Ambrož Kodelja, črtice Listje

Ambrož Kodelja. Foto: Jože Potrpin

Zamejski župnik v Doberdobu Ambrož Kodelja je že dolgo s svojimi pronicljivimi zapisi prisoten v medijih.

Nedavno je v samozaložbi izdal knjižico svojih črtic, 26 po številu, z naslovom Listje. Listje kot »drobne« misli in tudi lepota narave, na doberdobskem krasu predvsem kot živobarvni ruj.

In rodi se želja, da bi še enkrat podoživel nekdanje trenutke

»Leta prinesejo čas spominov. In epidemija je prinesla čas samote. Samota in spomini priklicujejo utrinke iz preteklih doživetij. In takrat roka seže po zaprašeni beležnici, ki je morda samo zapis spomina na doživetja, srečanja, prijatelje.

In rodi se želja, da bi še enkrat podoživel nekdanje trenutke, ki so se vtisnili v spomin kot svetlobni prebliski v sivini enoličnih dni in let. In moraš preliti svoj spomin in svojo misel na papir,« beremo v Kodeljevi knjigi črtic.

Sporočilo, v katerem je ohranjen utrip srca in živost duha

Duhovnik Ambrož Kodelja je te spomine poimenoval Listje. List je živi del drevesa življenja. Živi svoj vek in ko odpade, še vedno ohrani pridih življenja. Takšne so spominske zgodbe in anekdote, ki so zbrane v tej knjižici. Nič izjemnega ne pripovedujejo, pač pa slikajo stvarnost duhovnikovega vsakdanjika.

A kot markacije na njegovi duhovniški poti podajajo njen pravi obraz. Njihov čar ni v briljantnem slogu ne v dražljivih zgodbah pač pa v sporočilu, v katerem je ohranjen utrip srca in živost duha, ki dajeta sporočilu zapisov globlji pomen, kot ga daje vsakdanjost.

Ti zapisi odkrivajo duhovni obraz avtorja in osvetljujejo njegovo življenjsko okolje s kritično hudomušnim pogledom človeka, ki živi zasidran v svoje duhovniško poslanstvo sredi bučnega sveta.

V nadaljevanji si preberimo eno od Kodeljevih črtic, kjer se dotika Ukrajine in Rusije.

Doberdob na razglednici, zadaj Triglav.

Srečanje na tržnici

Na trgu sem se zapletel v pogovor z neko branjevko. Ko se posloviva, mi reče: »Jaz sem gospa Italija!« Mislim si svoje in grem dalje. Med potjo pa mi šine na misel: saj res, tudi pri nas imamo vse polno podobnih »političnih« imen: Tito, Benito, Adolf, Cita, da o Francih Jožefih sploh ne govorimo …

Naslednji dan sem se srečal z nekim Ukrajincem, ki je iskal sobo, ker je delal v ladjedelnici. V pogovoru sem spoznal, da fant pri 38 letih sploh ne obvlada ukrajinščine, ampak odlično govori rusko.

Beseda je dala besedo in povedal mi je, da je bil v Ukrajini učni jezik v šoli ruščina in da je bilo do nedavnega nekaj običajnega, da so po končani vajeniški dobi šli za nekaj časa v Rusijo. Tam so delali na ustreznem mestu in tudi opravili mojstrski izpit za kvalifikacijo, zato so tudi vsi njegovi dokumenti v ruščini in je tudi nekaj normalnega, da se s sovrstniki pogovarja v ruščini.

Ko sem ga vprašal, če zna kaj ukrajinsko, mi je lepo odgovoril: »Malo. Moja babica govori dobro, ne zna pa pisati. Med kolegi vedno govorimo samo rusko, tudi domov pišemo samo rusko.« Dodal pa je, da je tudi po mestih veliko ljudi, ki so ohranili ukrajinščino in da se ta vrača tudi v šole.

Doberdob, cerkev sv. Martina. Foto: Jože Potrpin

Po padcu komunizma so nastali novi problemi zaradi jezika

Obiskal me je nekdanji diplomat, ki je pol življenja prebil v Moskvi. Kot gospodarski ataše je prekolovratil celo Sovjetsko zvezo. Menda ni bilo pokrajine, kjer ne bi bil. Seveda je bilo samo po sebi umevno, da je bil na celotnem sovjetskem ozemlju uradni jezik ruščina, zato se je tudi prvotno prebivalstvo sčasoma precej porusilo, po padcu komunizma pa so nastali novi problemi zaradi jezika.

