Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for avgust 2014

Južna Koreja je na tretjem mestu po številu katoličanov v jugovzhodni Aziji. Pred njo sta Filipini in Vietnam. Glavni dogodka papeževega pastoralnega obiska sta bili: Dan azijske mladine in beatifikacija 124 korejskih mučencev. Vse ostalo je ob obisku bilo vezano na ta dva dogodka.

MLADINA:

6000 mladih iz 22 azijskih držav, med njimi so bili tudi s Kitajske, ki so prišli bolj ilegno, je papež nagovoril v angleškem jeziku. Povabil jih je k optimizmu, da naj svojo mladostno energijo podarijo v službo Cerkve. “Dopustite Kristusu, da vaš optimizem, preide v krščansko upanje, v vašo mladostno energijo in moralno vrlino… Vi ste bodočnost Cerkve, še več, ste del njene sedanjosti. Izkoristite svojo mladost, da skupaj s svojimi škofi in duhovniki gradite sedanji in bodoči svet, misijonsko in hrabro Cerkev, ki bo v službi siromašnim, osamljenim, bolnim in onim, ki so na robu družbe.”

DUHOVNIKI, REDOVNIKI, REDOVNICE in OSEBE POSVEČENEGA ŽIVLJENJA

Najprej jih je pepež opozoril naj se izogibajo banalnosti in se v polnosti posvetijo služenju Resnice: “To je lahko resni pastoralni problem, posebej za duhovnike, ki se izgubljajo v programih in teorijah, na škodo osebnega odnosa z verniki, še zlasti z mladimi, ki rabijo duhovno vodstvo… “ Škofe je opomnil, da naj se ne skrivajo za lahkimi odgovori, določenih formul, pravil in predpisov. “Vera se po svoji naravi ne bavi sama s seboj, ona mora oditi v svet, iskati razumevanje, oznanjati in rojevati duhovne poklice. Ljudi ne pokoravajte, ampak jih tolažite. Cerkev je v tem trenutku podobna “poljski bolnišnici”. (Bolnišnici na fronti!) Božjemu narodu je potrebna tolažba, zaradi tolikih ran, ki jih ima. V Cerkvi je veliko ran, ki jih povzročamo mi sami, katoličani in služabniki Cerkve. Velikokrat naš klerikalizem močno škodi Cerkvi. Prosim vas, bodite pastirji, ne pa uslužbenic! In ko ste v spovednici, spomnite se, da Bog nikoli ne neha odpuščati, zato bodite vedno usmiljeni!” – “Revščina pri posvečenih osebah je največji zaklad, ker varuje posvečene osebe in istočasno, jim, kot manjek pomaga k osebnemu zorenju in odpušanju v življenju!”… “Dvoličnost tistih, ki imajo obljubo uboštva, živijo pa kot bogataši, rani duše vernih in prinaša Cerkvi škodo.”

O MIRU

Na poti domov je povedal: “Ako je potrebno, bom šel tja, kjer je vojna! To je možno. Ni pa to najboljše, kar se lahko naredi, vendar jaz sem pripravljen.!”

O SODELOVANJU S KITAJSKO IN VIETNAMOM

Obe državi je povabil, naj odpreta diplomatske odnose s Svetim sedežem. Četri dan obiska se je srečal z azijskimi škofi in jih je tudi nagovoril, med drugim je rekel: “ Tudi tiste azijske države, ki še nimajo zaupanja v Sveto stolico, naj ne omahujejo, ampak naj usposavijo diplomatske odnose v dobrobit vseh! Tu se ne gre za politični, ampak predvsem za bratski dialog.”

O OSEBNEM ŽIVLJENJU:

Na vprašanje novinarjev, da posveča premalo časa osebnemu življenju in zakaj ne gre na odmor v Castel Gandolfo, kot so odhajali njegovi predhodniki je 77 letni papež Frančišek odgovoril: “Sam se najbolje odpočijem, ko sem doma. Menjam dnevni red, več spim, berem knjige, zlasti tiste, ki se mi dopadejo, poslušam glasbo, predvsem pa več molim!” Priznal je, da ga občasno mučijo “nekakšne nevroze”, da veliko pije argentinski čaj mate in pripomnil, da je nekoč bral zanimivo knjigo z naslovom: “Bodi srečen, ker si nervozen.” Obenem pa povedal, da se počasi prilagaj na množico in šum, ki ga spremljata.” Na vprašanje; kako se počuti, ko je tako popularen, pa je odgovoril: “Tedaj mislim na svoje grehe in napake, a prepričan sem, da vse to bo trajalo samo še nekaj časa, potem pa bom šel v Očetovo hišo!”

