Umetnost poraja človeku smisel
Nemški filozof Theodor W. Adorno (1903–1966) je bil eden prvih, ki nas je opozoril, da je nažalost tudi v kulturi vsaka ideja izpostavljena trgu in njenemu mehanizmu. Tako prav zaradi tržnostikultura postaja blago, ki se lahko zelo dobro proda in spremeni v dobiček. Čeprav je z umetniškegastališča lahko cenena, je vseeno lahko zelo dobro vnovčljiva – kot ameriška hitra hrana (fast food).Z industrijsko kulturo se lahko odlično služi. Zaslužek je privlačen, saj lahko pod krinko kulturevse stvari prinesejo tudi velikanski dobiček. Prav zato velikokrat z velikim vprašajem govorimoo estetiki vrednot, moči te ali one kulturne stvaritve. Katere koli civilizacije, ki je izšla iz mitičnepodobe sveta.
Med Slovenci se je v industrijo kulture najbolj poglobil Drago Jančar, ko je leta 2002 izdal knjigo znaslovom Privlačnost praznine. V njej piše: “… razpad ostrih estetskih kriterijev, poplava založniškeliterarne komercializacije, ki jo označujemo z novim klišejem, namreč “amerikanizacijo”, in znjim mislimo na neko literarno lahkotnost, berljivost in prodajnost. Ta naj bi namreč nadomestilaelitnost, težavnost in dolgočasje Globoke in Velike literature.”
V preteklih časih je literatura pomenila moč narodne identitete in utelešenje politične svobode. Tegadanes ni več! Če pa že je, je manj zapaženo, velikokrat pa sploh ni opaženo.Umetnost ne išče smisla, kot ga išče filozofija. Umetnost podarja človeku smisel njegovega dejanjain nehanja. V tej luči tudi kulturo na novo odkrivamo in jo tudi vrednotimo, ker nam ob tem vzbujaspoštovanje. Ne smemo obiti življenja z vso njegovo prvinskostjo, povezano z življenjem. Nidobro, če se kultura spušča na politično raven, kar žal velikokrat se, kajti mnogo bolj kot politiki seje treba posvečati kulturi. Prav kultura vsebuje nekaj trajnega, celo večnostnega. Na področjupolitike se nič ne nadgrajuje, ampak se vedno vse sesipa, dokler se to, kar je, ne sesuje. Pri vsemtem igra pomembno vlogo človekov čut za odnos. Ta čut pa je najbolj razvit pri ljudeh, ki soneokrnjeni, naravni, preprosti, opazen pa je tudi pri otrocih. Ob tem pa je vidno celo sozvočje mednaravo in zgodovino. Kocbekova izpoved nam to potrjuje: “Prva moja poetična resnica je bilaresnica o zemlji. To je bil čas, ko sem bil pijan ljubezni, ljubezni do zemlje, in s to omamo se jezačela moja poezija … Postal sem eno z naravo. Prva pesniška zbirka Zemlja mi je bila izraz bitnevarnosti in medčloveške topline …” (Kocbek, Svoboda in nujnost). Človekova vraščenost v naravo,ko ta spregovori pred človekom, to je poetičnost, ki jo pesnik samo zapiše ali glasno izgovarja tertako prav ta potem postane nadčasovna, večnostna ali celo mistična. Tu nas zopet Kocbekopozori: “Z ene strani smo v zgodovini na novo vzljubili naravo ali objektivni izraz govorice,besede in jezika, z druge strani pa smo burno in jasno doživeli sonaravnost človeka in njegovoutopijo” (Kocbek, Svoboda in nujnost). Tako vidimo, da je vse omamljivo, vendar naravaspregovori pred človekom in v tem je prava poetičnost, ki jo pesnik samo izgovarja na glas inzapisuje besede, ki so nadčasovne, večnostne, estetske …
Vse to pa je pravo nasprotje industrijskemu dojemanju kulture, ki smo mu velikokrat priča tudi mi.
Ambroz Kodelja journal 