Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for november 2014

Kokbec, Molitev

3a9a03e92a99d194eeccbfae181bfc4c

Sem,
ker sem bil,
in vsakdo,
me bo mogel
pozabiti.

In vedar
moram reči,
sem
in bil sem
in bom,
in zato sem več
od pozabljenja,
neizmerno več
od zanikanja.
Neskončno več
od niča.

Vse je večno,
kar nastane,
rojstvo je močnejše
od smrti,
vstrajnejše
od obupa in samote,
silnejše
od hrupa in greha,
slovesnejše
od zavrženosti.
Nikoli
ne bom prenehal biti.
Nikoli.
Amen

Read Full Post »

Pri Slovenski Matici je leta 1963 izšla Kocbekova pesniška zbirka Groza. Kot je bilo pričakovati v tistem času ni imela nekega večjega odziva. Bila pa je toplo sprejeta med veliko večino slovenskih bralcev, kar je pokazalo, da je bila kmalu razprodana. Za lažje razumevanje vam jo pripišem:

V ljubljanskem bogoslovju je v tistem času to pesem nekdo pretipkal in razobesil na stenčas, kamor smo občasno obešali kašen literarni umotvor, ki je nastal v hiši, ali pa ga je kdo prevedel. Pesem je pri prebivalic te hiše povzročila kar malo nevihto. Duhovni vodja ali spiritual jo ni takoj razumel, tudi sam je baje pisal pesmi in se je ob njo spotaknil, češ kaj to obešate. Hišna avtoriteta, ki smo mu rekli “Ata”, ki je s Kocbekom tudi občasno prijatevalj se je na njemu lastni način muzal, òeè, boste že sami pogruntali kaj je pesnik hotel z njo povedati. Da pa je bila mera polna, smo jo (sem jo) pri uri filozofije “podtaknil na kateder” prof. dr. Janezu Janžekoviču. Njegova predavanja so bila zelo suhoparna, pa kljub temu izredno temeljita. Mož je pesem prebral, jo vtaknil v žep in nadaljeval s predavanjem, kot da ni bilo nič. Mi smo si mislili svoje in na vse skupaj že pozabili, ko je čez kakšna dva meseca v sredini ure filozofije predavanje prekinil, lahko je tudi opazil, da jih kar nekaj spi(?) . Iz žepa je potegnil tisti listek, ki smo ga mu pred časom podtaknili., Zapazil sem, da je bil ves popisan ob besedilu z njegovimi pripombami in začel: “Tu ste mi podtaknili Kocbekovo pesem Molitev. Veste Kocbek veliko piše v Novo pot, pa pod psevdonimom, drugače ne bi bilo objavljeno, pa tega ne na veliko govorite. Naštel je na pamet kar nekaj naslovov in celo citiral številke revije. Potem pa pripomnil; dobro bi bilo, če to temeljito preberete, ker pri sholastiki tega ne obravnavamo, ni pa na svetu samo sholastika, ampak so tudi novodobni filozofi, pa tudi teologi, o katerih vemo bolj malo, so pa.” – razumljivo, saj smo živeli v kulturni osami in inozemskih knjig in revijh pa itak nismo smeli dobivati. Potem pa se je lotil razlage pesmi: “Ta Kocbekova pesem je lahko za nihilista potrditev njegove nevere, za iskalca vere korak do vere, za vernega pa, če jo pravilno dojame resnična molitev. Ne vem kam spadate vi? Nihilist bo rekel, nič ni trdno, iskalec se bo spotaknil ob trud, ki ja potreben, da do nečesa prideš, tudi do vere, vernik, če je površen, seveda, jo bo lahko odklonil, češ preveč je vse skupaj zavozlano … V resnici pa je v tej pesmi zaobsežena pesnikova osebna vera in vera Svetega pisma. Ko vi študirate Sveto pismo ga berete, če pa ga meditativno prebirate, pa tokrat molite. Vidite, tu je razlika ob istem tekstu, z dvama različnima pristopoma. To morate vedeti in tudi tako delati! Nekaj takega, seveda v pesniški obliki ima tudi ta pesem in vam jo priporočam, da jo še prebirate!” Potem je vtaknil listič v žep in nadaljeval. Verjetno je zapazil, da je predramil pol predavalnice.
Človek je velikokrat razpet med dvomom v Boga in upanjem. Podoben je svetopisemskemu Jobu, ko pravi: Vem, da moj Rešitelj živi … vem, komu sem veroval … Kristjan sedanjega časa ima   Jobovo vero, ker živ stisko časa in bivanja. To je njegova osebna vera. Ali kot pravi Simone Wail; “Je življenja iščoča pot iz dvoma v trdnost vere, je eno samo pričakovanje Boga.” Jobova vera je razpeta med dvomom in upanjem.” Božja beseda je končno slišana v duši iščočega. Iz tega se poraja spočetje novega življenja duše, onkraj smrti.
Pesnik je v pesmi Molitev izkusil to, kar mistik izkuša, ko Glas Božji ne kliče v hišo biti, ampak v Bit samo, ker se ta glas glasi: “Jaz sem, ki sem!”

