Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for december 2009

(Ob godu sv. Cecilije)

Dogaja se nam, da velikokrat prezemo, kaj nam Bog sporoča po bogoslužju, naši govorici in tudi po petju. Prav pri slednjem nam ponuja tudi razliko med petjem in petjem! Težko razumemo, kaj pomeni biti član cerkvenega zbora in v čem prosvetnega. Cerkveni zbor služi bogoslužju in je vez med Božjo besedo in verniki. Vloga cerkvenih pevcev je podobna vlogi, kakršno je imel Janez Krstnik. Dejal je: »Nisem tisti, za katerega me imate«. Cerkveni pevci s petjem oznanjajo, da pri vsaki maši pride med nas Odrešenik, ki ga nismo vredni, vendar ga potrebujemo, če želimo biti v Njegovi bližini. Tega bi se morali še posebej zavedati tisti, katerim je Veliki Pevec podaril  glas in posluh. Tudi za to spoznanje je potrebna ponižnost srca. Biti ponižen pa včasih nam ljudem le ni lahko.
Ugotavljamo, da so pevci veliko bolj dovzetni za pripravo nebogoslužnih prireditev, kot pa za priravo na nedeljsko mašo. V luči Svetega pismo je to celo razumljivo: Pokazati, kaj znaš in zmoreš, je svojstven užitek. Oznanjati Jezusa pa ni lahko in cerkveni pevci pri bogoslužju ga oznanjajo. Da to uspemo, je potrebno, da vedno znova obnavljamo vero Vanj in da smo z njim v iskrenem odnosu. Zato mu moramo odpreti srce in mu pri petju dati prvo mesto, ki mu tudi gre. Človek je svoboden in v to nas ne more nihče prisiliti, niti Bog, ki nam je dal svobodno voljo tudi pri petju.
Z mlajšim organistom sva šla v mestu na kavo. Natakarica je bila Afričanka. Naročil sem kavo po slovensko. Seveda me ni razumela šele, ko sem povedal v italijanščini, se je prijazno opravičila, naj ji oprostim, ker ne zna našega jezika, obljubila pa mi je, da se bo potrudila in ko bom zopet prišel, me bo skušala razumeti. Mislite, da je to provokacija? Nikakor!  Ljudje morajo slišati moj materni jezik. Samo s tem, da ga govorim, ga ohranjam živega. Svoje mame kot tudi mojih narodnih korenin ne morem zatajiti – vedno jih moram spoštovati! Če vem, da je tako prav, bom na domačem koru tudi prepeval slovenske cerkvene pesmi. Ni vseeno, kaj se na koru poje. Pa, tudi kako, ne! Prav zaboli me, ko mladi pri maši več ne poprimejo naših slovenskih nabožnih pesmi, ampak buljijo v prazno, kot bi poslušali nekaj, kar jim ni razumljivo, pa vendar so to pesmi mojega in tvojega maternega jezika! Zakaj je tako: Ker jih nihče več teh pesmi ne uči! Kaj vse učimo danes mlade, to vemo vsi, tega, kar bi ohranjalo našo slovensko vernost, naš slovenski rod, pa se še zlasti bolj »nobel pevovodji« izogibajo, češ, da je to prešlo. Prešli pa bodo tudi vsi tisti pevski (pa tudi pivski) visokodoneči nastopi, s takšnimi in drugačnimi kolajnami, ker bo kmalu zapel kdo drug bolje, ne bodo pa prešle tiste velikokrat »pofušano« zapete pesmi pri maši, ki jih slišimo iz že zelo razglašenih ust naših non in nonotov. Prvo je kičenje s pavjim perjem, to drugo pa je molitev, ki je velikokrat namenjena za blagoslov tudi našim pevskim zamejskim pavom!
Kjer so pri maši skupaj vse generacije, slišijo in predvsem začutijo zaklad naših cerkvenih pesmi. Tako se neopazno prenaša narodno pa tudi versko sporočilo na naš mlajši slovenski rod. Prenos narodnega pesemskega sporočila je velikokrat važnejši, kot prenos pisnega ljudsekga izročila.
Vsi verni smo odgovorni za to, kaj se prenaša iz roda v rod. Naše cerkveno petje skupaj z našim slovenskim jezikom ima več kot tisočletno tradicijo. Naredimo vse, da bi se ta narodnostna tradicija z nami ne končala! Poprijeti bi morali vsi, da bi po naših cerkvah prepevali ne samo na koru, ampak vse zbrano občestvo. Zlasti tisti, ki vam je Bog poklonil dar in milost pevskega in glasbenega posluha, poskrbite, da ta naš zaklad ne zamre. Slovenskemu narodu, kamor spada vsakdo od nas je Bog podaril materni jezik, vero, svobodo in seveda tudi glasbene talente. Pred Bogom in našimi predniki smo še kako za vse to odgovorni!

Advertisements

Read Full Post »