, se njegova samoprevara konča in človek spozna samega sebe. Tako bo ob sodbi razkrito, kakšni smo dejansko bili v življeju. Slika bo lepša, če se za življenja ravnamo po ogledalu, ki nam ga nastavlja Bog, ne ljudje. Če si v tem ogledalu izpopolnjujemo svojo podobo, so vsa človeška »ogledala« popolnoma nepomembna in pomirjeni lahko verjamemo Jezusovim pozivom: Ne bojte se, samo verujte!
Sv. Bazilij je takole razmišljal: »Ob sodbi Odrešenikovo obličje izžareva Božjo svetlobo, ki prežarja srca v njihovi globini.«
Sv. Avguštin pa to dopolnjuje: » Sodba je neka božja moč, ki prikliče v spomin vsakomur vsa njegova dejanja, dobra ali slaba, ki jih je v življenju storil, in to v nepojmljivi naglici. To spoznanje pa obtežuje, ali opravičuje človeka. Ta božja moč je podobna knjigi, v kateri se bere, kar smo živeli. Po tem zapisu je božja sodba neke vrste SAMOOBSODBA, ko spoznamo svojo nezastrto resnico, v luči Božje resnice.
Srečanje z Jezuso, kot ga spoznamo iz evangelija, je srečanje posameznika, ki Jezusa sprejme, ali odkloni. Torej gre pri sodbi za osebno srečanje z Gospodom, ki sodi. Posameznik STOPI pred Boga in Kristusa. »Vsi bomo stopili pred božji sodni stol, vsak izmed nas bo zase dajal odgovor Bogu.«(Rim 14, 10-12) »Vsi se moramo prikazati pred Kristusovinm sodnim stolom, da sleherni sprejme to, kr je v zemeljskem življenjudelal dobro ali slabo« (2Kor 5.10)
Iz tega vidimo, /spoznamo, da bo poslednja sodba za vsakega od nas posebna in oseba.

Ambrož Kodelja

V dneh, ko mineva trideset let (+ 28. septembra 1989), odkar se je Vili Stegu za vedno preselil k sv. Heleni na rodnem Premu, sem se spomnil misli Simone Weil, ki pravi: »Nagrada za to, da smo na Boga mislili z dovolj veliko pozornostjo in ljubeznijo, je v tem, da smo potem prisiljeni izpolniti Njegovo voljo. In obratno, to, česar ne moremo opustiti, če smo mislili na Boga z dovolj veliko pozornostjo in ljubeznijo, je božja volja.« Brez dvoma: k spominom na ljudi, ki so nam zaznamovali čas, se radi vračamo; tako je tudi z menoj.
Bila sva sopotnika, čeprav sva živela daleč narazen. Oba pa sva ljubila literaturo, oba sva se rada pogovarjala o stvareh, ki so nama bile blizu, in oba sva se trudila biti predana Bogu. Zdi se mi, da je čas, ki je minil od njegovega odhoda, ostal nedotaknjen. Svež kot ob njegovem tuzemskem bivanju …
Za Vilijem so ostala njegova dela: članki, pesmi in prevodi. Knjige. V prvi med njimi – Trepet in poslušnost (1985) – so poslovenjene misli Simone Weil. V drugi – Ugašajoče sanje – in tretji – Samotna pot (2004) – so zbrane njegove pesmi. Naj omenim še prevoda v italijanščino: pesniški almanah Quando giacerò sottoterra (1991, A. K.) in Sogni in estinzione (2014), prevod celotnega opusa, za katerega je poskrbel Ivan Tavčar.
Pri Viliju sem vedno občudoval njegov jezik, njegov čut za slovenščino, v pesmih pa mistično religioznost, ki jo je odkrival v svojem času. Stegujevi poeziji čas ni bil naklonjen, marsikomu pa je bila tudi nerazumljiva, saj je preveč povezana z globinami, ki so ga rodile. Takšnih globin se ljudje redko zavedajo, še redkejši pa z njimi vzpostavljajo dialog. Tega se je dobro zavedal. Kljub temu se ni bal bolečine, ki je spremljala njegove pesniške izpovedi. Računal je na tiste redke, ki so bili ob njegovi poeziji sposobni razmišljati. Takšni ob Vilijevi poeziji čutimo olajšanje, celo odrešitev. Njegova poezija je plod nasprotij in paradoksov, takšnih, kakršen je bil tudi sam.
