Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for december 2013

pic020

Read Full Post »

BOŽIČNI OBIČAJI

jaslice1

IZVOR BOŽIČA
Božična zgodba se začne z rojstvom deteta Jezusa v Betlehemu…
Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.
JASLICE
Jaslice prikazujejo prizore Kristusovega rojstva, poklonitve pastirjev in treh kraljev. S figuricami so ponazorjene posamezne osebe in živali, ostali predmeti (mah, jasli, hlevček, potoček, ogenj, …) pa prikazujejo okolje. Kdaj so začeli po cerkvah in hišah postavljati jaslice, ne vemo natančno. Na Slovenskem so prve cerkvene jaslice postavili jezuiti v Ljubljani leta 1644.
SVETA NOČ
Mlad duhovnik Joseph Mohr je želel, da bi ob božičnem slavju v cerkvi sv. Nikolaja v Oberndorfu leta 1818 zapeli novo božično pesem, ki bi jo lahko igral na svojo kitaro. Kot podlago za skladbo bi uporabil besedilo, ki ga je napisal pred dvema letoma. 24. decembra je odšel v bližnji Arnsdorf, kjer je bil njegov dober prijatelj Franz Gruber učitelj in cerkveni organist. Gruberja je prosil, če mu napiše melodijo za svojo pesem. Nekaj ur kasneje se je rodila pesem, ki je dosegla ves svet in je prevedena v številne jezike. Po vsem svetu je Sveta noč jedro praznovanja božiča. Njeno uspavanki podobno melodijo in preprosto sporočilo nebeškega miru je mogoče slišati tako po vaseh kot v mogočnih katedralah in svečanostih na prostem.
BOŽIČNO DREVO
V 16. stoletju so v Nemčiji krasili jelke, tako tiste v zaprtih prostorih kot tiste zunaj, z jabolki, vrtnicami, pozlačenimi bonboni in barvnim papirjem. V srednjem veku je bila priljubljena verska igra, ki je prikazovala zgodbo o izgonu Adama in Eve iz raja. Jelka, okrašena z jabolki, je bila simbol za rajski vrt oz. za drevo v rajskem vrtu. Igra se je končala s prerokbo prihoda odrešenika, zato so jo pogosto prikazovali ravno v adventu.
Po legendi naj bi bil protestantski reformator Martin Luther tisti, ki je prvi okrasil drevesa s svetlobnimi okraski. Ko se je nekega decembrskega večera vrnil domov, ga je lepota zvezd, ki so sijale skozi jelkine veje navdahnila, da obnovi ta učinek s postavljanjem sveč na veje majhne jelke, ki jo je imel v stanovanju. Družina je ta običaj nadaljevala vsa naslednja leta.
Okrašeno drevo s hostijami in jabolki je povezano z legendo o sv. Bonifaciju, duhovniku, ki je posekal hrast, pod katerim so hoteli pogani žrtvovati otroka. Na tem mestu je zrasla smreka kot znamenje vere in simbol Jezusovega življenja. V spomin na ta dogodek naj bi se vsako leto krasilo božično drevesce.
BOŽIČNE KARTICE OZIROMA VOŠČILNICE
Ideja božične kartice izvira iz Anglije, ko so mladi fantje vadili svoje spretnosti pisanja z ustvarjanjem božičnega voščila za svoje starše. Plemič Henry Cole pa je tisti, ki je ustvaril prvo pravo božično kartico. Ob božiču leta 1843 je bil preveč zaposlen, da bi lahko sestavil individualna božična voščila za svoje prijatelje. Zato je pri umetniku naročil ilustracijo. Kartica je prikazovala družino ob božični svečanosti, na njej pa je napisano sporočilo: »Vesel božič in srečno novo leto”.

Read Full Post »

voščilo

n1

Read Full Post »

