Feeds:
Objave
Komentarji

Med kulturo in vero

ledališča nam pripravijo predstave, ki jih imenujemo kabareti. V teh predstavah se gledalci velikokrat srečujejo tudi z verskimi temami. Te so najrazličneje predstavljene, od zabavnih, da se lahko v miru nasmejemo, pa do zelo nerodnih – lahko bi rekel, da je verska tematika obravnavana neprimerno. Tudi naše reakcije so ob teh dogodkih različne. Nekateri se smejeo in zabavajo, drugi pa se čutijo prizadete in jim je nerodno, saj tega, kot je bilo predstavljeno ne odobravajo. Človek, pri svojem obnašanju ne uporablja samo prirojene gibe, zavestno ali nezavestno, ampak se odziva premišljeno in tudi razumsko. Ljudje neprestano iščemo nekaj novega, saj radi kaj izboljšamo, pa tudi posodobimo. Kulturni postajamo s tem, ko hote razvijamo to, kar nam je naravno dano. Naši sadovi v kulturi so posledica človekove duhovnosti. Prav v kulturi se zavedamo naših ustvarjalnih sposobnosti, ob kulturi se razvija naša samozavest, širi naše obzorje, tako odkrijemo nekaj novega in preoblikujemo sami sebe.

Pri odkrivanju kulture pa se srečujemo s tremi temeljnimi duhovnimi vrednotami. Te so: resnica, dobrota, lepota.
Te tri vrednote – resnica, dobrota in lepota – nas vedno privlačujejo, zato postanejo tudi gonilne sile kulturnega in duhovnega napredka, pri vsakem človeku in so obenem kriteriji za ocenjevnje neke kulturne stvaritve.
Že prvi začetki človekove stvaritve – prazgodovinske upodobitve – imajo religiozne motive in so nekatere te poslikave tudi religiozno prepojene. Razvoj kulture je tako stoletja šel skupaj z vernostjo. Ob tem se mi zastavlja vprašanje: “Kako je mogoč, da so se v polpreteklem času mnogi spraševali, če je kulturni človek (kulturnik) lahko tudi veren?” Iz zgodovine vemo, da sta se vera in kultura vedno oplajali, poglabljali, prežemali …
Te tri gonilne sile; resnica, dobrota in lepota niso samo gonilne sile človeškega kulturnega in duhovnega napredka, so tudi merilo pri ocenjevanju kolikšno vrednost ima neka kulturna stvaritev. Gonilna moč človekove duhovnosti je njen kriterij, saj se v kulturi združujeta svoboda in pokorščina. Pokorščina resnici, dobremu in lepemu, je edina sprejemljiva, ker ne nasprotuje človekovemu dostojanstvu. Če pa človekovo svobodo omejimo s temi tremi duhovnimi prvinami – resnico, dobroto lepoto – pomagamo, da se ta razcveti. Tako človekova svoboda ne popači človekove samovolje. V tem smislu postane kultura najbolj človeški način človekove vzgoje za družbeno življenje. Takrat postane kultura modrost, življenjska žlahtnost, plemenitost, ali kultivirano človekovo čutenje. Brez tega ostaja kultura le polkultura, ki pa je lahko zelo nevarna.
Kultura je vedno odpirala človeku neskončna obzorja in postavlja človeka v neskončnost njegovih zmožnosti. S tem pa mu celo odkriva omejenost in nezadostnost, kar človek lahko naredi. Kulturni človek se s kulturo zaveda svoje omejenosti in končnosti, zato ničesar ne precenjuje, kot tega tudi ne časti po božje, ker pred ničemer ne malikuje. To mu pomaga, da ustvarja prostor za zdravi, zreli pogled na Boga, zato tudi kulturne dejavnosti presoja v luči vere in osebnih verskih vrednot.

