Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for julij 2014

Cartello_prete

Nam duhovnikom se dogajajo vsemogoče stvari, ki jih pač moramo jemati v zakup. Pa začnimo po vrsti.
Bilo je pred leti. Po jutranji maši pijem kavo in berem Primorskega – redno vsakodnevno opravilo, seveda po brevirju. Pozvoni in na vrata navali stari znanec. “Greva!” reče ukazovalno. “Kam?” vprašam v zadregi. “Boš že videl! Vzemi čevlje za hodit!” Ker sem pač navajen ubogati, sem ubogal. Sedem v avto in se odpeljem novim dogodivščinam naproti. Zavijeva na avtocesto, se pogovarjava, obvoziva Ljubljano in zavijeva proti Dolenjski. “Ti, če greva v toplice, nimam kopalk, nudizma pa ne podpiram!” mu rečem. On pa: “Rekel sem, da vzemi čevlje za hodit in ne kopalke!” Molčim, ker vidim, da je tako najbolje. Obvoziva Novo mesto in kmalu zavijeva proti Gorjancem. Ko se vzpenjava na Trdinov vrh (1178 m.nm)– Hrvati mu pravijo Sv. Gera, mi pa smo mu nekoč (do leta 1923) rekli Sv. Jera (Primorci bi rekli sv. Gendrca), začne: “Pred 60 leti smo tu študentje trasirali to gozdno cesto. Vsak ovinek poznam, saj smo tedaj morali vse to izrisati, potem ko smo cesto zakoličili in izmerili …“ Pod vrhom ustaviva in greva peš naprej. Kmalu nas pozdravijo slovenski vojaki, ki imajo tam svojo postojanko in preganjajo dolgčas, saj smo v Evropi, oni pa v kasarni, in to na 1178 metrih … Ogledava si hrvaško cerkvico sv. Ilije in tedaj še razvalino slovenske cerkvice sv. Jere. (Obnovili so jo šele leta 2013.) Izmenjava nekaj besed s hrvaškim pastirjem, ki je prišel po pivo v Slovenijo, ker je to bolje – tako je rekel on. Spustiva se niže – najprej do sv. Miklavža. Tam pa doživim ploho. Tamkajšnji Janez, ki je skrbel za kočo in je bil nekakšen mežnar pri omenjeni cerkvi, začne: “Hudič naj pobere vas farje!” Lepa reč! si mislim. “No, Janez, raje en čaj pa kaj za jest, pa ne preklinjaj, ko komaj vstopimo!” Ko prinese čaj in joto, nadaljuje: “Poslušajte! Koliko let me poznate?” “Veliko!” odgovorim. “Če kdo, jaz delam za Cerkev, pa to cerkev rihtam, pa zvonik sem preštrihal, pa streho cerkve sme poflikal, ker jo je ùled okruèil, pa otroci so vsi bili pri birmi, pa pušico pobiram, ko je tu maša, pa župnik dobi zastonj čaj, ko je maša, pa vedno sva se razumela, potem je pa počilo. Prosil sem za potrdilo za krstnega botra, župnik pa: “Nemogoče, saj ste samo civilno poročeni!” “Ja, hudiča, kaj pa naj naredim, če mi je prva babnica ušla? Naj živim sam? – Saj vi učite, da ni dobro človeku samemu biti, pa sem dobil Micko. Z njo imam otroke, ona je moja žena – cerkveno pa se menda ne morem poročiti! Poslušajte, pa jaz, da ne bi bil za botra?! Kakšen hudič pa je to?!” – Skušam ga potolažiti, da župnik ni prav nič kriv, če je on po srcu tako dober, da ima tako pridno Micko, četudi mu je Ančka ušla, pa dobre otroke … Vendar cerkveni predpisi so za to, da se jih držimo in skušamo nekaj iz te godlje rešiti, nu rečem … .Sonce je že zahajalo, nama se je mudilo še do Gospodične, on je pa še kar naprej robantil…
Usedem se h kavi v naši Nici. Prisede stara znanka iz šole pa začne: “Veste, v nedeljo pa smo imeli kar dva krsta iz vaše župnije. Vidite, kako je naš župnik dober, on vse pusti!” Debelo jo pogledam, ona pa naprej: “Pa veste, bilo je lepo, pa krstil je oni iz Gorice, ker naš župnik je bil proč. On je strašno proč, strašno veliko dela ima … Vidite, pa na televiziji nastopa, pa po radiu govori … Delo in zopet delo, ubogi se bo prehitro »znucal«, nič ne pazi na zdravje, »cukrena« mu gre v luft …” Po kavi pa me malo srbi jezik, pa zavijem k onemu strašno zaposlenemu župniku. Ujamem ga zadnji trenutek, ko je ravno sedel v avto. Rekli bi, ujel sem ga za rep. Takoj začnem: “Hej, poslušaj, kdo pa je od nas krstil v nedeljo pri Tebi?” “Krstil je gospod iz mesta, so ga prosili, ker so »kompanjoni«.” “Dobro, dobro, vsaj povej mi, ko boš dobil kakšne papirje, kdo je ta srečnež, da ne bi komu rekel: Kdaj pa vi mislite krstiti?” On pa nadaljuje: “Naše ženske so mi zjutraj povedale, da sta bila dva krsta in ne eden. Jaz, kot župnik sem vedel samo za enega. Pridi drugi teden, ko bom doma, pa bova vse videla …” in je odhitel naprej. – Ne gre za to, kaj si kdo pri tem misli. To je njegova stvar. Obstaja pa neka olika kakor tudi cerkveni predpis, da se je treba z domačim duhovnikom pomeniti glede zakramentov, četudi se rajši umaknete, kot pa ga vidite.
V urejeni gorenjski župniji, kjer imajo 40 ministrantov, veroukarjev pa okrog 300, ima tamkajšnji župnik lepo navado, da oznani: “V tem tednu od te do te ure vse dni pridite starši skupaj s prvoobhajancem v pisarno, da ga vpišete.” Tisti teden je pred župnijsko pisarno vrsta, kot smo jo bili navajeni v času, ko smo imeli “tesere” (živilske nakaznice) in smo čakali na “cuker”. Prvo vprašanje, ki se glasi, je: “Kje je bil vaš otrok krščen?” Starši povedo. Če je bil drugje in so oni tedaj stanovali v sedanji župniji, dobijo odgovor: “Vaš otrok bo šel k prvemu obhajilu tam, kjer ste ga krstili!” In starši užaljeni odidejo. Odločitev, ali je to prav ali ne, prepuščam vam, nekaj pa drži: Nekaterim je duhovnik dober samo tedaj, ko ga potrebujejo, drugače pa z njim pometajo tako kot cestni pometač cesto.” To ni napisano zato, da bi se zabavali, ampak zato, da bi se vsaj tisti, ki se imate za verne, zavedali, da obstajajo cerkveni predpisi, kot tudi neka olika do tistih, ki župnijo vodijo. Tudi verniki sami imajo odgovornost do svoje župnije. O tem s evelikokrat ne razmišlja…

