Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for november 2013

s14

Ob martinovem se že leta srečujemo v majhnem furlanskem kraju. Letos nas je povabil duhovnik, ki je komaj prišel na župnijo. Pri razgovoru, ki je bil sila bučen, pa je potožil, kako ne more razumeti faranov, ki v novembru zahtevajo vsak teden eno mašo za pokojne, in sicer: prvi teden je rezerviran za vse padle vojake, ki so pripadali baseglierjem. Vdove prinesejo klobuke svojih mož in jih postavijo pod oltar. Vsi še živi moški, ki so spadali v ta rod vojske, pa imajo med mašo klobuk pri sebi. Naslednji teden se ponovi isto: maša je za vse, ki so padli v Abesiniji. Vdove prinesejo abesinsko zastavo, ki lepo visi ob oltarju, zraven pa je slika nekdanjega tamkajšnjega cesarja Haileja Selassieja. Tretji teden imajo mašo za padle garibaldince. Na oltar postavijo velik šop rdečih nageljnov, pod oltarjem pa je velik zglavnik, ki ga ovenčajo z vojaškimi odlikovanji.  Tamkajšnji duhovnik bi želel, da bi bila maša za vse skupaj enkrat, pa je pobožno ljudstvo dvignilo glas, da tako je bilo in tako bo!
Vsi, ki smo kakorkoli povezani s Sv. goro, se pred prihodom novega gvardijana redno pozanimamo, kdo je, kajti on daje ton ne samo svetišču, čeprav obstaja tudi rektor svetišča, ampak celi Gori, še več, celo tudi tistemu delu doline, do koder seže njegov pogled. Lahko rečemo, da je tamkajšnji gvardijan nekakšen klobuk, ki pokrije ne samo vse “grehe, ki tja gor priromajo”, ampak tudi dogodke, ki se odvijajo na Gori in v njenem vznožju … Preden je prišel za gvardijana p. Bogdan,  sem obiskal gospo, ki jo slučajno poznam in redno zahaja v Plečnikovo cerkev v Šiški v Ljubljani. Če jo vprašate po poklicu, vam bo v rafalu povedala: ”Penzionirana šef pucunge Titovih zavodov Litostroj, ki jih je vrag vzel!” Po ovinkih sem jo vprašal: “Ja, pa oni, ki bo šel na Sv. goro, kakšen je?” Ona pa: “O, ja, ta pa je prebrisan kljukec!” Naprej nisem več drocal, da ne bi izvedel preveč! Priznam, da je p. Bogdana dobro zadela. V mestu pod Goro so se možje pri kartah pogovarjali: “Boš šel gledat ko ‘cbajo balon´?” “Ja, če bo ‘cbal’ pater!” – Tako je ta imel kar lepo število navijačev, ki so si, ker je bil njihov pater, vzeli celo čas pa šli tja gor vsaj kakšno nedeljo k maši, da niso bili vedno pri kartah … Takšnih dovtipov je za cel vagon. Naj ostanejo za drugo leto … Potem so patra odpoklicali, ker so bile pač potrebe takšne, bolj kritični so govorili, da ker že nadškofe v “kanton pošiljajo”, so še njega, da je dal prostor še komu drugemu, da se še kdo izkaže, kaj ve in zna …
Na soboto, 26. oktobra, je v svetogorskem svetišču odmevala maša za domovino, ki jo je skupaj z vojaškim vikariatom in škofijo Koper pripravilo Društvo veteranov iz Gorice v Sloveniji, saj je istega dne leta 1991 zapustil Slovenijo zadnji jugoslovanski vojak. Ob g. škofu je somaševal še vojaški vikar. Cerkev je bil polna in spomin na ta dogodek tudi lepo ovekovečen.
