Gora ali hribček, ki je nam vsem poznana z imenom Kokoš, je lani doživela svojstveno atrakcijo. Lahko bi rekli kriminalko brez scenarija. Nepridipravi so se lotili razbijanja napisa TITO, ki je tu ovekovečen. Zalotil jih je lovec. Dejanje je skušal preprečiti, pa so poredneži stekli za njim s kamni v rokah. Bili so ovadeni, ker naj bi to bilo kaznivo dejanje. Možje postave so razsodili, da napis ni nikjer registriran pod oznako “uradno spominsko obeležje”. Tako so bili ti korajžni mladeniči oproščeni. Mož, ki jih je ovadil, se je lahko obrisal pod nosom, lahko tudi brez robčka! Vse to pa smo lahko gledali in poslušali na RTV Slovenija, kjer je dogodek opisal domačin iz Lokvi, ki je tudi član organizacije TIGR Primorska. Tudi tokrat so na TV Slovenija dobili ponovno klofuto, s kakšnimi dogodki da obveščajo gledalce.
Solkanski znanec, ki vsako jutro po telovadbi zapre okno in pokuka tudi na Sabotin, je po 1. maju zapazil na gori rdeč napis OF. Ob obisku me nagovori: “Ma poslušaj, kaj sploh čemo s to rdečo farbo, ki so jo ponucali na Sabotinu?” Odgovorim mu: “Vprašaj tiste, ki so to napisali!” Tudi o tem podvigu smo na dolgo in široko brali. Nekdo je celo imel predavanje, kje vse so bili podobni napisi, in verjetno je povedal, da je nekaj podobnega počenjal tudi fašizem. – Starejši se boste gotovo še spominjali. Obstajajo tudi fotografije tedanjih podobnih napisov, kot je sedanji ‘NAŠ TITO’. Nekateri so skoraj ali celo na istih mestih, kot sedanji NAŠ TITO, ali samo TITO.
Moja beograjska znanka je tudi letos prve dni maja obiskala Goriško. Najprej je odšla na grob none in nonota. Vaščanki, ki skrbi za njun grob, se je zahvalila, da ga tako lepo ureja, in se ustavila na kavi ter poklepetala še z drugimi vaščani, saj Beograd ni več glavno mesto skupne države, ampak inozemstvo, kot so Pariz, Berlin, London … Midva pa sva se dobila v prestižni novogoriški kavarni “Dolce vita”. Po obujanju spominov in pogovoru o vsem mogočem se zopet njen pogled zaustavi najprej na konkatedralnem zvoniku, ki ga je ona pred leti opisala kot Titova štafetna palica – asociacije so asociacije, brez njih ni življenja, potem pa na ljubem Sabotinu s svežimi napisi. – Ko jo tolažim, da so v zgodovini vedno bili neki nostalgiki, ki pač niso mogli mimo lepih starih časov, ji omenim tudi naše starše, ki so hvalili cesarsko Avstro-Ogrsko in celo prepevali: “Bog obvaruj, Bog ohrani nam cesarja Avstrije …!” Nekaj podobnega je tudi sedaj in tako bo … Ona pa: “Pa ti, ki vse zagovarjaš, povej mi, kaj ti veš o Titu?” “To, kar je dr. Pirjevec napisal. Saj je dovolj debela knjiga, da se prebiješ skoznjo. Nekatera poglavja so napisana tako živo, da misliš, da bereš zgodbice, recimo tisto o Titovih ženah, ki sem je prvo prebral …” Ona pa, čisto po srbsko, čeprav se po njenih žilah pretaka tudi t’minska kri: “Si gledal oddajo Goli život, kjer je bil pogovor s Savko Čolić TV HAPP-2013?” “Da, sem, in?” “Si zvedel, kako je drug maršal znal pospraviti vse, kar mu je bilo na poti?” “Pa, to so stare zgodbe! Le kateri monarh ni pometal praga, da je bil čist? Spomni se samo Stalina. Se še spominjaš, ko smo prepevali: Volga, Volga …, jaz sem jo pozabil. Ti jo že znaš?
Peli pa smo, da se je tresel strop v učilnici. Ona pa: “Tito je pospravil tudi tetico, ko ga je obiskala in rekla: »Jožek, kako pa to, da imaš prst, saj ti ga je odsekala mašina?« Nikoli več je nihče ni videl! Vidiš, tako je! Tu pa na veliko obujate spomine na čase, ki so odšli … Mi v Beogradu tega ne počenjamo. Oj, Bože, pa daj malo pameti ovim mojim Slovencima!” Zamomljal sem: “Pa tako je – ovako ili onako bude i dalje…”
Read Full Post »
Nagrade ne gredo vedno tistim, ki jih zaslužijo .
Ambroz Kodelja journal 