Feeds:
Objave
Komentarji

Prepoznavamo se

IMG_6280 A

Pred časom je bil v nekem časopisu štrbunk med avtorjem manj pomembnega članka in nekom, ki se je v članku prepoznal. Takšni primeri niso redki, bolj pogosto pa se dogaja, da pisci kakršnega koli članka, v katerem se je nekdo prepoznal, velikokrat sploh ne mislijo na to osebo, so pa prav zaradi nje toliko bolj brani …

—————————————————————

Bil je lep septembrski dan. Spotoma sem se ustavil pred enim od gorenjskih župnišč. Pred stavbo je mrgolelo otrok, med njimi pa tudi tri gospe, ki so jih nadzirale. Prepričan sem bil, da je to oratorij ali pa dopoldanski verouk. Kaj pa naj bo drugega v župnišču, si mislim. Lepo pozdravim, dobim prijazen odzdrav, kar v zboru, in povprašam, če je g. župnik doma. Zopet odgovor v zboru: “Je v pisarni!” Zahvalim se in potrkam na pisarniška vrata. Oglasi se znani bas in ko vstopim, se z velikim veseljem objameva, saj se nisva videla že nekaj let. Beseda da besedo in vprašam: “Kako, da imate verouk dopoldan? Je pri vas šolski pouk popoldan?” “Ne,” odgovori, “šolo popravljajo in so me prosili, če bi pouk lahko bil v župnišču, pa sem privolil. Redno počisti čistilka, pozimi bodo plačali kurjavo in zastonj dobim še malico, da mi ni treba kuhati kosila.” “Ti pa si se znašel!” Jaz bi se ne, pomodrujem sam zase. Med pogovorom pa mi pove: “Veš, kakšen pogoj je bil, da je šolski pouk v župnišču?” “Ne vem!” “Odstraniti je bilo treba s sten verska znamenja.” “Ja, plačali pa le bodo in vsaj nekaj bo župnija dobila!” “Da, da,” nadaljuje. “Veš, kaj so za kristjana verska znamenja?” “Vem, z njimi se prepoznavamo in tu smo se za Judežev denar prodali … Pa se čudimo, če pri nas velikokrat z vero opletajo kot z metlo …”

 

Na Ljubelju tik pred predorom je bila svoj čas »Oaza miru«. Tamkajšnji propadajoči hotel so preuredli v prijetno duhovno središče, kjer so se vrstile duhovne vaje in najrazličnejša srečanja. Vse je lepo potekalo, dokler ni umrl g. Vlado Pečnik, ki je to vlekel dalje. Danes stavba žalostno propada. Tam so bila tudi prenočišč in osebam so lahko ponudili tudi hrano. Nekega večera se pred stavbo ustavi auvtobus s potniki. V recepcijo vstopi mlajši moški in se dogovarja za prenočišče. Med pogovorom zapazi na steni križ in vpraša: »Je tisti tam, tudi po sobah?« in pokažena križ. Recptor pove da je, saj je to cerkvena struktura. Gospod se prijazno poslovi in reče: »Mi tu ne moremo prenočiti!« In odide.Bil je namreč muslim z muslimanskimi potniki.

————————————————————————-

V soboto, 19. avgusta 2017, je Primorski dnevnik prinesel komentar z naslovom: “Nič hudega, če je žaljiv, samo da je proti splavu.” Gre za izjavo dr. Boštjana M. Zupančiča, ko se je Simone Veil zavzela za splav in je o tem v svojem govoru povedal jasno stališče na Brezjah na veliki šmaren tudi ljubljanski nadškof. Avtorica omenjenega članka, ki je pisan v stilu polpreteklega časa, ribari med mlakužo in trsjem, kot da ne bi vedela, kakšno je stališče Cerkve do tega problema. Tudi iz tega primera se prepoznavamo, saj se na ta članek ni spotaknil nihče, ki bere ta list, pa je med njimi tudi kakšen veren …

