Materni jezik po meri

Literarture ne merimo ne z vatlom in ne z litrom, veseli pa smo, vsaj nekateri, če kaj lepega in svežega preberemo, še zlasti če je to napisal kakšen mlajši avtor. Pustimo, kaj vse izide in česa ne tiskamo: Kje je vzrok, da ponekod mladi (pre)malo pišejo? Ne bi rekel, da je glavni vzrok strah, boječnost itd. Mladi so danes z redkimi izjemami zelo samostojni in tudi pogumni, da ne rečem velikokrat tudi (pre)dzni v dobrem pomenu besede. Prav tako bi si upal trditi, da vsaj nekateri  ne pišejo slabo. Če primerjamo prevodi mlajših prevajalcev iz slovenščine v italijanščino, ti niso  samo dobri, ampak naravnost vzorni. Glede tega se strinjajo tudi tisti, ki se na prevode  spoznajo. Tudi prevodi nekaterih pesmi imajo svojo literarno težo.

Ena od težav s katero se srečujejo mlajši, je nepoznanje jezika. Če sledimo raziskavam zadnjih petih let na področju pisanja v maternem jeziku na naših višjih šolah opažamo, da tako v slovenskem, kot tudi v italijanskem okolju je jezik pri tej populaciji zelo siromašen. Prebral sem, da je rahlo viden napredek samo pri Nemcih v Tirolah. Če kdo nima besednega zaklada, če ne pozna slovnice, ki je sicer zoprna, je pa nujno potrebna, potem od njega kljub fantazijski sposobnosti ne moremo pričakovati kake posebnosti na literarnem področju. Mladi so vse preveč »ujeti« v računalniško tehniko, ta pa kljub širokemu spektru ne daje tistega, kar je za dobro pisno izražanje, nujno potrebno, pa naj bo to v prozi ali verzih.

Čeprav v naših knjižnicah in čitalnicah srečujemo zelo veliko mladih, kar je pohvale vredno, z žalostjo ugotavljamo, da je vse manj tistih, ki literarno delo tudi temeljito preberejo, se ob tematiki zaustavijo, si celo izpišejo to ali ono manj znano besedo ali celo pogledajo v slovar, kako bi se kaj ustrezneje povedalo itd. Mladi obiskovalci po naših knjižnicah so v večini tisti, ki morajo kaj prebrati kot obvezno čtivo, to naredijo na hitro, potem pa delo odložijo, ker jim več »ne služi« in zanje tudi ni več zanimivo. Tako se velika večina premalo poglablja v lepoto knjižnega jezika.

Pomankljivost pri jezikovni vzgoji neglede na jezik, je vidna zadnje čase v površnem podajanju slovnice, sintakse, pomena besed itd. Zato se ne smemo čuditi, če dobimo v šoli takšen stavek: »V kameni dobi je človek imel orodje narejeno iz kamna in mesa!«  Ta stavek nam veliko pove, samo razumeti ga moramo pravilno. Vem, da so jezikovni programi po naših šolah preobsežni, da niso vsi učenci enako nadarjeni itd. Kljub temu pa ostaja še vedno profesorjeva vest do dijakov, zlasti pri maternem jeziku, v vrednotenju znanja, ki ga dijak mora dobiti tudi za ceno večkrat (pre)velikega profesorjevega napora. Mogoče bi bilo dobro, ko bi mlade vspodbujali, naj več pišejo, tudi objavljajo.

Read Full Post »

Preblisk na parkirišču

Na parkirišču iztopim iz avta. Približa se mi neznaka in reče: “Gospod, hvala, ko zame molite!” in odide dalje. Neznana oseb, nisem imel niti čas, da bi jo nagovoril, jo vprašl, kdo je? – Skratka, hladen tuš, pa vendar zagoneten … Obrnil sem se, vsedel v  avto in odšel domov. Ta stavek me je pretresel. Nikoli do danes se mi še ni nihče zahvalil za molitev. Prav tako, kot  drugi, dobivam v življenju zelo malo zahval – gotovo znatno več takšnih ali drugačnih kritik.

Sicer pa, to se običajno dogaja nam vsem, ne samo meni. – Vendar, mene je ta stavek: “Gospod, hvala, ko zame molite!” iznenadil in tudi vznemiril. – Tisti dan sem prvič razmišljal: “Koliko sploh molim za druge, čeprav molim!” Obenem se mi je zastavila kopica vprašajev: “Koliko straši molijo za svoje otroke? “ “ Koliko molita zakonca druga za drugega?  “Koliko molimo za družine, za Cerkev, morda tudi za blagoslov v naših družinah?

Znano je, da so starši,  ki redno dnevno molijo za njihove otroke, pa ne samo zanje, ampak za vse, ki jih  poznamo, saj smo vsi potrebni molitve.

