Feeds:
Objave
Komentarji

Ko listje šelesti …

image001(1)

Ob enkratni barvitosti jeseni, so me mimogrede zapeljale misli na to ali ono pokopališče. Na kupu knjig, ki so se mi nagrmadile na mizi je bila tudi knjiga Cirila Kosmača, v kateri je njegova prelepa novela Tantadru. Pisateljevemu nečaku Bogdanu sem hvaležen, da je na pokopališču  popravil napis na družinskem grobu v  Ročah in pripisal poleg imena Ciril  še  slovenski pisatelj.  Malo kod ve, da je Ciril Kosmač želel biti pokopan poleg mame, ki jo je izredno spoštoval. Malo kdaj je o njej pripovedoval, če pa je, so se mu vedno utrnile solze, ker je rad povdarjal njeno trdo, garaško bajtarsko-kmečko življenje.Veter je že otresel iglice s tamkajšnjih macesnov, mene pa je ta mračni jesneski večer ponovno privlekel spomin na  znanega berača – Tantadruja. Zakaj? Mogoče zato, ker me je zopet nagovoril  pisateljev bogati jezik, ki sem ga ta večer ponovno odkril. Ta vaški posebnež, ki ni bil samo vaški, ampak kar Graparski in Cerkljanski, je v slovensko literarturo s kosmačevim prepletanjem besedi in pojmov enkratno izkristaliziral beračevo željo po smrti. Ta želja tli v beračevem fantazijskem svetu, ki ga tudi berač premore. Beračeva izpoved zna biti včasih znatno izpovedno močnejša od filozofov.  Berač s svojo fantazijo je zmožen prikazati večno srečo, ki se razteza onkrat njegovega miselenega sveta, z vsem mogočim vsakodnevnim tostranski podcenjevanji, ki jih  samo on, kot  berač doživlja.

Beraču ne pride na misel samomor,  zato pa je pisatelj na prefinjen način jezikovno prikazal načine umiranja, ob vseh mogočih prispodobah; zadušitev, utopitev, pobiti se … Prav tu je prišla do izraza plemenita  živost Kosmečevega jezika, ob nakazovanju vseh teh oblik  poslednjega dejanja,  ki ga človek zmore, v svoji slabosti …

Kosmaču je tokrat uspelo tudi ob človekovem odhajanju prikazati tudi veliko spoštovanje do živali. Ko človek umrje ostanejo  čebelice, ki s preletavanjem od cveta na cvet nadaljujejo človekovo dramo, ob odmiranju narave z letnimi časi …

Mimogrede se mi je utrnila misel, ki jo velikokrat slišimo, da nam je ljudem marsikaj dosegljivo. Drži!  Res je!  Vendar še zdaleč ne vse, kajti vsak od nas je nažalost bitje, ki je omejeno in končno, kot smrt pri beraču Tantadruju. Tu pa se mimogrede znajdemo ob naši nepopolnost, ki jo zapažamo zlasti v krizi vrednot!

Advertisements

crisi-kIgD-U430101148615406XaC-512x384@Corriere-Web-Sezioni

Vsi vemo, da velik odstotek mladine po birmi ne prihaja več k maši, še več jih niti ne zanima za Cerkev, kaj šele za zakramente.  Vzrokov je gotovo več, eden pa je gotovo pomemben in tega bi se rad dotaknil.

Pri kemijskih vajah smo svojčas veliko uporabljali lakmusov papir. S svojo obarvanostjo nam je povedal določene ugotovitve in bili smo z delom zadovoljni. Nekaj podobnega je danes z našo mladino. V njihovem vsakdanjem življenju je veliko odtenkov, ki jih odpeljejo na to ali ono pot.  Spomnimo se, da niso samo v socialitičnem svetu v Evropi, ampak tudi v tedanji kapitalistični Evropi pred nekaj desetletji mladi z lahko vstopali v praktični ateizem, ki smo mu rekli komunizem. Danes tega skoraj ne zaznavamo, ali se to dogaja v zelo malem številu.V našem vsakdanu se dogajajo veliki skupni premiki. Predvsem je tu kulturni in duhovni preobrat, ki še sploh ni dobil poimenovanja. Običajno so to poimenovali sekularizacija. Nekateri teologi to poimujejo “krizo Boga”. O tem večina staršev, ki ima najstnike, kot tudi marsikateri duhovnik sploh ne razmišlja. Je pa važno razumeti, kaj je to!