Advertisements

Read Full Post »

brat roger

Avgusta leta 1940, je karizmatična osebnost brat Roger ustanovil tezejsko skupnost. Ob tej priliki je rekel:

Nujno je ustanoviti skupnost,
kjer bosta dobrota srca in
preprostost v središču vsega.

Danes v tej skupnosti živi več kot sto bratov iz tridesetih narodnosti. Pripadajo katoliški in protestantski veroizopvedi. Njihov namen je: “Biti znamenje sprave!” Skupnost se preživlja izključno z lastnim delom. Poleg lepe keramike, izdelujejo še razne okraske, izdajajo knjige in CD-plošče. Redno mesečno pa pošiljajo v svet tudi Teizejsko pismo, ki izhaja v več jezikih. Poleg sprejemanja množice mladih, prirejajo po celem svetu Teizejska srečanja. Ta so zaznamovano s skupno molitvijo, ko se tikrat dnevno zberejo in molijo ob Svetem pismu, prepevajo in v tišini razmišljajo.
Leta 2015 bo zazanmovalo kar nekaj obletnic: Najprej skupnost bo praznovala 75. obletnico obstoja. Obenem bo še stoletnica rojstva p. Rogera, ki se je rodil 12. maja 1915 in pa desetletnico njegove smrti, ki je bila 16. avgusta 2005.
Poleg običajnih tedenskih srečanj bo v Taizeju potekal od 30. avgusta do 6. septembra 2015 Mednarodni seminar, posvečen teološkemu prispevku brata Rogera, ustanovitelja skupnosti. Tega srečanja se bodo udeležili protestantski, pravoslavni in katoliški teologi iz različnih držav.
V prvi polovici leta 2015 bodo mladi izmed 18. do 29. letom imeli priliko živti, kot majhna skupnost začasnega bratstva. Nekaj tednovo bodo preživeli v kakšni mestni četrti ali vasi, pričevali za evangelij in si z domačini delili lepe, pa tudi težke trenutke.
Med 5. in 12. julijem bo čas, ki ga bodo namenili “Premišljevanja o aktualni poklicanosti”. Namnjen bo osebam mlajšim od 40 let, ki živijo meniško ali redovniško življenje. Prisostvovali bodo odgovorni pri Kongregaciji za redovnike, skupnosti samostanov in redovnih ustanov. Za izhodišče so si zbrali smernice brata Rogerja, kot je to karizmo prinesel in živel v svoji skupnosti.
Slovenci, še zlasti mladi, vsako leto med počitnicami redno poromajo v Taize. V kolikor želite kaj več vedeti, poglejte na vvvw.taize.si

