Razsodba na prepihu

Pravniki so sila zanimive osebe. Običajni zemljani se vsaj trikrat prekrižajo, preden prestopijo prag njihovih pisarn, pa naj se gre za tožbe, dedovanja ali druge pravne zadeve. Prav zato z zanimanjem preberem razne razsodbe, ali celo odločbe, ki mi jih včasih prinesejo posamezniki, ali družinski člani, pa tudi prosijo za takšen ali drugačen nasvet.

V četrtek 18. avgusta 2016. me je obiskal stari zanesc iz Maribora. Vedno sem ga vesel, ker mi pripoveduje o Rusiji, ko je v nekdanji Sovjetski zvezi služboval v Moskvi na Jugoslovanskem veleposlaništvu in pokrival področje lesarstva. Obiska sem vedno vesel, predvsem zato, ker me seznanja z ruskim prostranstvom in rusko zgodovino, ki jo izredno dobro pozna. Ni študiral zgodovine, je pa prebral veliko zgodovinskih knjig, ko je potoval po Rusiji z železnico, ali z letalom. Rusijo je prekolovratil po dolgem in po čez. Ob kavi pa tudi malo “ponemajeva”, ko obujam spomine na čas, ko smo v razredu prepevali znano pesem: “Volga, Volga …”

Tokrat, še ni prišel skozi vrata zakriči: “ Spet je mariborska Nadškofija na tatepti. Poglejte v kakšni državi živimo!” Pogledam Delo in berem:

“Ponovljeno sojenje Mirku Kraševcu – nekdanjemu škofijskemu ekonomu v Mariboru – se ni obrestovalo. Potem ko je leta 1014. bil obsojen na dve leti zapora, je višje sodišče sodbo razveljavilo. Tokrat se ni izšlo, zdaj je pravomočno obsojen na tri leta zapora zaradi NAPELJEVANJA H KAZNIVEMU DEJANJU GOLJUFIJE”. –

Brez dlake na jeziku: “ Koliko je v Sloveniji prominentnih oseb, ki so si okoristile z državnim premoženjem, nekateri ga celo prenesli na svoje ime, ali ime partnerice, zanke, dedičev … v davčne oaze, pa se svobodno gibljejo po državi Sloveniji. Takšnega iznajdljivca – “nekdaj sila rdečega” sem prav te dni srečal v Gorici v Sloveniji in me je celo povabil na kavo, pa sem vljudno odklonil, češ, da se mi mudi … ! V resnici pa sem si mislil: “Z barabami jaz kofeta ne srkam in ne pijem!” Ta mariborski škofijski ekonom, pa se ni z ničemer osebno okoristil – nihče mu ne more očitati, še manj sodno dokazati, da si je osebno prisvojil en(1) sam(!) cent(1) cerkvenega ali državnega premoženjem. Javno pa so mu dokazali, da je zagrešil veliko kaznivo dejanje k napeljevanju kaznevaga dejanja goljufije. Torej mariborski škofijski ekonom ni goljufal, prav tako si ni nič osebno prisvojil, ne denarja in ne nepremičnine, ampak naj bi napeljeval h kaznivemu dejanju goljufije. Ni naredil nobenga dejanja goljufije, pač pa po sodni obločbi je razvidno, da naj bi na to samo napeljeval.

Da pa je novica še bolj zabeljena se ponovno vrtijo ob problemu denarja, ki ga je država Slovenija nakazala za obnovo dvorca Betnava. Res, država je nakazala denar za to obnovo leta 2009. Vendar ga je škofija Maribor že junija 2011. ta denar vrnila, kot je zahtvala država, češ, da zanj iz evropskih sredstev niso upravičeni. Denar je država dala, denar je bil državi vrnej, zakaj to ponovno pogrevanje?! Prav tako so iz sodnega naftalina privlekli Rimske toplice, o katerih se je zakolisno marsikaj slišalo, Cerkev pa redno blatilo …

Trezni bralci iz omenjenga zapisa v Delu od 18. avgusta 2016. lahko preberejo (niso potreba očala), da se tu ponovno gre za stvari, ki so bile že davno sodno rešene, istočasno pa se s takšnim zapisom Cerkev na prefinjen način blati!

