Feeds:
Objave
Komentarji

7b1db31c

Bil je vroč julijski dan, takšne, kot smo jih na našem Krasu navajeni. Pozvonijo, lepo pozdravijo in prosijo če lahko vstopijo, da bi se radi z menoj nekaj pogovorili. Povabim jin naprej, se posedemo, ponudm osvežujočo pijaču in jih z začudenjem gledam; starejši gospod, starejša gospa, neki mladenič, pa še mlada družinica z dvema fantkom.
Pogovor začne gospod. Prišli smo se Vam zahvalita. Za tega fanta in pokažejo nanj. Gospa komaj zadržuje solze, ostali so zelo resni, mene pa oblije znoj; kaj pa sem jaz kriv pri tem fantu? Pogovor nanese na nenavadni dogodek: “Pred kakšnimi osemindvajsetimi leti, ko smo se z avtom znašli v sredini vaše Telovske procesije.” Takoj sem pojasnil: “Veste policija pride ali ne, da ustavi promet, mi to sporočimo in če jih ni, gremo lepo po sredini ceste s procesijo. Tisti avti, ki se jim zdi, se ustavijo, drugi se prerivajo med ljudstvom. Enako je s kolesarji, ki so brezobzirni in se vidi, da nimajo nobene kulture, je pač tako. Takšni časi in takšna olika … “ Istočasno pa me le mantra radovednost, kaj imam jaz s tistim fantom … “ Gospod nadaljuje: “Ko smo se tako znašli med vašo procesijo, sem ustavil avto s fantom, ki je sedajh poročen, sva iztopila in pokleknila. Žena, pa je bila noseča  in je ostala v avtu …  Vi pa ste, ko ste videl, da klečiva visoko dvignil monštranci in nas blagoslovil. Ta blagoslov nisva prejela samo midva in pokaža na gospoda z družinico, ampak tudi žena, ki je bila v avtu. Verujete vi  v to?” “Seveda verujem, drugai gospod, saj blagoslov ne gre v kolena ampak v srce in je šel tudi skozi okno, pri vašem avtomobilu, ne vem, ali je bilo odprto, ali ne, kjer je sedela vaša žena … “ Druščina prasne v smeh, z njimi tudi jaz, kljub temu, me pa le skrbi, kaj imam jaz s tistim fantom ??? Gospod, pa nadaljuje: “Veste moža žena je kmalu za tem rodila našega Maxa in pokaže na onega fanta. Prepričani smo, da ga je vaš blagoslov popeljal v duhovništvo. Letos je bil posvečen in je novomašnik, član redenptoristov. To je vaša zasluga. Kamen se mi je odvalil, prekucnil sem pogov in rekel:  “Najprej bo fant dal nam vsem novomašni blagoslov, potem pa bomo nazdravili!” Z velikim spoštovanj smo pokleknili, prejeli novomašni blagoslov in sveda z veseljem nazdravili in razživel se je veseli klepet !”
Ko se spomnim na ta dogodek imam občutek, kot da se je vse to odvijalo v sanjah …  pa vendar, ne morem mimo dejstva, da je tu bil Božji poseg  – blagoslov, ki ga velikokrat premalo cenimo, je prav pri tem primeru dokazal svojo nadnaravno vrednost … Gospod, bodi z nami s Tvojim blagoslovom …

