Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for maj 2016

irena 2Nagrade ne gredo vedno tistim, ki jih zaslužijo .
Irena Sendler
(15. 2. 1910 – 12. 5. 2008)
Umrla je v 99. letu starosti maja 2008.
V 2. svetovni vojni je zaprosila, da jo pošljejo v Varšavski geto
kot mojstra vodoinštalaterja.
Za to je imela izjemen razlog. Vedela je za nacistične načrte za iztrebljanje Židov, sama je bila Nemka.
Otroke je skrivala v škatlo z orodjem, ki je bila nameščena v zadnjem delu avta  in v vrečo  (za večje otroke).
V zadnjem delu avta je imela psa, ki je bil dresiran, da je začel lajati, če so nemški vojaki ob vhodu in izhodu iz geta hoteli pregledati avto.
Vojake je pes s svojim glasnim laježem zelo oviral, predvsem, pa bi  prikril morebitne otroške glasove .
Na ta način je rešila 2500 otrok.
Ko so jo zaprli, so ji nacistipolomili roke in noge in jo strahovito mučili.
Irena je shranila seznam otrok, ki jih je rešila iz varšavskega geta in ga v steklenici zakopala za drevo ob robu vrta svoje hiše.
Po vojni je poskusila najti starše rešenih otrok, da bi jih ponovno umestila v družino, vendar jih  je večina končala življenje v plinski celici.
Otroke so namestili v mnoge nadomestne družine ali so jih dali v posvojitev.  Bila je predlagana za Nobelovo nagrado, vendar jo je takrat prejel Al Gore za njegov film o globalnem segrevanju planeta.
V spomin na to junakinjo desetletja kasneje na najbolj skromen možen način sodelujemo ob obletnici njene smrti s pošiljanjem tega sporočila. Upam, da boste to naredili tudi vi.
V upanju, da bo to sporočilo prebralo več kot 40 milijonov ljudi po vsem svetu, se nam pridružite s pošiljanjem te resnične zgodbe po svetu s posredovanjemsvojim prijateljem.  

Hvala.

Read Full Post »

Gora ali hribček, ki je nam vsem poznana z imenom Kokoš, je lani doživela svojstveno atrakcijo. Lahko bi rekli kriminalko brez scenarija. Nepridipravi so se lotili razbijanja napisa TITO, ki je tu ovekovečen. Zalotil jih je lovec. Dejanje je skušal preprečiti, pa so poredneži stekli za njim s kamni v rokah. Bili so ovadeni, ker naj bi to bilo kaznivo dejanje. Možje postave so razsodili, da napis ni nikjer registriran pod oznako “uradno spominsko obeležje”. Tako so bili ti korajžni mladeniči oproščeni. Mož, ki jih je ovadil, se je lahko obrisal pod nosom, lahko tudi brez robčka! Vse to pa smo lahko gledali in poslušali na RTV Slovenija, kjer je dogodek opisal domačin iz Lokvi, ki je tudi član organizacije TIGR Primorska. Tudi tokrat so na TV Slovenija dobili ponovno klofuto, s kakšnimi dogodki da obveščajo gledalce.
Solkanski znanec, ki vsako jutro po telovadbi zapre okno in pokuka tudi na Sabotin, je po 1. maju zapazil na gori rdeč napis OF. Ob obisku me nagovori: “Ma poslušaj, kaj sploh čemo s to rdečo farbo, ki so jo ponucali na Sabotinu?” Odgovorim mu: “Vprašaj tiste, ki so to napisali!” Tudi o tem podvigu smo na dolgo in široko brali. Nekdo je celo imel predavanje, kje vse so bili podobni napisi, in verjetno je povedal, da je nekaj podobnega počenjal tudi fašizem. – Starejši se boste gotovo še spominjali. Obstajajo tudi fotografije tedanjih podobnih napisov, kot je sedanji ‘NAŠ TITO’. Nekateri so skoraj ali celo na istih mestih, kot sedanji NAŠ TITO, ali samo TITO.
Moja beograjska znanka je tudi letos prve dni maja obiskala Goriško. Najprej je odšla na grob none in nonota. Vaščanki, ki skrbi za njun grob, se je zahvalila, da ga tako lepo ureja, in se ustavila na kavi ter poklepetala še z drugimi vaščani, saj Beograd ni več glavno mesto skupne države, ampak inozemstvo, kot so Pariz, Berlin, London … Midva pa sva se dobila v prestižni novogoriški kavarni “Dolce vita”. Po obujanju spominov in pogovoru o vsem mogočem se zopet njen pogled zaustavi najprej na konkatedralnem zvoniku, ki ga je ona pred leti opisala kot Titova štafetna palica – asociacije so asociacije, brez njih ni življenja, potem pa na ljubem Sabotinu s svežimi napisi. – Ko jo tolažim, da so v zgodovini vedno bili neki nostalgiki, ki pač niso mogli mimo lepih starih časov, ji omenim tudi naše starše, ki so hvalili cesarsko Avstro-Ogrsko in celo prepevali: “Bog obvaruj, Bog ohrani nam cesarja Avstrije …!” Nekaj podobnega je tudi sedaj in tako bo … Ona pa: “Pa ti, ki vse zagovarjaš, povej mi, kaj ti veš o Titu?” “To, kar je dr. Pirjevec napisal. Saj je dovolj debela knjiga, da se prebiješ skoznjo. Nekatera poglavja so napisana tako živo, da misliš, da bereš zgodbice, recimo tisto o Titovih ženah, ki sem je prvo prebral …” Ona pa, čisto po srbsko, čeprav se po njenih žilah pretaka tudi t’minska kri: “Si gledal oddajo Goli život, kjer je bil pogovor s Savko Čolić TV HAPP-2013?” “Da, sem, in?” “Si zvedel, kako je drug maršal znal pospraviti vse, kar mu je bilo na poti?” “Pa, to so stare zgodbe! Le kateri monarh ni pometal praga, da je bil čist? Spomni se samo Stalina. Se še spominjaš, ko smo prepevali: Volga, Volga …, jaz sem jo pozabil. Ti jo že znaš?
Peli pa smo, da se je tresel strop v učilnici. Ona pa: “Tito je pospravil tudi tetico, ko ga je obiskala in rekla: »Jožek, kako pa to, da imaš prst, saj ti ga je odsekala mašina?« Nikoli več je nihče ni videl! Vidiš, tako je! Tu pa na veliko obujate spomine na čase, ki so odšli … Mi v Beogradu tega ne počenjamo. Oj, Bože, pa daj malo pameti ovim mojim Slovencima!” Zamomljal sem: “Pa tako je – ovako ili onako bude i dalje…”

