Nam duhovnikom se dogajajo vsemogoče stvari, ki jih pač moramo jemati v zakup. Pa začnimo po vrsti.
Bilo je pred leti. Po jutranji maši pijem kavo in berem Primorskega – redno vsakodnevno opravilo, seveda po brevirju. Pozvoni in na vrata navali stari znanec. “Greva!” reče ukazovalno. “Kam?” vprašam v zadregi. “Boš že videl! Vzemi čevlje za hodit!” Ker sem pač navajen ubogati, sem ubogal. Sedem v avto in se odpeljem novim dogodivščinam naproti. Zavijeva na avtocesto, se pogovarjava, obvoziva Ljubljano in zavijeva proti Dolenjski. “Ti, če greva v toplice, nimam kopalk, nudizma pa ne podpiram!” mu rečem. On pa: “Rekel sem, da vzemi čevlje za hodit in ne kopalke!” Molčim, ker vidim, da je tako najbolje. Obvoziva Novo mesto in kmalu zavijeva proti Gorjancem. Ko se vzpenjava na Trdinov vrh (1178 m.nm)– Hrvati mu pravijo Sv. Gera, mi pa smo mu nekoč (do leta 1923) rekli Sv. Jera (Primorci bi rekli sv. Gendrca), začne: “Pred 60 leti smo tu študentje trasirali to gozdno cesto. Vsak ovinek poznam, saj smo tedaj morali vse to izrisati, potem ko smo cesto zakoličili in izmerili …“ Pod vrhom ustaviva in greva peš naprej. Kmalu nas pozdravijo slovenski vojaki, ki imajo tam svojo postojanko in preganjajo dolgčas, saj smo v Evropi, oni pa v kasarni, in to na 1178 metrih … Ogledava si hrvaško cerkvico sv. Ilije in tedaj še razvalino slovenske cerkvice sv. Jere. (Obnovili so jo šele leta 2013.) Izmenjava nekaj besed s hrvaškim pastirjem, ki je prišel po pivo v Slovenijo, ker je to bolje – tako je rekel on. Spustiva se niže – najprej do sv. Miklavža. Tam pa doživim ploho. Tamkajšnji Janez, ki je skrbel za kočo in je bil nekakšen mežnar pri omenjeni cerkvi, začne: “Hudič naj pobere vas farje!” Lepa reč! si mislim. “No, Janez, raje en čaj pa kaj za jest, pa ne preklinjaj, ko komaj vstopimo!” Ko prinese čaj in joto, nadaljuje: “Poslušajte! Koliko let me poznate?” “Veliko!” odgovorim. “Če kdo, jaz delam za Cerkev, pa to cerkev rihtam, pa zvonik sem preštrihal, pa streho cerkve sme poflikal, ker jo je ùled okruèil, pa otroci so vsi bili pri birmi, pa pušico pobiram, ko je tu maša, pa župnik dobi zastonj čaj, ko je maša, pa vedno sva se razumela, potem je pa počilo. Prosil sem za potrdilo za krstnega botra, župnik pa: “Nemogoče, saj ste samo civilno poročeni!” “Ja, hudiča, kaj pa naj naredim, če mi je prva babnica ušla? Naj živim sam? – Saj vi učite, da ni dobro človeku samemu biti, pa sem dobil Micko. Z njo imam otroke, ona je moja žena – cerkveno pa se menda ne morem poročiti! Poslušajte, pa jaz, da ne bi bil za botra?! Kakšen hudič pa je to?!” – Skušam ga potolažiti, da župnik ni prav nič kriv, če je on po srcu tako dober, da ima tako pridno Micko, četudi mu je Ančka ušla, pa dobre otroke … Vendar cerkveni predpisi so za to, da se jih držimo in skušamo nekaj iz te godlje rešiti, nu rečem … .Sonce je že zahajalo, nama se je mudilo še do Gospodične, on je pa še kar naprej robantil…
Usedem se h kavi v naši Nici. Prisede stara znanka iz šole pa začne: “Veste, v nedeljo pa smo imeli kar dva krsta iz vaše župnije. Vidite, kako je naš župnik dober, on vse pusti!” Debelo jo pogledam, ona pa naprej: “Pa veste, bilo je lepo, pa krstil je oni iz Gorice, ker naš župnik je bil proč. On je strašno proč, strašno veliko dela ima … Vidite, pa na televiziji nastopa, pa po radiu govori … Delo in zopet delo, ubogi se bo prehitro »znucal«, nič ne pazi na zdravje, »cukrena« mu gre v luft …” Po kavi pa me malo srbi jezik, pa zavijem k onemu strašno zaposlenemu župniku. Ujamem ga zadnji trenutek, ko je ravno sedel v avto. Rekli bi, ujel sem ga za rep. Takoj začnem: “Hej, poslušaj, kdo pa je od nas krstil v nedeljo pri Tebi?” “Krstil je gospod iz mesta, so ga prosili, ker so »kompanjoni«.” “Dobro, dobro, vsaj povej mi, ko boš dobil kakšne papirje, kdo je ta srečnež, da ne bi komu rekel: Kdaj pa vi mislite krstiti?” On pa nadaljuje: “Naše ženske so mi zjutraj povedale, da sta bila dva krsta in ne eden. Jaz, kot župnik sem vedel samo za enega. Pridi drugi teden, ko bom doma, pa bova vse videla …” in je odhitel naprej. – Ne gre za to, kaj si kdo pri tem misli. To je njegova stvar. Obstaja pa neka olika kakor tudi cerkveni predpis, da se je treba z domačim duhovnikom pomeniti glede zakramentov, četudi se rajši umaknete, kot pa ga vidite.
V urejeni gorenjski župniji, kjer imajo 40 ministrantov, veroukarjev pa okrog 300, ima tamkajšnji župnik lepo navado, da oznani: “V tem tednu od te do te ure vse dni pridite starši skupaj s prvoobhajancem v pisarno, da ga vpišete.” Tisti teden je pred župnijsko pisarno vrsta, kot smo jo bili navajeni v času, ko smo imeli “tesere” (živilske nakaznice) in smo čakali na “cuker”. Prvo vprašanje, ki se glasi, je: “Kje je bil vaš otrok krščen?” Starši povedo. Če je bil drugje in so oni tedaj stanovali v sedanji župniji, dobijo odgovor: “Vaš otrok bo šel k prvemu obhajilu tam, kjer ste ga krstili!” In starši užaljeni odidejo. Odločitev, ali je to prav ali ne, prepuščam vam, nekaj pa drži: Nekaterim je duhovnik dober samo tedaj, ko ga potrebujejo, drugače pa z njim pometajo tako kot cestni pometač cesto.” To ni napisano zato, da bi se zabavali, ampak zato, da bi se vsaj tisti, ki se imate za verne, zavedali, da obstajajo cerkveni predpisi, kot tudi neka olika do tistih, ki župnijo vodijo. Tudi verniki sami imajo odgovornost do svoje župnije. O tem s evelikokrat ne razmišlja…
Ambroz Kodelja journal 