Read Full Post »

bn4

Prikazovanja v Medjugorju še niso uradno priznana iz strani Cerkve, čeprav se tja zgrinajjo velike množive vernih, pa tudi manj vernih. Vsekakor je treba priznati, četudi Cerkev prikazovanj še ni priznala, da marsikdo, ki gre tja, se domov vrača duhovno potolažen.
Na gospodarskem področju pa ima tMedjugorje tudi svojo sliko. Na prvi pogled se vidi, da je tam veliki kaos. Najprej pri prostorskem planiranju. Gradilo se je in se še gradi, kot se komu zdi, da je zanj najbolje. Tudi pri cenah se vidi, da se ”navijajo”, kot se komu zdi in se zelo razlikujejo od hotela do hotela. Dr. Znanosti prof. Vencelj Čuljak, je prvi, ki je naredil raziskavo o ekonomskem stanju Medjugorja. Junija 2014 je uspešno branil dizertacijo z naslovom: “ Fenomen Medjugorja, kot svetovni trend in top destinacije verskega turizma.” Iz te dizertacije povzemamo nekaj podatkov.
Od prvih prikazovanj v Medjugorju leta 1981 do leta 2013 je ta kraj obiskalo 28 milijonov romarjev. Od tega 21. milijonov tujcev in 7 milijonov domačinov, prebivalcev BiH. Letno ima ta kraj 1,9 milijona nočitev in tako je ustvaril preko 90 milijonov evrov skupnega letnega prometa. Če seštejemo nočitve od leta 1981 do 2013, vidimo, da je bilo v tem času 65 milijonov prenočitev in se je tako ustvarilo 2,85 miljard dohodka. (Tu se je vzelo v obzir da vsakdo tam potroši 43 evrov). Od te vsote je komaj 32% legalnega zaslužka (obdavčeno) in kar 86% nelegalnega dohodka (neobdavčeno – nočitve na črno). Kar pomeni, da je od vsote 2,85 milijard samo 32% bil plačan davek.
Medjugorje trenutno po oglasih razpolaga z 18.500 posteljami. Ima 4.600 prebivalcev in le 1.500 zaposlenih . Od teh kar 58% ni prijavljenih, ali dela “na črno”.
Ti podatki so nastali z željo, da se tudi v tem kraju uspostavi neka gospodarska disciplina, ki je nekaj normalnega za vse romarske kraje po Evropi.

Read Full Post »