22Ko je Bog ustvarjal svet, je ustvaril tudi človeka. Ker je uvidel, da človeku ni dobro samemu biti, je ustvaril ženo. Tekel je čas in končno je ljubi Bog dopustil, da so se iz potrebe po služenju izoblikovale redovnice, ki jim po domače pravimo nune.
Imam kar nekaj dobrih znank med njimi. Ena je tudi s. Mirakoloza. Ostala je trda Kraševka, nekako tako trda, kot je okus po teranu, če je pravi. Sedaj, ko ji je Bog naklonil že nekaj čez 70, si je tole domislila. Nekega dne stopi k s. prednici in ji reče: “Veste, s. prednica, sklenila sem, da bom šla na vsak pogreb v mojo rojstno vas. Moj nečak pride pome in me tudi pripelje nazaj.” Sestra prednica, ki jo je takšna odločitev nemalo iznenadila, je v miru prikimala in odšla, mislila pa si je: “Kam pridemo, če bo vsaka naša sestra naredila tako kot ta?! Hodile bomo samo na pogrebe, doma pa ne bo nikogar!” Vendar je misel požrla, kot jih je že kdo ve koliko, in šla po svojem delu.Tako je s. Mirakolozo nečak pripeljal tudi k meni. Prišla je naročit mašo za neko vaščanko, ki so jo pred časom pokopali, gospod tam gori na Krasu pa je imel že vse maše oddane. Beseda je dala besedo, pa jo le vprašam: “Saj ste bili na tistem pogrebu, ko so pokopavali Pepco?” “Seveda, saj je bila moja letnica.” “Prebral sem, da je veliko naredila za domačo cerkev in domačo župnijo, zato jo je župnik tudi v cerkvi pohvalil.” “Prav imate, ona je res držala pokonci tri vogale cerkve, celo našo  vasi, pa še župnika, če je bilo treba!” “Dobro, napisali pa so, da jo je župnik pohvalil samo, kar je naredila v cerkvi in za župnijo, ni pa jo pohvalil, kar je dobrega naredila za Zvezo borcev. Kaj mislite, ali je imel župnik prav? Se vam ne zdi, da bi jo moral pohvaliti za vse?” Malo me pogleda postrani, pa reče: “Tudi jaz sem tisto prebrala. Ona “šribantarca”, ki je v naši vasi “furešt”, ne razume nič. Ona sploh ne ve, kakšne so naše navade. V naši vasi je tako: Župnik na kratko pove to, kar je za povedat v cerkvi, drugi od zvez borcev pa  pred jamo na britofu. Pa se zgliha! Tako je prav. Zvezo borcev ne zanima, kaj je v cerkvi, enako tudi župnika ne, kaj ima Zveza borcev. Kaj bi moji doma rekli, če bi jaz tam začela zvonit za kosilo, kot zvonijo pri nas v kloštru? Rekli bi, da se mi je zavrtelo. Eno je klošter, drugo je naš dom. Tako je tudi v moji župniji na Krasu. Jaz sem se morala navaditi na življenje v kloštru, ko sem prišla v klošter. Oni furešti pa, ki pridejo na vas, pa mislijo, da mora biti vse po njihovem. Ne vedo, da so ljudje bili pred njimi tam in ne šele, ko so oni prišli tja. Poglejte, spravili so se na jutranje zvonjenje. Sveto jutro zvoni ob šestih, ne zato, da se v postelji obrnemo na drugo stran in spimo naprej, ampak da najprej zmolimo. Tudi se je ena fureština spravila na našega Lolita, ker laja ponoči in ona ne more spati. Nastal je veter, tak, kot je na Krasu, in je šla na policijo, ker pes laja ponoči, da je moj nečak zaradi pasjega lajanja moral it na sodišče. Sosed je moral zaklati petelina, ker je ta začel vsako jutro peti ob štirih zjutraj! Bil je naznanjen, dobil je vabilo na sodnijo in sodnica je odredila naj se petelin zakolje!
Vsak naj bo na svojem borjaču gospodar, pa bo prav, kot je pri nas v kloštru, kjer ukazuje sestra prednica, me pa jo lepo ubogamo!“