Kmalu zatem zapazim v časopisu oglas, s katerim vabijo še na eno mašo prav tako na Sv. goro, in to v spomin na padle v NOB. Tokrat sta maševala p. Bogdan in vojaški vikar. Iz radovednosti vprašam nekdanjo predsednico AFŽ-ja, ki je bila pri tej maši: “Ja kaj pa je bilo tam gori?” Mi lepo odgovori: “Kaj? Maša!” “Ja, pa kdo je bil pri maši?” “Kdo?! Vsi tisti, ki redno hodimo, pa še par mačkov, ki jih v cerkev ni! Želite še kaj?” “Ne,” sem rekel in bil tiho.
Ko sem prebiral reakcijo na to drugo mašo, sem se z neprijetnim občutkom vprašal: Čemu na to mašo pada toliko nepotrebnih pripomb, na žalost tudi enostranskih in žaljivih? Vsaj to je treba vedeti, da je maša, kjerkoli že je, odprta za vse, ne glede na to, kdo je kaj, seveda, če se ta želi pri njej dostojno vesti. Ljudje imamo različne poglede na dogodke, tako tudi na zgodovino. So stvari, glede katerih se ne da z lahkoto priti skupaj. Nekateri ne morejo pozabiti strahot, ki so jih kateri koli povzročili v polpreteklem času. Tretji zopet pogrevajo stare razprtije in zamere, ki so velikokrat dosegle višek prav v zadnji vojni. Četrti trdijo, da zato, kar danes imamo, niso šli v gozdove. Peti pa jadikujejo za časi, ki da so bili boljši od današnjih … In tako gre čas naprej …
Ob eni kot drugi maši na Sv. gori – govorim o maši in ne o politiki, maša je maša, četudi so jo in jo bodo tudi še skušali spolitizirati – je bilo opaziti lepo število zadovoljnih obrazov, veselih, da so se tam srečali, nekateri celo po več letih, si izmenjali pozdrave, obudili spomine, nekateri so opravili tudi spoved. Patra, ki sta spovedovala, sta povedala, da je pri eni kot pri drugi maši bilo lepo število lepih spovedi, kar je pohvale vredno: “Molili so vsi – tisti, ki so glasno odgovarjali, teh je bilo največ, saj so pri prvi kot pri drugi maši glavnino tvorili naši verniki, tisti pa, ki so na molitev malo ali že popolnoma pozabili, pa so vsaj v srcu obujali spomin na čas, ko jih je mama uvajala v prve korake k Božji besedi … Zapaziti je bilo vsaj pri drugi maši, da so nekaterim tudi polzele solze po licu … Ali je zato res treba delati neko ponovno razprtijo? Mislim, da se je gospod Bog tej naši človeški nespameti krepko posmihal in brada se mu je pozibavala nekako tako kot bratu Ambrožu, ko je pobiral pušico in jo je tudi “posebnim romarjem” pomolil pod nos …
Res bi bilo najlepše, če bi vsi skupaj, prvi in drugi, imeli skupno mašo, vendar pa ne prehitevajmo časa in bodimo strpni. Tokrat za to čas še ni dozorel, bo pa in tedaj se bomo lahko skupaj veselili tudi letošnjega začetka, ki si ga je p. Bogdan omislil in tudi izpeljal, čeprav ne brez prask, pa te se bodo zarasle …
Mogoče se bodo že drugo leto eni in drugi dogovorili in povabili škofa Jurija kot našega novodobnega Mojzesa, da bo zbral skupaj to našo in njegovo razkropljeno, pa tudi po nepotrebnem  skregano  božjo čredo in oboje skupaj odpeljal, tako kot samo on zna, v našo skupno deželo prihajajočemu Gospodu naproti, s kančkom razuma in ščepcem soli, kar vsi potrebujemo …

