Božja beseda v vsakdanji govorici

Poslušalca se more Božja beseda dotakniti

V predavanji, ki sem ga poslušal z naslovom: “Cerkev in današnja govorica”, je bilo povedano tudi tole: “Cerkev je v dirki za ostalim svetom ostala daleč zadaj in govori jezik, ki mu nihče noče, ali ne more prisluhniti. To ni jezik, ki bi mu manjkalo sodobnega izrazoslovja; to sploh ni pomembno. Temu jeziku manjka gotovosti in vere, da povemo tisto, kar je res!”

Vsak jezik je živa tvar in se tudi razvija. V jezik prihajajo nove besede in nekatere besede se same od sebe izločajo, ker jih ne uporabljamo več – pravimo jim anahronizmi. Besede, ki na “novo vstopajo” v neki jezik pridejo danes izredno hitro. Ne mislim tu na tuje besede, ali tujke, ki jih v pogovoru, še zlasti med mladimi kar mrgoli, ampak na besede, ki so se znašle v pogovornem jeziku zaradi stroke, pravimo jim strokovne besede, ki jih rabijo v posameznih strokah in se ne dajo, ali zanje niso poiskali ustrezne slovenske besede.

Sam bi povedal neko mojo izkušnjo, ki ni rečeno, da drži. Ko molim ob Sv.Pismu, si običajno vzamem čas, tudi za normalno branje te knjige. Priznam, da najnovejši slovenski prevod Sv. Pisma ima izredno veliko besed, ki jih ne rabimo, ali pa jih ne poznamo, celo  sploh jih nismo slišali. So pa to lepe slovenske besede, ki so jih pripravljaci Sv. Pisma na “novo prinesli iz pozabe”. Ko to tako odkrivamo, je zelo prav, če te besede  zapišemo, da se nam ne “izmuznejo iz spomina”. S tem bogatimo osebni jezikovni zaklad, istočasno pa še odkrivamo lepoto našega jezika. Teh na novo odkritih slovenskih besed je v zadnji izdaji Sv. Pisma kar nekaj.

Če se ozrem na gornjo trditev, kjer pisec pravi, da ni pomembno sodobno izrazoslvje, bi se z njim ne strinjal. Jezik v Sv. Pismu je izredno bogat in poln prispodob, ki pa jih razlagalec, pa tudi bralc mora poznat. Prav te manj poznane jezikovne tvorbe, je velikokrat treba “posodobit”, ali pa na primeren – preprost način povedati poslušalcem, da bodo lažje dojeli smisel, ki ga imajo posamezni odlomki Svetega pisma. To rabi precej truda, pa tudi vsaj nekaj osebnega znanja.

Drugi del zapisa pa je: “… temu jeziku manjka gotovost in vere, da povemo tisto, kar je res …” Tu pa smo v neljubi zagati. Kdaj čutimo, da oznanjevalec govori gotovo, ali to, kar resno misli? Prepristo, če iz njegoverga oznanjevanja izhaja njegovo prepričanje. On veruje v to, kar govori! Možno je, saj tudi oznanjevalec Bošje besede je človek, da lahko tudi kaj pove, kar ni res, ali kar ne drži. To se lahko dogodi, če je nasedel stvarem, ki niso za vero bistvene, ali pa če govori o stvareh, za katere je premalo informiran, ali celo napačno infomirtan.

Cerkev, na splošno, oznanja Božje sporočilo, ki je namenjeno vsem, vernim in nevernim, tistim, ki si vzamejo k srcu, tudi kakšno “težjo besedo”, kot tudi tistim, ki ih takšen način odbija. Res pa je, da Božjo besedo oznanjujemo v živem jeziku, zato ta jezik moramo tudi obvladati, ali vsaj se potruditi, da ga poznamo.

Stari način, kako naš osebni jezik, še zlasti materni osvojimo in tudi posodobimo je branje novejših literarnih del. Če nekdo jezik oplemenituje samo s televizijo, ali z govorico iz radija, potem je normalno, da bo jezik pri njegovem oznanjevanju šepal, ali preprosto povedano: “Govoril bo mimo poslušalcev…”

Tu pa smo se ujeli v neko zanko, ki je vsem pozna. Glasi se: “Ali sploh bereš in kaj bereš?” V  kolikor  bodo v naši Cerkvi oznanjevalci imeli za važnejše, da mešajo beton, ali pa da čeblajo ob kavici in tortici, v kolikor ne presedijo (nekateri tudi preležijo) ptred televizijskimi ali računalniškimi zasloni, potem bo verjetno pisec gornjega citata imel prav.

Drugače pa bi ga opozoril: “Zelo težko je Božje oznanilo posodobit in ga posredovat vsem, ki ga poslušajo. Vedno bo nekdo, ki tega oznanila ne bo razumel, bodo pa tudi takšni, ki se jih bo Božje oznajilo dotaknilo!” Tega si vsi želimo. Čeprav, pri vsem tem modrovanju ostaja Milost, ki poslušalcu dopusti, ali besedilo Božje Besede sprejme, ali pa gre po njegovi krivdi, ali površnosti mimo njega!