Bil je pokončen, načelen, tudi tedaj, ko je pri sobratih in drugih ljudeh, s katerimi se je srečeval, videl hlastanje in grabežljivost.
Njegove pesmi ostajajo zveste triadi: Vera, upanje in ljubezen.
Izžareva jo. In se hkrati zaveda minljivosti. Ko spremljamo in podoživljamo njegovo pesem, njegov pesniški jezik, zapisano oživljamo in mu podaljšujemo vrednost. Na dnu je beseda ostala / v skalo zakleta / (Speče korenine). Njegova poezija odkriva notranjo moč. Bil je večer / ko smo v razbitih vrčih / iskali kaplje tišine / za prazne duše (Poraz). Preroška je njegova Zaveza: Umrl bom v škrlatnem nalivu večera …, v kateri je napovedal svojo smrt.
Naj končam s tole mislijo iz Simone Weil: »Človek ubeži zakonom tega sveta le za tren. To so trenutki, ko se človek ustavi v sebi … kontemplacija … duševna praznina … In smrt? … Vsako bitje hrepeni po prihodnosti!«
Vsakič, ko se vzpenjam k sv. Heleni nad Premom, kjer čaka vstajenja njegovo telo, me spremlja njegova Balada o koncu. Takole pravi: Izmučena žena / neslišno drsa navzgor / na vrh hriba, / kjer njeni / v grobovih spijo. / Prekriža se / in tiho moli. / Na grob ji / po razoranem licu / biserne solze rosijo.

Praznovanje 500. obletnice kapitlja v Novem mestu mi je ostalo v nepozabnem spominu. Novomeški in ljubljanski stolni ?? Eden izmed prvih proštov novomeškega kolegiatnega kapitlja je bil Jurij Slatkonja (med leti 1500 do 1522; rojen v Ljubljani 21. marca 1456, leta 1513 je postal škof novoustanovljene škofije na Dunaju, //če je bil istočano = 1513-1522 prošt v N. mestu in škof na Dunaju, pa nisem preverjala, a dvomim!//
prošt Jurij Slatkonja, ki je pozneje postal dunajski nadškof, se je zapisal tudi v našo slovensko zgodovino. Leta so se ga posebej spomnili na Dunaju s slovesno mašo, pri kateri sta somaševala dunajski kardinal dr. Franz König in ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. (je prišel iz nebes? Umrl je 2007!!) L. 1993 je organiziral veličastno praznovanje 500. obletnice novomeškega Kolegiatnega kapitlja, … Novom. škofija je bila ustanovljena 2006.
V Novem mestu pa je istočasno potekala slovesnost ob 500-letnici novomeškega kapitlja. V stavbi, kjer je sedaj sedež škofije Novo mesto, je do imenovanja škofije bila proštija in tamkajšnji prošt je bil tudi župnik. Tedaj je bil prošt mons. Jože Lap. Bil je zelo delaven, saj je najprej moral velikansko stavbo izprazniti, da je polpretekli režim vanjo naselil stanovalce.?? Režim ni šele 1977 naseljeval stanovalce!! Torej jih je moral Lap kvečjemu spraviti ven! Vzorno urejena stavba, ki nad mestom daje pečat urejenosti, je bila ob vrnitvi v zelo žalostnem stanju. Prošt je istočasno vzorno uredil tudi proštijski arhiv in kapiteljsko knjižnico. V novomeškem muzeju pa so ob 500. obletnici kapitlja pripravili vzorno razstavo.
