Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for maj 2016

irena 2Nagrade ne gredo vedno tistim, ki jih zaslužijo .
Irena Sendler
(15. 2. 1910 – 12. 5. 2008)
Umrla je v 99. letu starosti maja 2008.
V 2. svetovni vojni je zaprosila, da jo pošljejo v Varšavski geto
kot mojstra vodoinštalaterja.
Za to je imela izjemen razlog. Vedela je za nacistične načrte za iztrebljanje Židov, sama je bila Nemka.
Otroke je skrivala v škatlo z orodjem, ki je bila nameščena v zadnjem delu avta  in v vrečo  (za večje otroke).
V zadnjem delu avta je imela psa, ki je bil dresiran, da je začel lajati, če so nemški vojaki ob vhodu in izhodu iz geta hoteli pregledati avto.
Vojake je pes s svojim glasnim laježem zelo oviral, predvsem, pa bi  prikril morebitne otroške glasove .
Na ta način je rešila 2500 otrok.
Ko so jo zaprli, so ji nacistipolomili roke in noge in jo strahovito mučili.
Irena je shranila seznam otrok, ki jih je rešila iz varšavskega geta in ga v steklenici zakopala za drevo ob robu vrta svoje hiše.
Po vojni je poskusila najti starše rešenih otrok, da bi jih ponovno umestila v družino, vendar jih  je večina končala življenje v plinski celici.
Otroke so namestili v mnoge nadomestne družine ali so jih dali v posvojitev.  Bila je predlagana za Nobelovo nagrado, vendar jo je takrat prejel Al Gore za njegov film o globalnem segrevanju planeta.
V spomin na to junakinjo desetletja kasneje na najbolj skromen možen način sodelujemo ob obletnici njene smrti s pošiljanjem tega sporočila. Upam, da boste to naredili tudi vi.
V upanju, da bo to sporočilo prebralo več kot 40 milijonov ljudi po vsem svetu, se nam pridružite s pošiljanjem te resnične zgodbe po svetu s posredovanjemsvojim prijateljem.  

Hvala.

Read Full Post »