1336173021_1753_img_1920

Bilo je davnega leta 2006, ko me je za Veliko noč obiskala znanka iz Beograda. Tedaj arhitekt, danes gostujoči profesor. Ob zapisu, ki je tedaj nastal  me je rahlo  ošvrknil mons. Gašper Rudolf, ko sem zapisal, da se ji je (njej namreč!)  ob pogledu na konkatedralni zvonik v mestecu vrtnic utrnila asociacija na nostalgičen čas vladanja maršala Tita, češ da jo oblika zvonika spominja na štafetno palico, ki smo jo nosili pred dnevom mladosti  …  Asociacije so asociacije in mimo teh se ne da. Hvaležen pa sem mojemu  sobratu Gašperju, ki je k mojemu tedanjemu čllanku na pojasnilo takole napisal:  “Mi smo se odločili za predlog arhitekta ing. Kvaternika tudi zato, ker nam je takratna oblast podelila/!/ neugodno/!/ gradbeno/!/  parcelo/!/ zunaj mestnega središča in je obenem skrajno omejila prostor  s takrat, med partijci zaupnim pojasnilom “DAMO TOLIKO, DA NIČ NE DAMO!”
Ta preroški stavek, ki ga je izrekel moj veliki prijatelj in sobrat, za katerega se mu zahvaljujem, bi morali vklesati na tisto stran konkaterdrale proti križišču. Bila bi to čudovita protiutež, lahko pa tudi dopolnilo sabotiskega napisa. “Tito” – Svojčas: “NAŠ TITO!” .Tako bi ovekovečili čas v katerem smo živeli, pa tudi modrost tedanjih politikov v mestecu vrtnic. V duhovnosti imenujemo takšne osebe modreci, ali starci. Tokrat  so to bili  to modreci socializma in starci titoizma!
Primorski dnevnik nas je na sv. Jožefa leta 2017. z mastnim naslovom “Skupnega nič … skoraj nič”  seznanil kako je bilo z gradnjo konkatedrale in tudi delno goriškega Kulturnega doma.  Iz zapisa izvemo, da so bili v mestu vrtnic tudi prebivalci, ki so iz ideoloških  ali drugih razlogov nasprotovali gradnji cerkve.  Potem kako so šli na pogovore v Ljubljano k takratnemu predsedniku predsedstva  SRS Sergeju Krajgerju. Pisec nas  seznanja: “Krajger se je strinjal, da so odpravljeni razlogi, ki so ovirali izdajo dovolenja, da pa lokacija cerkve ne bi smela biti v središču Nove Gorice, pa tudi ne v kakšne neuglednem zakotju. Predlagal je tudi, da bi na zboru volilcev v Novi Gorici  seznanili občane z gradnjo in upoštevali njihovo mnenje. Dodal je, da smo politično odgovorni, da izdaja dovolenja ne bo povzročila večjih nasprotovanj.”
Pisec v Primorskem z dne 19. marca 2017. nas seznanja tudi s kompromisom lokacije za cerkev. Tako pravi: “ Bili smo v precepu dveh zahtev: uradne politike, ki je novo cerkev videla nekje na obrobju mesta, ter predstavniki cerkve, ki so jo želeli v mestnem centru. Kompromis smo dosegli z lokacijo nasproti takratmega hotelskega kompleksa Argonavti ob Vojkovi ulici … “ Kakšen kompromis je to?  Tako je sam pisec  potrdil izjavo g. Gašperja: “Damo to, da nič ne damo!”
Zavajujojoča je tudi trditev: “… na sedežu banke v Ljubljani je bil podpisan uradni zaznanek o soglasju (prisotna dva tedanja politična veljaka). Bil je to najbrž prvi kredit v Sloveniji, ki so ga odobrili cerkveni ustanovi … “
images_230V tistem času je imela Cerkev v Sloveniji zelo zabavno osebo, to je bil dr. Stanislav Lenič, ljubljanski pomožni škof. Ta je na take izjave, kot je gornja  rekel: “Zavlačujejo nalašč in potem pokažejo kako so do nas širokosrčni. V resnici pa komaj čakajo, kdaj bodo pokasirali naše s trudom priborjene in prifehtane devize …” Vsi vemo, da so se vse tedanje cerkvene gradnje pretežno finasirale z devizami, ki jih je cerkveno vodstvo naprosjačilo v tujini. Zopet je potrjeno, kakšne velike usluge je jugopolitika v tistem času delala Cerkvi v Sloveniji, pa tudi vernim …
Končno je bil načrt za gradnjo konkatedrale odobren šele 5. decembra 1973. Tako ima to slavno mesto cerkev na najbolj neugodnem mestu, kamor bi gotovo ne postavili novogoriškega Kremlja. (Tudi nova  mošeja, ki se bo čez nekaj let gradila, za katero se je že “”zaarala parcela””, in krasila mesto vrtnic, bo dobila boljšo lokacijo, kot jo ima novogoriška konkatedrala!)
Dejstvo pa le je, dobili smo to, kar tja ne sodi! Zelo lepo bi bilo, pa tudi pošteno, da bi nekdanji novogoriški politični veljaki,- modreci socializma ali starci titoizma –  ki so krojili usodo, ne samo zgradbam, ampak tudi usodo ljudi v  mestecu vrtnic in v vsej okolici,  molčali, ker so jih le preveč nakuhali, tako, da to mineštro ne jemo samo mi, ampak jo bodo srebali tudi še naši zanamci! Da o krivicah in škodi, ki  so jo  povzročali ti slavni baroni socializma, je bolje, da se ne govori!