Read Full Post »

Dve stališči sta zanimivi pri Edvardu Kocbeku. Prvo je njegovo stališče do politike in drugo do ideologije. Kadar se je pri njem porodila kriza in ga gledamo kot Kocbeka ideologa ali Kocbeka politika, tedaj je vedno spregovoril s poezijo. Z liričnim pesniškim izražanjem je presegel svoj neuspeh ali celo polom, ki ga je doživel v politiki. Prav tako je s poezijo presegal ideološke konflikte. To dvoje bralca pri njegovi poeziji opozori, da mora njegovo poezijo brati pazljivo. V njegovi poeziji se prepletata na eni strani mojstrovina pesniškega samogovora, na drugi strani pa se jasno vidi njegov osebni zaslepljeni pogled v prihodnost. »Pred vsako oviro je utapljal oči v sanjsko slepilo, iz vsake zagate je znal izpesniti izhod, ki je bil tudi slepi tir, a tirnice so vztrajno naravnane v videnje odrešenja.« (J.Snoj Zbornik 1987)
Dr. Anton Trstenjak je o Kocbeku zapisal, da je bil dober pesnik, a slab politik. Dr. Janko Kos pa je povedal naravnost: »K njegovi pesniški nadarjenosti sodi zraven tudi njegova narcisoidnost. Pesniki so sicer narcisoidni, a pri Kocbeku se je ta narcisoidnost stopnjevala v neko načrtno gojenje, ko zavzeto konstruira lastno doživljanje in se z njim opaja. V njegovih dnevnikih je zelo opazna paradoksalna razlika med sposobnostjo tega narcisoidnega ogledovanja samega sebe in pa dejanskim položajem, v katerega je bil postavljen.« (J.Kos, Pesnik v pogrezu zgodovine). Zanimiva je misel Jožeta Snoja: »Kocbek si je ob vsakem zaplezanju nemudoma spesnil novo plezalno varianto … V bistrovidnem in daljnovidnem Kocbeku je namreč vseskozi tičal tudi Kocbek, ki je pred dejstvi dostikrat zavestno zamižal. Bil je zadovoljen, da je bil spet zraven na kakšnem pomembnem sestanku, pa je vse slabo pozabil … Spomladi 1943. je bil politično zlomljen in jeseni odstranjen s političnega prizorišča. A duševno, človeško, nikdar ni bil strt. Bil bi, če bi bil samo politik in ideolog. Bil pa je predvsem pesnik in zdaj se je otresel v pesmih, jalovega političnega taktizerstva in apriornega ideološkega strateštva in se ugreznil v poravnavo z usodo, zbujal je vtis otroško srečnega človeka … Kocbek je naš največji mojster pesniških samoprevar. Pred vsako oviro je utapljal oči v sanjsko slepilo, iz vsake zagate je znal izpesniti izhod, ki je bil tudi slepi tir, a tirnice so vstrajno naravnane v videnje odrešenja. Najusodnejša prevara je bila vera v spreminjanje sveta … Kljub temu je sejal in vel … ( J.Smej – K. zbornik 1978). Ob vsem tem pa ga v času, ki ga je živel, ne smemo opredeliti za opozicijskega misleca. To dokazujejo tudi njegovi dnevniški zapisi, ki kažejo na Kocbekovo politično razdvojenost, saj na eni strani ostaja celo politično lojalen, ko so njegovi članki takoj po drugi svetovni vojni napisani celo tako, kot se je tedaj pisalo. Ko pa je ugotovil, da je odpisan, pa je postal kritičen in celo zbadljiv.
Njegove osebne ideje so bile trdne in močne, zato ga tedanje razmere niso zlomile. Prepričan je bil v humani socializem, v simbiozo krščanstva in marksizma in ostal zvest etničnemu in političnemu jedru slovenskega človeka. V tem človeku je v vsej osebni globini dojel slovensko in hkrati tudi svetovno stvarnost v tedanjem zelo zmedenem času. Prav zato ostaja svojstven velikan v naši zapleteni slovenski narodni zgodovini.

