Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for oktober 2010

Katolištvo se danes več ne spoznava preprosto

Celovška Evropska hiša (Europahaus) je pred nedavnim povabila nekdanjega celovškega škofa, danes škofa Graz-Seckau, dr. Egona Kapellarija na predavanje z zgornjim naslovom. Bilo je v prostorih celovške univerze. Poslušalci smo ob koncu predavanja imeli zelo mešane občutke. Tudi z marsičim se nismo strinjali, čeprav je predavanje imel vidni cerkveni dostojanstvenik, priznam pa, da je bilo zelo izzivalno in prav zato je omembe vredno.
Že  sam začetek je bil nenavaden: “V naslovu je beseda še. Ta beseda ne pomeni nič dobrega, saj jo običajno, vsaj v nemškem govornem svetu, uporabljamo za nekaj, kar se končuje ali je pred koncem. V tem primeru gre za krščanske korenine, o katerih res ne moremo govoriti, da se v Evropi poslavljajo ali celo končujejo.”
“Kaj bi sploh hoteli v Evropi?” nadaljuje škof. “V Evropi bi nekateri danes radi imeli nekak koktajl vrednot, to pomeni od vsakega nekaj.  Gotovo moramo ceniti tudi druge vrednote, ki so v Evropi, s tem pa ne pomeni, da ne bi smeli imeti svojega prepričanja (ko gre za krščansko prepričanje!)  Po drugi strani pa raziskave povedo, da samo 49 %  Evropejcev priznava krščanske vrednote. Povsod pridobivajo na moči populisti. Ti pa pri propagandi vedno uporabljajo poenostavitve.  Po drugi strani pa ne smemo prezreti dejstva, da je evropsko prebivalstvo staro in se krči. To velja od Islandije do Urala in od Norveške do Sicilije.
Na kakšnih temeljih stoji danes Evropa?  Preprosto povedano: v nekakšnem poznem popoldnevu!  Zanjo velja rek: Če ne zmoreš, kar želiš, uresniči, kar zmoreš! Cerkev mora predvsem paziti, da preživi vse izzive, ki so danes v Evropi. Od njih naj ne bi bežala ali jih omalovaževala. O Cerkvi danes ne moremo reči: Drži gobec, ker si v svoji zgodovini zakrivila nešteto svinjarij!  To je res, vendar moramo upoštevati sedanje stanje v Cerkvi sami. Cerkev zaradi vseh napak trpi, vendar se ob trpljenju tudi uči! Katoliška Cerkev bo še naprej ostajala nezaupljiva do vseh  novotarij znotraj lokalnih Cerkva kot tudi gibanj.  Poglejte, celo zelo razvpite jazz maše niso bile dolgo aktualne.”
Zanimivo je  tudi nadškofovo mnenje, da ima Cerkev v Evropi preširoko streho, saj gre z diskusijo premalo v globino. Cerkev se sicer premika, ne gre pa v dir – galop s časom.  Je pa nadškof proti preveliki avtonomiji, saj je Cerkev svetovna in ne samo lokalna, četudi  bi se ne smelo zanemarjati lokalnih Cerkva. Na vse to se preveč pozablja.
Glede ženskega duhovništva  nadškof ne vidi uresničitve v bližnji prihodnosti. To so bolj želje posameznikov in nekaterih cerkvenih lokalnih skupnosti.
V preteklosti smo z lahkoto prepoznali krščansko družino. Ta je imela več otrok, redno so hodili ob nedeljah k maši, se ob petkih postili … Danes se katolištvo ne more več tako preprosto spoznavati…
V predavanju se je dotaknil tudi problema prodiranja islama v Evropo. Najprej je omenil znano Sarazzinovo knjigo Nemčija se sama odpravlja. V njej je skušal razbiti mit tabujev. Res, da posameznim muslimanom nimamo kaj očitati, vendar ne smemo pozabiti, da bi se moralo apelirati na vodilne v njihovih skupnostih, da bodo spoštovali človekove pravice v Evropi kot tudi svobodo kristjanov v muslimanskih državah, saj se o vsem tem velikokrat molči.
Dotaknil se je tudi pojma vodilna kultura (Leitkultur), ki je pri priseljencih velikokrat v ospredju in ga uporabljajo nekateri evropski politiki. Ti se ga velikokrat poslužujejo pri volilni propagandi, da si tako nabirajo glasove. Ne smemo pa pozabiti, da je ta pojem v današnjem času neuporaben, celo nedopusten, saj je bil vsebinsko zlorabljen v času nacizma.
Predavanje vsekakor zasluži pozornost in tudi razmišljanje. Ponovno je osvetlilo probleme, ki so in o katerih se premalo razmišlja.

Advertisements

Read Full Post »

Ko nekdo izrazi svojo vero, ne pomeni, da na ulici trobi, da je veren, ampak da po veri živi tam, kjer je. Ob tem pa bi rad opozoril na trenutek, ko se srečamo z nekom, ki ni pripravljen sprejeti tega dela našega življenja ali spoznanja, torej da sem veren, on pa ni.
Še vedno obstaja strah, da bi veren človek skušal spreobrniti nevernika. To že sicer ne bi smel biti naš namen, ker bi s tem tistega, ki se nam je približal, oddaljili od nas. Ko pa nekdo najprej spozna, kdo sem in da nimam tega namena, potem postane pripravljen tudi na verski pogovor.
Na kakšen način naj bi izražali svojo vero? Najlažje je, če nas kdo začne spraševati: “Od kod imate tako enegijo? Kje dobite moč za to in to? Če Bog obstaja, zakaj je dopustil to in to?” Odgovor je lahko ta: “Če Bog obstaja, je zmožen vsega, drugače ne bi bil Bog. Jaz verujem, da je. Ni se vam treba strinjati z mano!” Pogovor lahko zasukamo v tisti del, ko odkrivamo srečne trenutke, ki jih doživljamo v vsakdanjiku. Vsem, ki so do vere skeptični, lahko v pogovoru mimogrede pripomnimo: “Veste, tudi če Boga ni, bi mi ne prinašal to, kar mi prinaša in prav zato čutim v srcu, da je!”
Skoraj pri vsakem človeku so trenutki, ko se v njem sproži radovednost in opazi vrzel med svojo vednostjo in verskim področjem. Tisti, ki jim je vera ostala na ravni otroštva, se bodo le s težavo znašli z vprašanji v odraslosti. Po drugi strani pa vemo, da številni otroci zrastejo, ne da bi jim kdo kdaj povedal, da jih ima Bog rad.
Ko se kdo v življenju uveljavi, običajno pove, kdo je, kaj dela, od sogovorca pa ne zahteva, da bi tudi on moral biti tak. Ko komu povemo, da verujemo v Boga, ne naredimo tega zato, da bi tudi on veroval v to, kar mi, pač pa da bi spoznal mojo vero. Ob tem se poučuti svoboden in le tako mi lahko prisluhne. Vse to pa zahteva od nas veliko potrpežljivosti.

Read Full Post »

Read Full Post »

Read Full Post »