Advertisements

Velikonočni prazniki so še vedno prazniki, ko se srečujemo z znanci, sorodniki ali domačimi.Obiskala me je gospa, ki veliko sodeluje v cerkvi, pa mi mimogrede zastavi vprašanje:
“V kolikor bi se Vi še enkrat odločal, bi se odločil, da bi bil duhovnik v takšni Cerkvi, kot je danes?”
Priznam, da sem bil v veliki zadregi, kaj naj sploh odgovorim. Res je, da se z marsičem ne strinjam, kar se danes dogaja v Cerkvi, kot tudi ne kako se razporejajo, ali rešujejo določeni problemi, ki so in bodo vedno, ne samo v Cerkvi, ampak tudi v družbi, v zakonskem življenju, dokler bo obstajal svet.
Duhovnik – oprostite tudi družinski oče, če je iskren – nosi svoj stanovski poklic (duhovnik – duhovništvo, oče – očetovstvo) v prsteni posodi, zato naj se zaveda (duhovnik, kot družinski oče!), da je ta prstena posoda krhka. Še posebej je krhka, če prestopimo prag božje ljubezni in se od Boga oddaljimo! Spomin me poroma v Janezov evangelij, ko je Jezus vprašal Petra, če ga ljubi. Ta mu je odgovoril: “Gospod, ti vse veš, ti več, da te imam rad!” (Jn 21, 15-17) Prav k tej brezmejni ljubezni poziva Jezus svoje duhovnike. (Enako družinske očete). Vsak kristjan je s svojim življenjem priča bivanja, ki je onstran zemeljskega bivanja. Vsi smo imeli čas za premislek, ko smo stopili na to pot in to ne samo duhovniki, tudi družinski očetje (!), ko smo si svojo življenjsko pot izbrali svobodno in z vso odgovornostjo. Duhovnik se mora vsaki dan zavedati, da Kristusovo oznanilo ni od tega sveta, je pa za ta svet. Duhovnik pa živi na tem svetu, za druge. Nič manj ne živi družinski oče za svojo družino, kot duhovnik za svojo župnijsko skupnost. “ Njegov duh (duhovnikov in očetov) uhaja v prostor in čas, ter se dotika neizrekljivega.” (Alexis Carrel) Tako ni ovire, da bi duhovnik ne mogel bolje ljubiti, bolje razumeti in pomagati, tistim, za katere je odgovore.
Res pa je, da duhovnik lahko preživi svojo duhovniško službo, le s posebno milostjo, to je dar, ki ga imenujemo zelo preprosto; stanovska milost. – Oče ima svojo stanovsko milost očetovstva, duhovnik pa stanovsko milost duhovništva!
Tarnamo, da primankuje duhovnikov. Res je znatno manj posvečenj in tudi semenišča so manj zasedena. Pozabljamo, da je v prejšnjem stoletju mnogim pomenil duhoviški poklic socialni vspon, zato veliko mladih, ki je bilo po semeniščih ni bilo dovolj zrelih za to, saj so želeli pobegniti iz svojih skromnih okolj. Bili pa so tudi sinovi gospodovalnih mater, ki so hotele stanovati po župniščih in tam imeti glavno besedo. Kljub vsemu so bili tudi v tistem času odlični duhovniki. Od tedaj, do danes pa smo doživeli globoke družbene spremmbe in duhovnik bodočnosti ne bo več pričal svoje poklicanosti samo z močjo vere, ampak tudi s svojo uravnovešenostjo, svojo plemenitostjo, predvsem pa bo moral biti ljuden blizu. Zanimivo je ob tem dodal kardinal Schönborn: “ Duhovnik danes mora biti poglobljen, uprt proti večnim ciljem. Biti bo moral tudi zelo zrel, moral se bo posvečevati resnemu študiju in se predvsem redno izobraževati.” Spomnim se Matejevega evangelija: “Učencu zadošča, da postane kakor njegov učitelj.” (Mt 10,25), kar pomeni, da k duhovnikovem življenju spadajo tudi razočaranja in neuspehi, ob raznih podtikanjih, saj je Jezus svojo življenjsko pot končal na križu …
Ne nazadnje, kar pa mora biti pred vsem tem, je še nekaj, kar velja za duhovnika, kot za družinskega očeta: “ Oba moreata moliti. Le tako lahko izoblikujemo značaj in tudi svojo notranjost. Duhovnik (tudi družinski oče), se mora zavedati, da mu bo Bog neizmerno več podaril, če mu je brezpogojno predan, kajti naše bivanje na zemlji je pot k Bogu, prepleteno z vsponi in padci.