Za to priliko so v Novo mesto povabili tudi dunajskega kardinala dr. Franza Königa (tudi iz nebes?? Umrl 13. marca 2004!!). Spremljal ga je njegov tajnik dr. Franz Grabenwöger, s katerim sva imela pisne stike. Po slovesni maši je bil tudi sprejem v kapiteljski knjižnici. S kapucinskim patrom dr. Metodom Benedikom, zgodovinarjem, ki je bil v tistem času profesor zgodovine na Teološki fakulteti, sva se pri tem dogodku stiskala v ozadju in spremljala potek slavja. Knjižnico je predstavil g. prošt in dr. Alojz Šuštar je prevajal v nemščino. Kardinal je povedal nekaj besed. Videlo se je, da je bil izredno srečen, da je lahko bil na tej slovesnosti. Novomeški prošt g. Jože Lap je v govoru omenil, da bi bilo lepo, če bi tudi v Novem mestu imeli vsaj odlitek nagrobne plošče škofa Slatkonje, saj je bil tudi tu, preden je odšel v cesarsko mesto. Kardinal je takoj pristal in obljubil, da se bo potrudil, da bodo dobili Sladkonjev nagrobni odlitek. Kot zanimivost naj povem, kar sem pozneje izvedel od njegovega tajnika, da ko je dunajska nadškofija vprašala za predračun odlitka Slatkonjevega nagrobnika, so jim povedali zelo visoko ceno, in sicer 5000 nemških mark. Kardinal se je ob tem dogodku zamislil pa takoj rekel: “Obljubo bom izpolnil!” In jo je! Danes, če obiščete novomeško stolnico, lahko odlitek Sladkonjevega nagrobnika vidite v tamkajšnji kripti.
Ob tem dogodku pa mi je ostal v spominu zanimiv pripetljaj. Med govorniki v kapiteljski knjižnici je v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti spregovoril pesnik Ciril Zlobec. Po končanem govoru je v imenu SAZU kapiteljski knjižnici poklonil starejšo knjigo. G. prošt se je za to zahvalil, knjigo odložil na mizo in prisotne povabil v sosednji prostor na prigrizek. V tistem trenutku se je k mizi, kjer je bila podarjena knjiga, preril kapucinski pater Metod Benedik, radoveden, kaj so dobili. Ko je vzel v roke podarjeno knjigo, je začudeno vprašal: »Kje ste to knjigo dobili? Ta knjiga je naša, ima oznako kapucinske knjižnice v Krškem! To knjigo ste ukradli! “ Nastala je zelo mučna situacija. Ko je nadškof opazil, da je nastal nek šum, je takoj pospremil kardinala v prostor, kjer je bila zakuska, dr. Zlobec pa je smuknil za njimi, p. Metod Benedik pa je z vso svojo vehemenco dokazoval, kako so vedno kradli in bodo še kradli, da se potem dičijo s tujim perjem …
Mučni dogodek je zaključil g. prošt Lap. Patru je vzel iz rok omenjeno knjigo, jo postavil na knjižno polico in z njemu lastnim gromkim glasom rekel: “Ta knjiga bo odslej tu! Očetje kapucini pa lahki pridete in se pred njo poklonite ali pa prižgete svečo! – Gremo jest!” Vsi, ki smo ta dogodek spremljali, smo se začeli krohotati, kako je prošt ta zapetljaj salomonsko rešil. Ob zakuski se je razvil pogovor, ki ga je nadgrajeval p. Benedik , kaj vse se je pokradlo, pa se še, ne samo iz naših cerkva, tudi iz naših samostanov, kar priča o neki dobi, ki smo jo živeli in je imela svojstveno kulturo.

Ste kdaj razmišljali o tem, kako se danes gleda na normalno družino? Kakor koli boste obrnili ta stavek, boste prišli do spoznanja, da so verne družine kot družine, ki živijo skupaj, lahko bi rekli celo cele družine, postale že marsikje izjema v sedanji družbi. Normalno po večjih mestih pa tudi že marsikje na podeželju je ločitev in ponovna poroka. To so nekakšne patcwork families – zakrpane družine. Po drugi strani pa je postalo skoraj normalno, da se ljudje ne poročajo več. Francozi poznajo celo poroko light, to je lažja poroka. To izbirajo predvsem zato, ker se velika večina boji normalne poroke, ki avtomatično prinese obveznosti in pri marsikom še polomijo. Glavni vzrok je v pomehkuženosti, razvajenosti pa tudi v napačni vzgoji tistih, ki naj bi se poročili.