Read Full Post »

D:DCIM100MEDIAIMG_9589.JPG

Prav neprijetno sem se počutil, ko sem 25. junija 2014 v rubriki Pisma bralcev v našem zamejskem dnevniku zapazil sestavek z naslovom: “Grobi posegi predstavnikov Cerkve v volilno kampanjo”. Pisec obravnava predvolilni čas v Sloveniji in t. i. poseg vodstva slovenske Cerkve v volitve. Popolnoma prav bi imel, ko bi kateri koli slovenski klerik, ne glede na to, ali je diakon, duhovnik, škof ali celo (edini) kardinal, jasno in glasno propagiral, naj ljudje na volitvah volijo to in to stranko ali tega in tega naj ne volijo. Če pa gre samo za opozorilo, da je naša krščanska dolžnost, da gremo na volitve in volimo po vesti – kakšna propaganda je tu?? Ker smo kristjani odgovorni tudi za našo zemeljsko domovino – kako in katere skupine državljanov jo bodo vodile v skupno dobro, nam o volitvah naroča tudi zadnji vatikanski koncil: »Vsi državljani naj se torej zavedajo pravice, ki je hkrati dolžnost, da uporabijo pri volitvah svojo svobodo v prid skupne blaginje« (CS 75,1). In če tudi slovensko cerkveno vodstvo spomni na moralno dolžnost, ki jo ima kristjan do družbe in države – je to že grob poseg v volilno kampanjo?!
Prav tako se je pisec obregnil ob “ošvrkek”, ki naj bi ga slovenski škof ali kardinal posredoval, češ, da v slovenskem sodstvu ni vse tako, kot bi moralo biti. O sodstvu smo lahko brali in poslušali na dolgo in na široko v vseh sredstvih družbenega obveščanja in ne le v cerkvenih vrstah. Končno pa tudi ljudje sami kaj vidijo pa tudi doživijo na sodiščih! Ker pa, kot kaže, omenjenemu piscu nekaj v Cerkvi ne diši, se je pač obnjo obregnil, kar je danes tudi sicer v modi.
Končno pa, kaj se obrega nekdo, ki ni veren – vsaj iz omenjenega zapisa se o tem lahko sodi, v stvari, namenjene vernikom? Ko kdo iz cerkvenega vodstva kaj spregovori, se to v prvi vrsti nanaša na vernike, če pa ima stvar širši značaj, pa tudi na državljane. Kako pa kdo temu prisluhne, je stvar njegove vesti.To je dejstvo, mimo katerega naj bi pišoči ne šel, ne glede na svoje prepričanje ali osebno politično pripadnost.
Nadalje: čemu vlačenje na dan stvari, ki z volitvami nimajo nobene zveze, kot je npr. mariborski škofijski finančni polom ali potopitev Zvona 1 in 2? Še manj pisarjenje o volitvah papeža. Take “priponke”, kot jih ima omenjeni avtor, so lahko krepko zabeljene in gotovo nekaterim koristijo oziroma imajo svoj namen.
Če bi se pod takšen zapis podpisal kak dijak, študent ali pa nekdo, ki je napol pismen, bi človek nič ne rekel – lahko pa bi si mislil svoje. Če pa tako napiše nekdo, ki je univerzitetni predavatelj, pa tak zapis postavi pred bralca kup resnih vprašanj. Ljudje, ki kaj več berejo in malo več razmišljajo, opazijo, da se iz takšnih zapisov kadi dim polpreteklega časa, ki je na žalost zaznamoval mišljenje mnogim, ki so se kalili v polpretekli vzgoji in očitno ne zmorejo »priti k sebi«. Čas bi namreč že bil – posebej glede na že toliko javno znanega o naši »slavni« preteklosti (o čemer se prej ni smelo ali hotelo govoriti in pisati), da bi se mlade generacije začele vzgajati v bolj normalnih pogledih in brez nadaljnjega pranja možganov. Namreč današnji slušatelji v univerzitetnih predavalnicah bodo oblikovali jutrišnji dan …

Read Full Post »