Goriški Kulturni dom in Konkatedrala

Pred seboj imam Primorski dnevnik z 9. marca 2017. V njem je predstavljeno Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU, ki je bilo v Katoliški knjigarni v Gorici. Med drugim tam preberemo: “Podpisani kronist (prof. Aldo Rupel) je udeležence predstavitve opozoril na razne paralelizme med novogoriško cerkvijo in goriškim Kulturnim domom. Čas zahteve za gradnjo novogoriške cerkve presenetljivo sovpada, zavlačevanja in prizadevanja prav tako in, poudarimo še enkrat, odmaknjenost od mestnega središča … Potem je gradbenemu odboru (za gradnjo Kulturnega doma – dodal A. K.) prispel šepet, da Mihevčev projekt (za Kulturni dom – op. A. K.) ne bo dobil zelene luči, dokler se ne bo oblikovalo podobno pooblastilo za novogoriško cerkev. Če preverimo letnice izdanih dovoljenj, postavitve temeljnih kamnov, začetka gradenj in slavnostnega odprtja oziroma posvetitve (sedanje kon katedrale), najde prišepetavanje svojo potrditev. Leto ali poldrugo leto zamika pri urbanističnih zadevah ne igra prav nobene vloge. Ustvaril se je torej zanimiv četverokotnik med Kulturnim domom, goriško občinsko upravo (v Italiji), novogoriško upravo in cerkvijo v bližini novogoriškega Gasilskega doma. – Bilo je obdobje vsesplošne politične prevlade Krščanske demokracije (v Italiji), t. i “belega križa”, ko je botrstvo z goriško nadškofijo bilo samoumevno. Normalno je, da je slednja pomagala sosednji cerkveni strukturi. Recimo, da je šlo za obliko časovnega in lokacijskega pogojevanja z negativnim prizvokom …” Tako piše prof. Aldo Rupel.
O lokaciji cerkve v nastajajočem mestu se je kar veliko razpravljalo. Dekan Andrej Simčič je skrbno čuval njivo, ki je bila v lasti župnije Solkan in se je s tedanjimi svetovalci tudi trudil, da bi tam nastal nov pastoralni center. Lokacija bi bila od sedanje znatno boljša.

DSC_7597_nova_gorica_cerkev_kristusa_odresenika_big

Je pa škof Jenko veliko stvari, ki so mu jih predlagali, gladko zavrnil, velikokrat brez utemeljitve. Rad je poudarjal: “Sprašujejo me, kaj bo s cerkvijo. Jaz jim vedno povem: to bo župnijska cerkev in nič drugega!” Koliko so bili takšni odgovori za tisti čas pametni, je drugo vprašanje. Zanimiva je peripetija: V župnišče v Solkan je redno zahajal dr. Klinec iz Gorice. Ob neki priliki je rekel: “Pa recite škofu, da želi konkatedralo!” Na ožjem duhovniškem srečanju s škofom je spregovoril Vinko Kobal: “G. škof, recite jim, da bo cerkev konkatedrala!” Škofova reakcija je bila podobna svetopisemski zgodbi, kjer je grmelo, ropotalo in se treslo. Škof je vzkipel in na dolgo in široko utemeljeval, da on hoče župnijo in nič drugega. Časi se spreminjajo in mesto vrtnic je pod drugim vodstvom dobilo konkatedralo, če pa bi tedanje cerkveno vodstvo imelo drugačen pristop, pa tudi znalo vsaj malo prisluhniti nasvetom tedanjih duhovnikov, bi bila prav gotovo lokacija konkatedrale drugje.

