K Bogu vodi več poti

Ostaja Pot, Resnica in Življenje

Pred leti me je iznenadila misel, ki pa mi danes ni tuja: K Bogu vodi več poti, ena je tudi “skozi Cerkev”. Misel, ki sicer ni nova, je pa prav, da se ob njej zaustavimo.
Kdor količkaj pozna sodobno teologijo, bo z veseljem pritrdil, da nobena religija noče več zahtevati monopola nad Resnico. Če bi zahtevala monopol, bi pomenilo, da ima edino ona v posesti vso resnico, da je druge nimajo. Tega po drugem vatikanskem koncilu ne učimo več, vsaj smelo bi se ne. Ob tem vidimo tri različne razsežnosti.
Kristjan – vernik je prepričan v krščansko oznanilo. Zanj je resnična religija krščanska vera in Jezus Kristus, ali kot pravi Janez v evangeliju: pot, resnica in življenje. Te tri poti se ne spremenijo niti tedaj, ko se pogovarjamo s pripadniki drugih religij.
Če bi juda vprašal: “Kaj je za vas pot, resnica in življenje?” bi kratko odgovoril: ”Tora (Postava)”, musliman pa bi dal odgovor: “Koran.” Budist bi rekel: ”Budova pot ‘osmih stopenj’.”  Čeprav ne moremo mimo dejstva, da imajo Jezusove besede, čisto drugačno težo, od sporočila, ki ga prinašata Koran ali budistične stopnje. Spoznanje pri človeku šele pride iz življenja po teh naukih. Zato je Jezus rekel: „Jaz sem pot …  ni pa rekel, da so to svete knjige ali ustno izorčilo.
Iz tega spoznavamo, da ima vsaka religija svojo lastno resnico, ki ni samo teoretična, ampak je tudi praktična. V tem spoznanju ni vključeno samo resnično spoznanje, ampak tudi versko delovanje ali celo etos.
V medverskem pogovoru je pomembno, da smo pripravljeni na medsebojno spoštovanje. Spoštovati moramo, da je drugoverec drugačen in da tudi drugače misli. K temu pridamo razumevanje, ko ga skušamo razumeti. Če jaz drugega skušam bolje razumeti, bo on enako skušal mene, vsaj tako bi moralo biti, ni pa to nujno! Ob tem pa odkrijemo veliko skupnega. Kristjan se v pogovoru ne more mimogrede posloviti od judovske tore (postave), kajti iz nje izhaja tudi krščanstvo. Isto je z islamom. To je religija, ki je prišla po krščanstvu in je zavestno navezana na judovstvo in krščanstvo. Islam kot religija priznava stare preroke in celo Jezusa sprejme kot preroka.
Ob takšnem skupnem iskanju skupne verske poti je nujno, da je kristjan prepričan o svoji veri, še več, o resnici svoje krščanske vere, istočasno pa odprt do drugih religij, pa tudi do kritike drugih.
Krščanska vera ni samo teologija. Če bi bila samo to, bi bil to neki suhoparen nauk. Krščanska vera je tudi dogajanje človekovega osvobajanja. Teologija je veda, ali nauk o Bogu in o stvareh v odnosu do Njega, ne pa vera, kot taka, ki zahteva svoje razumevanje. Vera pa je pred teologijo in teolog je predvsem vernik, ki razmišlja o svoji veri, da bi jo najprej sam (!) sprejel razumsko in tako lahko posredoval (oznanjeval) drugim. Ob tem se teolog izraža kot Božja moč in Božja Modrost, ali kot beseda in sporočilo.
Vera je nekaj, kar je pred razmišljanjem ali pred posredovanjem drugim. Vera najprej prerodi tistega, ki jo ima, in šele potem (iz njega) lahko nastane razmišljanje nad tem dogajanjem v človeku. Zato ni krščanskega teologa, ki ni najprej sam prerojen z Božjim sporočilom. To velikokrat zapažamo danes, ko poslušamo razna teološka predavanja, še zlasti če jih imajo laiki, kako se iz njih velikokrat pretaka neka “papirnata” teologija, ki je čisto nekaj drugega od predavanja, ki ga ima npr. menih.
Mnogovrstnosti poti do Boga lahko primerjamo s hribom in vspenjajanjem po njem. Poti do vrha je veliko, vrh pa je en sam in vsi, ki se trudijo priti nanj, pridejo na vrh skupaj in se zberejo na isti točki. Vsi mi živimo različno življenje v različnih okolišinah in kulturah, imamo različna izhodišča in dediščine, še zlasti iz vsojih družin , župnij in domovin, naše poti duhovnega iskanja, pa nas na koncu pripeljejo skupaj in v  tem je veličina tiste, ki je Pot, Resnica in  Življenje.

Read Full Post »