Ob spominu na slovensko osamosvojitev

Te dni (koncen junija 2016.),v Luki Koper na tiho povedano vre. Delavci se upirajo takšni in drugačni razprodaji premoženja, ki so ga oni ustvarili. Kam bo to pripeljalo bomo kmalu videli. Prav ta dogodek bi lahko zanetil požarček, ki bi se razplantel …

Spomin mi poroma na noč med 25. in 26. oktobrom 1991, ko je iz koprskega pristanišča odplula ladja z zadnjimi vojaki jugoslovanske armade.Tega dne se rad spominjam, ker se mi dozdeva, kot še marsikomu, da je nova država od tistega trenutka dalje svobodno zadihala in z njo tudi državljani.

Moj spomin pa se je tokrat zaustavil v letu 1980. Dobro desetletje pred tem dogodkom. Tedaj je goriški Katoliški glas 14. februarja prinesel zanimiv članek  z naslovom: “Nevarnost politične praznine na Balkanu”. Pisec je bil K.H.  V našem zamejstvu tedaj ta članek ni bil deležen posebne pozornosti, je pa bil odklonilno sprejet pri velikem delu Slovencev po svetu, kot tudi med tistim delo slovenskih izobražencev v Sloveniji, ki so bili kritični do tedanjega  jugoslovanskega  ustroja.

Člankar analizira, kaj naj bi bilo po Titovi smrti v Jugoslaviji. Naslonil se je na knjigo nemškega novinarja A. Strohma Jugoslawien one Tito. (Jugoslavija brez Tita). Knjiga je bila v tisem času precej brana, vendar realni poznavalci jugoslovanskih razmer, so pri branju lahko postavili kar nekaj vprašajev. Avto A. Strohm je v knjigi povdail, da Jugoslaviji grozita tedaj dva činitelja.  Prvi činitelj je notranja sestava države, saj je prav v tistem času bila zelo nekompaktna. Zunanji vpliv pa je bil izredno močan iz Sovjetske zveze. Prav Sovjetska zveza, naj bi po avtorjevem mnenju posegla tudi v jugoslovanski razpad, v kolikor bi do tega prišlo. Ko člankar K.H. analizira sovjetske grožnje in raznolikost jugoslovanskih narodov, zapiše: “Razbitje Jugoslavije bi bilo leglo novih spopadov. “Potem ugotovi, da bi po razpadu Jugoslavije na Balkanu nastal politični vakum, podoben tistemu, ko je razpadla Avstro-Ogrska. V to praznino bi vskočila neka druga velesila …  Nato nadaljuje: “Če bi se, kar Bog ne daj, Jugoslavija po Titovi smrti zrušila, po krivdi njenih narodov … bi neizbežno pristali jugoslovanski narodi v politčnerm prostoru Sovjetske zvete … Alternativa je samo ena, ali Jugoslavija, kot samostojna država, ali pa dobili status sovjetske province .”Zanimiv je avtorjev zaključek: “Če je v kakem odgovornem politiku jugoslovanskih narodov  kaka taka skušnjava po razbitju Jugoslavije kot države, bi pred navedeno alternativo ne smeli niti za trenutek oklevati; Jugoslavija  kot država mora obstati, kar je edino jamstvo pred velikoruskim imperializmom in komunizmom  za jugoslovanke narode. Pri tej izbiri ne sme odločati romantično čustvo, temveč logični politični razum, ki so ga poznali Janez Ev. Krek, dr. Anton Korošec in tudi številni Hrvati ob koncu prve svetovne vojne, ko so se odločili za Jugoslavijo.”

Razmišljanje nas je popeljalo v del naše narodne zgodovine in je vredno pozornosti. Pogledi,  kot jih je imel pisec K.H. so bili pogledi vseh tistih, ki so se zavedali, da se bo z razpadom Titove Jugoslavije marsikaj spremenilo, še posebej  v Sloveniji, kot  tudi v našem zamejstvu. Ta sprememba ne bo samo na političnem, pač pa predvsem  na gospdoarskm področju, Zato so v tistem času skušali v časopisih  z najrazličnejšimi informacijami umetno podaljšvevati obstoj jugoslovanske države,  še zlasti zato, ker so od nje imeli takšno ali drugačno korist.

