Kaj se bomo Slovenci (predvsem zamejci!) naučili ob letošnjem Trubarjevem letu, bo pokazal čas. Vse mogoče smo slišali, ogledujemo si najrazličnejše razstave, odkrivamo Trubarjeve spomenike in končno tudi pogrevamo protestantizem in obsojamo na dolgo in široko protireformacijo.
Malokdo pa se zaveda, da Primož Trubar ne bi naredil toliko za naš slovenski narod, če ne bi začel svoje poslanstvo med našim ljudstvom kot katoliški duhovnik. V ljubljanski stolnici še vedno hranijo Trubarjev kelih. Njegovo duhovniško delovanje se je začelo v Loki pri Radečah, nadaljevalo v Laškem, Ljubljani, Trstu in končno v Šentjerneju na Dolenjskem. Protestantski pridigar je postal šele leta 1548. Bil pa je izredno delaven in požrtvovalen. Prav s kranjsko zagnanostjo in zavzetostjo je skušal ljudem približati svet vere in jim razširiti obzorja. Zato je ob vsem drugem delu še veliko pisal, prevajal Sv. pismo, da bi ljudje lahko sami brali. Trubar ima med vsemi protestantskimi pisci najobsežnejši knjižni opus. Sodeloval je, po do sedaj znanih raziskavah, v 31. publikacijah.
Knjižne naklade v 16. stoletju so bile za tisti čas razmeroma visoke, saj so se gibale od 1.000 do 1.500 izvodov. Do danes pa so se ohranile komaj v nekaj izvodih, izjema je Dalmatinova biblija. Te je danes registrirane 78 izvodov.
Leta 1550 je izšla prva slovenska tiskana knjiga Abecednik in katekizem. Danes je ohranjen samo en izvod in ga hranijo na Dunaju. Ponovne izdaje so bile leta 1555, 1567 in 1574. Vsa Trubarjeva dela so bila natisnjena v Nemčiji, pot do slovenskega bralca pa je bila dolga in zahtevna. Tovorili so jih v sodih, ker so pogosto uporabljali rečne poti, gotova vodotesna posoda pa je tedaj bil sod. Med Slovence so tako nemški tiskarji pošiljali knjige v sodih vse do začetka 19. stoletja. Pa še na nekaj ne smemo pozabit: ta način je najbolje prikrival vsebino pošiljke.
Prva protestantska knjiga, ki je morala iz obtoka takoj, ko je bila tiskana leta 1564 je bila Cerkovna ordnunga. V njej se je slovenski jezik prvič uveljavil, kot strokovni cerkveni jezik. Imajo jo za utemeljiteljico slovenskega pravnega jezika. Poleg osnovnih vprašanj o cerkveni organiziranosti vsebuje tudi navodilo o šolski ureditvi in pravi, da mora biti šola dostopna vsem otrokom, ne glede na njihov stan. S to knjigo je Trubar posegel v tedanjo civilno oblast, ki je bila v pristojnosti nadvojvode Karla. Zato je bil povod za uničenje te dragocene knjige na strani svetne in ne cerkvene oblasti. O tem malokdo spregovori. Tudi tega se na naših slovenskih zamejskih šolah malokdaj omenja!
Veliko se je pisalo in tudi razpravljalo o usodi slovenskih protestantskih knjig. Ob tem se postavlja kar nekaj vprašanj. Koliko teh knjig je bilo sežganih v dobi protireformacije? Ima največjo krivdo res ljubljanski škof Tomaž Hren? Na ljubljanski mestni trg so jih pripeljali na 14. vozovih. Tam naj bi tedaj sežgali največ 2.000 knjig. Vendar so bile med njimi tudi nemške in latinske knjige. O učbenikih pa vemo vsi, kakšno usodo imajo. Če jih dobijo v roke pridni učenci, se jim ne godi najbolje. Ob koncu 16. stoletja se je pismenost pri Slovencih zelo dvignila, saj jih je bilo pismenih enkrat več, kot ob začetku istega stoletja, zato je Trubarjev Abecednik in katekizem doživel kar štiri izdaje.
Kot zanimivost naj dodam, kar malokdo ve, da je bila v Gradcu leta 1574 natisnjena naša slovenska najstarejša katoliška knjiga Lenart Pachenecker: Compendium Catechismi in Slavonica lingua. O tem je poročal sam Trubar. Do danes ni poznan noben ohranjen primerek te knjige. Ta knjiga gotovo ni doživela usode protireformacije, ampak so jo pridno uporabljali tedanji slovenski ukaželjni Slovenci.
Samo Dalmatinov prevod Biblije je bil izuzet iz seznama knjig, ki naj bi jih uničili. Da je do tega prišlo, da bi jo smeli uporabljati tudi katoliki, gre zasluga prav škofu Hrenu, ki je za to posredoval pri papežu. Katoliški duhovniki naj bi iztrgali iz te knjige le Dalmatinov protestantski uvod. Nekateri so to naredili, večina pa ne! To pa zato, ker se je delno lahko ta uvod s pridom uporabljal pri svetopisemski razlagi. (Tudi to nekaj pove, seveda za tistega, ki to lahko razume!).
Tako spoznamo, da protireformacija le ni pokurila toliko slovenskih knjig, kot se je v polpreteklem času prikazovalo na slovenskem. Res pa je, da so varuhi polpreteklega časa skurili marsikatero knjigo, ki bi danes bila ljubitelju v veliko veselje. Pa o tem se ne govori, ker smo še vedno preveč obremenjeni s tem časom in njegovo ideologijo.
Ambroz Kodelja journal 