Ukrajina na primer ima nizek življenjski standard, v Rusiji pa je znatno višji. To je razlog, da veliko Ukrajincev podpira Rusijo in zaradi tamkajšnjih boljših življenjskih razmer želi bivati pod Rusi, nekaj pa tudi zaradi velike porusenosti. Nobena skrivnost ni, da se vedno velika večina ljudi odloči za boljši standard, četudi bi se morala čemu odreči, tokrat maternemu jeziku. Na žalost je tako in o tem se malo razmišlja.

Zanimivi so krimski kozaki. Kot pripadniki posebnih konjeniških enot v tej mejni krajini nekdanje carske Rusije so vedno preživeli več časa na konju kot v postelji, zato jih nekateri še vedno imajo za nomade, četudi so ustaljeni.

Doberdob, cerkev sv. Martina, mozaik v oknih: sv. Ciril. Foto: Jože Potrpin

Rusi so jim vedno delali preglavice

Krimski kozaki so v preteklosti imeli zelo bogato okrasje tako na svojih oblekah kot na konjski opravi. V tem okrasju je prevladovalo zlato. Sloveli so po umetnem kovaštvu, lahko bi rekli bolj po zlatarski filigranski obrti.

V Moskvi si lahko ogledate sablje neprecenljive vrednosti, ščite, okrašene z dragimi kamni, ki so jih izdelovali na Krimu v preteklih stoletjih. Da je veliko tega v času Sovjetske zveze romalo v prestolnico, je bilo samo po sebi umevno, ker so tam bili vsi centralni muzeji. Ko so kozake pod Stalinom začeli razseljevati s Krima, se je veliko njihovih dragocenosti porazgubilo.

Kljub vsemu pa so krimski kozaki imeli tudi nekaj sreče. Počasi so se začeli vračati na Krim, seveda tisti, ki niso pomrli ali jih niso pozaprli ali celi likvidirali. Skupini mladih je uspelo prebiti se na zahod. Tam so začeli proučevati svojo zgodovino. Med seboj so zelo povezani, ne samo narodnostno, pač pa tudi sorodstveno.

Rusi pa so jim vedno delali preglavice, ker niso želeli, da bi se krimski kozaki imeli za svojo skupnost in ne del ruskega naroda.

Čas ger naprej …

(Nekaj misli ob našem pisarjenju.)