Kje je vidna kriza Boga?

  1. Da se človek noče, ali da sploh ni zmožen se pogovarjati z Bogom.
  2. Da je družba, okolje, pa tudi človekovo življenje prvič v zgodovini Zahoda zorganizirano mimo Boga – Bog tej družbi ni več potreben.
  3. Da se je Bog neiskrenemu iskalcu, krivičnežu … kar sodobni zahodni človek pogosto je, – pred takšnim človekom odmaknil. – Sicer ali takšen človek lahko še išče Boga?

Ta kulturni, pa tudi duhovni preobrat pri mladini so poimenovali “kriza Boga”. Mladina ne odhaja po birmi proč od Cerkve, ker jo Cerkev ne zanima, ampak zato, ker je kriza Boga prisotna v njenem okolju. Rekli bi: “Kriza Boga je danes v zraku!” Ta piš o “krizi Boga” ne pripihlja na našo mladino po birmi, ampak je prisoten že davno prej. To je “zrak”, ki ga dihamo od mladih nog. Našo kulturo, naše družinsko življenje, našo moralo, naše običaje in naše politično delovanje tvori Bog!

Zanimivo je to “krizo Boga” primerjati pri pripravi na birmo! Če se “krizi Boga” ne upiramo že od mladih nog, to je z osebno, družinsko, pa tudi skupno molitvijo, kot tudi z osebnim sodelovanjme pri bogoslužju, postane odnos do  zakramentov, tokrat birme pač tak, kot so ga doživljali pred birmo.

Za marsikaterega birmanca je že pred birmo Bog bolj malik, kot pa “živi Bog”. Ali Bog jim je bil prazna beseda in ne spoznanje večne Resnice.

Vprašanje: “Čemu sploh naj imamo še birmo, če pa mladim Bog nič ne pomeni? “ Najprej se moramo zavedati, kar je dejstvo, da danes marsikomu  Bog nič ne pomeni. Če bi jim, bi jih videli vsaj v cerkvi pod korom in to neprisiljeno. Ker pa jih niti tam ni, smo lahko gotovi, da jim Bog dejansko nič ne pomeni, četudi so vključeni v tej ali oni katoliški organizaciji!

Spoznaje: “Bog velikokrat mladim nič ne pomeni, to je dejanska kriza Boga!” Bog je postal tujec v naših domovih. Postaja pa tujec marsikomu, ki pride v cerkev, kot  tudi v cerkvi sami, če je tam neko občestvo, ki je mrzlo, apatično, skregano, polno egoizma – tudi če je to v  cerkvi – je tam Bog vsem, ki so tam prisotnim –  tujec!

Sam sem mladim hvaležen ob tem spoznanju, da so mi odkrili krizo Boga. Bog ne more biti tujec v naši družini, kot tudi ne v naših cerkvah. Čeprav dejansko velikokrat je! OB vsem tem dogajanju so nam prav mladi odkrili, da je kriza Boga prišla v same pore človekovega bivanja, kot istočasno tudi v Cerkev samo.

Irena Sendler

NE POZABIMO JE NIKOLI
Nagrade ne gredo vedno tistim, ki jih zaslužijo .

Irena Sendler
(15. 2. 1910 – 12. 5. 2008)
Umrla je v 99. letu starosti maja 2008.

Irena - slika

V 2. svetovni vojni je zaprosila, da jo pošljejo v Varšavski geto
kot mojstra vodoinštalaterja.
Za to je imela izjemen razlog. Vedela je za nacistične načrte za iztrebljanje Židov, sama je bila Nemka. Otroke je skrivala v škatlo z orodjem, ki je bila nameščena v zadnjem delu avta  in v vrečo  (za večje otroke).
V zadnjem delu avta je imela psa, ki je bil dresiran, da je začel lajati, če so nemški vojaki ob vhodu in izhodu iz geta hoteli pregledati avto.
Vojake je pes s svojim glasnim laježem zelo oviral,  predvsem, pa bi  prikril morebitne otroške glasove . Na ta način je rešila 2500 otrok.

