Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for julij 2018

Dobro ime

IMG_9495 a

Advertisements

Read Full Post »

slovenska vas france kralj

Ko govorimo ali se pogovarjamo o veri, moramo najprej vedeti, da je vera dogajanje med dvema osebama. Ena oseba drugi nekaj verjame. Najprej ima vanjo zaupanje in se tako zanese nanjo, da verjame v to dogajanje. Ko govorimo o veri v Boga, pa je nekaj drugega. Tu ni zaupanja v človeka, ampak v Boga. Bog vedno je in bo človeka klical, bo vedno dajal, bo vedno obljubljal. Do nas bo vedno tudi pravičen, čeprav tega mi velikokrat ne bomo priznali, nasprotno, celo prav v tem bomo lahko našli odgovor za svojo nevero. Bog opravlja s človekom in za človeka odrešitveno delo. Bog tako vstopa s človekom v prijateljski odnos.

Vsako srečanje je odvisno od dveh oseb. Zato mora biti prva oseba dovolj prepričljiva, druga pa nesebična, da lahko spozna njeno vrednost in se ji približa, če naj pride do srečanja. Tako je tudi s srečanjem z Bogom, ki je klic osebi, naj po znamenju zaupa, da ga je Božje srce pripravljeno srečati in to v veri, ki jo človek ima, kajti vera je naša medosebna resničnost.

Vera je tudi klic verujočemu, da naj po znamenjih, kot so zakramenti, molitev …, zaupa, da je pripravljen s srcem vstopiti v občestvo. – Dajanje in sprejemanje med dvema osebama je enkao razmerju z Bogom. On nam daje, mi sprejemamo – mi dajemo njemu, On nas sprejema. Potrditev tega imamo v spoznanju, da je vera milost! V veri se odpremo drugemu. Bog je verjel človeku, zato je prišel v njegovo resničnost, sprejel je njegovo podobo.

Človekovo odpiranje navzven pa je za vsakega od nas zelo važno. Komur se človek odpre, komur človek verjame, ta vstopi vanj. Če verjamemo hudemu duhu, se ta nastani v človeku. Če verjamemo drugim silam – magičnim, spiritističnim, praznoverju, te prevladajo v človeku. Zato je treba, da človek odpre vrata najprej Bogu, da On prvi vstopi vanj, ostale sile – sile teme – pa naj bi vanj ne vstopale. Tako postane človek svoboden. Vendar ne pozabimo: osvobaja edino Bog! Pred njim naj bo človek tak, kot je, brez pretvarjanja, enkraten, kot je otrok pred starši.

Vera ni samo teologija, ampak je predvsem dogajanje človekovega osvobajanja.Telogija je veda, ki zahteva svoje razumevanje. Teologija je veda o Bogu in o stvareh, v odnosu do Boga, ne pa vera, kot taka. Zato je vera pred teologijo! Teolog je vernik, ki razmišlja najprej o svoji veri, da bi jo najprej sam razumsko sprejel in potem oznanjal drugim. Tu se izraža Božja modrost in Božja moč. Vera najprej prerodi tistega, ki jo ima, in šele potem nastane razmišljanje o tem dogajanju v človeku samem. Ob takšnem sklepu spoznamo: „Brez iskrenega odnosa do bližnjega, ne pridemo v osebni stik z večno Resnico!“

Read Full Post »

decek i mucek.jpeg

Naši ljubi mladeniči in mladenke prinesejo iz velikih mest tudi kakšno “sila veliko modrost”, tako, da se  “obliznem palec” in velikokrat molčim, ker vidim, da bi marsičesa ne razumeli, kaj šele sprejeli, saj so zabetonirani v svoj prav in ta svoj prav, ki je daleč od resnice, se ga držijo, kot pijanec plota. Na vrsti je bilo zopet preseljevanje duš ali reikarnacija.