1Zelo radi pišemo spomine. To se dogaja še zlasti ob praznikih. Tako so naši časopisi kot tudi radijski in televizijski programi prenatrpani, kaj vse se je za božič dogajalo in kako so ga nekoč praznovali. Potem pa velikokrat sledi jok in stok za lepimi starimi časi …
Realnost je tu in brez te ni življenja in le čemu ne bi spregovorili tudi o tem? Povprečna naša zamejska verna družina da na božični praznik marsikje še zelo veliko. Vse pa se suče okrog nakupovanja, ki je velikokrat pretirano, pa okrog tega, kam na božične počitnice in kaj vse doma manjka … A tudi, kaj bomo jedli in kje se bomo gostili. Strinjam se, da praznovanja ni brez okusnega kosila ali večerje, brez lepo pogrnjene mize kot tudi ne brez primerne praznične glasbe. Vse to je lepo in prav in hvala Bogu, dokler si to še lahko privoščimo.
Kristjanu pa pri takšnem praznovanju nekaj manjka. To je duhovni del domačega družinskega praznovanja. Škoda, da marsikje v naših družinah pozabljajo na adventno pripravo. Kako je nekaj nepozabnega adventni venček na mizi ob nedeljskem kosilu v adventu. Otroku za vedno ostane v spominu prižig adventne svečke, ki je uvod v svetovečerno praznovanje.
Verjamem, da so naši starši prezasedeni. Vendar, če si vzamejo tisto slabo urico, da skupaj z otroki postavijo jaslice, še prej gredo eno adventno nedeljo nabirat mah, s tem združijo koristno s prijetnim – nabiranje mahu in družinsko druženje – dogodek, ki se vpije v otrokov spomin, potem lahko v miru rečem, da bo to otroku ostalo za vedno … Tudi sam sveti večer. Pri nas ni v navadi kajenje prostorov, pa vendar si ga lahko omislimo. Pa polnočnica: če so otroci premajhni, jih pač ne peljemo k maši, se pa pred spanjem zberemo pred jaslicami in se v otrokom primernem načinu od njih za tisti večer poslovimo. Pa sam božični dan: najlepše je obhajanje doma! Res bo treba skuhati kosilo, pomiti posodo … Vendar, nobena restavracija nam ne bo pričarala tistega, kar nam pričara domača miza, doma pripravljena jed, v kateri se čutijo skrbne roke mame in njena ljubezen. Četudi bo ostala gora nepomite posode – pustite jo za naslednji dan! – ta dan posvetite družini pa tudi sozakoncu. Kot vas otroci potrebujejo ob praznikih, tako vas želi tudi sozakonec. Ob takšnih dogodkih se krepi medsebojna zakonska vez, na novo vznikne tisti plamenček, ki se je vnel nekje ob začetnem srečanju … Kdo ve, koliko let je že od tedaj! Pozabljamo, da je božič z vso milino pravzaprav najbolj čustveni dan v letu in tudi naša čustva potrebujejo ta dan z njegovo čustveno svojskostjo. Mogoče se vam bo letos prav to na novo odkrilo. Res vam tega iz srca želim!
O odnosu do Boga ne bi veliko govoril, ker je to stvar posameznika. Je pa res, da če se zavem, da je brez Boga moje življenje velika “mizerija” – kdor se temu smeje, je to njegova stvar, ne moja – potem me vse to okolje, ki ga doživljam, samo od sebe pripelje do srečanja z Novorojenim, posebej še v dobro opravljeni spovedi in seveda v “prejemu živega Boga” … Vse to pa se ponovno vrača v naš dom, ko so naši medsebojni odnosi na novo osveženi z medsebojno dobroto, milino in tudi potrpljenjem … Kako malo je včasih treba, da se človek na novo rodi! Samo prisluhniti moramo Njemu, ki z nami potuje…

Read Full Post »