—————————————————————-

S sestro Mario Adelgundis, notredamko, akademsko slikarko, sem se srečal večkrat. Razstava njenih del je prav v tem času v Gorici. Prisrčno sem se nasmejal, ko je nekoč prišla na obisk v neko hišo v Biljah. Pozdravila je, izmenjala nekaj besedi in dodala. “Tisti zid tam, manjka moja slika!” Iz torbice je vzela žebelj in kladivo in na “tisti zid” obesila tri svoje uokvirjene akvarele s cvetjem, ki bi jih bil vsak vesel … Gospodinja je najprej debelo pogledala, gospodar je pogledal stran in slike so ostale na steni in so še danes! Ta sestra je bila rojena v Mirnu. Na njeni posthumni razstavi ni bila izrečena niti ena slovenska beseda!!! Razstavni katalog je samo v italijanskem jeziku. Tiskal ga je Slovenec! Sozaložnica kataloga je Občina Miren – Kostanjevica, v kateri je menda uradni jezik slovenščina, vsaj dozdeva se mi, saj je ta v Sloveniji. Tudi Društvo Jadro iz Ronk, ki se diči s slovenstvom, je donator tega italijanskega kataloga. Sprašujem se, kako se Slovenci v zamejstvu sploh prepoznavamo?

Advertisements

IGRAČA

Izgubil sem igračo,
ki me je spremljala skozi moje otroštvo.

Ostal pa je spomin na tistega,
ki mi je igračo podaril.

Izgubil sem zaščito staršev
in otroško domišljijo.

Dobil pa sem možnost,
da se razvijem in živim svobodno.

Izgubil in jih bom še,
ljudi,
katere sem imel in jih še imam rad.

Dobil pa sem ljubezen in vzorec,
kako je treba živeti.

…da bi živel s hvaležnostjo,
vero in ljubeznijo,
do življenja in mojih dragih.

Naj bo čuteče,nasmejano in razigrano
moje življenje.
Iskrica v očeh pa vsakomur darilo.

Pinocchio-2-2

 

Prvi večji teroristični bes v Evropi se je razbohotil s francosko revolucijo. Najmočnejši upliv pa je dobil v šezdesetih letih dvajsetega stoletja po Italiji in Nemčiji, ko so strahovale Rdeče brigade. Pred desetimi leti je na Japonskem morila sekta Aum. Psihosociološke raziskave potrjujejo, da teroristi, ki ustrahujejo Evropo in Ameriko, izhajajo iz najrazličnejših duhovnih kriz. Novost pa so islamisti, ki so delno uvoženi iz azijskih in afriških držav. Ti so prepričani samomorilci. Prvi samomorilski atentat se je dogodil v Libanonu leta 1982. Za njim je bilo izvedenih še  42 napadov, prizadetih pa je bilo 34 držav. Tarče so uradi OZN, turistična naselja (Šarm el Šejk), nočni klubi (Bali), sinagoge (Buenos Aires, Džerba), banke (Carigrad), vojne ladje (Col), tankerji (Limburg) itd. Terorizem postaja svetovni problem in se usklajuje in globalizira z zahodno civilizacijo.

Samomorilski atentati so v nekakšnem privilegiju islamistov. Poznamo pa jih tudi pri budistih, saj so tak atentat prvič izvedli Tamilski tigri leta 1987 in se je do danes število njihovih atentatov povzpelo že nad dvesto. Znatno manj atentatov so izvedli Palestinci, saj so z njimi začeli šele leta 1994, ko so videli učinkovitost atentata v Šrilanki.

Terorizem se ni omejil le na neko področje ali na neki narod, ampak se je razbohotil povsod. Prav tako terorizem ni četrta svetovna vojna. Za vojskovanje sta potrebni dve strani, ki si stojita nasproti, s svojima armadama in se spopadata, kot smo do sedaj v zgodovini poznali način vojskovanja. Pri terorizmu se uporablja veliko nasilja, zlasti ko se gre za politične nasprotnike. Tako teroristi hočejo doseči, da se jih boji, prizadeti pa si ne upajo ravnati tako, kot kdo hoče ali želi.