Malo kdo ve, da nauk o reinkarnaciji uči, da pravičnost predstavlja za človeka breme, medtem ko krščanstvo pozna najprej milost in dovršitev. Na svetu  je toliko napak in razdorov, ki jih noben človeški razum ne more urediti, Uredi jih lahko samo Božje usmiljenje in Božja ljubezen. Krščanstvo povdarja enkratnost življenja. Pomembna sta dva svetopisemska ciatat. Prvi:“Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba. (Hebr 9,27) in drugi citat: “Skrbno torej pazite, kako živite, ne kot nemodri, ampak kot modri. (Ef 5,16) Vsak trenutek nam je podarjen, S časom dobivajo naše odločitve, še zlasti tiste, za katere se odločamo svobodno, vedno večji pomen in s tem tudi večjo vrednost.

Preseljevanje duš, ali reinkarnacija pa vidi človekovo identiteto v duši, zato pojmuje človekovo telo kot nek zunanji ovoj, s katerim je “ovita duša”. Medtem ko Sveto pismo pojmuje človeka, kot enkratno osebo. Kristjan se s svojim življenjem lahko prepusti Božji ljubezni, da se kljub svojim napakam in neuspehom preda svojemu življenju in ga sprejme, takšnega, kot je.

Vsi vemo, da je na svetu veliko razdorov in sovraštva, ki jih noben človeški napor ne more spraviti  in preprečiti, razen božjega usmiljenjenja, Neradi pa priznamo, da je na svetu toliko stvari, ki jih naš um ne dojame. Na to me spominja citat sv. Pavla, ko sporoča, da vse stvarstvo ječi, v pričakovanju dokončne osvoboditve in izpolnitve. Tako spoznamo, da je nauk, ali učenje o reinkarnaciji nedorečeno in s temtudfi zgrešeno,

Človek na žalost, ne prizna, ali velikokrat ni zmožen govoriti o dovršitvi vsega stvarstva, zato raje govorimo o dovršitvi človeka in rabimo izraz “novo nebo in nova zemlja”.

Read Full Post »

Razlika

RAZLIKA(1).JPG

Read Full Post »

Zvečer navali na dvorišče skupina mladih s tremi avtomobili. Poprosijo, če lahko prespijo pod milim nebom. Malo čudno se mi je to zdelo, pa jim ponudim streho. Oni pa: “Ne, mi spimo pod milim nebom!” Zjutraj, ko pokukam skozi okno, če so še tam, me preseneti prizor. Sedeli so v krogu in izvajali jogo. Mislim si svoje. Ko skupaj pripravimo zajtrk, se razplete pogovor. “Veste, zakaj imamo mi zjutraj jogo?” “Verjetno, da se zbudite?” “Kje pa, da se povežemo s predniki, ki so v nas po reinkarnaciji!” “A ja?” izjecljam. “Torej kdo je v kom?” Začnejo naštevati neka nepoznana imena, mene pa vse skupaj ni več zanimalo, ker sem videl, da tu nimam kaj iskati. Ko je kdo o čem prepričan, četudi to ne drži, se ga pusti pri miru, drugače te popraska ali raztrga, kot se je meni že tolikokrat dogodilo. Ljudje imajo svoj prav, četudi ni prav, in bodo živeli v večni zmoti. Vedno bodo govorili, da tako je, ker zanje to drži kot pribito, pa čeprav je v resnici napačno! Do pravega spoznanja pa zaradi napuha, v katerega so vklenjeni, ne bodo prišli zlepa … Za vsako spoznanje je potrebna osebna ponižnost.

Reinkarnacija je nauk o ponovnem utelešenju duše umrlega v drugem bitju. Ta nauk poznajo v budizmu, v najrazličnejših različicah pa ga srečamo tudi v popačenem krščanskem učenju.