Read Full Post »

Zanimivo je prebirati Kocbekova dela tudi s pogledom na njegovo vero. Ko se tako pred nas razgrinjajo najrazličnejši dogodki in doživljaji, ki jih opisuje, bralec ob njih velikokrat dobi zelo nasprotujoči si pogled na njegovo osebno vero kot tudi na nevero. Na tem področju obstaja za bralca velikokrat nejasen, celo zagoneten, obenem pa velikokrat prav tako skrivnostno versko zanimiv, da bralca pritegne prav zaradi svojega osebnega verskega sporočila.
Pripisujejo mu, da je bil nesporno velika politična osebnost. To se kaže zlasti iz njegovih spisov iz obdobja 1941-1945. Njegovi članki o krščanstvu in marksizmu, o španski državljanski vojni, o našem narodu so nedvomno bili v tistem času, ko so nastajali, nekakšna provokativna literatura. Iz njih vidimo, da je bil poleg politika tudi teolog. Čeprav je napadal tedanji kler, kot tudi nedopustne strankarske politične intrige, v katere se je vodstvo tedanje Cerkve vmešavalo. Njegovo realno pisanje, za tisti čas celo drzno, je s temi spisi sprožilo v cerkvenih krogih zaprepaščenost, predvsem zato, ker je bilo znano, da on Cerkev pozna, na drugi strani pa je poznal zelo dobro tudi francoske personaliste. Njegova stališča o nekaterih za tisti čas novih, obenem nepojmljivih temah med krščanstvom in marksizmom so vzbudila polemiko, predvsem zato, ker so bila nove in aktualne. Ko jih danes presojamo, vidimo, da so bila velikokrat na žalost nedorečena in naivna, čeprav so bila za tisti čas, ko so bila napisana, nekaj izrednega.
Ob vsem tem se zastavkja vprašanje: »Je bil Kocbek veren?« Vsekakor, bil je osebno veren, ni pa se opiral na cerkvene dogme, velikokrat tudi ne na cerkveni nauk, čeprav je vse to upošteval! Iz spisov kot tudi iz stikov z njim smo lahko spoznali, da je bil notranje veren, imel je vero srca, kakršno poznamo pri marsikaterem vernem izobražencu. Običajno takšna oblika vere prehaja pri verniku v neki mistični svet, zato tak vernik živi v mističnih sferah, ki jih »običajni nedeljniki« (verniki, ki pridejo v cerkev na nedeljo), ne dojemajo. Kar takšen človek doživi, to potem sporoča, bodisi z govorjeno ali pisno besedo. Tu prihaja do zanimive zagonetke: Nikoli se ne dojema, v kaj pravzaprav takšen vernik veruje in prav tako tudi ne, kaj mu Bog resnično pomeni, ker oboje, vero in Boga, dejansko on osebno doživlja skupaj. Kot vernik se Kocbek ni oziral na dualizem, ki ga zagovarja Cerkev in temelji na obstoju duha in materije, Boga in sveta, duše in telesa, onostranstva in tostranosti, božjega kraljestva na zemlji in kraljestva večnosti po smrti. Pri taki obliki vere, kot jo je imel Kocbek, govorimo, da je to vera doživetja. Ta pa je bila pri njem vedno vidna. Iz dogmatičnega kot tudi iz versko fundamentalističnega pogleda se pri takem verniku težko presoja njegova osebna vernost, zato tudi nekateri pišejo, da Kocbek ni bil veren, ker ga gledajo s tega zornega kota. On se je skliceval na svoje osebno doživljanje Boga in iz tega doživljanja je tudi živel, razmišljal, pisal, kontaktiral z okoljem in predvsem s »svojim« Bogom! To je tudi njegova vera v evangelij. Vse to njegova literarna zapuščina naravnost izžareva. (Take vrste verovanja, kot je tu omenjena se danes zelo povdarja. Res pa je, da v Kocbekovem času niso radi govorili o izkustveni obliki vere. Temu so se začela odpriati vrata šele po koncilu … )
Še nekaj je zanimivo. Nikoli ni ločeval in tudi ne poudarjal tostranosti in onostranosti, to mu je bilo sveto, skupaj s svetostjo zemlje, svetostjo človeka, svetostjo soborca, celo s svetostjo NOB-ja, kar je za marsikoga spotakljivo, svetostjo stvarstva, svetostjo življenja, svetostjo umiranja … To je bila vera miselca, ob katerem so se in se bodo nekateri vedno spotikali.

Read Full Post »