Read Full Post »

menihEna od posebnosti pa tudi bogastva v vzhodni Cerkvi je meništvo ali redovništvo. Kot pri nas tudi tam obstajajo moški in ženski redovi, nimajo pa tako razvejene oblike redovništva, kot ga poznamo mi. Vseh menihov in redovnic v srbski Pravoslavni cerkvi je okrog 1500. Največ jih je na Kosovu, razkropljeni pa so od Avstralije, Amerike do Hilandarja.
Moški redovniki – menihi – so vedno živeli v skupnostih in se od ostalih pravoslavnih duhovnikov razlikujejo po tem, da niso oženjeni, zato iz njihovih vrst izbirajo škofe in seveda tudi patriarha.
V meniške skupnosti v srbski Pravoslavni cerkvi letno vstopi okrog sto pripravnikov. Kmalu oblečejo črno haljo in se tako postopoma vključujejo v redovno skupnost. Vsi kandidati imajo triletno pripravo. Med njimi je veliko mladih, so pa tudi starejši z višjo izobrazbo. Največ jih pride v samostane v raško-prizrenski eparhiji. Tu v samostanih trenutno živi 211 menihov in sester, od tega jih je kar polovica s Kosova in Metohije. Najštevilčnejša meniška skupnost je v Velikih Dečanih. Tu je 27 menihov in nekaj pripravnikov. Med ženskimi samostani je najštevilčnejši samostan Gračanica. Tu je osemnajst sester in nekaj pripravnic.
Fruškogorski samostani so od nekdaj imeli lepo število menihov. Od 19 samostanov, kolikor jih je na Fruški gori in so moški ali ženski, je skupaj 120 menihov in sester.
Žička eparhija je znana kot mala Sveta Gora ali srbski Hilandar.
V mileševski eparhiji je trenutno 14 samostanov z 31 služabniki oltarja. Pred tridesetimi leti so bili samo štirje.
V branički eparhiji živi 50 menihov in 80 sester. V desetih letih se je tu število redovnikov zmanjšalo za 15 oseb.
Eparhija niška pa je zanimiva. Tu je 16 samostanov s 50 menihi. V zadnjem desetletju se je tu pomenišilo kar okrog sto pripravnikov, ki so potem odšli v druge samostane.
Lepo število sedanjih menihov in sester ima višjo izobrazbo. Tako je igumanija samostana Sokolica doktor znanosti. Iguman v Banjski je končal dve fakulteti: ekonomijo v Beogradu in teologijo v Solunu. Med menihi so zdravniki, stomatologi, veterinarji, arhitekti, inženirji, ekonomisti … V nekaterih samostanih je kar 90 % menihov mlajših in izobraženih. Pustili so vse, od kariere do zaslužka, in se posvetili Cerkvi.
Nekaj normalnega je, da vsak samostan sam zase poskrbi za prehrano, zato gredo vsi na polje ali v gozd, vsi opravljajo fizična dela, čeprav se nekateri posvečajo tudi drugim dejavnostim. Iznenadil me je menih, ki sicer piše ikone, kako je pri delu na polju vozil traktor. Lesni inženir pomaga krajevni zadrugi pri računovodstvu, ko pa pride domov, priskoči na pomoč v kuhinji. Nekdanji zdravnik je kar za nekaj dni nadomeščal lokalnega zdravnika, ker je ta obolel …
Naj sklenem z besedami vladike Artenije: “Srbska Pravoslavna cerkev nadaljuje vzvišeno poslanstvo v srbskem narodu, kot jo je opravljala skozi zgodovino, tudi v času, ko naš narod ni imel ne države in ne svojih narodnih ustanov …”

Read Full Post »