Gora ali hribček, ki je nam vsem poznana z imenom Kokoš, je lani doživela svojstveno atrakcijo. Lahko bi rekli kriminalko brez scenarija. Nepridipravi so se lotili razbijanja napisa TITO, ki je tu ovekovečen. Zalotil jih je lovec. Dejanje je skušal preprečiti, pa so poredneži stekli za njim s kamni v rokah. Bili so ovadeni, ker naj bi to bilo kaznivo dejanje. Možje postave so razsodili, da napis ni nikjer registriran pod oznako “uradno spominsko obeležje”. Tako so bili ti korajžni mladeniči oproščeni. Mož, ki jih je ovadil, se je lahko obrisal pod nosom, lahko tudi brez robčka! Vse to pa smo lahko gledali in poslušali na RTV Slovenija, kjer je dogodek opisal domačin iz Lokvi, ki je tudi član organizacije TIGR Primorska. Tudi tokrat so na TV Slovenija dobili ponovno klofuto, s kakšnimi dogodki da obveščajo gledalce.
Solkanski znanec, ki vsako jutro po telovadbi zapre okno in pokuka tudi na Sabotin, je po 1. maju zapazil na gori rdeč napis OF. Ob obisku me nagovori: “Ma poslušaj, kaj sploh čemo s to rdečo farbo, ki so jo ponucali na Sabotinu?” Odgovorim mu: “Vprašaj tiste, ki so to napisali!” Tudi o tem podvigu smo na dolgo in široko brali. Nekdo je celo imel predavanje, kje vse so bili podobni napisi, in verjetno je povedal, da je nekaj podobnega počenjal tudi fašizem. – Starejši se boste gotovo še spominjali. Obstajajo tudi fotografije tedanjih podobnih napisov, kot je sedanji ‘NAŠ TITO’. Nekateri so skoraj ali celo na istih mestih, kot sedanji NAŠ TITO, ali samo TITO.
Moja beograjska znanka je tudi letos prve dni maja obiskala Goriško. Najprej je odšla na grob none in nonota. Vaščanki, ki skrbi za njun grob, se je zahvalila, da ga tako lepo ureja, in se ustavila na kavi ter poklepetala še z drugimi vaščani, saj Beograd ni več glavno mesto skupne države, ampak inozemstvo, kot so Pariz, Berlin, London … Midva pa sva se dobila v prestižni novogoriški kavarni “Dolce vita”. Po obujanju spominov in pogovoru o vsem mogočem se zopet njen pogled zaustavi najprej na konkatedralnem zvoniku, ki ga je ona pred leti opisala kot Titova štafetna palica – asociacije so asociacije, brez njih ni življenja, potem pa na ljubem Sabotinu s svežimi napisi. – Ko jo tolažim, da so v zgodovini vedno bili neki nostalgiki, ki pač niso mogli mimo lepih starih časov, ji omenim tudi naše starše, ki so hvalili cesarsko Avstro-Ogrsko in celo prepevali: “Bog obvaruj, Bog ohrani nam cesarja Avstrije …!” Nekaj podobnega je tudi sedaj in tako bo … Ona pa: “Pa ti, ki vse zagovarjaš, povej mi, kaj ti veš o Titu?” “To, kar je dr. Pirjevec napisal. Saj je dovolj debela knjiga, da se prebiješ skoznjo. Nekatera poglavja so napisana tako živo, da misliš, da bereš zgodbice, recimo tisto o Titovih ženah, ki sem je prvo prebral …” Ona pa, čisto po srbsko, čeprav se po njenih žilah pretaka tudi t’minska kri: “Si gledal oddajo Goli život, kjer je bil pogovor s Savko Čolić TV HAPP-2013?” “Da, sem, in?” “Si zvedel, kako je drug maršal znal pospraviti vse, kar mu je bilo na poti?” “Pa, to so stare zgodbe! Le kateri monarh ni pometal praga, da je bil čist? Spomni se samo Stalina. Se še spominjaš, ko smo prepevali: Volga, Volga …, jaz sem jo pozabil. Ti jo že znaš?
Peli pa smo, da se je tresel strop v učilnici. Ona pa: “Tito je pospravil tudi tetico, ko ga je obiskala in rekla: »Jožek, kako pa to, da imaš prst, saj ti ga je odsekala mašina?« Nikoli več je nihče ni videl! Vidiš, tako je! Tu pa na veliko obujate spomine na čase, ki so odšli … Mi v Beogradu tega ne počenjamo. Oj, Bože, pa daj malo pameti ovim mojim Slovencima!” Zamomljal sem: “Pa tako je – ovako ili onako bude i dalje…”

Read Full Post »

pastirček

Moji spomini na otroško revijo Pastirček segajo v daljno leto 1946, v čas, ko smo v razredu imeli na steni dve sliki Trumana in Cercila, vmes pa razpelo. Samo lučaj od našešole je bila tudi enaka osnovna šola z našimi sovaščani, ki pa je imela na steni pravtako dve sliki; Na desn je bila nad tablo slika Stalina, vmes križ in na levi slika Tita. Učenci v tej šoli so učiteljice nazivali tovarišice, medtem, ko smo jih mi imnovali gospodične. – Oni tam zgoraj so za praznike razobesili jugoslovansko zastavo z zvezdo in redno nekaj zapeli. Nas spodaj pa so ob praznikih, ki pa niso bili cerkveni, ampak imeli so datume neke države, o kateri smo malo vedeli, razobesili ameriško zastavo. Prinesli so nam jo ameriški vojaki. Bili smo jih izredno veseli, saj so istočasno nam razdelili tudi čokolado, kar je bilo v tistem času redkost. Običajno so ameriške vojake spremljale tudi gospodične, o katerih so starejši šušljali, da so to njihove prijateljice. Spominjam se, da so bile zelo našminkane, dans bi rekli; brez okusa, tedaj pa smo vsi vanje bulili, ker so bile “rdeče kot črišnje”. Sošolci iz zgorne šole imenovali so jo Partizanska šola, so nam te obiske zavidali in mi smo velikokrat tudi zanje prihranili kakšen čokolade, da so tudi oni bili deležni amerikanskih dobro.

