Ob martinovem se že leta srečujemo v majhnem furlanskem kraju. Letos nas je povabil duhovnik, ki je komaj prišel na župnijo. Pri razgovoru, ki je bil sila bučen, pa je potožil, kako ne more razumeti faranov, ki v novembru zahtevajo vsak teden eno mašo za pokojne, in sicer: prvi teden je rezerviran za vse padle vojake, ki so pripadali baseglierjem. Vdove prinesejo klobuke svojih mož in jih postavijo pod oltar. Vsi še živi moški, ki so spadali v ta rod vojske, pa imajo med mašo klobuk pri sebi. Naslednji teden se ponovi isto: maša je za vse, ki so padli v Abesiniji. Vdove prinesejo abesinsko zastavo, ki lepo visi ob oltarju, zraven pa je slika nekdanjega tamkajšnjega cesarja Haileja Selassieja. Tretji teden imajo mašo za padle garibaldince. Na oltar postavijo velik šop rdečih nageljnov, pod oltarjem pa je velik zglavnik, ki ga ovenčajo z vojaškimi odlikovanji. Tamkajšnji duhovnik bi želel, da bi bila maša za vse skupaj enkrat, pa je pobožno ljudstvo dvignilo glas, da tako je bilo in tako bo!
Vsi, ki smo kakorkoli povezani s Sv. goro, se pred prihodom novega gvardijana redno pozanimamo, kdo je, kajti on daje ton ne samo svetišču, čeprav obstaja tudi rektor svetišča, ampak celi Gori, še več, celo tudi tistemu delu doline, do koder seže njegov pogled. Lahko rečemo, da je tamkajšnji gvardijan nekakšen klobuk, ki pokrije ne samo vse “grehe, ki tja gor priromajo”, ampak tudi dogodke, ki se odvijajo na Gori in v njenem vznožju … Preden je prišel za gvardijana p. Bogdan, sem obiskal gospo, ki jo slučajno poznam in redno zahaja v Plečnikovo cerkev v Šiški v Ljubljani. Če jo vprašate po poklicu, vam bo v rafalu povedala: ”Penzionirana šef pucunge Titovih zavodov Litostroj, ki jih je vrag vzel!” Po ovinkih sem jo vprašal: “Ja, pa oni, ki bo šel na Sv. goro, kakšen je?” Ona pa: “O, ja, ta pa je prebrisan kljukec!” Naprej nisem več drocal, da ne bi izvedel preveč! Priznam, da je p. Bogdana dobro zadela. V mestu pod Goro so se možje pri kartah pogovarjali: “Boš šel gledat ko ‘cbajo balon´?” “Ja, če bo ‘cbal’ pater!” – Tako je ta imel kar lepo število navijačev, ki so si, ker je bil njihov pater, vzeli celo čas pa šli tja gor vsaj kakšno nedeljo k maši, da niso bili vedno pri kartah … Takšnih dovtipov je za cel vagon. Naj ostanejo za drugo leto … Potem so patra odpoklicali, ker so bile pač potrebe takšne, bolj kritični so govorili, da ker že nadškofe v “kanton pošiljajo”, so še njega, da je dal prostor še komu drugemu, da se še kdo izkaže, kaj ve in zna …
Na soboto, 26. oktobra, je v svetogorskem svetišču odmevala maša za domovino, ki jo je skupaj z vojaškim vikariatom in škofijo Koper pripravilo Društvo veteranov iz Gorice v Sloveniji, saj je istega dne leta 1991 zapustil Slovenijo zadnji jugoslovanski vojak. Ob g. škofu je somaševal še vojaški vikar. Cerkev je bil polna in spomin na ta dogodek tudi lepo ovekovečen.