138_Sv Jovan Bogoslov

Ikonopisna zakladnica

Kot večina mest tudi stari Beograd slovi po kavarnicah in obrtnih delavnicah, ki pa so vedno bolj redke. Obstajajo pa še vedno in prav te dajejo temu delu mesta svoj pečat. V teh delavnicah je posebnost, ki jo običajno ne srečujemo. Tu sta pri vhodu dva stola ali celo več. Namenjeni so slučajnim prišlekom, ki se tu zaustavijo, pokramljajo, povedo najnovejše novice iz “komšiluka” in odidejo dalje. Če ste znanec ali večkratni obiskovalec, vam celo skuhajo turško ali postrežejo z “mekanim”. Ti kraji so pravi “pressštacijoni”, kjer izveste vse od pikantnih zgodbic pa do burk in dovtipov, ki jih mesto premore, in tako meščani poskrbijo, da jim ni dolgčas, še zlasti v času recesije …
Če me pot zanese v to mesto, se redno povzpnem v mestno četrt Vračar, kjer je v bližini cerkve sv. Save na eni od tamkajšnjih delavnic napis: Petar Bilić. Za ta “pajzelc” sem izvedel slučajno. Znanec – pravoslavni menih – je imel v samostanu neko staro, zadimljeno ikono. Dobila sva se in jo odnesla na ta naslov. Ko sva vstopila – on v meniški kuti in z meniškim pokrivalom, jaz v kratkih hlačah, z majico s kratkimi rokavi in kapo – sva obstala. Pred nama je bilo vse polno delov ikonostasov, ikon, liturgičnih predmetov, ki čakajo na pridne roke … Mojster naju je najprej premeril od nog do glave, potem opazoval, kar nekaj časa, jaz pa sem v tem času poslušal polglasno pravoslavno petje, ki je napolnjevalo prostor. Ko naju je krepko izprašal in prišel do spoznanja, da nimava slabih namenov, naju je lepo posadil na stol, ponudil „mekano“  in postali smo “komšije”. Res prave “komšije”! Tu sem prvič videl eno od najstarejših srbskih ikon iz časa Zete, seveda tudi primerke novejših z izredno bogatim duhovnim sporočilom. Tu srečujete Beograjčane, ki prinašajo restavrirat svoje dragocene ikone ali pa sprašujejo po njihovi vrednosti. Tu tudi deluje že kakšnih dvajset let ikonopisna šola, za katero lahko brez pretiravanja trdim, da je ena boljših v Srbiji. Nad vsem tem pa bedi skrbna roka gospe Tanje Bilić. Posebnost je tudi ta, da se v ikonopisju ne izobražujejo samo Srbi, ampak velikokrat pridejo sem zlasti žene diplomatov kot tudi tuje uslužbenke, ki službujejo v tem mestu, pa tudi takšni, ki niso pravoslavne vere. Ozračje v tem prostoru je enkratno: pomirjujoče, napolnjeno s polglasno duhovno glasbo in meniškim petjem. Takšen ambient, pravijo, da je zdravilen. Radi povedo o starejši gospe, ki je zašla sem, ne da bi imela sploh smisel za risanje. Imela je raka in je bila brez volje do življenja. Začela je slikati in postala čisto drugačna, celo rak je izginil! Vsi, ki želijo obiskovati šolo ikonopisja, imajo tudi pogoj, da so krščeni, da živijo duhovno življenje, da se bodo redno postili, da prejmejo blagoslov svojega duhovnega voditelja ali paroha, drugače jih ne sprejmejo. Po eni strani se mi dozdeva, da se je v tem prostoru čas ustavil, ali premknil za nekaj stoletij nazaj, po drugi strani pa vedno bolj dojemam spoznanje, kako ljudje iščemo nekaj, kar bi nas osrečilo in naredilo duhovno bogatejše, pa tudi srečne.
Tu se ne zaustavljajo samo upokojenci, ampak tudi šolarji iz beograjskih šol kot tudi mladinci, ne toliko iz radovednosti, ampak z željo po nečem novem – duhovnem. Mogoče bo tudi v katerem od njih vzniknila želja po ikonopisju? V nas pa spoznanje,  z željo, kako je človeku potrebna prava duhovnost!