katedrala-BDM-300x201

Gradnja novogoriške konkatedrale je tesno povezana s škofom dr. Janezom Jenkom. Znani tržaški kulturni delavec g. Ivan Tavčar, ki ga poznamo predvsem po pesniških zbirkah, saj piše kar v treh jezikih: slovenskem, italijanskem in nemškem, je o tem dogodku v Koledarju Goriške Mohorjeve Družbe (GMD) za leto 2017 to obdobje takole opisal: “Dne 8. julija 1963 je msgr. Albin Kjuder prejel od Svete stolice dovoljenje, da lahko premešča duhovnike iz ene administrature v drugo. (Po razmejitvi je tisti del Slovenskega Primorja spadal pod reško in del pod tržaško škofijo.) Po smrti apostolskega administratorja dr. Mihaela Toroša (29. 12. 1963) je bil imenovan za upravljanje novogoriškega cerkvenega okrožja solkanski dekan Andrej Simčič. Zadeva obeh apostolskih administratur, koprske in goriške, je postala pereča. Gospod Simčič in Kjuder sta se domenila (po posvetu z duhovniki!), da pošljeta v Vatikan prošnji za ustanovitev dveh ločenih škofij in da se oba ordinarija posvetita v škofa. Glede te zadeve je bil g. Kjuder 7. decembra 1963 osebno v Rimu, (G. Andrej Simčič se je zglasil na povabilo pristojne Kongregacije v Rimu 12. januarja 1964.  Pogovor je trajal s tedanjim prefektom kar dve uri! – pripomba A.K.)
Stvar se je premaknila, a ne v želenem smislu. Sveti sedež je 20. aprila 1964 imenoval dr. Janeza Jenka, dotedanjega beograjskega generalnega vikarja, za apostolskega administratorja jugoslovanskega dela goriške nadškofije, mesec dni kasneje (maja 1964) pa še za apostolskega administratorja celotnega Slovenskega primorja.“ G. Ivan Tavčar nadaljuje: “Ta velika napaka Svetega sedeža je še danes občutna in aktualna. Kdo je v Rimu odločal, da se obe administraturi združita v eno, ostaja, vsaj uradno, skrivnost. Dejstvo je, da je Gorica izgubila svojo samostojnost in da je Koper dobil moža, ki sploh ni poznal primorskih razmer in zgodovine, še manj pa ljudi in krajev … Diplomacija, tudi cerkvena, igra včasih čisto svojo igro (in v tem je imel g. Kjuder prav!) in se ne ozira na interese, kot so dejanske dušnopastirske potrebe.”
K temu nepomembno dopolnilo: Dne 20. aprila 1964 sta bila poklicana na Škofijski ordinariat v Ljubljano g. Kjuder in g. Simčič. Škof dr. Jožef Pogačnik jima je rekel: “Počakajta, dokler ne pride sporočilo iz Beograda, kot smo se domenili!” Okrog 11-ih jima dr. Pogačnik sporoči: “Imenovan je za Novo Gorico dr. Janez Jenko – generalni vikar beograjske nadškofije!” Tedaj reče g. Kjuder g. Simčiču: “Greva, midva nimava tu kaj več iskati!” In sta odšla.
Zanimivo je, da je nuncij iz Beograda po telefonu poklical g. Andreja Simčiča slab mesec, to je bilo februarja 1964, pred tem dogodkom, in mu zagotovil, da sta Sveta stolica kot tudi on sam, sprejela na znanje predlog, ki sta ga z g. Kjudrom predlagala. V ozadju te igre pa je bil beograjski nadškof dr. Bukatko, pa tudi velik del duhovnikov, ki niso bili zadovoljni s tedanjim generalnim vikarjem. Da je to res, mi je tudi potrdil bosanski franšiškan, ki je tedaj živel v Beograbu, imel tesne stike s tamkajšnjim ordinariatom in je pred leti v goriškem Nadškofijskem arhivu iskal podatke o delovanju bosanskih frančiškanov v Sloveniji.

