Spomini ob dunajskem nadškofu Juriju Slatkonji 1456–1529

Praznovanje 500. obletnice kapitlja v Novem mestu mi je ostalo v nepozabnem spominu. Novomeški in ljubljanski stolni ?? Eden izmed prvih proštov novomeškega kolegiatnega kapitlja je bil Jurij Slatkonja (med leti 1500 do 1522; rojen v Ljubljani 21. marca 1456, leta 1513 je postal škof novoustanovljene škofije na Dunaju, //če je bil istočano = 1513-1522 prošt v N. mestu in škof na Dunaju, pa nisem preverjala, a dvomim!//
prošt Jurij Slatkonja, ki je pozneje postal dunajski nadškof, se je zapisal tudi v našo slovensko zgodovino. Leta so se ga posebej spomnili na Dunaju s slovesno mašo, pri kateri sta somaševala dunajski kardinal dr. Franz König in ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. (je prišel iz nebes? Umrl je 2007!!) L. 1993 je organiziral veličastno praznovanje 500. obletnice novomeškega Kolegiatnega kapitlja, … Novom. škofija je bila ustanovljena 2006.
V Novem mestu pa je istočasno potekala slovesnost ob 500-letnici novomeškega kapitlja. V stavbi, kjer je sedaj sedež škofije Novo mesto, je do imenovanja škofije bila proštija in tamkajšnji prošt je bil tudi župnik. Tedaj je bil prošt mons. Jože Lap. Bil je zelo delaven, saj je najprej moral velikansko stavbo izprazniti, da je polpretekli režim vanjo naselil stanovalce.?? Režim ni šele 1977 naseljeval stanovalce!! Torej jih je moral Lap kvečjemu spraviti ven! Vzorno urejena stavba, ki nad mestom daje pečat urejenosti, je bila ob vrnitvi v zelo žalostnem stanju. Prošt je istočasno vzorno uredil tudi proštijski arhiv in kapiteljsko knjižnico. V novomeškem muzeju pa so ob 500. obletnici kapitlja pripravili vzorno razstavo.
Za to priliko so v Novo mesto povabili tudi dunajskega kardinala dr. Franza Königa (tudi iz nebes?? Umrl 13. marca 2004!!). Spremljal ga je njegov tajnik dr. Franz Grabenwöger, s katerim sva imela pisne stike. Po slovesni maši je bil tudi sprejem v kapiteljski knjižnici. S kapucinskim patrom dr. Metodom Benedikom, zgodovinarjem, ki je bil v tistem času profesor zgodovine na Teološki fakulteti, sva se pri tem dogodku stiskala v ozadju in spremljala potek slavja. Knjižnico je predstavil g. prošt in dr. Alojz Šuštar je prevajal v nemščino. Kardinal je povedal nekaj besed. Videlo se je, da je bil izredno srečen, da je lahko bil na tej slovesnosti. Novomeški prošt g. Jože Lap je v govoru omenil, da bi bilo lepo, če bi tudi v Novem mestu imeli vsaj odlitek nagrobne plošče škofa Slatkonje, saj je bil tudi tu, preden je odšel v cesarsko mesto. Kardinal je takoj pristal in obljubil, da se bo potrudil, da bodo dobili Sladkonjev nagrobni odlitek. Kot zanimivost naj povem, kar sem pozneje izvedel od njegovega tajnika, da ko je dunajska nadškofija vprašala za predračun odlitka Slatkonjevega nagrobnika, so jim povedali zelo visoko ceno, in sicer 5000 nemških mark. Kardinal se je ob tem dogodku zamislil pa takoj rekel: “Obljubo bom izpolnil!” In jo je! Danes, če obiščete novomeško stolnico, lahko odlitek Sladkonjevega nagrobnika vidite v tamkajšnji kripti.
Ob tem dogodku pa mi je ostal v spominu zanimiv pripetljaj. Med govorniki v kapiteljski knjižnici je v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti spregovoril pesnik Ciril Zlobec. Po končanem govoru je v imenu SAZU kapiteljski knjižnici poklonil starejšo knjigo. G. prošt se je za to zahvalil, knjigo odložil na mizo in prisotne povabil v sosednji prostor na prigrizek. V tistem trenutku se je k mizi, kjer je bila podarjena knjiga, preril kapucinski pater Metod Benedik, radoveden, kaj so dobili. Ko je vzel v roke podarjeno knjigo, je začudeno vprašal: »Kje ste to knjigo dobili? Ta knjiga je naša, ima oznako kapucinske knjižnice v Krškem! To knjigo ste ukradli! “ Nastala je zelo mučna situacija. Ko je nadškof opazil, da je nastal nek šum, je takoj pospremil kardinala v prostor, kjer je bila zakuska, dr. Zlobec pa je smuknil za njimi, p. Metod Benedik pa je z vso svojo vehemenco dokazoval, kako so vedno kradli in bodo še kradli, da se potem dičijo s tujim perjem …
Mučni dogodek je zaključil g. prošt Lap. Patru je vzel iz rok omenjeno knjigo, jo postavil na knjižno polico in z njemu lastnim gromkim glasom rekel: “Ta knjiga bo odslej tu! Očetje kapucini pa lahki pridete in se pred njo poklonite ali pa prižgete svečo! – Gremo jest!” Vsi, ki smo ta dogodek spremljali, smo se začeli krohotati, kako je prošt ta zapetljaj salomonsko rešil. Ob zakuski se je razvil pogovor, ki ga je nadgrajeval p. Benedik , kaj vse se je pokradlo, pa se še, ne samo iz naših cerkva, tudi iz naših samostanov, kar priča o neki dobi, ki smo jo živeli in je imela svojstveno kulturo.