OLYMPUS DIGITAL CAMERAOdkar obstaja internet in smo povezani s celim svetom, spoznavam, da je to prava morija. Iz Sirije, kjer se neprestano nekaj dogaja, mi je pisala mama, ki ima sina na Dunaju, kjer študira, in se je znašel v tamkajšnji bolnici. Dan za dnem me je prosila, da naj ga obiščem in ji povem, kako je z njim, ker ona kot mati ne verjame njegovim telefonskim sporočilom. Razmišljal sem, kaj naj naredim, pa me je znanec, ki tam gori brska po arhivu, vzel s seboj za en dan …
Znajdem se v cesarski prestolnici, pa greva vsak po svoje, on v arhiv, jaz v bolnico, svoji radovednosti naproti. Ko sem pri vratarju izvedel, kje leži ta fant, sem videl, da imam še kar nekaj časa do ure obiskov. Kaj naj naredim? V mesto me ni mikalo, pa sem si privoščil “špancir” po bolnišničnih hodnikih. Teh je kar nekaj. Mislil sem si: “Kdo mi kaj more, če se jaz tu na toplem sprehajam in čakam uro za obiske?”
Ta sprehod je bil zame prava učna ura ali ura odkrivanja. Na vseh hodnikih so bile informacije v nemščini in, verjemite ali ne, še v turščini in hrvaščini! Takoj mi je prišla asociacija, kako pa je pri nas. “Saj vsi obvladajo italijanščino, zato ne potrebujemo dodatnih tabel v slovenskem jeziku po naših bolnišnicah!” me je v pogovoru piknil slovenski zdravnik! Da, tako on misli, in to še zlasti ne v Gorici! Enako ne v Trstu!
Zakaj v dunajski bolnišnici obešajo informacije v več jezikih? Ne zaradi lepšega, prav tako tudi ne zaradi manjšinskih pravic. Gre za praktičen dostop do oddelka, ki ga tujec potrebuje. Veliko bolnikov, ki so migranti, ne govori nemško. Do zdravnika ali kamor so naročeni, pa tako ali drugače morajo priti. Torej, jezikovna informacija je poleg nemščine še v turščini in hrvaščini zato, da bo bolnik sam čim prej našel oddelek, kamor so ga napotili.
Ker so Turki, Hrvati pa še kdo manj izobraženi, manj inteligentni, so pač postavljeni na rob avstrijske družbe. Tako, bi lahko kdo modroval! Mi tu v Gorici in enako v Trstu pa smo nadpovprečno študirana skupnost, zato oznak v slovenščini ne potrebujemo. Če vprašate za kakšen slovenski obrazec, vas kratko malo zabijejo: “Nimamo! Nikoli nismo imeli! Kaj sitnarite!” Tako v zdravstvu. Mogoče pa tudi še kje drugje ali pa povsod.
Skavti iz Tržiča  (Monfalcone) pošljejo vabilo ob prihodu Luči miru  v italijanskem, angleščini  in v bangadeškem jeziku. Menda so tudi Slovenci v Tržiču, pa še svoje društvo imajo – o kakšni slovenščini ni govora, pa je to mladina, kaj to pomeni? 
Zavil sem v nadškofijsko palačo v Gorici. Ko je dr. Oskar Simčič, dolgoletni nadškofijski kancler  pospravil svojo kramo in odšel na zapeček, so že naslednji teden sneli vse slovenske napise na uradih! – Mi seveda molčimo, ker smo navajeni molčati! Še več, v nadškofijskem dvorcu v Gorici v njihovih pisarnah, trenutno ni nobenega Slovenca! – Česa takega na sedežu goriške Ndaškofije nismo poznali niti v najbolj trdem fašizmu! Danes pa, ko smo vstopili v Evropo, ko povsod mahamo z evropsko zastavo, pa: “Kaj hočete Slovenci? Če vam ni prav, odidite!” – “Kam?” “Na drugo stran konfina!” –   “O, jok!« Če smo že Slovenci tu na tej strani konfina res neka “top” izobražena manjšina, ki govori vse jezike (glavnina pa ne zna nobenega dobro!), potem bi morali biti na vse to malo bolj pozorni, da ne rečem občutljivi. Jezikovne manjšinske pravice ne moremo meriti s funkcionalnostjo, kot tudi ne s številkami ali odstotki. Temu prostoru tu za “starim konfinom” je slovenska narodna manjšina avtentična in je tudi kulturna obogatitev in obenem simbol enakopravnosti in dokaz tukajšnje nerasistične družbe! Res, da izobrazba vsakemu odpira vrata v svet, s tem se strinjam. Prav tako drži rek: Čim več jezikov znaš, tem več veljaš. Vendar, ali res moramo vedno samo molčati? Molčimo, če po bolnišnicah ni slovenskih napisov, molčimo, če na cesti ni slovenskih smerokazov, molčimo, če v državnih uradih ne namestijo vsaj enega, ki obvlada slovenščino. Duhovniki smo obljubili pokorščino, zato moramo molčati, ko ga na naši goriški kuriji jezikovno biksajo, še več, nekateri tam nas tudi »ne lepo gledajo«, ker smo Slovenci! … Na koncu ima Cankar prav: “Hlapci smo in za hlapce smo rojeni!” Tako bo do sodnega dne in še tri dni po vrhu, če bomo samo kimali in molčali,  kot smo navajeni, da nam oni drugi hodijo po glavi in mi ponižno potrpimo in primaknemo:  » Naj bo, za  Božji lon!«

Read Full Post »

sneg-sonce

Celoten obisk v petek 6. decembra 2013. je požel kar nekaj medijske pozornosti, bodisi v slovenskih, kot v italijanskih sredstvih družbenega obveščanja. Verjamem, da vedno se vse ne lepo izteče. Tokrat pa je, kot kaže zatajila slovenska diplomacija. O tej ne bi pisal, ker poznam kar nekaj njenih krepkih spodrsljajev.