Iznenadilo me je poročilo o tiskovni konferenci, ki jo je imel Sveti Oče na letalu pri povratku iz Maroka. V enem od odgovorov novinarjem, je omenil tudi Bosanskohercegovskega nobelovac Iva Andrića in njegovo delo Most na Drini, ko je Sveti Oče vsporejal dijalog med muslimani in kristjani.
Vprašanje je postavil maroški novinar: “Kakšni so po vašem plodovi obiska v večinsko muslimanski državi, kot je Maroko?”
Papež je odgovoril: “ Srečen sem, kot sem bil srečen, na obisku v Saudski Arabiji in sedaj v Maroku, da sem govoril o stvareh, ki so mi pri srcu; to je o miru, enakosti in bratstvu med ljudmi.” Potem nadaljuje: “Bil sem zelo presenečen besedam iz romana Most na Drini Iva Andrića. Tam piše, kako je ta most naredil Bog z angelskimi krili, da ljudje med seboj lahko komunicirajo. Ta most je sredstvo komunikacije. To je zelo lepo in to sem videl v Maroku. To je prečudovito!”,
Roman Most na Driniu je Ivo Andrić napisal leta 1945. Zanj je leta 1961 dobil Nobelovo nagrado za književnost. V središču tega romana je most na Drini v Višegradu, ob katerem Ivo Andrić plete svojo pripoved o zgodovini Bosne in Hercegovine, s stki in sunki tamkajšnjih različnih kultur in narodov.
Osrednji lik romana v Mostu na Drini je Alihodža, ki govori o mostu, kot Božjem spoju in obuja legende, ko so angelci na njihovih krilih nosili ljudi preko težav in tegob.
Iz tega kratkega povzetka se vidi, da ima Sveti oče v svojem spremstvu, še prej v pripravi svojih apostolskih potovanj, tudi osebe, ki dobro poznajo Balkan in njeno zgodovibo.

Osrednji lik romana v Mostu na Drini je Alihodža, ki govori o mostu, kot Božjem spoju in obuja legende, ko so angelci na njihovih krilih nosili ljudi preko težav in tegob.
Iz tega kratkega povzetka se vidi, da ima Sveti oče v svojem spremstvu, še prej v pripravi svojih apostolskih potovanj, tudi osebe, ki dobro poznajo Balkan in njeno zgodovibo.

TIŠINA VELIKE SOBOTE

– Je glas, ki nam govori, da ni povratka nazaj.

– Je trenutek, da lahko razumemo, s kakšno ceno smo odrešeni.

– Je pogled na drugo stran našega bivanja.

– Je znak, da s srcem vidimo največ.

– Je križišče, kjer se srečujejo naši stari in novi načrti.

– Je trenutek, da razumemo, koliko nam je odpuščeno.

– Je vprašanje, koliko smo še ljudje v tem razčlovečenem svetu.

– Je znak, da nam Bog pripravlja nekaj novega.

V tišini Velike sobote je Bog začel novo poglavje sveta

 za vsakega od nas, to je: “Vstop v novo življenje!”

Ko govorimo o šoli, ugotavljamo, da so naši otroci preobremenjeni. Pa poglejmo nekaj ugotovitev:


– Glede obsega učne snovi pri posameznih predmetih je učni načrt jasen. Na primer pri jeziku, katera slovnična poglavja in katera umetnostna besedila so v katerem letniku obvezna,. Kako podrobno pa je običajno prepuščeno učitelju.

– Opažamo, da zdajšnja generacija otrok manjka koncentracije in zainteresirnosti za delo. Zato učitelj porabi precej energije, da učence pripravi k delu. So tudi zelo počasni. Preden kakšen odpre zvezek, delovni zvezek, najde pisalo … nato ugotovi, da nima bombice, da svinčnik ni ošiljen … učitelju že gredo lasje pokonci.