Knjige so naša duhovna hrana

Scan100714_120205 Scan100714_120424

Tisti, ki ljubimo knjige, se srečujemo tudi s prevodi in hote ali nehote tudi s prevajalci. Ni moj namen, da bi koga podučeval, kako naj prevaja, rad pa bi kot bralec opozoril na nekatere stvari, ki se mi zdijo važne ali vsaj pomembne.
Kar nekaj pošte mi je poslala znana prevajalka v italijanščino, kot da bi bil kak ekspert. Šlo je za preprost svetopisemski stavek iz Visoke pesmi in je več ali manj poznan. Glasi se: “Zakaj močna kot smrt je ljubezen” (Vp 8,6). Prevajalka je imela pred seboj dve izdaji Svetega pisma v italijanščini. V prvi so prevedli: “Močnejša od smrti je ljubezen”, v drugi knjigi pa: “Nenasitna kot smrt je ljubezen.” Ker ni vedela, kaj naj naredi, sem ji svetoval, da naj odpre okno in zakriči nad mulce, ki “cbajo balon”: “Tisti, ki je zaljubljen, naj pride sem in naj pove, kako ga ljubezen tišči!” – Mimogrede: tu imamo dva sila različna pojma: ali je ljubezen močnejša od smrti? To presodite sami. Ali je smrt nenasitna? To pa naj razmišlja vsak sam.
V slovenskem prostoru imajo zlasti nekatere založbe letno izredno veliko prevedenih del. To ni slabo, ampak vzpodbudno! Ko tako brskam po knjigarni in iščem originalni naslov knjige in kdo jo je prevedel – velikokrat sta tu samo začetni črki osebe in ne celo ime in priimek – se počutim nelagodno. Ob takšnem primeru dobi bralec občutek, da s prevajalcem nekaj ni v redu. Ni res, kot nekateri trdijo, da je to prevajalčeva ponižnost, nasprotno; če si nekaj prevedel in so ti plačali honorar, si po vsej logiki lahko deležen pohvale ali pa graje! Zlasti dela z versko vsebino se “v kloftru« na veliko prevajajo iz italijanščine, čeprav je bilo delo napisano v kakem drugem jeziku. O italijanskih prevajalcih, zlasti pri teoloških delih, ne bi pisal, ker sem na ta račun dobil kar nekaj klofut, ko sem citiral besedila in so mi pozneje v originalu (jeziku, v katerem je bilo delo napisano) opomnili, da citat ni pravilen. Še več, da smisel besedila ni isti kot v originalu. – Popolnoma pravilno! Kako naj prevajalec iz italijanščine v slovenščino ve, kako je avtor to, kar on prevaja, dejansko napisal? Pri najboljši volji se drži italijanskega teksta, kar je razumljivo, če pa smo iskreni, lahko tako krepko zavaja bralca!
Pri neki slovenski založbi se je mudilo z izdajo knjige, ki jo je napisal ugledni nemški pisec. Ker se ni nihče potrudil, da bi za prevod dobili kakega germanista, so prevajalcu dali francoski prevod in iz tega smo pozneje dobili slovensko knjigo. Prevajalec, ki odlično obvlada francoski jezik, je pač prevajal tako, kot je bilo napisano v francoski knjigi. Pozneje pa se je izkazalo, da smo kljub najboljši volji dobili zelo slab prevod, v nekaterih poglavjih se je celo oddaljeval od vsebine, ki jo je imel original.
Nekateri evropski narodi redno prirejajo tečaje za prevajalce iz tujih jezikov. Prav zadelo me je, ko je slovenski duhovnik, ki odlično prevaja teološka dela iz nemščine, bil na ordinariatu zavrnjen, ko je prosil za dopust, da bi šel na takšen seminar, češ, ker si prevedel tega in tega “dvomljivega” teologa, ne boš šel nikamor! Komentar ni potreben.
Ob vsem tem bi bilo prav, da bi založbe, pa tudi tisti, ki založbam svetujejo, kaj naj izdajajo, imeli pri prevajanju malo več posluha, da ne bi zopet padli v razmere iz polpreteklega časa, v katerem se ni smelo prevajati vse tisto, kar je imelo versko vsebino in so angelčke prevajali s škrati, peklenščke s poredneži … Skratka, ko sežemo po nekaterih knjigah iz tistega časa, se danes samo lahko nasmejemo, istočasno pa tudi zgrozimo, kakšno duhovno hrano – in knjige ostajajo duhovna hrana – nam je polpretekli režim ponujal.
Za zaključek pa še to: Znanka, ki me redno letno obišče, da jo peljem na mamin grob in se prav po primorsko naklepetava za naprej in za nazaj, je tudi letos ob odhodu dobila zavoj knjig, ki jih bo prebirala tam daleč na jugu. Med njimi je bil tudi neki italijanski prevod. Tega se je lotila prebirat kar na letalu. Kmalu mi ga je poslala nazaj s korekturami.(Priložena fotografija.) Ko sem to pokazal ge. Jolki Milič, je rekla: “Ta, ki je to prevajal, je res vreden svojega denarja!« – Če vstopamo v svet s takšnimi prevodi, potem si res ne delamo časti in je najbolje, da povesimo ušesa, nekako tako, kot jih povesi zajec, ko se skrije na njivi pod zelnato glavo.

Read Full Post »