Read Full Post »

3411-bigOd prvih krščanskih časov je ikona duhovni sopotnik človeka vernika – kristjana. V vzhodni Cerkvi je to ostala do danes. Njen osnovni namen je, da je molitveno sredstvo in sredstvo komunikacije s svetniki ali dogodki, ki jih predstavlja. Ima torej duhovno vsebino. Ikona se nikoli ne dela – piše, kot pravijo ustvarjanju ikone – kot umetniško delo. To tudi ni njen namen. Ikonopisec mora vanjo položiti svojo duhovnost. Če jo ima, bo ta potem izžarevala iz ikone in če je narejena, kakor mora biti, zaradi svojega vzvišenega pomena in kvalitete ikonopiščevega dela ta likovna mojstrovina postane umetniško delo in lahko doseže celo sam vrh umetniškega ustvarjanja.
Teolog in magister zgodovine umetnosti Slobodan Mileusnić, upravnik Muzeja in sekretar Svetega arhierejskega sinoda Srbske pravoslavne cerkve, pravi, da so ikone odraz našega duhovnega stanja: kakršni smo mi, takšne so za nas ikone. To se tudi lahko razbere iz opazovanja ikon skozi zgodovino Srbije.
Trenutno je v Srbiji pa tudi po svetu izredno veliko ikonopiscev kot tudi cerkvenih slikarjev. Tega se lahko veselimo, lahko pa nam to tudi upravičeno vzbuja skrb. Namreč na žalost velika večina teh ikonopiscev nima potrebne duhovnosti za ikonopisje, pač pa jim je to del zaslužka. Tisti pa, ki pokažejo neko duhovnost in talent, nujno potrebujejo vodstvo pa tudi duhovno spremljanje. Običajno tistim, ki se zanimajo za ikonopisje, svetujejo, naj najprej kopirajo freske pa tudi ikone z ikonostasov, saj je v tem Srbija zelo bogata. To, kar kopirajo, naj najprej zelo pozorno opazujejo in se v to poglabljajo, da odkrijejo zakonitosti, po katerih je delano.  Ko se v tem temeljito poučijo in dosežejo neko stopnjo znanja, potem naj se šele posvetijo lastnemu ikonopisju, drugače v njem sploh ne bodo prepoznavni, ampak bodo ostali ikonopisni rokodelci, kar jih tudi velika večina danes na žalost je.
Nagovoril me je akademski slikar Miloje Mitrović iz Valjeva, ki sodi med najboljše srbske ikonopisce. Takole pravi: “Človek, ki slika ikono, mora najprej dobro poznati svojo vero, potem pa tudi kanonske predpise o ikonopisju. Umetnik mora ikono ustvarjati kot svojo službo Bogu. Če jo opravi dobro, potem dobi umetniško vrednost, pa tudi tisto višjo, ki je mnogo važnejša, to je duhovno. Verjetno ne veste, da je najslabši ikonopisec El Greco s Krete postal na Zahodu najboljši slikar. Že iz tega je jasno, koliko duhovna vrednost ikone presega umetniško vrednost pa tudi časovno distanco, saj je vez med človeškim in božjim. Če tega nima, te vezi ni!

Read Full Post »

Schermata 2013-11-12 a 16.43.44

Kot vsako leto, tako sta tudi obe naši župniji imeli 10 novembra hvaležnico. V Jamljah je bila maša ob 10-h . Saroval jo jenaš g. župnik Ambrož, ob lepi udeležbi in prijetnim druženjem po maši pred cerkvijo.
Na Doberdobu pa smo poldan iti dan imeli v gospeth g.Dejana Pavlina, ki je kaplan v Kočevju. Po lepo oblikovani maši, nam je podaril novomašni blagoslov. Po mašnem slavju smo se podali pred šolo, kjer smo imeli kratko druženje. Naše gospodinje so tudi letos spekle kruh in slaščice.
Imeli smo tudi pršut in salamo, pa seveda sveže vino, i so ga v ta namen darovali naši kmetje.
Skupinica šolarjev pa je oblikovala malo razstavo, na kateri smo rzstavili župnijske kuverte in naše slovenske znamke. Marsikdo se je z vsem tem prvičl srečal, še zlasti z našimi znamkami, za katere je veliko povpraševanje med filatelisti. Tudi vreme nam je ilo naklonjeno, čeprav se je kmalu stemnilo in se pripravljala nevihta.