Članek, ki je bil objavljen že leta 1991. nam prikazuje, kako smo se v tistem času  velikokrat varali, ko smo ob določenih zapisih, ki so se tedaj pojavljali v slovenskem tisku, pa tudi v našem zamejstvu, mimogrede prezrli resnično stanje, ki je tedaj bilo v Jugoslaviji. Tako smo tudi podlegli miselnosti, pa tudi želji in upu posameznikov, ki so s tedanjimi določenimi jugoslovanskimi interesi krojili javno mnenje zamejcev. Med njimi so bili tudi jugonostalgiki, ki tega niso javno pokazali, danes pa jih razkrivajo prav takšni zapisi.

Read Full Post »

Udejanjenje besede

Vsaka pisna stvaritev je udejanjenje besede. Potrditev tega dobimo v Sv. pismu: “V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu …” (Jn 1,1). Z besedo so tesno povezani vsi, ki pišejo, saj prav misel, ki se je udejanjila v njihovi podzavesti, prelijejo na papir in s tem ustvarijo pisano besedo, ki ostane sporočilo bralcu. Bralec se pa ob pisani besedi oplaja, izobražuje, ali pa, če meni, da mu ne ustreza, je ne sprejme. Znan je stavek: “Odvrgel je takšno pisarjenje v staro šaro.” To pomeni, da nekaj, kar je prebral bralec ni sprekel, ali pa se ni s tem strinjal.

Komuniciranje z besedo v pisni obliki ustvarja trajne povezave med piscem in bralcem. Pred seboj imam znano povest Josipa Jurčiča – Jurij Kozjak. S kakšnim veseljem smo to povest prebirali in kolikokrat sem tudi sam segel po njej! Ko jo danes vzamem v roke in berem, ostrmim. Jezik te povesti me ne pritegne več, čeprav me pritegne vsebina. Prav ob tem sem se zaustavil in se vprašal: Kako mladim izoblikovati čut za ta stil branja? Kako sodobnim bralcem približati jezik preteklega časa in s tem vso našo dosedanjo slovensko književnost?

Pisana beseda bralca bogati, lahko ga pa tudi osiromaši. Obogati ga tedaj, ko mu sporoča neko novost, bodisi s strokovnega ali pa tudi z občečloveškega področja; osiromaši pa, če je to sporočanje ujeto v kakršen koli ideološki kalup. Ta v bralčevem spominu pušča poglede in prepričanja, ki jih potem težko spreminja in usklajuje z realnostjo. Zato smo imeli in ponekod imamo tudi še danes zelo neobjektivne poglede na čas, dogodke in življenje prav zaradi takšnih sporočanj, ki smo jim bili priče še zlasti v polpreteklem času.

Prebral sem zgodbo o nekem zidarju. Takole se glasi: “Kamne, s katerimi je zidar zidal, ni nikoli razbijal, ampak jih je vedno uporabil takšne, kot so bili v naravi, torej naravno oblikovane. Kamen za kamnom je jemal v roko, ga opazoval in prilagajal, kako naj katerega vzida. Toliko časa je poskušal, da se je kamen lepo usedel v zid, ki ga je zidal. Njegovo delo ni bilo lahko. Še manj hitro, toda v hišah, ki jih je zidal ta zidar, so ljudje radi prebivali in tudi dolgo živeli …”

Tudi pisane besede, ki nam dajejo jasnost, trdnost, vrednost, varnost v našem življenju, so kamni našega bivanja. Zato ni vseeno, kaj beremo, še manj, kaj berejo naši otroci, prav tako tudi ni brez pomena, kako beremo in kaj si iz branega zapomnimo ali kako nas branje oblikuje …

Read Full Post »