Velikokrat nas ljudje v ponovno poročenih družinah iznenadijo in presenetijo. Živijo z izrednim čutom za okolje in s Cerkvijo, čeprav so na prvi pogled po tradiciji Cerkve nekje odpisani, imajo zelo dobre stike, še več, so celo v župnijah zelo aktivni, še zlasti pri karitasu, misijonskih akcijah, pa tudi pri takšni in drugačni pomoči. Veliko jih je globoko vernih in ko tako skušajo svoj »zakrpani zakon« uskladiti s Cerkvijo, v tem času veliko molijo in z velikim zaupanjem v Božje usmiljenje se čutijo eno s Cerkvijo! Velikokrat dosti bolj kot marsikdo iz normalne družine.
Prve žrtve ločenih zakoncev so otroci. Normalno je, da ima otrok očeta in mamo, v takšnem stanju pa ima kar naenkrat teto, strica, očetovo prijateljico, maminega prijatelja. Velikokrat jih kličejo kar po imenu in jih seveda tikajo, saj so del skupnosti, v kateri so se zaradi sile teže in razmer znašli … Velikokrat ločeni zakonci podzavestno ali celo zavestno nalagajo breme zakonskega spora, tudi, ali skupne zakonske polomije na otroke, ki ti to tudi krepko občutijo. Otroci ločenih so največkrat nekakšni talci, s tem pa se delajo zločini nad njimi, saj pri vsem tem nimajo nobene krivde!
Kadar se pogovarjamo z ločenimi in ponovno poročenimi, jim je velikokrat treba najprej zastaviti vprašanje: »Kakšen je položaj vaših otrok? Se zavedate, da ste jim z razhodom povzročili trpljenje ali celo krivice?« Pri tistih, ki se čutijo verne, ali so cerkveno obrobni in so razvezani naj bi se jim zastavilo tudi vprašanje: »Ste za ta korak delali pokoro, ste prosili Boga odpuščanja?« Ne govorimo, kdo je kriv, ona ali on. Kriva sta oba, čeprav je krivda lahko pri enem večja, pri drugem manjša. Raziskave kažejo, da velika večina otrok ločenih staršev sanja, da se bo zakon njihovih staršev obnovil. Na tem bi se pri vsakem posameznem primeru morala graditi nadaljna pomoč. Če sta zakonca počenjala neumnosti, naj bi najprej sama nosila za vse to posledice, ne pa drugi, še posebej ne njuni otroci. Vsaka zakonska ločitev je velikansko razdejanje, pa naj se tega zavedamo ali ne, in to ne samo pri možu in ženi, ampak predvsem pri otrocih, vpliv pa ima tudi na okolje, kjer takšni zakonci živijo.
Takoj naj pripomnim, da Cerkev pri ločenih ni brez usmiljenja. Vedno znova poudarja, da tu krivda obstaja in da se partnerja morata truditi, da pride do medsebojnega odpuščanja, čeprav bosta živela narazen in si ustvarila nov dom. Vsi, ki spremljajo ločene, jim morajo vedno znova zastavljati vprašanje: »Ali ste po ločitvi storili vsaj en mali korak, korak naproti partnerju, svoji bivši ženi, ali svojemu bivšemu možu? Nevsiljivo jim lahko tudi povemo, da obstajajo družine, ki kljubujejo vsem krizam in pritiskom, ker so si zavestno obljubili zvestobo in zakon sprejeli kot zakrament! (Sicer pa bi bilo to treba kričati na ves glas in povsod, da bi slišali tudi tisti, ki sedijo naušesih!) V naših sredinah moramo poudarjati, da so osebe, ki ohranjajo zakonsko zvestobo zato, ker zaupajo, včasih tudi upajo proti upanju, da je pomembna zvestoba Boga do nas. Nam ljudem je Bog vedno zvest! Bog je zvestoba in kdor ostaja zvest Bogu, zvestoba v njem raste – Nezvestob in ločitev je prav zato toliko, ker ni pri poročenih vere, ni zvestobe Bogu. O tem bi morali več govoriti, ne pa se gremo na zakonskem pogorišču gasilce in velikokrat podpiramo obstoječe stanje. Dogaja se celo, da takšne primere poveličujemo s takšnimi in drugačnimi euforijami! Vsak, neglede na to, kako je z njegovim zakonom, naj najprej pogleda, kakšen je pred Bogom v svoji vesti, to je na dnu svojega srca, ne pa, kakšen je drug pred njim! Boga ne moremo goljufati. Goljufamo lahko sozakonca, okolje, velikokrat duhovnika – istočasno pa goljufamo tudi samega sebe! Božje usmiljenje deluje samò, če je človek iskren! Dokler človek samo druge obtožuje, toliko časa se ga Božje usmiljenje ne dotakne! – Kruto, pa vendar resnično! Kar velja za vse!