Čas gre naprej in leto je naokoli … Tako je končal povabilo znanec, češ, da je že čas, da se srečava. Mimogrede sem zavil v mesto in pozvonil v nekem samostanu. Sestra vratarica me prijazno sprejme, seveda z masko, ki sva jo imela oba. Komaj vstopim, že zazvoni telefon in sestra vratarica takoj skoči do njega. Rahlo sem vlekel na uho, kar ni dostojno, pa kljub temu sem poslušal, kako jo je nadrla neka druga sestra, češ, zakaj me je spustila v hišo. Sestra vratrica odloži telefon in se mi opravičuje, da so pač takšni časi, pa da moram takoj ven! Razumel sem in se ji opravičil: »Oprostite sestra, da ste bila kregana in to po moji nerodnosti!« Ona pa: »Vse v večjo slavo im čast Božjo!« in sem odšel!
Pogovor z znacem je bil zelo živahten. Omenil sem mu štrbunk s sestro vratarico in se nato dotaknila tudi vetra, ki je nastal in bo verjetno še kdaj, ko je na Sv.gori bila tista maša, ko je prepval Partizanskim pevski zbor iz Ljubljan in to Vodopivčevo latinsko mašo na čast sv. Lovrencu. Po maši pa so izvedeli še Godčevo Kantato, s partizanskimi borbenimi pesmimi. Ni mi do razpravljanja, kaj je prav in kaj naj bi bilo narobe. Znancu sem povedal, da se strinjam s predpisi, ki urejujejo petje v cerkvi. Resnici na ljubo pa moram povedati, da se ta predpis velikokrat zaobide. Pred leti jer bila prav na Sv. gori izvedena kantata Smaragdna reka, kjer so nastopale baletne plesalke, pa ni bilo toliko hrupa, kot tokrat. Znanec, ki ima kar nekaj glasbene izobrazbe, mi potarna: »V Kopru imajo v stolnici nove orgle. Ali ti veš, koliko orglarskih in orketralnih skradb, se na naših korih izvaja, ki nimajo prav nobene povezave z vero, kaj šele z liturgijo! Pa se izvajajo in se bodo. Če je neka skladeba napisana za orgle, še ni rečeno, da spada v sakralni prostor, za to so dvorane, ki imajo orgle!« Pa še doda: »Ja, poslušaj, oni Francoz iz prejšnejga stoletja, s katerim se radi dičijo tisti, ki igrajo na orglah, je denar, ki ga je dobil za večino izvedenih koncertov uporabil za poravnavo dolga, ki ga je imel pri neki dami, na slabem glasu! Pa njegove skladbe igrajo celo, pri mašah. Vidiš kakšen cirkus je z vsem tem… » Jaz pa: »Vse v večjo slavo in čast Božjo! »
Kmalu pa se je pogovor zasukal. Po tolikih letih mi je zopet prišla v roke knjiga, ki jo je napisal p. Pavle Krajnik Marijina hiša. Spominjam se, da sva z avtorjem celo razpravljala, ali je bil čudež ko je megla zaobjelo Sv. goro, da jo letala niso mogla bombardirati? Zakaj bi tega ne verjeli? Sodbo o tem prepuščam posameznikom. Zakaj to omenjam? Ker se je prav na ta dogodek, ko je bila na Sv. gorti maša 16. oktobra 2021 nekdo obesil in napisal, da so partizani hoteli Sv. goro porušiti, kar je tudi res, pa jo kljub vsemu niso. Ta dogodek je opisan v omenjeni knjigi na str.109 takole: »V zvoniku na Sv. gori so (Nemci!) postavili metalca min in strahovali okolici. Zato je partizansko poveljstvo ukazalo tudi Sv. goro bombardirati iz letal 27. aprila 1945. Sv. goro pa je tisti dan pokrivala megla in letala niso odvrgla bomb, temveč so odletela, ne da bi izpolnila povelje. 29. aprila pa so Nemci zapustili Sv. goro. Vojne je bilo konec ( str 109) Nihče pa ob tej priliki ni napisal tega, kar je prinesl Gorenjski Glas – Kranj 28. novembra 1980. na str 9. in je p. Pavle Krajnik tudi povzel. Takole piše: »… Grgarski župnik Alojzij Filipič je zvedel, da so partizani zaprli vse svetogorske franščiškane in je v torek 21. septembra 1943 , zvečer z nekaj ljudmim prišel na Sv. goro ter odnesel Marijino sliko in sv. Rešnje Telo iz cerkve … Župnik pa je obvestil partizansko poveljstvo v Ajdovščini, da je svetogosrka podoba v nevarsnosti. Poveljnik Franc Leskošek-Luka je takoj določil Lojzeta Zupančiča – Zmaga iz enote Varnostno obveščevalne službe, da se je skupaj z nekim drugim partizanom z avtom odpljali proti Sv. gori po Marijino sliko. S tema dvema sta se peljala tudi frančiškan p. Pavlin Bassetti in p. Sofronij Kozlevčar. Svetogorsko sliko so dobili v Grgarju in Zmago s svojima tovarišema jo je odpeljal. Frančiškna pa sta šla na Sv. goro. V Predmeji je Zmago telefoniral v Ajdovščino: »Lepa Gospa je že tukaj in čez pol ure bo v Ajdovščini.« Ajdovski zvonovi so zapeli, ljudje so se začeli zbirat. Slovesno so sprejeli Marijino sliko in med množico jo nesli v cerkev. Postavili so jo visoko na oltar in okrasili z rožami in lučkami…«(Str. 107) Ta dogodek je še vedno živ v vipavski dolini.
Tu sta opisana dva dogodka, ki se nanašata na Sv. goro in partizane. Ni moj namen, da o tem tako ali drugače komentiram, rad bi le povdaril: »Zakaj ob tem dogodku na Sv. gori, ki je imel tudi kakšno napako, se išče samo slabo?« Mislite, da se tokrat no Sv. gori ni molilo? Na voljo sta bila spovednika, menite, da tokrat ni nihče zavil v spovednico? Kljuib vsemu, Sv. gora je in ostaja romarski kraj. Pred davnimi leti, mi je neki strejši partizan zastvail malo čudno vprašanje: »Ali vi molite samo v cerkvi?« »Ne, sem rekel, tudi drugje!« On pa: »Jaz molim tudi, ko poslušam partizanske koračnice, ki jih igra naša godba zjutraj na prvi maj, tedaj sem pri oknu in imam sklenjene roke… Vidite gospod, tudi to je moja molitev!«

PRIPIS:

V Solkanu v ulici Milojke Štrukelj je živel g. MIRKO MUROVEC – rekli smo mu Banjškar. Ob neki priliki, ko je na TV programu bila odajaja o Sv gori in je nekdo rekel, da so partizani hoteli bombardirat Sv. goro je dejal: »To ni res! Partizani, pri katerih sem tudi sam sodeloval, smo napadali na Sv. gori vojaško postojanko in ne cerkev, saj smo bili skoraj vsi verni !Če je cerkev zadela kakšna krtogla, je bilo to slučajno, ali se je odbila, ali pa je bila napačno usmirjena.« Na Sv. gori sta bili dve vojaški postojanki. Prva je bila v sedanjem gostišču (restavraciji). Še veliko let po vojni so bila v tej stavbi okna zazidana in spremnjena v strelske line, še zlasti tista, ki so gledala proti Vodicam. Okna so odzidali šele, ko je Avtopromet Gorica, ko je tam začel urejevat restavracijo. Isto je bilo z romarskim domom.Tudi ta je imel vsa okna zazidana v strelske line in to tista ki gledajo proti Grgarju ali proti Ravnici, spodnja okna proti Soči niso bila zazidana. Partizani so napadali ti dve stavbi in ne cerkve! Toliko v pojasnilo!

Zvonijo zvonovi domači ….

(Zvonjenje je pesem v primerjavi
s hrupom prometa in strojev!)