Obmejni spomini

ck

V Primorskem dnevniku nas je 9. marca 2017 prof. Aldo Rupel o novogoriški konkatedrali in goriškem kulturnem domu seznanil takole: “Na zadnjem februarskem srečanju ob kavi v Katoliški knjigarni v Gorici je tekel pogovor tudi o gradnji novogoriškega župnijskega središča na križišču med Vojkovo in Kidričevo ulico, ki se proti vzhodu preimenuje v Sedejevo. Glavnino objekta predstavlja seveda konkatedrala Kristusa Odrešenika. O njej je bilo rečeno, poleg stilnih opazk, dvoje: da je pridobitveno (gradbeno!)  dovoljenje trajalo dolga leta in da je umeščena na mestno obrobje …”
Kaj vse se je sukalo okrog gradnje te cerkve in kaj vse se je dogajalo v zvezi z njo, smo tisti, ki smo to opazovali iz ozadja in se zgražali, tudi prišli do spoznanja (nekateri ne bodo nikoli!), v kakšnih časih smo tedaj živeli in kako nas je tedanji politični režim imel “na špagi”, obenem pa je marsikoga tudi krepko izrabljal. Ko je začelo mesto nastajati in je bila Kapela imenovana za župnijo, so prvi verni stanovalci tega nastajajočega mesta obiskovali tri župnije: Kapelo, Solkan ali Kromberk. V tistih rožnatih časih ni bilo dobro, da si se pojavil na cerkvenem pragu, zato sta bili zanimivi dve lokaciji za tamkajšnje nove naseljence, seveda predvsem za tiste, ki so bili verni. Kapela je bila rahlo odmaknjena, čeprav zelo opazovana, saj so budna očesa “varuhov ideologije” redno spremljala, kdo se vzpenja po stopnicah, ki so vodila do samostana na vrhu grička. Kromberk je bil potisnjen vstran in je bil “bolj gvišen”, zato je bil obisk tamkajšnje cerkve manj opazen in je bila za “varuhe ideologije” lokacija tamkajšnje cerkve manj moteča.
Župnijo Kromberk je po smrti Vinka Vodopivca začela oskrbovati Kapela. Do leta 1959 je bil to p. Atanazij Kocjančič. Kromberk je zapustil septembra 1959. To je bilo isti mesec, kot so razstrelili pogorišče cerkve sv. Katarine na sedanjem Kekcu. Mogoče vam ni poznano, da je bil pri tem “herojskem dejanju” – kakšno vlogo je tedaj imel, ne bom razpravljal – zraven tudi znani prominentni zgodovinar, ki zelo rad nastopa na obeh straneh “starega konfina”. Nerazumljivo je, da so v solkanski župniji porušili zidove dveh požganih cerkva: sv. Katarine, od katere je ostal samo en košček zvona (ostalo so prodali na odpad material pa porabili za gradnjo gostišča Kekec) in cerkve sv. Roka na solkanskem pokopališču. Ko so začeli rušiti zidove cerkve sv. Roka, je g. Andrej Simčič takoj telefoniral ap. adm. dr. Mihaelu Torošu. Ta je sicer interveniral, vendar zaman. G. Andrej Simčič se je tudi zavzel, da bi na mestu, kjer je bila cerkev sv. Roka, stal križ – tega so postavili pozneje –  in da bi solkanska župnija dobila tam duhovniški grob, pa mu ne eno in ne drugo tedaj niso odobrili. Zato je tam sedaj partizanska grobnica. So pa pokupili vse grobne parcele “pomembni Solkanci in tudi okoličani” na svetogorskem pokopališču.
P. Atanazij je prihajal iz Kapele v Kromberk s kolesom, po poti, ki je bila namenjena pešcem in kolesarjem in je bila speljana po trasi vodovoda. Rad je na kolesu zvončkljal, nekaj za šalo, nekaj pa, da ne bi koga povozil, pa tudi, da bo maša! V Kromberku smo lahko enkrat na mesec doživeli tudi svojstven “bombonski karitas”. Ga. grofica Nikoletta se je pripeljala k maši z avtom iz Gorice. Takrat so bile prve klopi polne otrok. Po maši pa je gospa delila bombone. Otroci so jo ogovarjali z milostljiva. Rada se je tudi zadrževala v pogovoru s tamkajšnjimi prebivalci. Nikoli mi ni bilo jasno, kako ji je uspelo pretihotapiti v socialistični raj kakih pet kilogramov bombonov. Šele pred kakšnim letom sem izvedel skrivnost, ki mi jo je zaupal upokojeni carinik: “Milostljiva grofica je cariniku podtaknila steklenico likerja, da je zamižal na obe očesi, zato je samo pokimal in šofer je odpeljal naprej …« … Pa še to: Priboljška niso bili deležni le otroci, ki so bili tedaj pri maši, ampak tudi pater, ki je dobil zavojček kave, kar je bilo za tisti čas pravo bogastvo. Kot posebnost naj povem, da je župnija Kapela pozneje imela verouk celo v privatni hiši enega od »staroselcev«, ki je imel tam svojo hišo. Gotovo je oblast za to vedela, pa so to varuhi režima “spregledali”. Kdo ve, kakšno korist so imeli od tega, saj so imeli svoje ovaduhe nastavljene povsod. V cerkev v Solkan so novi prebivalci nastajajočega mesta v tistem času bolj malo zahajali, razen če niso bili s tem krajem povezani.