Kadarkoli se zaustavljam v 1. Mojzesovi knjigi, se mi postavlja vprašanje, kakšen odnos naj imamo do družin, ki so nasprotje obliki družine,kot jo je ustvaril Bog, ali kot radi rečemo – normalna družina?
Prebral sem, da je v Italiji kar lepo število istospolnih družin. Neglede kakšen odnos imamo do tega vprašanja, se z njimi srečujemo. Prav tako se srečujemo z “njihovini” otroki, ki jih imajo. To so dejstva in ta dejstva je treba tudi upoštevati. Ali je to naravno, ali ne, ali je to prav, ali ne, ali je to normalno, ali ne – o tem se je in se bo razpravljalo – dejstva so dejstva in otroke iz take oblike družinskega življenja dobivamo tudi v šole, kot tudi k verouku za zakramente.
Prva stvar pri vsem tem je, da imamo do teh ljudi, ko se nam približajo nek človeški odnos. V življenju se z marsičem ne strinjamo, prav tako marsikaj ne odobravamo; pa vendar je. Tako so se na pragu našega vsakdana znašle tudi družine v taki obliki. Zanimivo je, da ne obstajajo neki cerkveni napotki, kako naj duhovnik pristopa, ravna, ali celo kontaktira z osebami, ki živijo v takšnih družinskih skupnostih. Edino kar mu ostane je, da člane teh skupnosti sprejme, je do njih razumevajoč in da jim koliko se da tudi pomaga, bodisi s kakšnim nasvetom, če ga rabijo, kot tudi, ko zaprosijo za zakrament njihovega otroka, se z njimi prijateljsko pogovori.
V okolju, kjer so take oblike družin pogoste, se velikokrat organizira tudi posebna srečanja zanje, še zlasti, če se imajo za verne. Prebral sem celo, da so istospolne družine z njihovimi otroki organizirale romanje v Lurd. Kako je to izgledalo in kako je to potekalo ne vem, vem samo to, da so romali skupaj z duhovnikom. – V kolikor je bilo takšno romanje organizirano iz strani Cerkve, je verjetno za vse to vedel tudi lokalni škof in duhovniku, ki je romanje vodil dal tudi primerni napotek. Vsaj tako se sklepa. S tem, pa ni nikjer rečeno, da takšne oblike družinsekga življenja Cerkev podpira, nasprotno – s tem, ko se tem istosponim družinam približuje v taki obliki, kot so zanje srečanja, romanja in podobno, jim želi duhovno pomagati, da bi njihovi otroci, ki so prikrajšani za normalno starševstvo, kljub vsemu rastli v neke normnalne ljudi, pa tudi kristjane.
Zaustavil sme se tudi ob zapisu, ki je opisoval romanje družin,ki so ločene. Tudi tu je bil zraven duhovnik. V zapisu me je presenetila vest, da so otroci ločencu, ki ni bil z njimi napisali razglednico z romanja in vsi pripisali: “Ati, ali mama – zate sem tu molil!”
Neglede kaj si ob tem mislimo, spoznamo, da je bila gesta duhovnika, ki je organioziral takšno romanje pohvalevredna. Gotovo se je marsikateremu staršu, ko je prejel takšen pisni pozdrav orosilo oko!
Dotaknil sem se samo dveh oblik družin, ki so in so danes dejstvo. V kolikor se s tema dvema oblikama družinskega življenja srečujemo, bodimo do njih strpni in jim pomagajmo v kolikor rabijo našo pomoč.