– Povečuje se število otrok s primankljaji. Kakor hitro učenec ni tako uspešen, kot bi starši pričakovali, ga velikokrat peljejo testirat in na centrih gotovo  ugotovijojo kak primankljaj, da  dobi neko priporočilo… 

– Učenci veliko izostajajo. So bolni, predvsem, kadar so napovedani pisni preizkusi, ali spraševanje. Zdajšnje družine si privoščijo tudi več dopustov izven počitnic. Zato otroci težko nadoknadijo zamujeno snov.

– Starši pridejo na sestanke in velikokrat sprašujejo, kaj mora učenec znati, da bo bolj uspešen, ali da se znebi negativne ocene, kot da ne hodi otrok v šolo, ampak je to njihova skrb.

– Če učenec česa ne razume, lahko vpraša, marsikje se organizira tudi dopolnilni pouk, a tega večina ne koristi, saj starši raje plačajo inštrukcijo.

– Na marsikateri šoli se učencem ponuja trening učnih veščin, a ga ne koristijo v dovoljščni meri. Večina učencev odlagajo – se učijo kampanjsko – namesto, da bi se učili sproti, zato se pri takih učencih tudi znanje “zatakne”.

– Opaža  se da se  učenci učijo za oceno, Če učitelj zahteva kakšno stvar, ki ni za oceno, jih je kar nekaj, ko tega ne naredijo.

– Tudi domače branje, ki je velikokrat le za preverjenje znanja, pri marsikaterem učencu ni upoštevano. Kar ni za oceno se učenci običajno ne potrudijo. Res je, da so ta  pri nekaterih primerih  preobsežna, vendar z učiteljevim soglasjem bi se dalo tudi to vskladiti.

Če bi srednje nadarjen otrok pri šolskih urah redno sodeloval, doma vsak dan pregledal predelano snov, ne bi smel imeti težav.

Mogoče bodo te ugotovitve tudi komu koristile?

Pred seboj imam v mislih čudovito upodobitev freske Zadnje večerje v župnijski cerkvi v Podmelcu v Baški grapi.  Obrazi apostolov so zaskrbljujoči, medtem ko se  apostol Juda od te skupine oddaljuje. Umetnik je potem naslikal še en prizor. Na stebru ob freski je naslikano drevo, na katerm je upodobljen Juda, ki se je obesil, nad njim na veji pa  hudič, ki se mu smeje.  Izredna ljudska domišljija, saj srednjeveške freske so slikali preprosti slikarji, ki pa so bili prežeti z vero.

Nizozemska pisateljica Lot Vekemans se je spopadla z eno od najbolj zagonetnih tem iz Nove zaveze, ko je na oder postavila monodramo z vznemirljivo zgodbo o Judu Iskarjotu. V Tržaškem gledališču jo je režiral Igor Pisan, vlogo pa je zaupal igralcu Primožu Forteju.

Iz dramske vsebine takoj zasledimo judovski način branja  Svetega pisma, ta zahteva, da se bralec sam poglobi v vsebino svetopisemske zgodbe in jo tako na njemu lastni način tudi sprejme, še več; iz nje naj stke svojo zgodbo. Pisateljica se nasloni na dve različni izročili; prvo je Sveto pismo, drugo pa protestantsko pojmovanje same zgodbe. To dvoje pa tvori skupek dvomov, tako, da se Judovo sporočilo v monodrami ne dotakne odpuščanja in konča s tragedijo. Kljub temu je tokrat  igralec dal gledalcem vedeti, da je Juda ljubil svojega Učitelja.

Nekateri razlagalci Svetega pisma so napisali, da ko je Juda Iškarijot priznal svojo krivdo – izdajstvo – je sprejel nase krivdo vsega človeštva, zato njegovo smrt lahko primerjamo s smrtjo Jezusa.  Drudi razlagalci Svetega pisama, pa povdarjajo,  da je Juda pomagal Jezusu, da je izvršil svoje poslanstvo.