Moja učiteljica je bila tedaj gdč. Hedvika Figel, doma iz Solkana. Skupaj s kolegico sta dnevno prikolesarili do Plavi. Redno sta prihajali pol ure pred poukom in odhajali skupaj z nami, ob koncu pouka nazaj v Solkan. Spominjam se, da sta imeli zelo lepi kolesi, kar je bilo za tisti čas izredno, saj so vsa naša kolesa bila starejša.Naša učiteljica gospodična Hedvika je imela izredni red. Pokarala nas je, če smo packali po zvezku in se nam je črnilo razlilo. Pri njej smo veliko pisali, pa tudi računali na pamet, tako, da je bil pouka sila pester. Pri risanju, imeli smo lepe risanke, uporabljali smo voščenke in barvne svinčnike. Drugih risarskih tehnik tedaj nism rabili. Proti koncu šolskega leta 1946 smo dobili tudi prvo številko revije Pastirček. Prelistali smo ga, prebirali in tudi kaj za list napisali. Ta pošta pa je bila sila zanimiva. Učiteljico so naše umotvore pobrale, jih vtaknile v torbo, na kolesu odnesle domov in njihova mama,ko je zjutraj navsezgodaj iz Solkana peljala “burelo” s sadjem in zelenjavo na trg, je vtaknila kuverto z našimi prspevki v kljuko na vratih Katoliške knjigarne. To je bil sodnji držalnik rolete, s katero so zapirali vrata. Po več letih sem šele izvedel, da je večina teh naših umotvorov končala v smeteh. Knjigarno so odpirali po osmi uri, ženice so bile na trgu že pred sedmo, v tem času so mestni pometači pometali in velikokrat pometli tudi kuverto z našimi umotvori… Ob sedemdeseti obletnici Pastirčka sem pogrešal razstavo vseh letnikov te revije. Upam, da obstajajo? Prav bi bilo, da bi ob tej priložnosti na to pomislili.

Da izide neka številka neglede kater koli revije, je potrebno veliko napora. Če bi ne bilo tega, bi v našem zamejstvu bilo marsikaj manj, kot je. Ves revialni tisk je v zadnjih letih naredil velik napredek. K temu je pripomoglo še zlasti sodobno tehnično oblikovanje. Tako se dogodi, da obstajajo revije prenapolnjene s slikami, tako, da se v njih bore malo bere. Slike nas zavedejo in besedilo pustimo ob strani. Pri Pastirčku pa se na žalost zapaža neko stagniranje. Menim, da bi bilo dobro, če bi oblikovalc si ogledali letno razstavo otroške ilustracije v Bologni in bi tam dobili kakšno inspiracijo za osvežitev revije. S časom bo vsekakor treba na to pomisliti, ker se tudi, ne smao okus, ampak tudi dojemanje otrok z leti zelo razlikuje, pa jim postaja določeno…

Read Full Post »

Sprava z neizbežnostjo bivanja
Ob stodeseti obletnici rojstva Ivana Mraka
30.4.1906 – Ljubljana – 19.10.1986.