Ko so jo zaprli, so ji nacisti  polomili roke in noge in jo strahovito mučili.
Irena je shranila seznam otrok, ki jih je rešila iz varšavskega geta in ga v steklenici zakopala za drevo ob robu vrta svoje hiše.

Po vojni je poskusila najti starše rešenih otrok, da bi jih ponovno umestila v družino, vendar jih  je večina končala življenje v plinski celici .

Otroke so namestili v mnoge nadomestne družine ali so jih dali v posvojitev.

Bila je predlagana za Nobelovo nagrado, vendar jo je takrat prejel Al Gore za njegov film o globalnem segrevanju planeta.
V spomin na to junakinjo desetletja kasneje na najbolj skromen možen način sodelujemo ob obletnici njene smrti s pošiljanjem tega sporočila.

Upam, da boste to naredili tudi vi.
V upanju, da bo to sporočilo prebralo več kot 40 milijonov ljudi po vsem svetu, se nam pridružite s pošiljanjem te resnične zgodbe po svetu s posredovanjem  svojim prijateljem.   Hvala.

Pri Slovenski matici je leta 1963 izšla Kocbekova pesniška zbirka Groza. Kot je bilo pričakovati, v tistem času ni imela nekega večjega odziva. Bila pa je toplo sprejeta med veliko večino slovenskih bralcev, kar je pokazalo to, da je bila kmalu razprodana. Za lažje razumevanje vam jo prepišem:

V ljubljanskem bogoslovju je v tistem času to pesem nekdo pretipkal in obesil na stenčas, kamor smo občasno obešali kakšen literarni umotvor, ki je nastal v hiši ali pa je bil prevod. Kocbekova pesem je pri prebivalcih te hiše povzročila kar majhno nevihto. Duhovni vodja ali spiritual je ni takoj razumel, tudi sam je baje pisal pesmi in se je obnjo spotaknil, češ kaj to obešate. Hišna avtoriteta, ki smo mu rekli “ata”, ki je s Kocbekom tudi občasno prijateljeval, se je na njemu lasten način muzal, češ, boste že sami pogruntali, kaj je pesnik hotel z njo povedati. Da pa je bila mera polna, sem jo pri uri filozofije podtaknil na kateder prof. dr. Janezu Janžekoviču. Njegova predavanja so bila zelo suhoparna, a izredno temeljita. Mož je pesem prebral, jo vtaknil v žep in nadaljeval s predavanjem, kot da ni bilo nič. Mi smo si mislili svoje in na vse skupaj že pozabili, ko je čez kakšna dva meseca sredi ure filozofije predavanje prekinil in iz žepa potegnil tisti listek. Zapazil sem, da je bilo ob besedilu vse popisano z njegovimi pripombami. In je začel: “Tu ste mi podtaknili Kocbekovo pesem Molitev. Veste, Kocbek veliko piše v Novo pot, pa pod psevdonimom, drugače ne bi bilo objavljeno, pa tega ne govorite na veliko.” Naštel je na pamet kar nekaj naslovov in celo citiral številke revije, potem pa pripomnil: “Dobro bi bilo, če bi to temeljito prebrali, ker pri sholastiki tega ne obravnavamo, ni pa na svetu samo sholastika, ampak so tudi novodobni filozofi pa tudi teologi, o katerih vemo bolj malo, so pa.” – Razumljivo, saj smo živeli v kulturni osami in inozemskih knjig in revij tako in tako nismo smeli dobivati. Potem pa se je lotil razlage pesmi: “Ta Kocbekova pesem je lahko za nihilista potrditev njegove nevere, za iskalca vere korak do vere, za vernega pa, če jo pravilno dojame, resnična molitev. Ne vem, kam spadate vi. Nihilist bo rekel: “Nič ni trdno.” Iskalec se bo spotaknil ob trud, ki je potreben, da do česa prideš, tudi do vere, vernik, če je površen, jo bo seveda lahko odklonil, češ, preveč je vse skupaj zavozlano … V resnici pa je v tej pesmi zaobsežena pesnikova osebna vera in vera Svetega pisma. Ko študirate Sveto pismo, ga berete, če pa ga meditativno prebirate, pa molite. Vidite, tu je razlika ob istem tekstu z dvema različnima pristopoma. To morate vedeti in tudi tako delati! Nekaj takega, seveda v pesniški obliki, ima tudi ta pesem in vam jo priporočam, da jo še prebirate.” Potem je vtaknil listič nazaj v žep in nadaljeval. (Verjetno je zapazil, da je predramil pol predavalnice!)