Ko govorimo o relativnosti in sorazmerni enakovrednosti različnih kulturnih stvaritev in tudi kultur, se v takšnem pojmovanju skriva nevarnost, ki je danes zelo pogosta, ko kulturno življenje, pa tudi samo življenje, izgubi svojo smer in svojo smiselnost. To je vsesplošni relativizem. Tu se zastavlja vprašanje, kako naj se razvija človeški duh? Komu naj služi kultura življenja? Ta in podobna vprašanja privedejo do novih vprašanj: “Čemu življenje? Čemu človek? Kaj je absolutno in tudi brezpogojno?” Takšnih in podobnih vprašanj se izogiba veliko ljudi, med nimi so tudi verni.
Kultura, ki naj bi človeka vodila k resnici, dobremu in lepemu in tako k Bogu, postane igračkanje z nepomenbnim in neresnim. Tako kultura ni več sposobna pokazati na bistvo, na absolutno, na vzvišenost, ker postane kulturno življenje sredstvo manipulacije. Te manipulacije pa so lahko politika; ali pa tudi kakšni kvazi kulturni klani, ko se promovirajo (vgnezdijo) ob lažni kulturi. Tokrat se kultura znajde v vrtincu tekmovanj med skupinami za prestiž, stremuštvom, “plazenju na takšne in drugačne “stolčke, prilizovanja in stremljenju, lov za nagrade in podobnimi častihlepji. Ob tem vse skupaj izpade, kot veliki cirkus, osebe pa, ki se imajo za kulturnike, pastanejo podobni cirkuškim klovnom. S tem se srečujemo velikokrat! Kultura se tako izneveri sama sebi in postane nekulturna.
Vedno je bila kultura odraz nekega odkritja. Podobna je pesmi ki slavi vrednote in če se izrazimo svetopisemsko; hvalnici smiselnosti življenja, saj se v kulturni stvaritvi čuti navdušenje in očarljivost nad življenjsko skrivnostjo, občudovanje in čudenje, nad milostjo kulture bivanja, ker je kultura tudi glasnik – oznanjevalec – nekomu, ali nečemu, kar je globje in višje nad vsemi tuzemskimi vrednotami. Ko pa se kultura odpove takšni resnici, ali vse to ignorira in je angažirana le za korist posameznikov, ali nekemu klanu, ne vidi nebeške stvarnosti in zavrne merila dobrega in slabega, tako, da je lahko vse prav in celo vse res, saj se promovira da ni nič resnično prav, in nič popolnoma res, ko se ne čuti več obvezna z ničemer, ampak ji je glavni cilj njeno ospredje v družbi, nastopih, okolju … Tako izgubi kultura svoj najgloblji pomen in tudi svoje poslanstvo.

Ob vprašanju smisla življenja pa se zopet srečata kultura in vera, saj je vera v Boga istočasno vera v smiselnost življenja. “V začetku je bila Beseda … “ to je smiselna in osebna Beseda! Človekova vera in človekova urejenost nam potrdita naše spoznanje, da je vredno živeti, ker nam je postala naša osebna vera vrednota! Iz zgodovine vemo, da je pri vseh velikih kulturah bila prisotna vera. Čim bolj je vera v kateri koli kulturi bila živo prisotna, toliko višje in močnejša je iz te vere pognalo kulturno življenje.(Koliko resnične verenosti je med našimi kulturniki? Odgovor prepuščam vam!)
Zanimivo je spoznanje, da ko vera povezuje kulturo, istočasno odgovarja tudi na vprašanje: “Zakaj prihaja do tragedij v človekovem življneju?” Kajti: “Življenje se zaiskli šele pod udarcem!” Ob človekovi bolečini padejo “naše” maske, naše igranje pred samim seboj, in se razgali naša prava človekova (osebna) veličina. Trpljenje v vsej svoji grozljivi iznajdljivosti, neusmiljeno razbije vse rešitve našega vprašanja: “Kakšen smisel ima naše življenje?” Bolečina in tožba ne smeta prevladati nad našo vere in tudi ne nad našim upanjem, prav tako ne smeta prizadeti naše ljubezni do bližnejga.