Zadnje čase se zopet veliko piše o problemu zvonjenja, pa ne samo v Dolini pri Trstu, ampak tudi še kje drugje. Ker sem se sam srečal s podobno nevšečnostjo, bi se vseeno rad obregnil ob dogodek v Dolini pri Trstu.
Najprej: kdaj zvonjenje moti in koga sploh moti? Če se zvonovi ne oglasijo redno ob običajnem času, navadno dobi duhovnik kup telefonskih klicev, zakaj ni zvonilo. To se dogaja, ko so v zvoniku kakšna dela. So pa tudi dogodki, ko zvon zvoni več, kot je v navadi. Tudi ob takšnih dogodkih so zopet vprašanja: »Zakaj toliko zvoni?« Tu je običajno odgovor: »Ker se opravlja delo pri mehanizmu za zvonjenje.« Če naj serviser preizkusi, ali je delo dobro opravljeno, ali zvonovi pravilno zvonijo, so ustrezno uglašeni itd., pač mora sprožiti zvonjenje. Tako imamo pred seboj dvoje dogajanj: zakaj ne zvoni in zakaj več (preveč?) zvoni. V obeh primerih so običajno tisti, ki so se zanimali, s pojasnilom bili tudi zadovoljni.
Običajno se več zvoni za pogrebe. Dolžina zvonjenja je odvisna od krajevnih navad. Ponekod zvonijo več, drugod manj, so pa tudi cerkveni pogrebi, pri katerih se ne zvoni.
Danes imamo v glavnem avtomatsko urejeno zvonjenje, ki običajno traja 2 minuti. Mislim, da to ni nobeno pretiravanje. Zvonjenje ima tudi svoj urnik: zjutraj, opoldne in zvečer. Običajno so problemi zaradi jutranjega zvonjenja. Danes je zakonsko urejeno, da se zvoni ob sedmih. So pa tudi vasi, kjer zvonijo ob šestih ali celo prej, ko se začne svitati. To so dogovori med prebivalci, ki obstajajo kot nekakšna vaška tradicija. Prav tako večerno zvonjenje naznanja začetek mraka. Opoldansko običajno ni moteče, ker je drugega hrupa veliko v zraku in se zvoki pomešajo ali pa ljudi ni doma.
Zvonjenje postaja moteče v glavnem tedaj, ko se v vas kdo priseli, ki mu zvonjenje ni domače. Ti naši priseljenci tako na žalost velikokrat prinesejo v naše vasi razdor, katerega vzrok pa ni samo zvonjenje. Naj naštejem samo nekaj primerov. Po naših vaseh imamo pse, ki se običajno svobodno gibljejo po dvorišču, ki je zaprto. Zlasti ponoči se hišam približuje divjad, lahko pa mimo zaide ta ali oni, in tedaj psi lajajo. To je navadno za vaščane normalno, za prišleke pa ne in jih moti. Tako se problem lajanja na žalost velikokrat konča celo na sodišču. Še bolj zanimivo je petelinje petje. Petelini pojejo, ko se svita, to je poleti nekako okrog štirih zjutraj. Tudi tak primer je že končal na sodišču, to pa je gospodarju, ki je bil lastnik ob štirih zjutraj pojočega petelina, izdalo odlok, da ga mora »utišati«, kar po zdravi kmečki pameti pomeni ubiti!
Pri meni sta se oglasila zakonca, ki sta kupila stanovanje s pogledom na zvonik, češ, tako lep pogled imava iz stanovanja … A prišla sta se pritožit, zakaj zvoni. Ne kdaj, koliko časa, ampak zakaj(!) zvoni. Ko sem vprašal, katere veroizpovedi sta, sta oba hkrati rekla: »Katoliške, saj sva cerkveno poročena!« Ostrmel sem. Kaj naj rečem, če sta verna, pa ne vesta, zakaj zvoni vsaj trikrat na dan? Tukaj ni šlo za urnik, ampak zakaj sploh zvoni!
Zadnje čase smo priča raznih peticij, ki jih nekateri organizirajo proti urniku zvonjenja ali celo proti zvonjenju, češ da onesnažuje(!) okolje … Če podrobneje pogledamo te peticije, vidimo, da se podpisujejo v glavnem tujci, domačinov ni veliko. Med podpisniki se dobijo tudi takšni, ki živijo v okolju, koder se zvonjenje sploh ne sliši! Prav zanimivo!
Problem zase je tudi bitje stolpne ure. Stari avstroogrski način, ki smo ga poznali in ponekod še živi, da ura bije dvakrat – polno uro in pol, lahko pa tudi četrt, pol in tri četrt poleg polne ure, je že marsikje ukinjen. Srečali ga boste še redno po Avstriji, na Madžarskem in tudi na Bavarskem.
Pa še razmislek: zakaj je problem zvonjenje? Zakaj koga moti? Poleg odgovorov, da se pač ne more spati, počivati, da otroke zbudi …, obstaja še neki drug razlog, ki ga radi obidemo. To je tihi odpor do vsega, kar je versko, in zvonjenje seveda tudi spada sem. Tisti, ki menite, da pretiravam, se motite. – V sedanjem času je močan odpor do vsega, kar zadeva vero in Cerkev. Ta odpor se vedno bolj zapaža tudi pri navideznih vernikih, zato ni taka težava v nekem kraju dobiti nekaj podpisov proti zvonjenju, proti procesiji … Edino, v kar se še niso ti naši »dobrotniki« začeli zaganjati, so pogrebi. Velika večina nas še vedno živi v nekem času, ki ga ni več. Ni ga odpihil covid, ampak družba, ki postaja vse bolj razkristjanjena, protiverska. Tako spoznamo, da ob vseh teh naših kvaziproblemih glede zvonjenja ni vprašanje samo zvonjenje kot tako, kot se na veliko piše, ampak odpor do Cerkve in s tem tudi do vere nasploh.
Ob koncu naj navedem še en primer. V polpreteklem času so v Tolminu zapazili, da ko zvoni, je televizijski program moten. Duhovnik je poklical TV tehnike in ugotovili so, da se tega ne da odpraviti. Šlo je za dobre tri minute. Uradni »prijatelji Cerkve« so nahujskali nekega moža, ki je bil napol slep, da je hodil od trgovine do trgovine in od lokala do lokala in povsod postavljal isto vprašanje: »Tudi pri vas ne vidite televizije, ko zvoni?« Tako je prišel tudi do brivca. Ko ga možak vpraša, mu brivec odgovori: »Ti, sliš, ko zvoni, mi molimo, ne gledamo televizije!« Tedaj se je možacelj zbrihtal, da so ga »pofarbani Tminci« nafarbali in jo je tiho pocvirnal domov!
Ob rob naj dodam še košček polemike, ko je leta 2009 vršalo po Ljubljani zaradi zvonjenja. Med drugim je bila zahteva, da utihnejo šišenski zvonovi. Domačini so se temu odločno uprli in zvonovi zvonijo še danes. Takle je bil pa eden od odgovorov domačina:
»Cerkve so stale tam že precej predno ste se vi blagovolili preseliti v njihovo bližino. Kdo vas je pa prosil, da greste tja? Obstaja cel kup lokacij bolj stran. Kolikor vem, je vedno prišlek tisti, ki se prilagaja. A Celovško cesto boste tudi zaprli, da ne bo ponoči hrupa? Pa železniški promet prepovedali? Pa letala? Malo ste občutljivi, ker je to ravno cerkev, se mi zdi! Mene ne moti, pa sem 100 m od turna, v isti višini in je zelo glasno. Pa spim brez posebnih težav.«