Gospod predsednik – goriški rojak Boris Pahor je prišel v Gorico – Italijo, pot oznako – tako smo prebrali – “organiziranosti Slovencev v Italiji in Evropskega združenja za teritorijalno izobraževanje (EZTS). Marsikomu, bodisi Slovencu, kot Italijanu,  na tej strani “starega konfina”, torej v državi Italiji pa se takšno povabilo zdi precej nenvadno in celo sporno. Spodobilo bi se, pa tudi bilo bi prav, da gospoda predsednika Borisa Pahorja, tu v Italiji sprejme prdsednik  prijateljske države Italije Giorgio Napolitano. Ker pa se to ni zgodilo, damo besedo prijateljski v navednice! Torej Italija in Slovenija sta  “prijateljski” državi. Sprejela ga je prefektinja Pokrajine, ki je v ukinjaju, saj je ta pokrajina ena najmanjših v Italiji. Prav tako je bila prisotna predsednica Dežele Furlanije -Julijske krajine.  Dežele v Italiji imajo le manjše pristojnosti, kot so zdravstvo, na žalost pa nobene  protokolarne, ne o obrambi, še manj o zunanji politiki.

Pa še nekaj cvetk mimogrede. Naša gospa prefektinja je celo naložila globo tisim, ki so ob zadnjem popisu prebivalstva zahtevali enakopravnost slovenskega jezika.  Naša dva dnevnika Primorski in Piccolo sta celo 13-14. maja 2010. pisala, da je takratni podžupan mesta Gorice v Italiji torej pred tremi leti zmirjal slovenščino z Babilonom. Do sedaj še ni poznano, da bi se kdo o tem opravičil!  Prav tako v tem mestu ni vidne dvojezičnosti, saj se proti temu vlaga kar nekaj denarja v sodne postopke proti že priborjenim pravicam za dvojezičnost.
Ob vhodu v našo Nico na tej strani konfina vas bo še vedno pozdravil napis GORIZIA. V tem so Gorico v Italiji prehiteli celo v Ronkah, kjer so vsi smerokazi, kot tudi vse oznake v mestu  tudi v slovenskem jeziku.
Tako “prijateljski” državi, z nenavdanim diplomatskim manevrom, še več, lahko bi rekli, da je Gorizia 6. decembra 2013. doživela zabavno diplomatsko izžvižganje, ki ga doživi samo nekdo, ki je res naiven  “prijatelj”  kjer koli že je!
Ambrož Kodelja
Doberdob

Read Full Post »

