Feeds:
Objave
Komentarji

Ko človek umre stopi v nezastrto stvarnost in resnico. Zavzame prostor, ki mu resnično pripada. Vse maske sedanjega življenja padejo. Ni več možno nobeno zatekanje k raznemu izmišljanju in opavičevanju. Človek je tokrat to, kar v resnici je, in ne to, kar ga je delalo lastno, ali tuje slepilo. Božja sodba je preprosta resnica, kajti Bog je resnica, dokončna resnica, ki sodi. Tako razmišlja papež Benedikt XVI.
Hans Urs von Baltazar papeževo trditev dopolnjuje tako: »Kako boGospod soril? Tega nihče v naprej ne ve. Gospod nam sporoča edino to, glede česa nas bo sodil: bil sem lačen in ste mi dali (ali mi niste dali) jesti. Si izkakozal usmiljenje, si ljubili soljudi, ali samo sami sebe? »Po tvojih lastnih besedah te bom sodil, zanikrni hlapec.« (Lk 19,22). »Ali nisi bil ti dolžan usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se jaz tebe usmilil?« (Mt 18,33) Brez usmiljenja bo namreč sojen tisti, ki ni skazoval usmiljenja. Usmiljenje slavi zmago nad sodbo. (Jak 2,13)
Od Sodnikove milosti pa pričakujemo, da bo upošteval, da ni bilo v nas vse podlo in da nismo vse svoje življenje od otroških nog naprej, samo zavračali Božjo ljubezen. Saj ni On zaman umrl na križu za nas?« Čim večja je Božja ljubezen, ki nam jo podarja in izkazuje Bog, tem zahtevnejši je odgovor, ki ga Bog terja od človeka. Človek živi v neki čutni lupini, saj znova in znova opravičuje samega sebe. Ko pa se osvobodi te lupine, se njegova samoprevara konča in človek spozna samega sebe. Tako bo ob sodbi razkrito, kakšni smo dejansko bili v življeju. Slika bo lepša, če se za življenja ravnamo po ogledalu, ki nam ga nastavlja Bog, ne ljudje. Če si v tem ogledalu izpopolnjujemo svojo podobo, so vsa človeška »ogledala« popolnoma nepomembna in pomirjeni lahko verjamemo Jezusovim pozivom: Ne bojte se, samo verujte!
Sv. Bazilij je takole razmišljal: »Ob sodbi Odrešenikovo obličje izžareva Božjo svetlobo, ki prežarja srca v njihovi globini.«
Sv. Avguštin pa to dopolnjuje: » Sodba je neka božja moč, ki prikliče v spomin vsakomur vsa njegova dejanja, dobra ali slaba, ki jih je v življenju storil, in to v nepojmljivi naglici. To spoznanje pa obtežuje, ali opravičuje človeka. Ta božja moč je podobna knjigi, v kateri se bere, kar smo živeli. Po tem zapisu je božja sodba neke vrste SAMOOBSODBA, ko spoznamo svojo nezastrto resnico, v luči Božje resnice.
Srečanje z Jezuso, kot ga spoznamo iz evangelija, je srečanje posameznika, ki Jezusa sprejme, ali odkloni. Torej gre pri sodbi za osebno srečanje z Gospodom, ki sodi. Posameznik STOPI pred Boga in Kristusa. »Vsi bomo stopili pred božji sodni stol, vsak izmed nas bo zase dajal odgovor Bogu.«(Rim 14, 10-12) »Vsi se moramo prikazati pred Kristusovinm sodnim stolom, da sleherni sprejme to, kr je v zemeljskem življenjudelal dobro ali slabo« (2Kor 5.10)
Iz tega vidimo, /spoznamo, da bo poslednja sodba za vsakega od nas posebna in oseba.

Ambrož Kodelja

V dneh, ko mineva trideset let (+ 28. septembra 1989), odkar se je Vili Stegu za vedno preselil k sv. Heleni na rodnem Premu, sem se spomnil misli Simone Weil, ki pravi: »Nagrada za to, da smo na Boga mislili z dovolj veliko pozornostjo in ljubeznijo, je v tem, da smo potem prisiljeni izpolniti Njegovo voljo. In obratno, to, česar ne moremo opustiti, če smo mislili na Boga z dovolj veliko pozornostjo in ljubeznijo, je božja volja.« Brez dvoma: k spominom na ljudi, ki so nam zaznamovali čas, se radi vračamo; tako je tudi z menoj.