Terorizem je razsejan po vsem svetu, zato ga ne moremo primerjati s spopadom civilizacije, ali spopadom verstev. Čeprav je islamski terorizem najpogostejši, ker poznamo tudi druge oblike terorizma, ki so ideološke narave, in enako vodijo v spopad. Res je, da islamskemu terorizmu v ozadju botruje vera – islam, pa tudi njihova ideologija, o tem ni dvoma. Za vse teroriste velja skupni imenovalec, da ne prenesejo različnosti, neglede na katerem področju, pa naj bo to versko, rasno, narodnostno, ali pa politično. To nam dokazujejo atentati v Londonu in v Šarm el Šejku, saj so ti kraji mešanica sožitij. Povsod pa so ti teroristični atentati vedno imeli isti skupni cilj v preplahu, zmedi in žrtvah.

Ob tem ne smemo pozabiti, da je ajatola Homeini kot vodja islamske revolucije eden najvažnejših islamskih teoretikov, ki se motivira s čistokrvno verzijo islama. Trezni predstavniki islama vse to obsojajo, pokazali pa bodo koliko so verodostojni, ko se bodo distancirali od Homeinijeve doktrine po njegovi verziji čistega islama in islamiziranem svetu in prišli do resničnega spoznanja, da je bivanje ljudi osmisljeno predvsem s tem, da lahko živijo skupaj tudi politično in ideološko različni ljudje in se med seboj bogatijo.

Bolj ko bodo muslimani v to verjeli, bolj nemočni in osamljeni se bodo počutili tisti med njimi, ki propagirajo čistokrvno verzijo islama in islamizacijo sveta. Edino tako bi prišlo do prepotrebnega miselnega preobrata pri muslimanih samih.

D E N A R

denar - Judež

Z denarjem lahko kupiš hišo.
Ne moreš pa miru v njej.

 Z denarjem lahko kupiš uro.
Ne moreš pa časa.

 Z denarjem lahko kupiš posteljo.
Ne moreš pa spanca.

 Z denarjem lahko kupiš knjigo,
ne moreš pa znanje.

 Z denarjem lahko plačaš zdravnika,
ne moreš pa zdravja

 Z denarjem lahko kupiš položaj.
Ne moreš pa ugodja.

 Z denarjem lahko kupiš kri.
Ne moreš pa življenja!