*  *  *

Človek je velikokrat razpet med dvomom v Boga in upanjem. Podoben je svetopisemskemu Jobu, ko pravi: “Vem, da moj Rešitelj živi … Vem, komu sem veroval.”Kristjan sedanjega časa ima Jobovo vero, ker živi stisko časa in bivanja. To je njegova osebna vera. Ali kot pravi filozofinja Simone Weil: “Je življenja iščoča pot iz dvoma v trdnost vere, je eno samo pričakovanje Boga.” Jobova vera je razpeta med dvomom in upanjem.” Božja beseda je končno slišana v duši iščočega. Iz tega se poraja spočetje novega življenja duše, onkraj smrti.

Pesnik je v pesmi Molitev izkusil to, kar mistik izkuša, ko glas Božji ne kliče v hišo biti, ampak v Bit samo, ker se ta glas glasi: “Jaz sem, ki sem!”

D:DCIM100MEDIAIMG_9589.JPG

V nedeljo, 24. septembra 2017, je dr. Gorazd Bajc v Primorskem dnevniku pisal oo knjigi Igorja Omerze “KARLA – UDBA O DRAGI”. Na predstavitvi knjige, ki je bila “Pod lipami” v Gorici je eden od poslušalcev vprašal avtorja knjige: “Kakšen namen imate, ko to raziskujete?” Med drugimi pojasnili je bilo tudi to, da je pač v pokoju in ima nekaj več časa, pa se s tem ukvarja.
Udba je imela svoje lovke nekako tako, kot so jih imele ali jih še imajo vse obveščevalne službe po svetu. (Odprto vprašanje ostaja, kdo pa ima danes podobno ali enako vlogo, kot jo je imela Udba?) Vsi vemo, da obveščevalne službe so in bodo, vprašanje pa je, komu danes služijo…)
V navedenem članku g. Bajca piše, da je omenjanje imen in priimkov sodelavcev Udbe danes med najbolj kočljivimi in tudi občutljivimi vprašanji. G. Bajcu dam prav, ko piše, da bi bilo treba določene sodelavce Udbe tudi analizirati. Takole pravi: “So bili vsi omenjeni res sodelavci? Na podlagi česa so posamezniki pristali na tako »umayano« igro? Je bil denar edina motivacija? So se vsi “sodelavci” zavedali, kakšno igro igrajo? So vsi pri tem oškodovali posameznike ali skupine ali so morali igrati neko večjo igro, ki jim je bila bolj ali manj vsiljena?…”
Zakaj je nekdo pristal na sodelovanje z Udbo, je več odgovorov. Lahko je imel kako osebno korist – takih ni bilo malo! Ali je naredil kak večji prekršek, lahko tudi podtaknjenih, bil prisiljen,  da ni bil kaznovan ali da bi se to ne razvedelo, je na sodelovanje pristal. Ne smemo pozabiti na vse tiste, ki so trgovali preko meje. Vsaj o nekaterih bi se lahko napisal cel roman. Bili pa so tudi zelo preprosti, naivni, dobronamerni posamezniki, ki so določenim tovarišem in tovarišicam mimogrede izblebetali marsikaj, kar je njim služilo za nadaljnje poročanje. O teh zadnjih bi lahko pripomnil, da ko so se zavedeli, kaj počenjajo, so nekateri celo zboleli … Tudi o takih je dovolj snovi za nov roman. Pri kakšnem duhovniku je sodelovanje bilo ujeto z n jegovim delovanjem. Da je lahko delal, recimo z mladino, je pač moral kdaj tudi kaj poročati …  Kaj? Kako? Iskreno, zvito, pavšalno …? Odvisno od posameznika. Ne bi se dotikal tiste kategorije sodelavcev Udbe, ki so dobili na račun sodelovanja službe, tudi pokojnino ali celo borčevsko pokojnino, čeprav so njihovi svojci umrli celo pred vojno in niso imeli z NOB-jem nobene povezave in je penzijo prejemal na račun špionaže …  Paleta teh sodelavcev, tudi iz našega ljubega zamejstva, je bila zelo široka. Spomnite se samo vseh tistih, ki so imeli zastonj zdravljenje (počitnice!) v slovenskih toplicah ali slovenskih gorskih zdraviliščih. O vsem tem ni treba razpravljati … Ko odkriješ soseda, sodelavca, sorodnika ali prijatelja v nekem udbovskem seznamu, se pač zamisliš. Če je to preprosta naivna oseba, veš, da je to delala iz naivnosti, če pa uvidiš, da je to nekdo počenjal iz koristoljubja, potem pa se zamisliš, kot se jaz velikokrat zamislim nad nekaterimi našimi takšnimi in drugačnimi kameleonskimi tipi, ki so v času komunizma komunistom lizali pete, danes pa nastopajo zelo arogantno in vehementno pa celo udrihajo po tistem času ali pa “znanstveno” poročajo o tisti dobi … Popolnoma verodostojno pa je, da so v teh udbovskih seznamiuh tudi ljudje, ki sploh niso bili špiclji, ampak jih je Udba zasliševala in hotela pridobit, pa so se znašli na njenem seznamu. Teh res ni veliko, so pa.
Ne smemo pozabiti: Obveščevalne službe so bile in bodo obstajale še naprej! Prav tako ne smemo pozabiti, da si te službe posredujejo informacije. “Ti meni to, jaz tebi to!” To je bilo in bo. Čez petdeset let, ko bodo določeni arhivi odprti, bodo naši zanamci lahko o sedanjem času na to temo izvedeli marsikaj, predvsem pa vse tisto, kar nihče med nami danes sploh ne misli.