Bila sva sopotnika, čeprav sva živela daleč narazen. Oba pa sva ljubila literaturo, oba sva se rada pogovarjala o stvareh, ki so nama bile blizu, in oba sva se trudila biti predana Bogu. Zdi se mi, da je čas, ki je minil od njegovega odhoda, ostal nedotaknjen. Svež kot ob njegovem tuzemskem bivanju …
Za Vilijem so ostala njegova dela: članki, pesmi in prevodi. Knjige. V prvi med njimi – Trepet in poslušnost (1985) – so poslovenjene misli Simone Weil. V drugi – Ugašajoče sanje – in tretji – Samotna pot (2004) – so zbrane njegove pesmi. Naj omenim še prevoda v italijanščino: pesniški almanah Quando giacerò sottoterra (1991, A. K.) in Sogni in estinzione (2014), prevod celotnega opusa, za katerega je poskrbel Ivan Tavčar.
Pri Viliju sem vedno občudoval njegov jezik, njegov čut za slovenščino, v pesmih pa mistično religioznost, ki jo je odkrival v svojem času. Stegujevi poeziji čas ni bil naklonjen, marsikomu pa je bila tudi nerazumljiva, saj je preveč povezana z globinami, ki so ga rodile. Takšnih globin se ljudje redko zavedajo, še redkejši pa z njimi vzpostavljajo dialog. Tega se je dobro zavedal. Kljub temu se ni bal bolečine, ki je spremljala njegove pesniške izpovedi. Računal je na tiste redke, ki so bili ob njegovi poeziji sposobni razmišljati. Takšni ob Vilijevi poeziji čutimo olajšanje, celo odrešitev. Njegova poezija je plod nasprotij in paradoksov, takšnih, kakršen je bil tudi sam.
Bil je pokončen, načelen, tudi tedaj, ko je pri sobratih in drugih ljudeh, s katerimi se je srečeval, videl hlastanje in grabežljivost.
Njegove pesmi ostajajo zveste triadi: Vera, upanje in ljubezen.
Izžareva jo. In se hkrati zaveda minljivosti. Ko spremljamo in podoživljamo njegovo pesem, njegov pesniški jezik, zapisano oživljamo in mu podaljšujemo vrednost. Na dnu je beseda ostala / v skalo zakleta / (Speče korenine). Njegova poezija odkriva notranjo moč. Bil je večer / ko smo v razbitih vrčih / iskali kaplje tišine / za prazne duše (Poraz). Preroška je njegova Zaveza: Umrl bom v škrlatnem nalivu večera …, v kateri je napovedal svojo smrt.
Naj končam s tole mislijo iz Simone Weil: »Človek ubeži zakonom tega sveta le za tren. To so trenutki, ko se človek ustavi v sebi … kontemplacija … duševna praznina … In smrt? … Vsako bitje hrepeni po prihodnosti!«
Vsakič, ko se vzpenjam k sv. Heleni nad Premom, kjer čaka vstajenja njegovo telo, me spremlja njegova Balada o koncu. Takole pravi: Izmučena žena / neslišno drsa navzgor / na vrh hriba, / kjer njeni / v grobovih spijo. / Prekriža se / in tiho moli. / Na grob ji / po razoranem licu / biserne solze rosijo.

Praznovanje 500. obletnice kapitlja v Novem mestu mi je ostalo v nepozabnem spominu. Novomeški in ljubljanski stolni ?? Eden izmed prvih proštov novomeškega kolegiatnega kapitlja je bil Jurij Slatkonja (med leti 1500 do 1522; rojen v Ljubljani 21. marca 1456, leta 1513 je postal škof novoustanovljene škofije na Dunaju, //če je bil istočano = 1513-1522 prošt v N. mestu in škof na Dunaju, pa nisem preverjala, a dvomim!//
prošt Jurij Slatkonja, ki je pozneje postal dunajski nadškof, se je zapisal tudi v našo slovensko zgodovino. Leta so se ga posebej spomnili na Dunaju s slovesno mašo, pri kateri sta somaševala dunajski kardinal dr. Franz König in ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. (je prišel iz nebes? Umrl je 2007!!) L. 1993 je organiziral veličastno praznovanje 500. obletnice novomeškega Kolegiatnega kapitlja, … Novom. škofija je bila ustanovljena 2006.