Ivan Mrak

Slovenski dramaturg in mislec Ivan Mrak se je rodil v Ljubljani 30. 4. 1906 in tudi tam umrl 19.10.1986. Njegova življenjska sopotnica je bila slikarka in kiparka Karla Bulovec, ki je med drugimi deli naredila tudi kip Antona Martina Slomška. Kalup tega kipa je bil več desetletij razžagan in skrit na podstrešju Pokrajinskega muzeja v Mariboru. Šele po osamosvojitvi Slovenije so ga zalepili in vlili v bron in danes stoji na trgu v Celju in je vreden ogleda. Odlitek Slomškove glave tega kipa pa krasi tudi park pred cerkvijo v Tolminu.
Leta 1930. se je Mrak poročil s kiparko Almo Bulovec v cerkvi pri Frančiškanih na tromostovju v Ljubljani. Že leta 1937 mu žena umrje zaradi jetike. Naslednje leto 1938. mu prepovejo uprizoritev tragedije Ivan Grohar. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je dosegel, da so prepoved razveljavili. Omenim naj da je Mraku in njegovi ženi dr. Rožman tudi vedno gmotno pomagal, saj sta živela v veliki revščini. V drugi svetovni vojni se je vodstvo OF obračalo na Mraka, ker so vedeli, da je s škofom Rožmanom v dobrih odnosih, naj posreduje za izpustitev zaprtih članov OF-a. Škof je to tudi večkrat storil. Leta 1945 je komunistični voditelj dr. Aleš Bebler od Marka zahteval, da naj podpiše »Izjavo o zločinskem delovanju dr. Gregorija Rožmana«, kar je Mrak odločno zavrnil. Ukinjena mu je bila vsa državna pomoč. Leta 1947 izda v Ljubljani pri Slovenskem knjižnem zavodu dramo Talci. V Slovenskem Poročevalcu je pisec Dušan Moravec (Ciril Kosmač) delo zelo negativno ocenil, češ, da ni pisano v duhu tedanjega socialističnega časa, zato so knjigo umaknili s pordaje, obenem pa Mraka izključili iz Društva slovenskih pisateljev. Tako je izgubil živilsko nakaznico, ki je bila v tistem času nujna za preživetje. Umrl je 19.10.1986 in je pokopan na ljubljanskih Žalah v grobu žene Alme. Pogreb je vodil ljubljanski škof dr. Alojzij Šuštar in tudi imel pomenljiv nagovor.
Ivan Mrak je bil nekakšen samohodec ali celo obstranec v slovenskem gledališkem pa tudi javnem in kulturnem življenju, čeprav so ga nekateri gledali postrani tudi kot »spornega človeka«. Takoj po drugi svetovni vojni se je Josip Vidmar izjasnil: »Mrakov Marat je naša najboljša drama o revoluciji.« Ker pa Mrak zaradi svoje pokončnosti ni hotel podpisati skupinske obtožbe proti ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu, je postal za tedanjo oblast »neobstoječ«, bil je odstrajen iz javnega in kulturnega življenja. V tem času je predvsem veliko pisal, čeprav je živel sila skromno. Zasluga gre prav Josipu Vidmarju, da so mu končno odobrili skromno pokojnino in je imel zdravstevno zavarovanje, kar mu je zadoščalo za preživetje.
Veliko zanimivih spominov imam nanj. V ljubljanski Drami so leta 1967 uprizarjali njegovo dramo Marija Tudor. Tedaj je na rahlo prodrl iz anonimnosti in so se študentje in mlajši izobraženci začeli zanimati zanj. Vse predstave so bile razprodane. V tisku se je začela gonja proti njemu, češ, da je njegov jezik negovorljiv. V resnici pa jezik v Mrakovih dramah sledi substanci besedila, do tega pa nujno mora priti igralec sam, in to v času, ko to besedilo študira. Potem pa Mrakovo dramsko besedilo steče normalno kot katerokoli drugo. Po naročilu partije so igralci pri drami Marija Tudor začeli z »blebetanjem« ali hitrim, prezirajočim govorjenjem Mrakovega dramskega besedila. Tako so te predstave po zaslugi igralcev »zvodenele«, ostale so brez sporočila. Mrak, ki je bil na vseh predstavah