Read Full Post »

One pa so vtrajale pri svojem …

Ko občasno sedem na jutranji vlak se “oborožim s svežimi” časopisi, da mi čas hitreje mine. Tako sem tudi tisti vroči julij, ko sem se napotil v Benetke. Komaj privlečem iz torbe Primorski dnevnik, me že iz sosednjega sedeža “napadeta” dve mlajši dami. “Pa ste tudi vi Slovenec?” “Da! Kaj pa vidve?” Ne, midve sva Kraševki!” “To ni slabo!” rečem in začnem brati časopis.

Kljub vsemu se je razvil pogovor in dami sta mi na dolgo in široko začeli razlagati, da sta bili na tečaju joge, da ju je joga dobesedno zagrabila, pa da bosta drugo leto med počitnicami odpotovali v Indijo ali kam tja doli, da bi to orientalsko duhovnost bolje spoznali …

Med pogovorom pa ju le prekimen pa vprašam: “Kaj je za vaju joga?” Oni pa: “Duhovnost s koncentracijo …” Začnem vrtati dalje: “Kaj pa je sploh duhovnost?” Vprašanju sta se začeli izmikat in vsaka po svoje opisuje, da ko tako sedi, ko tako drži roke, ko tako usmiri pogled, ko tako zravna hrbtenico … doživlja duhovnost … Malo me je srbel jezik, pa mimogede namignem: “Vesta, skoraj vse duhovne poti in teh je več, se začno pri telesu. Vzhodne tradicije zelo pogosto povdarjajo lotosov položaj. Saj poznata lotosov cvet, če ga ne, pojdita v Šmarjetske toplice, tam v enem od bajerjev v parku vsako leto cvetijo lotosi. Tudi drža rok, kot tudi nog simbolično povezuje telo z duhovnimi predstavami. Pri človeku je telo vedno izhodišče in posoda v katero je zajeto srečanje z božjo resničnostjo. Vesta gospodični; naše telo je orodje v katerem zazveni Bog. Gotovo vesta, da brez instrumenta ne more zazveneti nobena glasba. Morda se vama zdi čudno, toda naša zavest igra mnogo čistejše na instrument telesa, kot na instrument razuma. Naš razum se velikokrat moteče vmešava s svojim zvokom. Dogaja se, da povprečnemu človeku se celo upira, da bi navzven izrazil in tudi telesno pokazal svoje religiozno doživetje. Nekateri celo mislijo, da bi to prizadelo našo intimnost, ki je med nami in Bogom. Danes nismo več vajeni, kot v srednjem veku, ko so v cerkvi držali roke kvišku, celo stokali, jokali in se metali po tleh … To moramo vedeti, da pa ni rečeno, da mora vse ostati tako, kot je bilo v srednjem veku. Tu je odgovor na vajino jogo ki jo vidve smatrata kot duhovnost, v resnici pa je to le telesna vaja. Pozabljata pa, da tudi danes “telesno molitev” – stojo, sedenje, klečanje – z lahkoto vključimo v povsem običajna župnijska bogoslužja. To odkrivajta tudi vidve, v domači cerkvi, pa vama ne bo treba iti na bližnji ali daljni Vzhod, pa še ceneje bo in lepo, ker je to doma, kjer je najlepše!

Read Full Post »

Od njih je po telesu Kristus

V letošnjem letu (2016), še zlasti zadnje čase so se vrstile polemike v našem zamejskem tisku o Judih in odnosu Slovencev do njih. Zapisi so v glavnem zaobsegali negativne ugotovitve. Nekateri pa so bili res žaljivi in nam Slovencem niso prav nič v čast. Tako smo lahko prebrali o zapisu, ki je bil v Slovenskem Domobrancu v medvojnem času. Žal je umrla gospa Zora Saksida, ki je bila v upravi pri omenjem listu in je prav zato, ker je bila tam v službi, pozneje doživljala šikaniranja glede zaposlitve pri Katoliškem Glasu. Rada pa je odločno povdarila, da je bila zaposlena pri tem listu zato, ker je obvladala nemški jezik, ki je bil za zaposlitev pogoj. Zapisi o Judih v tem časopisu so bili več ali manj podobni tedanjim nacističnim časopisom in so izražali nacistični pogled na judovstvo. Mislim, da nas to ne bi smelo preveč obremenjevati, ker pač, kot vedno v politiki nekateri gredo v skrajnosti, te pa niso v čast neglede pri katerem koli narodu. Seveda, tisti zapsi, ki smo ga prebrali v Primorskem in je bil povzetek iz domobranskega časopisa ni samo žaljiv, ampak tudi nedostojen.