Kdo bo vzdržal

mapplethorpe-amapola

Božji klic v kamrici srca

V zagrebškem antikvariatu sem po naključju iztaknil knjigo: Odpor i predanje, avtorja Dietricha Boenhofferja, ki je izšla v Zagrebu leta 1974. Ta veliki evangeličanski teolog, ki je bil usmrčen v Flossenbürgu dne 9. aprila 1944 in to zato, ker so ga odkrili, da je sodeloval proti tedanjemu rasističnemu režimu. Kakšem dam pred aretacijo je napisl kratko razmišljanje z naslovom: “Kdo bo vzdržal.” V tem razmišljanju med drugim pravi:
“… Velika maškerada Zla je zvrtinčila vse etične pojme. Zlo se pojavlja pod krinko dobrote, zgodovinske nujnosti, družbene pravičnosti. To preprosto zmede tistega, ki prihaja iz našega tradicionalnega pojmovnega sveta etike; za kristjana, ki živi po Bibliji, pa je prav to dokaz o neizmerni pokvarjenosti Zla … Kdo bo torej vzdržal? Samo tisti, kateremu poslednje merilo ni njegov razum, njegova načela, njegova vest, njegova svoboda, njegova krepost, ampak je pripravljen vse to žrtvovati zaradi svoje poslušnosti Božjemu pozivu; samo odgovoren človek ki se želi s svojim življenjem odzvati na Božji klic!” (str 12-13).
Te besede lahko rečemo, ostanejo aktualne za vse čase in jih lahko uvrstimo tudi v naš čas Združene Evrope. Moralna kriza danes še posebej, razjeda naše življenje, kot so področja: ureditev družbe, neglede kje, socialo, kulturo, gospodarstvo, pa tudi moralo… Ne smemo pozabiti, da je današnja vsesplošna kriza najprej etična kriza, ali kriza vrednot. Ljudje so marsikje izgubili čut za pravičnost in poštenje. Na splošno prevladuje mnenje, da je v sekulariziranem svetu sklicevanje na Boga in na njegove zapovedi nesmiselno. Zato se stremi za tem, da bi našli razloge za človekovo etično ravnanje, ki bo človeka zavezovalo k moralnosti.
Prav nekaj podobnega najdemo tudi pri protestanstkem moralnem teologu Puli Illichu, ko pravi: “Človek brez morale, sploh ni človek!” Iz tega sledi, da človek, prav po moralnem ravnanju postaja humano bitje. Človek brez morale ni razvil ene od svojih temeljnih razsežnosti, to je človečnosti. Če ni razvil človečnosti, potem je človek samo biološko bitje, ne pa socialno, kulturno in duhovno, ker teh dimenzij enostavno ni v njem. Ljudje se ”počlovečujemo” po etičnem delovanju in ne po biološkem. Človeku je moralnost funkcija življenja, ker v človeku konstruira območje duha.
Zato Bonhofferjevo vprašanje: “Kdo bo vzdržal?” On na to ima samo en odgovor: “Vzdržal bo tisti, ki je pripravljen vse žrtvovati zaradi svoje poslušnosti Božjemu pozivu. Samo človek, ki si želi s svojim življenjem odzvati Božjemu klicu!”
Na žalost smo v toku zgodovine popačili pojem “Božji klic.” Rabili smo ga za tiste, ki naj bi se odzavili duhovnim in redovnim poklicem. Vendar, Božji klic pri vaskem človeku obstaj. To je klic naše vesti, moj in tvoj odnos do Boga. Vse to se v človeku dogaja v “tisti skriti kamrici srca”, ki ostaja osebna, lastna vsakemu od nas, ki lahko rečemo, je za javnost zaklenjena. Odklenemo pa jo pred drugimi z našimi dejanji; kako živimo, kakšen je naš odnos do drugih in še prej do Boga? Smiselno je, da se človek, kot misleče bitje sklicuje na Boga, seveda, če ga prej sprejme? V človeški oholosti za nekater to na žalost ni možno, čeprav so tudi njim odprta vrata spoznaja … Bog teh vrat spoznanja, ni za nikogar zaklenil, ampak jih je vsaj priprl, ker za vsako spoznanje je potreben napor, tako tudi za vprašnje in iskanja smila življenja.

Read Full Post »