in je imel prostor v parterju, je to spremljal in doživljal vsa ta ponižanja, ki so ga tudi prizadela, niso ga pa strla! Spominjam, da smo po eni od predstav šli skupaj domov in je predstavo komentiral nekako tako: »To, kar počno na odru z mojo dramo je naravnost grozeče, zame, kot avtorja tudi poniževalno, vendar pisni tekst bo ostal in to bo to, kar bo ostalo, četudi danes komu to ni všeč …« Njegov jezik je dramsko zelo izpopolnjen, pa tudi govorno tekoč. V polpreteklem času v Sloveniji, Mrakova dramska besedila niso marsikomu odgovarjala, ker je bilo v njih veliko religioznosti. Do tega spoznaja pa je Mrak prišel, ko je bral francoske literate in so ga ti tudi prevzeli. Rad je o njih razpravljal, čeprav je te knjige dobival »po kanalu«, ker so mu redno pregledovali pošto, pa tudi vse kar je bilo tiskano v inozemstvu zaplenili. Kljub nekakšni cenzuri, ki se je nad njim izvajala, se mu je posrečilo, da je bil na tekočemn, kaj se po evropskih odrih igra, kaj gledalce zanima in kaj o vsem tem kritiki pišejo izven Jugoslavije.
Pogosto je zahajal k prof. Josipu Šimencu, stolnemu kanoniku ljubljanskega kapitlja, ki je stanoval na Ciril-Metodovem trgu 7. Po več ur sta se pogovarjala o njegovih dramah, literaturi, pa tudi o času, v katerem sta tedaj živela. Gospod prof. Josip Šimenc je bil eden redkih, ki je prebral vse Mrakove drame, in to v rokopisu in se je z avtorjem tudi o njih pogovarjal. Mimogrede naj povem, da je Mrak imel zelo neberljivo pisavo in da je bilo treba imeti veliko potrpljenja pri branju. Oba sta bila moža z enciklopedičnim znanjem, zato je razumljivo, da je Mrak od teh pogovorov vedno odšel pomirjen in z novim navdihom za snovanje. Obema je bila umetnost nekaj božanskega, saj sta oba čutila, kako je bil slovenski narod ujet v tedanji politični ideologiji. Mrak je po obisku pri prof. Šimencu redno šel mimo škofijske palače in se z velikim spoštovanjem pred vhodom odkril in priklonil. Ta gesta je izrazila njegovo veliko spoštovanje in hvaležnost do škofa dr. Gregorija Rožmana, ki mu je v življenju veliko pomagal. To je rad povedal, ne da bi se tega sramoval, četudi so mu takšne izjave v tistem času prej škodile, kot koristile.
In še manj znani dogodek: Zvečer 16. novembra 1959. sta se s spremljevalcem Mirosom vračala od večerje po nabrežju Ljubljanice od frančiškanske cerkve proti Šuštarskemu mostu. Tedaj se Mrak zaustavi in reče: »Slišiš, zvoni veliki zvon v stolnici! Umrl je Rožman!« Spremljevalec pravi: »Gospod Mrak nič ne zvoni! Nobenega zvonjenja ni!« Mrak se obrne in ustavi prvega, ki gre mimo, pa ga vpraša: »Slišite Vi kakšno zvonjenje?« Isto vprašanje je ponovil še nekajkrat pri mimoidočih. Odgovor je bil pri vseh. »NE!« On pa je vztrajal, da zvoni! – 17. novembra 1959 so na škofiji dobili sporočilo, da je res prejšnji dan umrl škof dr.Gregorij Rožman in šele tedaj so v ljubljanski stolnici zanj zvonili.
Mrak ostaja v slovenski literaturi eden od vodilnih predstavnikov slovenske zgodovinske avantgarde in himnične tragedije. Njegova himnična tragedija je bila zanj »sprava z neizbežno resničnostjo bivanja«, kot jo je sam imenoval in je še dodal: »Ta sprava terja možno spreminjanje usodnosti in neizbežnosti na svoja ramena, zato ni nikoli sproščala ne optimizma in ne pesimizma.« Še vedno je v slovenskem dramskem in literarnem prostoru Mrak eden od naših najmanj raziskanih in razumljenih osebnosti prejšnjega stoletja. Tudi njegova dela se ne uprizarjajo, kar je gotovo škoda.

Read Full Post »