7b1db31c

Bil je vroč julijski dan, takšne, kot smo jih na našem Krasu navajeni. Pozvonijo, lepo pozdravijo in prosijo če lahko vstopijo, da bi se radi z menoj nekaj pogovorili. Povabim jin naprej, se posedemo, ponudm osvežujočo pijaču in jih z začudenjem gledam; starejši gospod, starejša gospa, neki mladenič, pa še mlada družinica z dvema fantkom.
Pogovor začne gospod. Prišli smo se Vam zahvalita. Za tega fanta in pokažejo nanj. Gospa komaj zadržuje solze, ostali so zelo resni, mene pa oblije znoj; kaj pa sem jaz kriv pri tem fantu? Pogovor nanese na nenavadni dogodek: “Pred kakšnimi osemindvajsetimi leti, ko smo se z avtom znašli v sredini vaše Telovske procesije.” Takoj sem pojasnil: “Veste policija pride ali ne, da ustavi promet, mi to sporočimo in če jih ni, gremo lepo po sredini ceste s procesijo. Tisti avti, ki se jim zdi, se ustavijo, drugi se prerivajo med ljudstvom. Enako je s kolesarji, ki so brezobzirni in se vidi, da nimajo nobene kulture, je pač tako. Takšni časi in takšna olika … “ Istočasno pa me le mantra radovednost, kaj imam jaz s tistim fantom … “ Gospod nadaljuje: “Ko smo se tako znašli med vašo procesijo, sem ustavil avto s fantom, ki je sedajh poročen, sva iztopila in pokleknila. Žena, pa je bila noseča  in je ostala v avtu …  Vi pa ste, ko ste videl, da klečiva visoko dvignil monštranci in nas blagoslovil. Ta blagoslov nisva prejela samo midva in pokaža na gospoda z družinico, ampak tudi žena, ki je bila v avtu. Verujete vi  v to?” “Seveda verujem, drugai gospod, saj blagoslov ne gre v kolena ampak v srce in je šel tudi skozi okno, pri vašem avtomobilu, ne vem, ali je bilo odprto, ali ne, kjer je sedela vaša žena … “ Druščina prasne v smeh, z njimi tudi jaz, kljub temu, me pa le skrbi, kaj imam jaz s tistim fantom ??? Gospod, pa nadaljuje: “Veste moža žena je kmalu za tem rodila našega Maxa in pokaže na onega fanta. Prepričani smo, da ga je vaš blagoslov popeljal v duhovništvo. Letos je bil posvečen in je novomašnik, član redenptoristov. To je vaša zasluga. Kamen se mi je odvalil, prekucnil sem pogov in rekel:  “Najprej bo fant dal nam vsem novomašni blagoslov, potem pa bomo nazdravili!” Z velikim spoštovanj smo pokleknili, prejeli novomašni blagoslov in sveda z veseljem nazdravili in razživel se je veseli klepet !”
Ko se spomnim na ta dogodek imam občutek, kot da se je vse to odvijalo v sanjah …  pa vendar, ne morem mimo dejstva, da je tu bil Božji poseg  – blagoslov, ki ga velikokrat premalo cenimo, je prav pri tem primeru dokazal svojo nadnaravno vrednost … Gospod, bodi z nami s Tvojim blagoslovom …