V Novem mestu pa je istočasno potekala slovesnost ob 500-letnici novomeškega kapitlja. V stavbi, kjer je sedaj sedež škofije Novo mesto, je do imenovanja škofije bila proštija in tamkajšnji prošt je bil tudi župnik. Tedaj je bil prošt mons. Jože Lap. Bil je zelo delaven, saj je najprej moral velikansko stavbo izprazniti, da je polpretekli režim vanjo naselil stanovalce.?? Režim ni šele 1977 naseljeval stanovalce!! Torej jih je moral Lap kvečjemu spraviti ven! Vzorno urejena stavba, ki nad mestom daje pečat urejenosti, je bila ob vrnitvi v zelo žalostnem stanju. Prošt je istočasno vzorno uredil tudi proštijski arhiv in kapiteljsko knjižnico. V novomeškem muzeju pa so ob 500. obletnici kapitlja pripravili vzorno razstavo.
Za to priliko so v Novo mesto povabili tudi dunajskega kardinala dr. Franza Königa (tudi iz nebes?? Umrl 13. marca 2004!!). Spremljal ga je njegov tajnik dr. Franz Grabenwöger, s katerim sva imela pisne stike. Po slovesni maši je bil tudi sprejem v kapiteljski knjižnici. S kapucinskim patrom dr. Metodom Benedikom, zgodovinarjem, ki je bil v tistem času profesor zgodovine na Teološki fakulteti, sva se pri tem dogodku stiskala v ozadju in spremljala potek slavja. Knjižnico je predstavil g. prošt in dr. Alojz Šuštar je prevajal v nemščino. Kardinal je povedal nekaj besed. Videlo se je, da je bil izredno srečen, da je lahko bil na tej slovesnosti. Novomeški prošt g. Jože Lap je v govoru omenil, da bi bilo lepo, če bi tudi v Novem mestu imeli vsaj odlitek nagrobne plošče škofa Slatkonje, saj je bil tudi tu, preden je odšel v cesarsko mesto. Kardinal je takoj pristal in obljubil, da se bo potrudil, da bodo dobili Sladkonjev nagrobni odlitek. Kot zanimivost naj povem, kar sem pozneje izvedel od njegovega tajnika, da ko je dunajska nadškofija vprašala za predračun odlitka Slatkonjevega nagrobnika, so jim povedali zelo visoko ceno, in sicer 5000 nemških mark. Kardinal se je ob tem dogodku zamislil pa takoj rekel: “Obljubo bom izpolnil!” In jo je! Danes, če obiščete novomeško stolnico, lahko odlitek Sladkonjevega nagrobnika vidite v tamkajšnji kripti.
Ob tem dogodku pa mi je ostal v spominu zanimiv pripetljaj. Med govorniki v kapiteljski knjižnici je v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti spregovoril pesnik Ciril Zlobec. Po končanem govoru je v imenu SAZU kapiteljski knjižnici poklonil starejšo knjigo. G. prošt se je za to zahvalil, knjigo odložil na mizo in prisotne povabil v sosednji prostor na prigrizek. V tistem trenutku se je k mizi, kjer je bila podarjena knjiga, preril kapucinski pater Metod Benedik, radoveden, kaj so dobili. Ko je vzel v roke podarjeno knjigo, je začudeno vprašal: »Kje ste to knjigo dobili? Ta knjiga je naša, ima oznako kapucinske knjižnice v Krškem! To knjigo ste ukradli! “ Nastala je zelo mučna situacija. Ko je nadškof opazil, da je nastal nek šum, je takoj pospremil kardinala v prostor, kjer je bila zakuska, dr. Zlobec pa je smuknil za njimi, p. Metod Benedik pa je z vso svojo vehemenco dokazoval, kako so vedno kradli in bodo še kradli, da se potem dičijo s tujim perjem …
Mučni dogodek je zaključil g. prošt Lap. Patru je vzel iz rok omenjeno knjigo, jo postavil na knjižno polico in z njemu lastnim gromkim glasom rekel: “Ta knjiga bo odslej tu! Očetje kapucini pa lahki pridete in se pred njo poklonite ali pa prižgete svečo! – Gremo jest!” Vsi, ki smo ta dogodek spremljali, smo se začeli krohotati, kako je prošt ta zapetljaj salomonsko rešil. Ob zakuski se je razvil pogovor, ki ga je nadgrajeval p. Benedik , kaj vse se je pokradlo, pa se še, ne samo iz naših cerkva, tudi iz naših samostanov, kar priča o neki dobi, ki smo jo živeli in je imela svojstveno kulturo.