Read Full Post »

Bila sta eno … (Usmiljenje deluje samo po iskrenosti)

Ste kdaj razmišljali o tem, kako se danes gleda na normalno družino? Kakor koli boste obrnili ta stavek, boste prišli do spoznanja, da so verne družine kot družine, ki živijo skupaj, lahko bi rekli celo cele družine, postale že marsikje izjema v sedanji družbi. Normalno po večjih mestih pa tudi že marsikje na podeželju je ločitev in ponovna poroka. To so nekakšne patcwork families – zakrpane družine. Po drugi strani pa je postalo skoraj normalno, da se ljudje ne poročajo več. Francozi poznajo celo poroko light, to je lažja poroka. To izbirajo predvsem zato, ker se velika večina boji normalne poroke, ki avtomatično prinese obveznosti in pri marsikom še polomijo. Glavni vzrok je v pomehkuženosti, razvajenosti pa tudi v napačni vzgoji tistih, ki naj bi se poročili.
Velikokrat nas ljudje v ponovno poročenih družinah iznenadijo in presenetijo. Živijo z izrednim čutom za okolje in s Cerkvijo, čeprav so na prvi pogled po tradiciji Cerkve nekje odpisani, imajo zelo dobre stike, še več, so celo v župnijah zelo aktivni, še zlasti pri karitasu, misijonskih akcijah, pa tudi pri takšni in drugačni pomoči. Veliko jih je globoko vernih in ko tako skušajo svoj »zakrpani zakon« uskladiti s Cerkvijo, v tem času veliko molijo in z velikim zaupanjem v Božje usmiljenje se čutijo eno s Cerkvijo! Velikokrat dosti bolj kot marsikdo iz normalne družine.
Prve žrtve ločenih zakoncev so otroci. Normalno je, da ima otrok očeta in mamo, v takšnem stanju pa ima kar naenkrat teto, strica, očetovo prijateljico, maminega prijatelja. Velikokrat jih kličejo kar po imenu in jih seveda tikajo, saj so del skupnosti, v kateri so se zaradi sile teže in razmer znašli … Velikokrat ločeni zakonci podzavestno ali celo zavestno nalagajo breme zakonskega spora, tudi, ali skupne zakonske polomije na otroke, ki ti to tudi krepko občutijo. Otroci ločenih so največkrat nekakšni talci, s tem pa se delajo zločini nad njimi, saj pri vsem tem nimajo nobene krivde!
Kadar se pogovarjamo z ločenimi in ponovno poročenimi, jim je velikokrat treba najprej zastaviti vprašanje: »Kakšen je položaj vaših otrok? Se zavedate, da ste jim z razhodom povzročili trpljenje ali celo krivice?« Pri tistih, ki se čutijo verne, ali so cerkveno obrobni in so razvezani naj bi se jim zastavilo tudi vprašanje: »Ste za ta korak delali pokoro, ste prosili Boga odpuščanja?« Ne govorimo, kdo je kriv, ona ali on. Kriva sta oba, čeprav je krivda lahko pri enem večja, pri drugem manjša. Raziskave kažejo, da velika večina otrok ločenih staršev sanja, da se bo zakon njihovih staršev obnovil. Na tem bi se pri vsakem posameznem primeru morala graditi nadaljna pomoč. Če sta zakonca počenjala neumnosti, naj bi najprej sama nosila za vse to posledice, ne pa drugi, še posebej ne njuni otroci. Vsaka zakonska ločitev je velikansko razdejanje, pa naj se tega zavedamo ali ne, in to ne samo pri možu in ženi, ampak predvsem pri otrocih, vpliv pa ima tudi na okolje, kjer takšni zakonci živijo.
Takoj naj pripomnim, da Cerkev pri ločenih ni brez usmiljenja. Vedno znova poudarja, da tu krivda obstaja in da se partnerja morata truditi, da pride do medsebojnega odpuščanja, čeprav bosta živela narazen in si ustvarila nov dom. Vsi, ki spremljajo ločene, jim morajo vedno znova zastavljati vprašanje: »Ali ste po ločitvi storili vsaj en mali korak, korak naproti partnerju, svoji bivši ženi, ali svojemu bivšemu možu? Nevsiljivo jim lahko tudi povemo, da obstajajo družine, ki kljubujejo vsem krizam in pritiskom, ker so si zavestno obljubili zvestobo in zakon sprejeli kot zakrament! (Sicer pa bi bilo to treba kričati na ves glas in povsod, da bi slišali tudi tisti, ki sedijo naušesih!) V naših sredinah moramo poudarjati, da so osebe, ki ohranjajo zakonsko zvestobo zato, ker zaupajo, včasih tudi upajo proti upanju, da je pomembna zvestoba Boga do nas. Nam ljudem je Bog vedno zvest! Bog je zvestoba in kdor ostaja zvest Bogu, zvestoba v njem raste – Nezvestob in ločitev je prav zato toliko, ker ni pri poročenih vere, ni zvestobe Bogu. O tem bi morali več govoriti, ne pa se gremo na zakonskem pogorišču gasilce in velikokrat podpiramo obstoječe stanje. Dogaja se celo, da takšne primere poveličujemo s takšnimi in drugačnimi euforijami! Vsak, neglede na to, kako je z njegovim zakonom, naj najprej pogleda, kakšen je pred Bogom v svoji vesti, to je na dnu svojega srca, ne pa, kakšen je drug pred njim! Boga ne moremo goljufati. Goljufamo lahko sozakonca, okolje, velikokrat duhovnika – istočasno pa goljufamo tudi samega sebe! Božje usmiljenje deluje samò, če je človek iskren! Dokler človek samo druge obtožuje, toliko časa se ga Božje usmiljenje ne dotakne! – Kruto, pa vendar resnično! Kar velja za vse!

Read Full Post »