Naša molitev je podobna reki, ki neprestano teče in odnaša s seboj vse, kar se v njej in ob njej nabira…

Pred očmi imam bujno zgodovino ob Genezareškem jezeru, obenem pa mi stopa v ospredje popolnoma okamenela, obdijajoča pokrajina, ki obdaja Mrtvo morje. Zna kdo razložiti ti dve nasprotji? Pred nami se razprostirata dve različni vodi, ki pa sta druga od druge oddaljeni samo nekaj desetin kilometrov. Napajata ju ista reka Jordan z njenim blagoslovom. Odgovor:  “Ker v eno vodo priteka blagoslov in teče iz nje!” Druga pa nima nobenega odtoka.

Podobno je pri človeku; Če samo sprejemamo vase – blagostanje, priznanje, naklonjenost, pohvale, uspehe, ljubezen … ne oddajamo pa nič,  nas zasujeta pesek in sol egoizma. Potem nismo več živa voda, ampak mrtva voda.

Brez večne človekove dinamike, človekove harmonije, jemanja in vračanja v odnosu do ljudi in tudi v odnosu do Stvarnika, prav ta dinamika nam dopušča rast in razcvet, ki nas ne izčrpa, ampak napaja in dopušča, da se spustimo v svojo resničnost, kjer sta svetla in senčna območja naše biti.

Read Full Post »

Spomin na dražgoško tragedijo

O dražgoški bitki se zadnje čase piše drugače, kot smo bili navajeni. Tudi glosa v Primorskem dnevniku, je bila pisana tako, kot se je govorilo v polpreteklem času, zato iz nje nismo izvedeli nič!.

Dražgoše ostajajo svojstven fenomen v slovenski zgodovini. Domačini vam bodo znali povedati marsikaj, med drugim tudi tole:

“Koncem decembra 1941.  so v Deažgoše prišli partizani Cankarjevega bataljona. Vaščani so jih prosili, da bi se iz vasi umaknili, ker v vasi ne morejo biti dalj časa, ker bodo Nemci zanje izvedeli.  Prav tako so domačini parizanom  bili pripravlje nositi hrano v gozdarsko kočo na  Jelovico. Čez dober teden so Nemci začeli vas obstreljevati s topovi.  Partizansko vodstvo se je odločilo za umik in to je bilo  11. januarja 1942, vaščane pa prepustili na milost in nemilost kruti usodi. Še isti dan so Nemci ustrelili 20 vaščanov, naslednji dan pa 21. Istočasno so izselili še 81. vaščanov.

Partizani so imeli 9 mrtvih in 11 ranjenih. Nemci so naredili zasledovalno akcijo in na Mošenjski planini ulovili eno od partizanskih skupin in tam pobili še 12 partizanov. Če seštejemo umrle, vidimo, da je bilo pobitih 62 ljudi. Za nameček so Nemci razstrelili vse hiše, ki niso bi uničene od bommardiranja.

Leta 1976 so pod vasjo Dražgođe naredili spomenik – velik betonski blok in tako začeli slaviti “veličansko zmago.” V ta betonski blok je ugrajena kostnica s posmrtnimi ostanki pobitih Dražgošanov in padlih partizanov. Malo kdo pa ve, da so posmrtni ostanki ubitih Dražgočanov preneseni v to kostnico leta 1976 iz pokopališča ob stari cerkvi, kjer so jih ponovno pokopali skupaj s padlimi partizani. Obiskovalca, pa tudi svojce pobitih moti plošča brez imen, kot da ne bi vedeli, kdo tam počiva.”

Ob vsem tem se zastavlja več vprašanj. Najprej bi bilo treba urediti kostnico s spoštovanjem do pobitih in napisati na ploščo njihova imena s podatki, pa tudi opraviti pokop žrtve, saj so bili domačini verni.

Ob vsakoletni dražgođki proslavi se je treba najprej spomniti trpljenja žrtev in njihovih svojcev. Dražgošani so na pobudo Župnijskega pastoralnega sveta junija 2017 postavili razstavo izbranih fotografij in dokumentov iz zgodovine župnije. Na ogled bodo dve leti. Tako so začeli s proslavo 50. obletnice posvetitve sedanje cerkve sv. Lucije.  Na prvi petek 5. januarja 2018 so začeli v župniji z molitveno devetdnevnico v spomin na ta tragični dogodek. Tako se vidi, da s eje pri domačinih nekaj premaknilo!

Ko se tako sprehodimo ob tem dogodku, ne moremo mimo nekaterih dogodkov ob letošnjem slavju. Domačine, pa tudi druge je motilo sprehajanje fantov, v partizanskih uniformah z orožjem, ki so paradirali po vasi. Zastavlja se vprašanje, ali je to orožje bilo “muzejski eksponat”, ali ne? O letošnjem spominskem govoru ne bi razpravljal. Bil je odraz puhlosti in nepoznavanja dogodka samega, ali pa je bil ta govor nalašč tako pripravljen, da bi se vse skupaj zameglilo in še dalje predstavljalo v luči socialističnega hvalisanja, kar je že davno tonilo v pozabo. Vsi ki boste kdaj koli šli v Dražgoše, bodisi na vsakoletno slavje, ali pa kot izletniki, vedite, da je že napočil čas, da se o tem dogodku, ki ga je med vojno zakrivilo partizansko vodstvo, ne hvalimo, ampak si resno zastavimo vprašanje ali je bilo to potrebno?

Read Full Post »