Izidor cankar-grob

Razmišljanje o dr. Izidorju Cankarju

Pred dobrega pol stoletja skoraj ni bilo maturanta, ki bi se ne srečal z delom Izidorja Cankarja S poti. Knjigo smo brali kot obvezno branje, redno smo se z njo srečevali pri pouku, bila pa je tudi vključena v maturo. Sploh so v tistem času zelo radi pogrevali Izidorja Cankarja kot tudi Antona Aškerca kot “velikana”, ki sta si v tistim mračnem klerikalnem času upala izstopiti iz duhovništva. Ko danes gledam nazaj, pri obeh ni bila toliko važna literarna vrednost, ampak odločitev – pustiti duhovništvo. V isti koš so potiskali tudi Gregorčiča z njegovim mračnim Črnim plaščem, pa tudi Finžgarja, za dodatno zabelo pa je prišel zraven še “mračnjaški” dr. Anton Mahnič.
Kljub vsemu me je dr. Izidor Cankar s svojimi spisi vedno izzival, pa najsi bodo oni, ki jih je objavil v Domu in svetu, kjer je objavljal najprej pod psevdonimom Franc Bregar, kakor tudi drugi. Roman S poti je bil tudi dramatiziran in igran v ljubljanskem gledališču Glej leta 1974, Matjaž Klopčič pa je po istem romanu leta 1979 posnel film z naslovom Iskanja. Ob vsem tem je najpomembnejši Izidor Cankar kot umetnostni zgodovinar pa tudi kot odlični prevajalec iz francoskega in angleškega jezika.
Izidorja Cankarja radi omenjamo, da je imel izredno izostren čut za stil. Redno je poudarjal, v delu Uvod v stil (Ljubljana 1926) pa tudi pokazal, da je vsa skrivnost pisane umetniške lepote v stilu, ki je literatu lasten. Stil mu je pomenil usklajevalno načelo umetnine, ali kot se lahko reče, notranjo skrivnost, ki delo oživlja z lepoto – pri literaturi v učinkujoče besede, v likovni umetnosti v skladje, v glasbi pa s sozvočnim ustrojem. Stil, ki ga ima besedna umetnost, kot pravi Izidor Cankar, se mora ravnati po zakonitostih skladja in ne toliko po zakonih slovnične logike. S tem ni podcenjeval pravopisa – nasprotno, postavil ga je vštric skladja, da oba delo prepletata in poplemenitita.
O njegovem delu, pa najsi bo literarno, diplomatsko ali politično, je bilo veliko napisanega. Moj skromni spomin nanj pa je tale:
Kadarkoli obiščem Sarajevo, čutim dolžnost, da obiščem tudi tamkajšnjo katedralo, ki mestu daje nekoliko drugačen pečat, kot ga ima mesto sicer. Res je, da je od tistega Sarajeva, ki smo ga poznali pred tamkajšnjo zadnjo vojno, ostalo bore malo. Upam si trditi, da je bilo multireligiozna prestolnica, kjer si tudi v trdem času jugokomunizma svobodno srečal katoliškega duhovnika, pravoslavnega popa, judovskega rabina in muslimanske verske voditelje v prijaznem klepetu ali ob kavi v takratnih tipičnih kavarnicah. Danes vsega tega ni več, četudi kdo lahko meni tudi drugače! Sarajevo je postalo prestolnica islama, kar nam dokazujejo na novo zgrajene zgradbe in džamije tudi tam, kjer jih prej ni bilo, pa pokopališča, kot tudi arogantno obnašanje nekaterih tamkajšnjih muslimanov, do drugovercev, kar tega nekoč nismo poznali.
Moj obisk tamkajšnje katedrale pa je imel svoj ritual. Najprej sva z nadškofijskim kanclerjem šla na kavo v najbližjo baščaršijsko kavarnico, ko pa sva pogovor končala, sva redno skupaj zavila v katedralo. Po kratkem pozdravu Gospodarju sva se podala v enega od kotov in se tam v tihi molitvi spomnila Izidorja Cankarja. Ta katedralni kot je bil zanj usoden in mu je spremenil tudi življenjski tok. Leta 1926 se je namreč Izidor poročil z Ničo, hčerko znanega ljubljanskega podjetnika Dragotina Hribarja. (Nekateri so tudi zapisali, da je izstopil iz Cerkve.) Niča mu je rodila hčerko Kajtimaro, na katero je bil kot oče izredno navezan. Tisti, ki so ga poznali, so pripovedovali, da se je njegovo življenje spremenilo. Prej je bil resen in zadržan, potem pa je postal odprt in manj rezerviran.
Družina Izidorja Cankarja je redno prihajala na obisk v Sarajevo, saj je bil stric tamkajšnji nadškofijski kancler. Ob nekem obisku je služkinja, ki je pazila malo Kajtimaro, to vzela s seboj, ko je šla po nakupih na trg. Da pa bi laže opravila svoj posel, jo je pustila v katedrali, češ, tu bo najbolj varna. Ko se je vrnila, pa je videla, da je deklica padla v vedro z vodo, ki so ga imele snažilke za čiščenje cerkve, in se zadušila. Kraj, kjer se je to dogodilo, je zame ostal zaznamovan za vedno.
Od tega dogodka dalje se je tudi Izidor popolnoma spremenil. Zakon se je začel krhati, najprej je obstajal samo še na videz, da je lahko skupaj z ženo opravljal diplomatske sprejeme, pozneje, ko se je leta 1950 upokojil, se je tudi leta 1954 dokončno ločil in se je tudi umaknil v osamo. Leta 1953 so ga imenovali za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Tedaj je dejal: “Čast, ki je nisem želel, a je ne morem zavrniti!” Zdravje se mu je slabšalo, a je kljub temu ostajal dejaven skoraj do konca. Dr. France Stele je zapisal: “Precej osamljen je umrl 22. septembra 1958 v sanatoriju Emona. Z njim je legel v grob izreden človek, ki je s svojim življenjem po svoje plačeval usodni davek za tisti rod, ki mu je verno zrcalo ohranil v svojem romanu S poti.”
Nekaj dni pred smrtjo ga je obiskal Finžgar in zatem zapisal: “Pred Bogom sva uredila to, kar je bilo treba urediti … “ Sam pogreb je bil zelo žalosten. Izredno redkim pogrebcem se je pridružila peščica duhovnikov v civilu, dr, Janez Oražen, dr. Maks Miklavčič in p. dr. Roman Tominc, ki so vsaj včasih imeli z njim nekaj več stika. Videti je bilo, da je bil edini, ki ga bo pogrešal, njegov pes, ki je stopical tik za krsto…

Read Full Post »