488127Sobrat duhovnik, samo  z nekoliko drugačnim delokrogom, kot je moj tu na Krasu, mi je popestril popoldan, ko sva skupaj komentirala predavanje, ko je predavatelj makazoval vse mogoče sodobne poti, ki jih bo treba upoštevati, drugače se naši vernosti ne piše nič dobrega.
Najprej sva ugotovila, da je kar lepo število škofov prišlo iz redovniških vrst, kot tudi iz raznih duhovnih gibanj. Še več, tudi redovni predstojniki prihajajo zadnja leta iz tujine. Tako je neka redovna provinca na Hrvaškem dobila predstojnika iz Švice, kjer je dosti let  bil profesor na Teološki fakulteti za pastoralno teologijo. Pohvalil se je, da bo lahko doma, na Hrvaškem, v živo okusil to, kar je iz učbenika predaval slušateljem.  Kmalu pa je prav ta predstojnik, spoznal, da so učbeniki eno,  predavanja drugo, realno življenje pa zopet nekaj tretjega. Takole pripoveduje, poglejte:  “Dedki in babice naročajo krst vnuka kar po telefonu, nekako tako, kot naročite pizzo. Če slučajno kdo od staršev zavije v župnijsko pisarno, pa bi želel krstiti otroka, jih običajno vprašamo: “ Ste cerkveno poročeni?” Zelo pogost odgovor: “Kaj vas  to birga!” Če živijo “kar tako”, se običajno na rahlo povpraša: “Ja, pa nekoč boste uredili zakon?” “Sveda, to pa!” Nihče ne ve kdaj, če ne bo prej ločitev.  Če slušajno vprašamo kdo bo boter, velikokrat prifrči odgovor: “Kdo ste vi, da nas izprašujete? Izbira je naša, ne vaša!” Svojstvena posebnost so poroke : “Še preden je končan zapisnik za poroko, se vsujejo njihovi predlogi: “Saj lahko postavimo pred cerkev catering? Upava, da nimate nič proti, če pripeljemo svoje pevce? Pred cerkvijo bo muzika! Temu vi ne osporavate! Mi damo svoje cvetje, zato imamo tudi svojega aranžerja!” – Izredna iznajdljivost:  “Preden pridejo do duhovnika za cerkveno poroko, so se že za vse levo in desno dogovorili … Nekaj podobnega doživljamo tudi pri drugih zakramentih.
Spomin mi je poromal na srečanje za straše birmancev. Prišla jih je dobra tretina.  Vedno eni in isti izgovori: “Smo zaposleni. Pustite nas na miru in bodite hvaležni, da vam sploh hočemo pošiljati otroke k verouku!  Vse to kaže na nagrado za duhovnikov trud, pa tudi zahvalo za delo in skrbi, ki jih z njihovimi otroki imajo katehisti in duhovniki!  Duhovnik veliko stvari naredi za Božji lon,  naši verniki, pa velikokrat niti s palcem ne mignejo, če niso plačani …
To je realnost, nekje se zapaža več, drugje manj! V nekem predavanju je med drugim predavatelj povedal tudi to: “Apostol (mišljeno na duhovnika) si, če so ljudje, h katerim si poslan! In apostol ni funkcionar!… Duh ima svoje poti. Nikamor ne bi prišli, ko bi npr. analizirali stanje Cerkve na Goriškem, potem pa primerno ukrepali. Tako delajo državne institucije in podjetja, ne pa Cerkev! Cerkev analizira, potem razlikuje in premisli, kaj hoče Bog povedati preko takega stanja; hkrati pa se dobro zaveda, da stopa kot dolžnik med ljudi, drugače bi ne prejela milosti, ki jih prejema za poslanstvo …” To drži, skozi navidenzne poraze – civilni zbori, certkveno petje na nuli – skavti – v kroju, polni dobri del – nikoli pa jih ne vidimo, kaj šele da bi kaj pomagali v župniji, ko jih prosimo, so izredno zasedeni …  katoliške organizacije – vse prej kot katoliške …  Kaj vse bi lahko še naštevali!  Predavatelj je povdaril: … “ Cerkev analizira, potem razlikuje  in premisli, kaj hoče Bog …” Takšne ugotovitve, so lahko zelo sporne. Res je, da Duh veje, kjer On hoče –  ne človek! Vendar če stanje duha (mislim na človekovo prepričanje),  je pač takšno in ljudje so trdno prepričani, da je tako prav, potem  smo tam, kjer smo začeli razmišljati in bo to stanje trajalo še tri dni po sodnem dnevu! Od takšnega stanja duha, pa nas ne premakne nihče, četudi prihaja nekdo kdo ve od kod in ima, ali se domišlja, izredne karizme.