Read Full Post »

pastirček

Moji spomini na otroško revijo Pastirček segajo v daljno leto 1946, v čas, ko smo v razredu imeli na steni dve sliki Trumana in Cercila, vmes pa razpelo. Samo lučaj od našešole je bila tudi enaka osnovna šola z našimi sovaščani, ki pa je imela na steni pravtako dve sliki; Na desn je bila nad tablo slika Stalina, vmes križ in na levi slika Tita. Učenci v tej šoli so učiteljice nazivali tovarišice, medtem, ko smo jih mi imnovali gospodične. – Oni tam zgoraj so za praznike razobesili jugoslovansko zastavo z zvezdo in redno nekaj zapeli. Nas spodaj pa so ob praznikih, ki pa niso bili cerkveni, ampak imeli so datume neke države, o kateri smo malo vedeli, razobesili ameriško zastavo. Prinesli so nam jo ameriški vojaki. Bili smo jih izredno veseli, saj so istočasno nam razdelili tudi čokolado, kar je bilo v tistem času redkost. Običajno so ameriške vojake spremljale tudi gospodične, o katerih so starejši šušljali, da so to njihove prijateljice. Spominjam se, da so bile zelo našminkane, dans bi rekli; brez okusa, tedaj pa smo vsi vanje bulili, ker so bile “rdeče kot črišnje”. Sošolci iz zgorne šole imenovali so jo Partizanska šola, so nam te obiske zavidali in mi smo velikokrat tudi zanje prihranili kakšen čokolade, da so tudi oni bili deležni amerikanskih dobro.

Moja učiteljica je bila tedaj gdč. Hedvika Figel, doma iz Solkana. Skupaj s kolegico sta dnevno prikolesarili do Plavi. Redno sta prihajali pol ure pred poukom in odhajali skupaj z nami, ob koncu pouka nazaj v Solkan. Spominjam se, da sta imeli zelo lepi kolesi, kar je bilo za tisti čas izredno, saj so vsa naša kolesa bila starejša.Naša učiteljica gospodična Hedvika je imela izredni red. Pokarala nas je, če smo packali po zvezku in se nam je črnilo razlilo. Pri njej smo veliko pisali, pa tudi računali na pamet, tako, da je bil pouka sila pester. Pri risanju, imeli smo lepe risanke, uporabljali smo voščenke in barvne svinčnike. Drugih risarskih tehnik tedaj nism rabili. Proti koncu šolskega leta 1946 smo dobili tudi prvo številko revije Pastirček. Prelistali smo ga, prebirali in tudi kaj za list napisali. Ta pošta pa je bila sila zanimiva. Učiteljico so naše umotvore pobrale, jih vtaknile v torbo, na kolesu odnesle domov in njihova mama,ko je zjutraj navsezgodaj iz Solkana peljala “burelo” s sadjem in zelenjavo na trg, je vtaknila kuverto z našimi prspevki v kljuko na vratih Katoliške knjigarne. To je bil sodnji držalnik rolete, s katero so zapirali vrata. Po več letih sem šele izvedel, da je večina teh naših umotvorov končala v smeteh. Knjigarno so odpirali po osmi uri, ženice so bile na trgu že pred sedmo, v tem času so mestni pometači pometali in velikokrat pometli tudi kuverto z našimi umotvori… Ob sedemdeseti obletnici Pastirčka sem pogrešal razstavo vseh letnikov te revije. Upam, da obstajajo? Prav bi bilo, da bi ob tej priložnosti na to pomislili.

Da izide neka številka neglede kater koli revije, je potrebno veliko napora. Če bi ne bilo tega, bi v našem zamejstvu bilo marsikaj manj, kot je. Ves revialni tisk je v zadnjih letih naredil velik napredek. K temu je pripomoglo še zlasti sodobno tehnično oblikovanje. Tako se dogodi, da obstajajo revije prenapolnjene s slikami, tako, da se v njih bore malo bere. Slike nas zavedejo in besedilo pustimo ob strani. Pri Pastirčku pa se na žalost zapaža neko stagniranje. Menim, da bi bilo dobro, če bi oblikovalc si ogledali letno razstavo otroške ilustracije v Bologni in bi tam dobili kakšno inspiracijo za osvežitev revije. S časom bo vsekakor treba na to pomisliti, ker se tudi, ne smao okus, ampak tudi dojemanje otrok z leti zelo razlikuje, pa jim postaja določeno…

Read Full Post »

Older Posts »