Pravilna je ugotovitev, da je tudi v pretekolosti Katoliška Cerkev (KC) imela do Judov neprimerni odnos. Ta je bil pogojen z zgodovino, njenim gledanjem na judovstvo, pa tudi na razne politične spletke v katere je KC v določenem obdobju tudi ušla. Danes je do Judov KC odprta, skupaj pripravljajo simpozije, še zlasti o bibličnih vprašanjih, o judovski zgodovini, kot tudi o pisavah, ki so se uporabljale v času, ko se je zapisovala Stara Zaveza. V kolikor bi danes rekli, da je Cerkev protijudovsko nastrojena, bi ji delali krivico, pa tudi s tem dokazovali, da nas je čas s tem vprašanjem povozil. Ko so v Ljubljani Judje dobili prepis Tore, je ob tej slovesnoti bil prisoten tudi kardinal dr. Franc Rode in imel zelo pomenljiv govor.

Kako pa mi Slovenci? Kakšen pa je naš odnos do Judov bil nekoč in je morda še danes? Zapisi, ki so se razvrstili v Primorskem nam ta pogeld kažejo bolj v megleni luči. Vendar le vse ni tako črno, kot nekateri mislijo. Moja sorodnica, ki je v avstroogrskem času obiskvala osnovo šolo v Gorici, je rada vnukom pripovedovala, kako je zgledl njihov razred. Takole je rekla. Učiteljica je bila ena, mi pa smo v razredu imeli tri vrste klopi. Pri oknu so sedeli italijanski učenci, pri zidu slovesnki, v sredini pa so bili Nemci, med temi je bilo veliko Judov. Pouk je potekal enkrat v enem, drugič v drugem jeziku. Vsi smo se zelo lepo razumeli. Nemci, med katerimi so bili Judje so prinašali od doma boljše malce. Slovenci smo imeli le kakšen košček kruha, ali pa kakšno sadje. Niso bili redki primeri, ko so Nemci, tako smo rekli učencem v srednji vrsti delili malico s tistimi, ki jo niso imeli. Uro so začeli z molitvijo Oče naša. En teden smo ga molili v italijanščini, drugi v slovenščini in tretji v meščini. Povedala pa je tudi: “Po prvi vojni sem na Dunaju srečala sošolca, po veroizpovedi juda, ki me je v kavarni spoznal in sva prisrčno obujala spomine. Zvedela pa sem pozneje, da je sbil s celo družino v taborišču in preživel …

Goriški Geto je imel trgovine in naši stari straši radi povedali, da so to in to kupili v “get”, tako so imenovali goriški Geto, kamor so radi zahajali.

Moj spomin na Jude je nekoliko drugačen. Sošolka iz Murske Sobote se je imenovala Ana. V razredu smo se zelo lepo ujeli. Govorili smo vse mogoče, tudi o veri. Ona pa se v te pogovore ni vpletala, ampak je vdeno bila tiho. Na televizijski oddaji o Judih v

Prekmurju pa sem jo videl in je jasno rekla: “ Jaz sem judinja. O tem se ni smelo v Jugoslaviji govoriti, zato smo bili Judje tiho. Danes lahko povem, da smo vedno v kolikor je bilo v naši moči spolnjevali dolžnosti do judovske vere. Na vzven pa tega nismo kazali …” Pa še en prelep spomin imam sam: “V Zagrebu je bila pred leti razstava z naslovom: “Judje na jugoslovanskem ozemlju.” Name je ta razstava pustila nepozaben spomin, poleg zgodovine o Judih na tedanjem jugoslovanskem ozemlju, je bivša Jgoslavija imeli dve najstarejši sonagogi, ena v Piranu, ki jo več ni in druga, ki je še v Dubrovniku, je bila tudi vsporedna razstav z glino oblikovanih glasbil, ki jih omenja Sveto pismo.

Lahko bi zaključili: “Človeško je, da imamo različne poglede in odnose med seboj. Menim pa, da so bili v glavnem tisti osnovni odnosi med Slovenci, še zlasti na našem koncu, in Judi normalni in strpni.

Read Full Post »