robert-orhidejag
V Primorskem dnevniku so 18. oktobra 2014. z mastnim naslovom sporčili bralcem: “Del gojencev “pobegnil” na slovenski glasbeni šoli. “ V Centru Komel v Gorici bodo sprejeli 50, na GM v Gorici pa le tiste, ki obiskujejo slovenske šole.”
Članek se nanaša na zaprtje italijanske glasbene šole v palači De Grazia v Gorici. Ob branju smo zapazili dva različna pogleda na slovenski jezik, ki ga dve slovenski glasbeni šoli v Gorici tolmačita vsaka po svoje. Ravnateljica Glasbene šole Komel pravi: “Vrata naše šole so odprta vsem. Kar se vprašanja slovenščine tiče, naj povem, da so tako novi profesorji, kot starši pokazali veliko zanimanje za slovenski jezik, zato nameravamo prirediti tečaj slovenščine, tako za odrasle kot za gojence… “- Pri nas poteka seveda pouk večinoma(!?) v slovenščini… Izjema so profesorji nekaterih razredov, ker(!) slovenskega(!) jezika(!) ne obvladajo!
Na drugi strani pa je zanimiva izjava ga. prof. Nataše Pavlin pri Glasbeni matici v Gorici: “… zaenkrat pa smo sprejeli le nekaj gojencev, ki obiskujejo slovenske šole v Gorici. Menimo namreč, da je javni denar, ki ga naša šola prejema, namenjen slovenski manšini oz. otrokom, ki so vključeni v slovensko okolje.”
Ravnateljica Centra Komel celo pravi: “… da so novi profesorji, kot starši (Italijani) pokazali veliko zanimanje za slovenski jezik!” – Pohvale vredno. Vendar: “Zakaj so to zanimanje pokazali šele sedaj? So Slovenci v Gorico prišli šele okrobra 2014???” Odgovor je preprost, ker se jim gre za koristoljubje in seveda za kruh! Je to pošteno?” Prav nezaslišano je, da neka šola – četudi je glasbena – zaposli (redno, honorarno) učitelja, ali profeorja, ki ne obvlada jezika, ki je na tej šoli učni jezik. Kjerkoli je vsaj nekaj resnosti, to velja tudi za poučevanje glasbe, se najprej zahteva znanje jezika, ki ga šola ima in šele potem pride na vrsto strokovnost. To poznam dobro prav iz glasbene stroke. Ni mi znano, ali na naših italijnaskih glasbenih šolah lahko poučuje nekdo, ki nima pojma o italijanščini?
V naši zamejski Nici pa kar tako – organizirali bomo tečaj sloveščine za profesorje, ki so, ali bodo nastavljeni … Se vam ne zdi, da se z vsem tem vsi skupaj delamo norca iz slovenskega jezika, kot tudi iz slovenske narodnosti, pa oprostite prosim, prav tako tudi iz slovenskih učencev in njihovih staršev! Če slovenski starši, kot tudi starši iz mešanih zakonov   vpišejo učenca na slovensko šolo, pričakujejo, da se bo tam govorilo slovensko in da učenec, četudi je na glasbeni šoli, bogatil svoje znanje slovenščine!!! Če država Slovenija namenja denarna sredstva manjšini, jih namenja predvsem zato, da bi se ta ohranjala. Sam imam prav neljub spomin, na spodrsljaj ob prispeveku, ki ga je Slovenja pred leti dodelila župniji Doberdob, pobrali pa so nam ga prav nekateri slovenski zamejci, za kar koli že. Istočasno pa je Duhovnija sv. Ivana v mestu Gorica, dobila podobna sredstva in jih tudi porabila, ker je pač imela pravega strica, na pravem mestu! Tako se tu dela za slovenstvo “na tej strani starega konfina”, ker tisti, ki režejo ta hlebec, najprej sami pri sebi poskrbijo, za tisti del telesa, kjer njihova noga zgubi lepo ime!
– Če Slovenija že finančno podpira nas zamejce, ne more biti ta denarna podpora namenjena za ohranjevanje delovnih mest, kar marsikje dejansko je, ampak za delovanje in ohranjanje slovenskega jezika in slovenske kulture.
– Vem, da sem drocnil v sršenovo gnezdo! Če bomo vsi samo molčali, potem nas bodo tisti, ki imajo “šulne z velikim numarjem” kmalu pohodili. Če pa bomo poskakovali, ali vsaj besedno kokodakali, potem nas ne bodo tako kmalu ulovili, kot tudi ne “kar tako porinili u kanton”!
P.S.
Primorski dnevnik tega dopisa ni objavil. V Novi Glas v Gorico pa ga nismem posla, ker v kolikor bi bil objavljen, bi uredniku dali metlo, naj gre pometat Travnik!

Ambrož Kodelja

Doberdob

Read Full Post »