Kmalu zatem zapazim v časopisu oglas, s katerim vabijo še na eno mašo prav tako na Sv. goro, in to v spomin na padle v NOB. Tokrat sta maševala p. Bogdan in vojaški vikar. Iz radovednosti vprašam nekdanjo predsednico AFŽ-ja, ki je bila pri tej maši: “Ja kaj pa je bilo tam gori?” Mi lepo odgovori: “Kaj? Maša!” “Ja, pa kdo je bil pri maši?” “Kdo?! Vsi tisti, ki redno hodimo, pa še par mačkov, ki jih v cerkev ni! Želite še kaj?” “Ne,” sem rekel in bil tiho.
Ko sem prebiral reakcijo na to drugo mašo, sem se z neprijetnim občutkom vprašal: Čemu na to mašo pada toliko nepotrebnih pripomb, na žalost tudi enostranskih in žaljivih? Vsaj to je treba vedeti, da je maša, kjerkoli že je, odprta za vse, ne glede na to, kdo je kaj, seveda, če se ta želi pri njej dostojno vesti. Ljudje imamo različne poglede na dogodke, tako tudi na zgodovino. So stvari, glede katerih se ne da z lahkoto priti skupaj. Nekateri ne morejo pozabiti strahot, ki so jih kateri koli povzročili v polpreteklem času. Tretji zopet pogrevajo stare razprtije in zamere, ki so velikokrat dosegle višek prav v zadnji vojni. Četrti trdijo, da zato, kar danes imamo, niso šli v gozdove. Peti pa jadikujejo za časi, ki da so bili boljši od današnjih … In tako gre čas naprej …
Ob eni kot drugi maši na Sv. gori – govorim o maši in ne o politiki, maša je maša, četudi so jo in jo bodo tudi še skušali spolitizirati – je bilo opaziti lepo število zadovoljnih obrazov, veselih, da so se tam srečali, nekateri celo po več letih, si izmenjali pozdrave, obudili spomine, nekateri so opravili tudi spoved. Patra, ki sta spovedovala, sta povedala, da je pri eni kot pri drugi maši bilo lepo število lepih spovedi, kar je pohvale vredno: “Molili so vsi – tisti, ki so glasno odgovarjali, teh je bilo največ, saj so pri prvi kot pri drugi maši glavnino tvorili naši verniki, tisti pa, ki so na molitev malo ali že popolnoma pozabili, pa so vsaj v srcu obujali spomin na čas, ko jih je mama uvajala v prve korake k Božji besedi … Zapaziti je bilo vsaj pri drugi maši, da so nekaterim tudi polzele solze po licu … Ali je zato res treba delati neko ponovno razprtijo? Mislim, da se je gospod Bog tej naši človeški nespameti krepko posmihal in brada se mu je pozibavala nekako tako kot bratu Ambrožu, ko je pobiral pušico in jo je tudi “posebnim romarjem” pomolil pod nos …
Res bi bilo najlepše, če bi vsi skupaj, prvi in drugi, imeli skupno mašo, vendar pa ne prehitevajmo časa in bodimo strpni. Tokrat za to čas še ni dozorel, bo pa in tedaj se bomo lahko skupaj veselili tudi letošnjega začetka, ki si ga je p. Bogdan omislil in tudi izpeljal, čeprav ne brez prask, pa te se bodo zarasle …
Mogoče se bodo že drugo leto eni in drugi dogovorili in povabili škofa Jurija kot našega novodobnega Mojzesa, da bo zbral skupaj to našo in njegovo razkropljeno, pa tudi po nepotrebnem skregano božjo čredo in oboje skupaj odpeljal, tako kot samo on zna, v našo skupno deželo prihajajočemu Gospodu naproti, s kančkom razuma in ščepcem soli, kar vsi potrebujemo …
Ena od posebnosti pa tudi bogastva v vzhodni Cerkvi je meništvo ali redovništvo. Kot pri nas tudi tam obstajajo moški in ženski redovi, nimajo pa tako razvejene oblike redovništva, kot ga poznamo mi. Vseh menihov in redovnic v srbski Pravoslavni cerkvi je okrog 1500. Največ jih je na Kosovu, razkropljeni pa so od Avstralije, Amerike do Hilandarja.
Ambroz Kodelja journal 