V Deskle so 13. junija 1945. vkorakali anglo-ameriški vojaki in vas je prišla pod cono A. Razmejitvena črta med cono A in B je tekla v Paljevem ob cerkvi sv. Kvirina. Cerkev samo, pa so se naselile zasedbene čete. Vojaki, so zavzeli vojaške postojanke. Najprej so bili sami Indijci, razen dveh oficirjev, ki sta bila belca. Deskle so dobile dve šoli. To je bil menda edinstven primer v tedanji Julijski krajini. V Gorenjih Desklah je bila partizanska šola, v spodnjih pa anglo-ameriška. Obe seveda s slovenskim učnim jezikom. V partizanski šoli so poučevale tovarišice, nad tablo je visel križ, ob njme pa Titova in Stalinova slika. V anglo-ameriški šoli pa je bil nad tablo samo križ. Učiteljicve pa smo imenovali: gospodične! Ob raznih spominskih dogodkih so anglo-ameriški vojaki prinesli ameriško zastavo, nekajkrat tudi Roosevltovo in Churchillovo sliko. Ob takšnih prilikah smo dobili tudi slaščice – čokolado in bombone. Še danes se čudim, kako nam je prišlo na misel, da smo te slaščice, ki so bile namenjene nam v tistem času pa vsaj za nas redkost, razdelili na dva dela. En del je pripadal nam, drugega pa smo dali učencem partizanske šole. Verjetno je to bil plod domače vzgoje? Po dolgem času je krajevni duhovnik zopet imel verouk v obeh šolah.
Na prvi pogled je med krajani vladalo lepo vzdušje. Kmetje so obdelovali tista prgišča njiv, ki so jih imeli, obiskovali smo Gorico, tja vozili pridelke in les, nazaj pa v glavnem to kar se je rabilo za normalno preživetje. So pa bili tudi vaščani, ki so občasno šušljali o tem ali onem, predvsem pa o tem, da če pridemo pod one tam zgoraj – mišljena je bila cona B – ne bo dobro … Po vaseh je bila določena propaganda za Tita, kot se je tedaj reklo, prav tako tudi proti Italiji, ker jo je marsikdo saj so jo imel dovolj s fašizmom vred …
Ljudsko razpoloženje pa je razburkala smrt gorenjepoljskega duhovnika Vinka Zaletela. Na Marijinem Celju – Ligu je bil praznik na Žalostno Mater Božjom 15. septembra 1946. Razpoloženje po maši ob cerkvi med ljudmi, ki so prišli iz doline je bilo nenavadno. Nikoli se ni govorili, po kateri poti bodo šli v dolino, tokrat pa se je. Ko danes “premlevam” to početje, z lahkoto spoznamo, da je duhovnikova smrt bila planirana prav na tisti dan. Prevladalo je mnenje, da se bo tokrat šlo po daljši poti in ne po krajši. Po krajši poti pa je odšel duhovnik Izidor Zavadlav. Zakaj? Kje je bil vzrok, da se ni pridružil glavnini? Menda so pred njim šla še tri dekleta, vendar to ni potrjeno. Ali je bil ubit res 15. avgusta 1946, ali pozneje, o tem ni dokazov. Prav tako tudi kje so ga ubili? Ker ga pač ni bilo so ga šli iskat in ga našli šele 5. oktobra 1946. Ob stezi so najprej našli očala z zlatim okvirjem, kar je zadostovalo, da so njegova, on pa je verjetno nekje v bližini mrtev. To se je kmalu izkazalo, saj so ga morilci pokrili z listjem in vejami.
Dva dni za tem 8. oktobra 1946. so ga pokopali v Vrtojbi v družinski grob. Na pogreb je prišel tudi nadškof mons. Carel Margoti. Pripeljal se je v oklepnem vozilu, z še dvema oklepnima avtomobiloma fašistov.