Pri tokratni drami pozorni poslušalec lahko zapazi, da avtorica gre še korak naprej v judovsko tradicijsko izročilo, ki ga poznamo iz Svetega pisma Stare zaveze, kjer je bil potomec egiptovskega Jožefa prodan v sužnjost za 30 srebrnikov. Za isto vsoto je Juda Iškariot izdal (prodal) Jezusa.

Ob koncu drame Juda vstarja pri svojem početju, ker v sebi vidi mesijansko vlogo. Po avtoričnem pogledu je Juda izpolnil svoje življenjsko poslanstvo, ki mu je jo dodelil Bog. Po sporočanju Svetega pisnma, pa vidimo, da je Jezus opominjal učence pred izdajo, celo Judo je nagovoril, naj se čim prej odloči, kar želi storiti,  čeprav on tega ni razumel.

Režiserjev trud  pri monodrami se je videl tudi pri igralcu samem, saj se je v vlogi Jude zelo trudi, ko je skušal ponotranjiti Judov lik, da bi ga gledalci čim bolje doumeli – razumeli.

 Judova drama je lahko tudi zavajujoča, v kolikor se je gledalec po predstavi napačno zamislil in dobil vtis, da je zlo nekaj nujnega.

Ob koncu morda še to: “V nekaterih gledališčih pred predstavo z biblično, enako z versko (religiozno) tematiko skušajo gledalce na predstavo pripraviti s kratko predstavitvijo, tokrat z branjem teksta iz Svetega pisma, ali celo s kratkim pogovorom z režiserjem.” To je pomembno predvsem zato, ker je danes pri sodobnem človeku v povprečju versko znanje zelo pomankljivo in  biblična ali verska tematika pri marsikaterem gledalcu ne dojame  bistva sporočila, ki ga predstava nudi.  Prepričan sem, da je tudi ob tej predstavi Juda, marsikateri gledalec ostal nenagovorjen, kljub igralčevemu trudu, ker ni bil sposoben se v predstavo poglobit, prav zaradi premalega poznaja Svetega pisma.

Med postom in dieto

Razprave o postu in raznih dietah v tem smislu srečujemo v vsakem letnem času, posebej še v zvezi s t. i. pomladanskim čiščenjem telesa. V pomladni čas pa pade tudi postni čas kot del cerkvenega leta. V čem pa je razlika?
Medicinski post – dieta – ima običajno dva namena: prečiščevanje telesa in pomlajevanje telesne substance, obenem pa tudi zdravljenje kake konkretne bolezni. Dieta je torej usmerjena v človekovo telo, bodisi zaradi želje ali potrebe po zmanjšanju telesne mase (teže) ali iz konkretnih zdravstvenih razlogov.
Verski (religiozni) post pa gre v drugo smer. Krščanski pomen posta je usmerjen v našo notranjost. Toliko vsega se kopiči v nas dan za dnem, toliko doživimo, v postnem času pa naj bi vso to zmešnjavo prevetrili, osmislili, se rešili bremena negativnih novic, ki nas bombardirajo dan na dan in nas dušijo, begajo in zapirajo vase. Post je torej pot/čas, da se znebimo duševnih smeti, uredimo misli in odnose z drugimi okrog nas in s tem tudi z Bogom. Postni čas omogoča, da se zavemo svojih misli, se notranje uravnovesimo, odpremo oči srca in tako doživimo svojo pravo vrednost (saj smo ustvarjeni po Božji podobi!!).
Post danes je torej še vse kaj drugega kot le odpoved hrani, raznim ugodjem, je pot iz sebe naproti sočloveku in po njem naproti Bogu. »Kar ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili,« še vedno odmevajo Jezusove besede, ki jih bomo slišali tudi ob koncu časov in nam dajo misliti vsak dan, še posebej, ko nas obvladuje težnja po umiku namesto k srečanju – s seboj, z drugim in z Bogom. Sicer pa enega brez drugega ni, kar pove tudi Jezusov stavek.