Prepoznavamo se

IMG_6280 A

Pred časom je bil v nekem časopisu štrbunk med avtorjem manj pomembnega članka in nekom, ki se je v članku prepoznal. Takšni primeri niso redki, bolj pogosto pa se dogaja, da pisci kakršnega koli članka, v katerem se je nekdo prepoznal, velikokrat sploh ne mislijo na to osebo, so pa prav zaradi nje toliko bolj brani …

—————————————————————

Bil je lep septembrski dan. Spotoma sem se ustavil pred enim od gorenjskih župnišč. Pred stavbo je mrgolelo otrok, med njimi pa tudi tri gospe, ki so jih nadzirale. Prepričan sem bil, da je to oratorij ali pa dopoldanski verouk. Kaj pa naj bo drugega v župnišču, si mislim. Lepo pozdravim, dobim prijazen odzdrav, kar v zboru, in povprašam, če je g. župnik doma. Zopet odgovor v zboru: “Je v pisarni!” Zahvalim se in potrkam na pisarniška vrata. Oglasi se znani bas in ko vstopim, se z velikim veseljem objameva, saj se nisva videla že nekaj let. Beseda da besedo in vprašam: “Kako, da imate verouk dopoldan? Je pri vas šolski pouk popoldan?” “Ne,” odgovori, “šolo popravljajo in so me prosili, če bi pouk lahko bil v župnišču, pa sem privolil. Redno počisti čistilka, pozimi bodo plačali kurjavo in zastonj dobim še malico, da mi ni treba kuhati kosila.” “Ti pa si se znašel!” Jaz bi se ne, pomodrujem sam zase. Med pogovorom pa mi pove: “Veš, kakšen pogoj je bil, da je šolski pouk v župnišču?” “Ne vem!” “Odstraniti je bilo treba s sten verska znamenja.” “Ja, plačali pa le bodo in vsaj nekaj bo župnija dobila!” “Da, da,” nadaljuje. “Veš, kaj so za kristjana verska znamenja?” “Vem, z njimi se prepoznavamo in tu smo se za Judežev denar prodali … Pa se čudimo, če pri nas velikokrat z vero opletajo kot z metlo …”