Read Full Post »

Zajec in lisjak

Ko (ne)politiki politiyirajo

Znašel sem se na predstavitvi neke knjige, ki je pravzaprav bolj vodič in je izšla v ruščini. Napovedali so, da bo predstavitev točno ob 12^h. Čakali smo, da je odzvonilo pri sv. Miklavžu v Ljubljani in predstavitev se je začela. Prvi stavek, ki ga je povedala gospa, ki je predstavitev vodila, je bil: “Celotna naklada je odkupljena. Vsi, ki ste sodelovali, boste dobili en izvod in steklenico vodke!” Potem se je nadaljevalo predstavljanje. Malo čudno smo pogledali, pa kljub vsemu sledili začrtanemu programu. Po končani ceremoniji smo se podali v bližnji lokal, kjer so nam postregli in zame je bilo najvažnejše to, da s kom poklepečem, saj že itak v to našo prestolnico skoraj ne zahajam več. Med drugim pa me je preganjala misel, da bi malo trgoval. Čemu bo meni vodka? Mogoče bi mi kdo dal en izvod knjige, jaz pa njemu vodko. Začnem pri nekem gospodu in mi vljudno pove, da knjige zbira žena, on pa pije vodko. Potem grem naprej k neki dami. Tudi ta mi vljudno pove, da je vodka za njenega partnerja najboljše darilo, knjigo pa bo poklonila bivšemu možu za novo leto … Ko smo se skoraj razšli, pa le staknem še neko mlajšo damo in ko ji ponudim kupčijo, mi v hipu reče: “Nate knjigo, jih imam dovolj, dajte mi vodko!”

Presrečen “zaprem botego”!

Ker pa je bilo pred nami še skoraj celo popoldne, sva s kolegom zavila v kavarno, da kaj rečeva o tem in onem. Kmalu za tem prisede še neka gospa in ko smo bili v najbolj živahnem razgovoru, še druga. Tako smo bili zaokrožena družba. Iz torbe sem potegnil neko novo pesniško zbirko, ki sem jo dobil dopoldne. Ker pa je bila prva dama prosvetna delavka, sem ji lepo iz te zbirke odrecitiral pesem z naslovom Učenec in učitelj. Ker je gotovo ne poznate, jo poklanjam tudi vam. Takole gre: “Ko je učenec pripravljen, / pride učitelj. / Ko je učenec pripravljen, učitelj odide.” Ona druga dama, ki je pripadala “diplomatskemu fohu”, pa takoj doda. “Tako je! Učitelj pride, ko je v razredu učenec. Ko pa je učenec pripravljen, učitelj zapazi, da ga učenec ne posluša, četudi je tam, zato je za učenca odšel!” Z razlago se nismo ravno vsi strinjali, pa da ne bi preveč motovilili o prosveti, me pa le malo požgečka in rečem dami: “Že, že, ampak tisti Krim, četudi ima peščico Kozakov, pa bi le moral biti malo bolj spoštovan, ne pa da delajo z njim tako kot kakšen berač z malho!” In začela se je ura politične zgodovine, zato sem takoj naročil še eno kavo za vse, da ne bi prehitro nehala. Dama vse lepo pojasni: “Krim je bil podarjen Ukrajini, ker se je slučajno Hruščova usmilila neka Ukrajinka, Rusinjam je bil itak antipatičen – se spominjate, kakšen je bil? Z darili je tako: Če dobite bombone, vržete škatlo stran, ko jih pojeste. Ko boste popili vodko, ki smo vam jo podarili, steklenice ne boste shranili, razen če zbirate prazne flaške, ampak jo boste vrgli stran. Ko vam nekdo podari kristalno vazo in vam ta pade na tla in se razbije, roma v smeti … Ni tako? – Torej tudi Krim gre tja, kamor spada, četudi se bo vsa Evropa protivila. Krim bo ruski, pa pika!” Malo sem ji ugovarjal, krimski Kozaki pa tamkajšnja peščica Ukrajincev … Ona pa gladko in jasno: “Kaj je za vas združena Evropa?” Takoj pojasnim naše gledišče, dama pa: “Združena Evropa bo tedaj, ko bo združena od Gibraltarja do Vladivostoka! To je Evropa in ne to, kar je sedaj …” Kar privzdigovalo me je: “Poglejte, učili smo se, da je Evropa do Urala, sedaj pa do Vladivostoka?!” “Tako je! Rusija je ena in nedeljiva. To ni Slovenija. Ta je za Rusijo ohišnica – vrtiček … Rusija je prostranstvo, Rusija je rečni veletok. Poglejte Volgo, pa ta vaša Sava, to je za Rusijo potok! Enako vaša Soča!” in pokaže name … Najraje bi jo brcnil v nogo ali ji stopil na kurje oko, če ga ima na prstu, ona pa naprej: “Evropa, takšna, kot je sedaj, pripravlja veliki Rusiji sankcije. Na to se naš gazda požvižga. Veste, mi Rusi potrebujemo trdo roko, kot jo ima naš gazda! V Rusijo moški nosijo hlače in ne kot pri vas – pokaže name – ko so na Škorju možje copate! Mi imamo dovolj uvoza iz Kitajske. Tam postaja blago, ki ga uvažamo, kvalitetno, kot je evropsko. Rusi so Kitajski dali 12-odstotno carino, Italiji 40, Nemčiji 45. Sedaj, ko so Rusiji dali na zahodu sankcije, bo Rusija lepo dvignila carino: Italiji s 40 na 60 %, Nemčiji s 45 na 65 % in tako dalje, Kitajski pa ostane prejšnja. Če nam zamrznejo našo lastnino, recimo v Rogaški Slatini, bo Rusija zamrznila slovensko letalsko linijo z Moskvo in leteli bodo samo naši avioni, vaši bodo pa na tleh! Mislite, da bi Rusija prišla v Evropsko unijo. Le zakaj? Prišel bo čas, ko se bo Evropska unija priključila Rusiji! Tako se gre in tega ne razume nihče tu na tem svetu, ki mu pravite Zahod!” Dovolj sem imel tega modrovanja. Vljudno smo zaključili pogovor in prebral še eno pesem iz omenjene zbirke. Takole pravi: “Jutri je nov dan. / Za nekatere bo še starejši, / kot je današnji.” Zgovorna dama pa: “Enako je s politiko!”

Read Full Post »