22Ko je Bog ustvarjal svet, je ustvaril tudi človeka. Ker je uvidel, da človeku ni dobro samemu biti, je ustvaril ženo. Tekel je čas in končno je ljubi Bog dopustil, da so se iz potrebe po služenju izoblikovale redovnice, ki jim po domače pravimo nune.
Imam kar nekaj dobrih znank med njimi. Ena je tudi s. Mirakoloza. Ostala je trda Kraševka, nekako tako trda, kot je okus po teranu, če je pravi. Sedaj, ko ji je Bog naklonil že nekaj čez 70, si je tole domislila. Nekega dne stopi k s. prednici in ji reče: “Veste, s. prednica, sklenila sem, da bom šla na vsak pogreb v mojo rojstno vas. Moj nečak pride pome in me tudi pripelje nazaj.” Sestra prednica, ki jo je takšna odločitev nemalo iznenadila, je v miru prikimala in odšla, mislila pa si je: “Kam pridemo, če bo vsaka naša sestra naredila tako kot ta?! Hodile bomo samo na pogrebe, doma pa ne bo nikogar!” Vendar je misel požrla, kot jih je že kdo ve koliko, in šla po svojem delu.Tako je s. Mirakolozo nečak pripeljal tudi k meni. Prišla je naročit mašo za neko vaščanko, ki so jo pred časom pokopali, gospod tam gori na Krasu pa je imel že vse maše oddane. Beseda je dala besedo, pa jo le vprašam: “Saj ste bili na tistem pogrebu, ko so pokopavali Pepco?” “Seveda, saj je bila moja letnica.” “Prebral sem, da je veliko naredila za domačo cerkev in domačo župnijo, zato jo je župnik tudi v cerkvi pohvalil.” “Prav imate, ona je res držala pokonci tri vogale cerkve, celo našo  vasi, pa še župnika, če je bilo treba!” “Dobro, napisali pa so, da jo je župnik pohvalil samo, kar je naredila v cerkvi in za župnijo, ni pa jo pohvalil, kar je dobrega naredila za Zvezo borcev. Kaj mislite, ali je imel župnik prav? Se vam ne zdi, da bi jo moral pohvaliti za vse?” Malo me pogleda postrani, pa reče: “Tudi jaz sem tisto prebrala. Ona “šribantarca”, ki je v naši vasi “furešt”, ne razume nič. Ona sploh ne ve, kakšne so naše navade. V naši vasi je tako: Župnik na kratko pove to, kar je za povedat v cerkvi, drugi od zvez borcev pa  pred jamo na britofu. Pa se zgliha! Tako je prav. Zvezo borcev ne zanima, kaj je v cerkvi, enako tudi župnika ne, kaj ima Zveza borcev. Kaj bi moji doma rekli, če bi jaz tam začela zvonit za kosilo, kot zvonijo pri nas v kloštru? Rekli bi, da se mi je zavrtelo. Eno je klošter, drugo je naš dom. Tako je tudi v moji župniji na Krasu. Jaz sem se morala navaditi na življenje v kloštru, ko sem prišla v klošter. Oni furešti pa, ki pridejo na vas, pa mislijo, da mora biti vse po njihovem. Ne vedo, da so ljudje bili pred njimi tam in ne šele, ko so oni prišli tja. Poglejte, spravili so se na jutranje zvonjenje. Sveto jutro zvoni ob šestih, ne zato, da se v postelji obrnemo na drugo stran in spimo naprej, ampak da najprej zmolimo. Tudi se je ena fureština spravila na našega Lolita, ker laja ponoči in ona ne more spati. Nastal je veter, tak, kot je na Krasu, in je šla na policijo, ker pes laja ponoči, da je moj nečak zaradi pasjega lajanja moral it na sodišče. Sosed je moral zaklati petelina, ker je ta začel vsako jutro peti ob štirih zjutraj! Bil je naznanjen, dobil je vabilo na sodnijo in sodnica je odredila naj se petelin zakolje!
Vsak naj bo na svojem borjaču gospodar, pa bo prav, kot je pri nas v kloštru, kjer ukazuje sestra prednica, me pa jo lepo ubogamo!“