Po maši je takoj odšel, obnašal se je zelo mrko in rezervirano tudi do prisotnih duhovnikov. Ob koncu maše ni nikogar pozdravil, ampak sedel v avto, obkrožen z vojaki in se odpljal… Pogreb je nato vodil kanalski dekan Ivan Semič. Pogreba se je udeležilo kar precej župljanov iz Gorenjega polja, Deskle in okoliških vasi. Nekateri so prišli v Vrtojbo že prejšnji večer in so prespali po raznih štala in senikih, kar je bilo za tisti čas normalno. V glavnem so prišli peš. Ostal pa je ob tem pogrebu na obiskovalce iz posočja, tistih, ki so se udeležili pogreba, grenak spomin. Vrtojbenci so jih zelo slabo sprejeli, nekako tako, kot, po kaj ste prišli, saj ste ga vi ubili! O tem se je še veliko let govorilo in celo so nekateri znali povedati določene očitke, ki so ob pogrebu “padali po njih”…. Časovno je tudi ta grenak spomin že precej oddaljn …
Razumljivo je, da so zavezniki imeli tudi svojo propagando. Zavezniške vojake v Desklah sta nadzorovala dva oficirja. Občasno pa je prihajal še tretji, menda po činu višlji od teh dveh. Imel je osebnega šoferja in vojaka-zapisnikarja. Temu je diktiral kaj naj napiše v angleščini, ko je kje koga kaj spraševal, ali pa po kakšen pogovoru, ko je strnil vsebino v zapisnik. Ta višji oficir je govoril tudi slovenski jezik, vendar z nekim trdim naglasom. Znal bi biti kakšen Korošec???
Kmalu po pogrebu Izidorja Zavadlava (8. oktober 1946.) je prišel v deskljansko župnišče k duhovniku Filipu Kavčiču zavezniški oficir in začel pogovor v italijanščini: “Ali ne veste, da Vam grozijo? Vi imate sovražnika v neposredni bližini. Ovadite ga in mi ga bomo zaprli. Vam pa damo zatočišče!” Povedal je ime moža, ki je stanoval nasproti župnišča. To je bil Rudolf Mavrič, mož najstarejše desklanke, ki je bila pokopana pred leti. Duhovnik pa je odgovoril: “Ne vem, zakaj naj bi bil ta mož moj sovražnik? Ovadil ga ne bom, ker nočem, da bi bil kdo zaprt zaradi mene. Vi boste odšli, jaz pa ostanem na svojem mestu tudi po vašem odhodu. Tudi tedaj želim vsakemu pogledati v oči!”Oficir je odšel nejevoljen. Duhovnik g. Filip Kavčič pa ob tem oficirjevem obisku ni izvedel nič novega, saj mu je vse to bilo dobro poznano.
Danes ni nobena skrivnost, da sta si obe obveščevalni službi izmenjavali podatke. Anglo-Američani so določene podatke posredovali jugoslovanski vojski (tedaj smo jim rekli partizani) v cono B, oni pa so jim v zameno dajali svoje. Deskle so v tistem času imele kar nekaj političnih prenapetežev. Ti so prirejali demonstracije proti zaveznikom, obenem pa budno spremljali, kaj se je dogajalo v vasi in okolici in vse to poročali v cono B. Anglo-ameriški vojaki se niso nikoli vtikali v te demostracije, kot tudi ne v življneje krajanov. Nekaj je temu bil kriv jezik, pa drugačna kultura, saj je večina vojakov bilo indijcev. Po 15. septembrom 1947. ko je Jugoslavija zasedla cono A, pa so začeli ljudje “izginjati”. Rekli smo: “Vzela ga je noč!” To je pomenilo, ali je odpel čez mejo v Italijo in je, za kakšen mesec prišlo skopo sporočilo, da je v Italiji, ali pa se je za njim za vselej izgubila vsaka sled, kar je pomenilo, da je v imenu jugosvobode, bil odpeljan in likvidiran.
Ambroz Kodelja journal 