 Thomas Peric

Read Full Post »

pic100

Vedno bolj se povdarja, da imajo v Cerkvi izredno vlogo laiki. S pomankanjem duhovnikov se bo ta vloga še povečevala.
V prvotnem grškem pomenu besede, je laik človek, ki je član božjega ljudstva. Če tako gledamo, so tudi papež, škofje in duhovniki laiki. Po cerkvenem pojmovanju, pa je laik vsak, ki ni deležen cerkvenih redov, ali ki ni prejel nobenega cerkveega reda. Sem spdajo posvečenja: dijakonsko, mašniško ali škofofovsko. Te imenujemo klerike.  Nekateri temu pravijo, da je laik vsak vernik, mi bi rekli kristjan, ki ni deležen “sakralne moči”. Ker pa so, tako so sedaj ugotovili, napačno prebirali cerkvene dokumente, ki so govorili o bazičnih občestvih, v teologiji osvoboditve, saj so jo celo obsojali, pa je laik tisti – povedano v industrijskem jeziku – ki  je samo porabnik tistega, kar proizvaja “štab poklicnih strokovnjakov” in tudi izvajalec tistega, kar so ti sklenili. – Lepše povedano, kar so kleriki določili, to laiki izvršujejo! – Tako je bilo vsaj marsikje!
Pri teologiji osvoboditve, ki jo zaradi pomankanja duhovnikov v temeljnih občestvih, ki jih sestavljajo izključno skoraj sami laiki, pa so prav laiki nosilci skupne cerkvene resničnosti, skupnega pričevanja, organizacije (to vršijo običajno duhovniki po župnijah, teh tu ni), pa tudi misijonske odgovornosti.
Takšne skupnosti, v Latrinski Ameriki, tam jih imenujejo bazična občestva, pa imajo neko posebnst, ki bo morala prej ali slej priti tudi nam v zavest. Skupnost, kot celota, ne pa samo nekateri člani, se čuti močna. V njej ni neke anarhije. Nad  njo ni nobene oblasti, nasprotno; takšna skupnost je dozorela v kolektivno odgovornost in prav to skupnost povezuje in ji daje moč.
Tu se ne gre samo za fizično moč, tudi ta je tu vidna, ampak predvsem je v takšni skupnosti prisotna duhovna moč. Ker pa moč ni opravilo posameznika, ampak vse skupnosti. Voditelj, ki je za to skupnost izbran, ne odraža samo njegovo – voditeljsko moč odločanja, ampak po njem pride do izraza skupnostno odločanje.
Posamezne službe, ki so v takšnih skupnostih nujne, niso naprej določene, ampak nastajajo po potrebi, ki jih prinese čas, saj službe imajo vsi, ne le nekateri. Tako nosilci službe članov občestva ne “plavajo” nad ljudstvom – živo Cerkvijo –  ampak so v Cerkvi sami. Njihovo mesto je v Cerkvi  in je izraz zakramentalnosti Cerkve, ker je v službi celotne cerkvene skupnosti.
Latinska Amerika, v kateri prevladuje kvazi kultura poslušanja in uboganja, so ta bazična občestva hitro zaživela, ker nad njimi ni bilo trde roke “gospodarja”, ampak so vsi  člani začutili v skupnosti odgovornost do vsega, kar jih povezuje, ker je to njihovo, ne lastnina “gospodarja”. Da pa so ostajali močni, so skupnost najprej gradili na duhovnem področju. Tu so bila zbriranja pri molitvi, branju Svetega pisma in seveda redno obhajilo, ki so ga, ali ga še, delili tisti, ki so bili za to postavljeni. Duhovnikova prisotnost pa je bila in je še minimalna. Ker  jih ni veliko, pridejo, da redno mašujejo in spovedujejo in bazično občestvo živi dalje iz žive vere.
Zakaj je uradna Cerkev tem občestvom zlasti v Braziliji nasprotovala in jih tudi marsikje razgnala? Zadnje ugotovitve so bile, da niso znali pravilno  brati Cerkvene dokumenet? Niso pa povedali kdo? Ali Kongregacvija za verski nauk, ali škofje, ali tisti, ki so temu nasprotovali? Kjer so ta občestva ostala, kljub “uradni cerkveni nevihti”, so še vedno živa, kjer pa so jih po zaslugi kogarkoli že razbili, pa so njihovi člani dobili oporo v protestantskih skupnostih in so “odplavali” tja. Da pa bi ta potop malo ublažil in na novo usmiril  Petrovo ladjo, si je papež prav za svoj prvi obisk izbral Brazilijo, ker ve, kar marsikdo ni želel ali še danes ne želi vediti, da je bila z ukinitvijo te oblike verskega delovanja, narejena nepopravljiva škoda.