1336173021_1753_img_1920

Bilo je davnega leta 2006, ko me je za Veliko noč obiskala znanka iz Beograda. Tedaj arhitekt, danes gostujoči profesor. Ob zapisu, ki je tedaj nastal  me je rahlo  ošvrknil mons. Gašper Rudolf, ko sem zapisal, da se ji je (njej namreč!)  ob pogledu na konkatedralni zvonik v mestecu vrtnic utrnila asociacija na nostalgičen čas vladanja maršala Tita, češ da jo oblika zvonika spominja na štafetno palico, ki smo jo nosili pred dnevom mladosti  …  Asociacije so asociacije in mimo teh se ne da. Hvaležen pa sem mojemu  sobratu Gašperju, ki je k mojemu tedanjemu čllanku na pojasnilo takole napisal:  “Mi smo se odločili za predlog arhitekta ing. Kvaternika tudi zato, ker nam je takratna oblast podelila/!/ neugodno/!/ gradbeno/!/  parcelo/!/ zunaj mestnega središča in je obenem skrajno omejila prostor  s takrat, med partijci zaupnim pojasnilom “DAMO TOLIKO, DA NIČ NE DAMO!”
Ta preroški stavek, ki ga je izrekel moj veliki prijatelj in sobrat, za katerega se mu zahvaljujem, bi morali vklesati na tisto stran konkaterdrale proti križišču. Bila bi to čudovita protiutež, lahko pa tudi dopolnilo sabotiskega napisa. “Tito” – Svojčas: “NAŠ TITO!” .Tako bi ovekovečili čas v katerem smo živeli, pa tudi modrost tedanjih politikov v mestecu vrtnic. V duhovnosti imenujemo takšne osebe modreci, ali starci. Tokrat  so to bili  to modreci socializma in starci titoizma!
Primorski dnevnik nas je na sv. Jožefa leta 2017. z mastnim naslovom “Skupnega nič … skoraj nič”  seznanil kako je bilo z gradnjo konkatedrale in tudi delno goriškega Kulturnega doma.  Iz zapisa izvemo, da so bili v mestu vrtnic tudi prebivalci, ki so iz ideoloških  ali drugih razlogov nasprotovali gradnji cerkve.  Potem kako so šli na pogovore v Ljubljano k takratnemu predsedniku predsedstva  SRS Sergeju Krajgerju. Pisec nas  seznanja: “Krajger se je strinjal, da so odpravljeni razlogi, ki so ovirali izdajo dovolenja, da pa lokacija cerkve ne bi smela biti v središču Nove Gorice, pa tudi ne v kakšne neuglednem zakotju. Predlagal je tudi, da bi na zboru volilcev v Novi Gorici  seznanili občane z gradnjo in upoštevali njihovo mnenje. Dodal je, da smo politično odgovorni, da izdaja dovolenja ne bo povzročila večjih nasprotovanj.”
Pisec v Primorskem z dne 19. marca 2017. nas seznanja tudi s kompromisom lokacije za cerkev. Tako pravi: “ Bili smo v precepu dveh zahtev: uradne politike, ki je novo cerkev videla nekje na obrobju mesta, ter predstavniki cerkve, ki so jo želeli v mestnem centru. Kompromis smo dosegli z lokacijo nasproti takratmega hotelskega kompleksa Argonavti ob Vojkovi ulici … “ Kakšen kompromis je to?  Tako je sam pisec  potrdil izjavo g. Gašperja: “Damo to, da nič ne damo!”
Zavajujojoča je tudi trditev: “… na sedežu banke v Ljubljani je bil podpisan uradni zaznanek o soglasju (prisotna dva tedanja politična veljaka). Bil je to najbrž prvi kredit v Sloveniji, ki so ga odobrili cerkveni ustanovi … “
images_230V tistem času je imela Cerkev v Sloveniji zelo zabavno osebo, to je bil dr. Stanislav Lenič, ljubljanski pomožni škof. Ta je na take izjave, kot je gornja  rekel: “Zavlačujejo nalašč in potem pokažejo kako so do nas širokosrčni. V resnici pa komaj čakajo, kdaj bodo pokasirali naše s trudom priborjene in prifehtane devize …” Vsi vemo, da so se vse tedanje cerkvene gradnje pretežno finasirale z devizami, ki jih je cerkveno vodstvo naprosjačilo v tujini. Zopet je potrjeno, kakšne velike usluge je jugopolitika v tistem času delala Cerkvi v Sloveniji, pa tudi vernim …
Končno je bil načrt za gradnjo konkatedrale odobren šele 5. decembra 1973. Tako ima to slavno mesto cerkev na najbolj neugodnem mestu, kamor bi gotovo ne postavili novogoriškega Kremlja. (Tudi nova  mošeja, ki se bo čez nekaj let gradila, za katero se je že “”zaarala parcela””, in krasila mesto vrtnic, bo dobila boljšo lokacijo, kot jo ima novogoriška konkatedrala!)
Dejstvo pa le je, dobili smo to, kar tja ne sodi! Zelo lepo bi bilo, pa tudi pošteno, da bi nekdanji novogoriški politični veljaki,- modreci socializma ali starci titoizma –  ki so krojili usodo, ne samo zgradbam, ampak tudi usodo ljudi v  mestecu vrtnic in v vsej okolici,  molčali, ker so jih le preveč nakuhali, tako, da to mineštro ne jemo samo mi, ampak jo bodo srebali tudi še naši zanamci! Da o krivicah in škodi, ki  so jo  povzročali ti slavni baroni socializma, je bolje, da se ne govori!