 

Na Ljubelju tik pred predorom je bila svoj čas »Oaza miru«. Tamkajšnji propadajoči hotel so preuredli v prijetno duhovno središče, kjer so se vrstile duhovne vaje in najrazličnejša srečanja. Vse je lepo potekalo, dokler ni umrl g. Vlado Pečnik, ki je to vlekel dalje. Danes stavba žalostno propada. Tam so bila tudi prenočišč in osebam so lahko ponudili tudi hrano. Nekega večera se pred stavbo ustavi auvtobus s potniki. V recepcijo vstopi mlajši moški in se dogovarja za prenočišče. Med pogovorom zapazi na steni križ in vpraša: »Je tisti tam, tudi po sobah?« in pokažena križ. Recptor pove da je, saj je to cerkvena struktura. Gospod se prijazno poslovi in reče: »Mi tu ne moremo prenočiti!« In odide.Bil je namreč muslim z muslimanskimi potniki.

————————————————————————-

V soboto, 19. avgusta 2017, je Primorski dnevnik prinesel komentar z naslovom: “Nič hudega, če je žaljiv, samo da je proti splavu.” Gre za izjavo dr. Boštjana M. Zupančiča, ko se je Simone Veil zavzela za splav in je o tem v svojem govoru povedal jasno stališče na Brezjah na veliki šmaren tudi ljubljanski nadškof. Avtorica omenjenega članka, ki je pisan v stilu polpreteklega časa, ribari med mlakužo in trsjem, kot da ne bi vedela, kakšno je stališče Cerkve do tega problema. Tudi iz tega primera se prepoznavamo, saj se na ta članek ni spotaknil nihče, ki bere ta list, pa je med njimi tudi kakšen veren …

—————————————————————-

S sestro Mario Adelgundis, notredamko, akademsko slikarko, sem se srečal večkrat. Razstava njenih del je prav v tem času v Gorici. Prisrčno sem se nasmejal, ko je nekoč prišla na obisk v neko hišo v Biljah. Pozdravila je, izmenjala nekaj besedi in dodala. “Tisti zid tam, manjka moja slika!” Iz torbice je vzela žebelj in kladivo in na “tisti zid” obesila tri svoje uokvirjene akvarele s cvetjem, ki bi jih bil vsak vesel … Gospodinja je najprej debelo pogledala, gospodar je pogledal stran in slike so ostale na steni in so še danes! Ta sestra je bila rojena v Mirnu. Na njeni posthumni razstavi ni bila izrečena niti ena slovenska beseda!!! Razstavni katalog je samo v italijanskem jeziku. Tiskal ga je Slovenec! Sozaložnica kataloga je Občina Miren – Kostanjevica, v kateri je menda uradni jezik slovenščina, vsaj dozdeva se mi, saj je ta v Sloveniji. Tudi Društvo Jadro iz Ronk, ki se diči s slovenstvom, je donator tega italijanskega kataloga. Sprašujem se, kako se Slovenci v zamejstvu sploh prepoznavamo?

IGRAČA

Izgubil sem igračo,
ki me je spremljala skozi moje otroštvo.

Ostal pa je spomin na tistega,
ki mi je igračo podaril.

Izgubil sem zaščito staršev
in otroško domišljijo.

Dobil pa sem možnost,
da se razvijem in živim svobodno.

Izgubil in jih bom še,
ljudi,
katere sem imel in jih še imam rad.

Dobil pa sem ljubezen in vzorec,
kako je treba živeti.

…da bi živel s hvaležnostjo,
vero in ljubeznijo,
do življenja in mojih dragih.

Naj bo čuteče,nasmejano in razigrano
moje življenje.
Iskrica v očeh pa vsakomur darilo.

Pinocchio-2-2