Krščansko pojmovanje Boga ne odpravlja življenjske tragedije, kot tudi jo ne prikriva, s kakšnimi samoprevarami. Človek naj bi vedno hodil v veri in ne v gledanju, saj prav na svojem telesu dopolnjujemo, kar manjka Kristusovim bridkostim. Vedno je in bo kristjan bojeval svoj duhovni boj, saj je razpet med svetom v katerem živi in nebeškim kraljestvom, ki ni od tega svreta. Alii: “Razpeti smo med Kalvarijo (trplenjem) in med velikonočnim jutrom (vstajenjem). Vedno bomo razpeti med svetom, v katerm živimo in nebeškim kraljestvom, ki ni od tega sveta, ali med novim nebom in novo zemljo. To dvoje pa mora biti vodilo tudi pri odktivanju prave kulture, kot tudi pravga smila življenja.

Med kulturo in vero

ledališča nam pripravijo predstave, ki jih imenujemo kabareti. V teh predstavah se gledalci velikokrat srečujejo tudi z verskimi temami. Te so najrazličneje predstavljene, od zabavnih, da se lahko v miru nasmejemo, pa do zelo nerodnih – lahko bi rekel, da je verska tematika obravnavana neprimerno. Tudi naše reakcije so ob teh dogodkih različne. Nekateri se smejeo in zabavajo, drugi pa se čutijo prizadete in jim je nerodno, saj tega, kot je bilo predstavljeno ne odobravajo. Človek, pri svojem obnašanju ne uporablja samo prirojene gibe, zavestno ali nezavestno, ampak se odziva premišljeno in tudi razumsko. Ljudje neprestano iščemo nekaj novega, saj radi kaj izboljšamo, pa tudi posodobimo. Kulturni postajamo s tem, ko hote razvijamo to, kar nam je naravno dano. Naši sadovi v kulturi so posledica človekove duhovnosti. Prav v kulturi se zavedamo naših ustvarjalnih sposobnosti, ob kulturi se razvija naša samozavest, širi naše obzorje, tako odkrijemo nekaj novega in preoblikujemo sami sebe.

Pri odkrivanju kulture pa se srečujemo s tremi temeljnimi duhovnimi vrednotami. Te so: resnica, dobrota, lepota.
Te tri vrednote – resnica, dobrota in lepota – nas vedno privlačujejo, zato postanejo tudi gonilne sile kulturnega in duhovnega napredka, pri vsakem človeku in so obenem kriteriji za ocenjevnje neke kulturne stvaritve.
Že prvi začetki človekove stvaritve – prazgodovinske upodobitve – imajo religiozne motive in so nekatere te poslikave tudi religiozno prepojene. Razvoj kulture je tako stoletja šel skupaj z vernostjo. Ob tem se mi zastavlja vprašanje: “Kako je mogoč, da so se v polpreteklem času mnogi spraševali, če je kulturni človek (kulturnik) lahko tudi veren?” Iz zgodovine vemo, da sta se vera in kultura vedno oplajali, poglabljali, prežemali …
Te tri gonilne sile; resnica, dobrota in lepota niso samo gonilne sile človeškega kulturnega in duhovnega napredka, so tudi merilo pri ocenjevanju kolikšno vrednost ima neka kulturna stvaritev. Gonilna moč človekove duhovnosti je njen kriterij, saj se v kulturi združujeta svoboda in pokorščina. Pokorščina resnici, dobremu in lepemu, je edina sprejemljiva, ker ne nasprotuje človekovemu dostojanstvu. Če pa človekovo svobodo omejimo s temi tremi duhovnimi prvinami – resnico, dobroto lepoto – pomagamo, da se ta razcveti. Tako človekova svoboda ne popači človekove samovolje. V tem smislu postane kultura najbolj človeški način človekove vzgoje za družbeno življenje. Takrat postane kultura modrost, življenjska žlahtnost, plemenitost, ali kultivirano človekovo čutenje. Brez tega ostaja kultura le polkultura, ki pa je lahko zelo nevarna.
Kultura je vedno odpirala človeku neskončna obzorja in postavlja človeka v neskončnost njegovih zmožnosti. S tem pa mu celo odkriva omejenost in nezadostnost, kar človek lahko naredi. Kulturni človek se s kulturo zaveda svoje omejenosti in končnosti, zato ničesar ne precenjuje, kot tega tudi ne časti po božje, ker pred ničemer ne malikuje. To mu pomaga, da ustvarja prostor za zdravi, zreli pogled na Boga, zato tudi kulturne dejavnosti presoja v luči vere in osebnih verskih vrednot.