Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for januar 2009

Zdrahe med sosedi

golfo-triesteZaradi nerešenih vprašanj med Slovenci in Hrvati se zadnje čase o tem veliko govori in velikokrat smo priče prav ostrim besedam z ene ali druge strani. Je pa na ta račun vse polno šal, ki so prav zabavne…
Sam se dobro spominjam prijetnega dogodka, ko sem dobil razglednico iz Pazina jeseni 1969 ob odkritju spominske plošče našemu rojaku iz Baške grape  prof. Ivanu Kosu. Rodil se je  na Kneži – župnija Podmelec – 9. decembra 1849. Klasično filologijo je študiral na Dunaju in jo zaključil na univerzi v Gradcu 1889. leta je nastopil profesorsko službo najprej v Gradcu in nato v Trstu, nadaljeval na nemški gimnaziji v Pazinu, obenem je bil še okrajni šolski nadzornik za pazinski in puljski okraj, postal ravnatelj ginmazije v Splitu in na koncu od leta 1902 do 1919 zopet ravnatelj  na hrvaški gimnaziji v Pazinu, dokler je Italijani niso ukinili. Šolo je vzorno vodil, zato je bil član Pokrajinskega šolskega sveta za vso Istro, kar še danes dokazuje, da je bil izredno razgledan, sposoben in načelen šolnik. Umrl je v Pazinu 30. avgusta 1931. leta in je tam tudi pokopan. Ko brskamo po knjižici o pazinski gimnaziji, ki jo je napisal Mate Balota, s pravim imenom Mijo Miković, vidimo, s kakšnim prezirom govori o prof. Kosu in kako ga blati. Daje mu prispodobe; bjesni ris, starac, alpski birokrat, avstrijski kulturtrager, stražar Sidmarke, inkvizitor…  Na koncu celo piše, da se je kot upokojenec odselil na Bled, pa še zaničljivo dodaja, »da je postao karadjordevac«. Kar pa je najbolj zanimivo, nikjer nisem zasledil,  da bi se kdorkoli od Slovencev postavil v bran temu velikemu možu. Res pa je,  da bi v polpreteklem času še zlasti kakšen pedagog, ali kdorkoli bi že bil, jih krepko  dobil po glavi,  kajti: »Ni bil Hrvat, je pa bil ravnatelj hrvaške gimazije in celo šolski nadzornik za celo Istro, kot tudi za Pulo, kot so tedaj zapisali.«  Šele slabih 40 let po njegovi smrti so mu na pokopališču na grobu v Pazinu postavili obeležje… – Tudi to nekaj pove!Drugi zanimivi spomin je nekoliko bližji. V času vodenja škofije Koper me je nekega dne škof dr. Janez Jenko takole nagovoril: »Hodite še v hribe?« »Da, gospod škof, ko utegnem.« »Pa greste tudi na Kranjsko?« »Da, gospod škof, če sem čez Gredico, ali Črno prstjo sem že na Kranjskem.« »Pa tam tudi blagosljavljate hiše?« »Ne, gospod škof, jih ne blagoslavljam niti doma.« »Zakaj pa ne?« »Ker so vse že davno blagoslovljene!« »Pa, zakaj vas to zanima?« »Pa glejte, telefoniral je škof iz Poreča, mons. Dragutin Nežić, pa pravi: »Kaži ti onome Ludviku u Sečovljama neka ne svojata(!) ovih kuća preko Dragonje!« Župnik Ludvik je namreč blagoslavljal hiše vseh, ki so prihajali k maši v Sečovlje, tudi onih preko Dragonje! Tako smo tedaj imeli tisto leto dovolj snovi, da smo »svojatili« levo in desno… V januarju letos me je sobrat  povabi na koncert v dvorano Vatroslav Lisinski v Zagreb. Tam je pri 1. koncertu za klavir in orkester u d-molu, op 16. igral eden od njegovih organistov priznani klavirski virtuoz Bruno Vahek, star komaj 23 let. Lep in umetniško bogat dogodek je imel tudi svoj zaključek. Ko smo se ustavili v kavarni, pozdravili in odšli na bližnje parkirišče, je nekdo, ko je videl  naš avto s slovensko registracijo »izza hrbta« pomilovalno rekel: »Pa gledaj čudo, došli su i alpski Hrvati!« Morda bo kdo rekel: »Ta ne pozna tistega svetopisemskega citata, ki pravi; blagor tistim, ki delajo za mir!« (Mt 5,9). Prav s temi primeri sem želel opozoriti, da so in ostajajo družinske, prijateljske, narodne pa tudi politične vezi, ki presegajo takšne dogodkem so pa kljub vsemu tudi takšni dogodki del naše človeške zgodovine.

Advertisements

Read Full Post »