Read Full Post »

IMG_1462

Nekoč sem sklenil, da ne bom prebral nobene pesmi več, pa ne zato, ker bi mi poezija ne bila pri srcu, ampak zato, ker so nekateri, ki se gredo pesnike, šli že tako daleč, da so v poezijo vnesli aforizme, pa tudi navadne  številke. Tako mi je nekdo, ki je v slovenski literaturi kar upoštevan, poslal po elektronski pošti svojo najnovejšo pesem v samih številkah, oblikovanih kot prava kranjska klobasa! Dal ji je naslov “Osamljenost”. – Ne vem, ali je klobasa osamljena, ali je pesnik osamljen ali pa tisti, ki to gleda in cedi sline po klobasi, saj brati tega, da bi kaj izvedel, doživel, ne more. Kot vemo, s  številkami običajno računamo. Čeprav tudi številke preberemo, vendar so to le gola, hladna sporočila.
Nekako v istem času pa me pokliče dunajski znanec in najin pogovor se je razpletel o religioznosti v poeziji. Pred seboj je imel  zadnjo pesniško zbirko dunajskega Juda, s prošnjo, da jo jezikovno pregleda. “Koliko je danes pesnikov, pri katerih lahko njihove pesmi beremo kot molitev?” me vpraša.  “So, le zakaj bi ne priznali?” Pogovor se je nato dotaknil misleca Franza Rosenzweiga. Ta je nekoč zapisal, da le kdor z Bogom moli v dvojni molitvi, to je molitev verujočega in neverujočega hkrati, mu Bog ničesar ne odreče. S tem je hotel opozoriti vse nas molivce, da samo tisti, ki nima več nobene podobe o Bogu – tisto, da ima Bog dolgo brado, je pozabil, opustil je tudi podobo Boga kot sodnika, v zavesti pa mu je ostala podoba usmiljenega Odrešenika, s svojo molitvijo prodre skozi Božji molk in nam prikliče Božji odgovor. To je molitev, ki ne prosi, ne terja, še manj zahteva. Naš razum vedno zahteva dokaze in išče varno zavetje. Če tega ne dobi, ostane srce prevarano. Tu se odkrije pesnikova bivanjska izkušnja. Pesnik izrazi to, kar mistik izkusi, to je, da Božji glas ni v nekom, ampak zunaj njega, da ga s plaščem poezije ogrne v Božji odgovor, podobno kot je Bog odgovoril Mojzesu: “Jaz sem, ki sem!” Tako postane religiozna poezija molitev k Bogu, ki nas čaka, s klicem po Njegovem odgovoru. Kako malo je tega danes v naši poeziji!

Ambrož Kodelja

Read Full Post »