Dobro ime

Read Full Post »

Vera je medosebna resničnos

Ko govorimo ali se pogovarjamo o veri, moramo najprej vedeti, da je vera dogajanje med dvema osebama. Ena oseba drugi nekaj verjame. Najprej ima vanjo zaupanje in se tako zanese nanjo, da verjame v to dogajanje. Ko govorimo o veri v Boga, pa je nekaj drugega. Tu ni zaupanja v človeka, ampak v Boga. Bog vedno je in bo človeka klical, bo vedno dajal, bo vedno obljubljal. Do nas bo vedno tudi pravičen, čeprav tega mi velikokrat ne bomo priznali, nasprotno, celo prav v tem bomo lahko našli odgovor za svojo nevero. Bog opravlja s človekom in za človeka odrešitveno delo. Bog tako vstopa s človekom v prijateljski odnos.

Vsako srečanje je odvisno od dveh oseb. Zato mora biti prva oseba dovolj prepričljiva, druga pa nesebična, da lahko spozna njeno vrednost in se ji približa, če naj pride do srečanja. Tako je tudi s srečanjem z Bogom, ki je klic osebi, naj po znamenju zaupa, da ga je Božje srce pripravljeno srečati in to v veri, ki jo človek ima, kajti vera je naša medosebna resničnost.

Vera je tudi klic verujočemu, da naj po znamenjih, kot so zakramenti, molitev …, zaupa, da je pripravljen s srcem vstopiti v občestvo. – Dajanje in sprejemanje med dvema osebama je enkao razmerju z Bogom. On nam daje, mi sprejemamo – mi dajemo njemu, On nas sprejema. Potrditev tega imamo v spoznanju, da je vera milost! V veri se odpremo drugemu. Bog je verjel človeku, zato je prišel v njegovo resničnost, sprejel je njegovo podobo.

Človekovo odpiranje navzven pa je za vsakega od nas zelo važno. Komur se človek odpre, komur človek verjame, ta vstopi vanj. Če verjamemo hudemu duhu, se ta nastani v človeku. Če verjamemo drugim silam – magičnim, spiritističnim, praznoverju, te prevladajo v človeku. Zato je treba, da človek odpre vrata najprej Bogu, da On prvi vstopi vanj, ostale sile – sile teme – pa naj bi vanj ne vstopale. Tako postane človek svoboden. Vendar ne pozabimo: osvobaja edino Bog! Pred njim naj bo človek tak, kot je, brez pretvarjanja, enkraten, kot je otrok pred starši.

Vera ni samo teologija, ampak je predvsem dogajanje človekovega osvobajanja.Telogija je veda, ki zahteva svoje razumevanje. Teologija je veda o Bogu in o stvareh, v odnosu do Boga, ne pa vera, kot taka. Zato je vera pred teologijo! Teolog je vernik, ki razmišlja najprej o svoji veri, da bi jo najprej sam razumsko sprejel in potem oznanjal drugim. Tu se izraža Božja modrost in Božja moč. Vera najprej prerodi tistega, ki jo ima, in šele potem nastane razmišljanje o tem dogajanju v človeku samem. Ob takšnem sklepu spoznamo: „Brez iskrenega odnosa do bližnjega, ne pridemo v osebni stik z večno Resnico!“

Read Full Post »

Reinkarnacija – Nesmisel v življenju

Naši ljubi mladeniči in mladenke prinesejo iz velikih mest tudi kakšno “sila veliko modrost”, tako, da se  “obliznem palec” in velikokrat molčim, ker vidim, da bi marsičesa ne razumeli, kaj šele sprejeli, saj so zabetonirani v svoj prav in ta svoj prav, ki je daleč od resnice, se ga držijo, kot pijanec plota. Na vrsti je bilo zopet preseljevanje duš ali reikarnacija.

Malo kdo ve, da nauk o reinkarnaciji uči, da pravičnost predstavlja za človeka breme, medtem ko krščanstvo pozna najprej milost in dovršitev. Na svetu  je toliko napak in razdorov, ki jih noben človeški razum ne more urediti, Uredi jih lahko samo Božje usmiljenje in Božja ljubezen. Krščanstvo povdarja enkratnost življenja. Pomembna sta dva svetopisemska ciatat. Prvi:“Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba. (Hebr 9,27) in drugi citat: “Skrbno torej pazite, kako živite, ne kot nemodri, ampak kot modri. (Ef 5,16) Vsak trenutek nam je podarjen, S časom dobivajo naše odločitve, še zlasti tiste, za katere se odločamo svobodno, vedno večji pomen in s tem tudi večjo vrednost.

Preseljevanje duš, ali reinkarnacija pa vidi človekovo identiteto v duši, zato pojmuje človekovo telo kot nek zunanji ovoj, s katerim je “ovita duša”. Medtem ko Sveto pismo pojmuje človeka, kot enkratno osebo. Kristjan se s svojim življenjem lahko prepusti Božji ljubezni, da se kljub svojim napakam in neuspehom preda svojemu življenju in ga sprejme, takšnega, kot je.

Vsi vemo, da je na svetu veliko razdorov in sovraštva, ki jih noben človeški napor ne more spraviti  in preprečiti, razen božjega usmiljenjenja, Neradi pa priznamo, da je na svetu toliko stvari, ki jih naš um ne dojame. Na to me spominja citat sv. Pavla, ko sporoča, da vse stvarstvo ječi, v pričakovanju dokončne osvoboditve in izpolnitve. Tako spoznamo, da je nauk, ali učenje o reinkarnaciji nedorečeno in s temtudfi zgrešeno,

Človek na žalost, ne prizna, ali velikokrat ni zmožen govoriti o dovršitvi vsega stvarstva, zato raje govorimo o dovršitvi človeka in rabimo izraz “novo nebo in nova zemlja”.

Read Full Post »