V pojmovanju, kakršnega predstavlja reinkarnacija, ni osnovnih sporočil Boga, takšnega, kot se je javljal Abrahamu ali ki je Mojzesu dal zapovedi, govoril po starozaveznih prerokih in prišel v človeško zgodovino v osebi Jezusa Kristusa. To, kar v reinkarnaciji učijo, je skupek iz delov različnih tradicij in verstev, s katerimi se je krščanstvo srečevalo in jih odklanjalo skozi stoletja. Kjer ni Sv. Trojice. Kristusovega utelečenja – Boga človeka, ne moremo govoriti o krščanstvu kot tudi ne o tako imenovani zapuščini Abrahamove vere – judovstva in islama. Vse te veroizpovedi spoštujejo enega Boga, stvarnika, ljubitelja človeka, ki v veri vstopi v osebni odnos z vsakim posameznikom. Pri reinkarnaciji svet ni ustvarjen, ampak večno ustvarjena duhovna bitja postopoma prehajajo druga v drugo telesno, duševno in duhovno. Kot pravzrok vsega se ne postavlja stvarjenje materije, ampak se to samo idealizira. To mišljenje nima enega osebnega Boga, stvarnika, zato je to ateizem. Lahko bi celo govorili o idealističnem ateizmu.

Zanimiv primer idealističnega ateizma smo lahko opažali v najrazličnejših odtenkih komunističnega ateizma, pri njihovem  učenju kot tudi prepričanju, ki so ga iz tega spoznanja pridobili posamezniki, še zlasti v nekdanji Sovjetski zvezi, in so o tem na veliko pisali in tako spravljali ljudi na stranpota tako v mišljenju kot tudi v življenju.

Mirno lahko trdimo, da je nauk o reinkarnaciji magija in ne vera. Razlika med magijo in vero je v tem, da vera vedno skuša ustvarjati osebni odnos z Bogom, išče prijateljstvo z Njim in tako človek v Njem doseže tudi odrešenje. Vsako versko prepričanje se je ne glede na to, kdaj in kje se je pojavilo, vedno pojavljajo v obliki vere, prijateljevanja z Bogom, v katerega je treba imeti zaupanje, ga ljubiti in se iz ljubezni zanj žrtvovati. To velja za krščanstvo, judovstvo in islam. Magija pa se naslanja na skrivnostna znamenja. Vsakdo, ki se odloči za takšno obliko verovanja (reinkarnacija ni vera!), se mora zavedati, da se je tako odrekel krščanstvu. Kristus, ki ga mogoče učitelji reinkarnacije tudi omenjajo, nima nobene povezave s Kristusom, kot ga oznanja krščanstvo. Iz tega se vidi versko neznanje: tisti, ki ima količkaj verskega znanja, to razliko takoj zazna in se od tega tudi takoj oddalji. Kdor pa krščansko vero površno pozna, pa ga takšne verske stranpoti celo privlačijo.

Read Full Post »

Slovenski moralni teolog dr. Karel Bedernjak, ki ga je  slovenski teološki prostor izrinil, je napIMG_20180622_221452__01isal enkratno delo o etiki in živalih. Na prvi pogled se zdi, da je to neka znastvena razprava, v resnici pa je strokovno poljuben zapis, čeprav so v knjigi tudi znastvene obravnave, kot so etologija, zoopsihologija, primerjalna psihologija itd.

Knjigo je razdelil na 16 poglavij s podpoglavji. Bralca še posebej pritegnejo razmišljanja kot so; primerjava med človekom in živaljo, teološki pogled na živali, ali, ima žival dušo …

Pritegnilo me je 11 poglavje z naslovom: Živali v slovenskih pregovorih. Prav tako tudi razmišljanje o Sv. Frančišku, ki ga je papež Janez-Pavel II razglasil za zavetnika ekologije in živali.

V knjigi je na izredno lep način opisano opozorilo, da mora človek v odnosu do živalskega sveta pokazati, ali celo upoštevati, svojo etično in moralno odgovornost. Tudi živali so Božji dar, ki pa se ravnajo po naravnem zakonu, to je; se branijo, ko so ogrožene, se pa človeku približajo (dobrikajo), ko spoznajo, da jih človek ima rad …

Živimo v času, ko imamo do živali najrazličnejše poglede, od tistih lepih preprosti (kmečkih), pa do pretiranih, ko opazimo, da jih lastniki malikujejo, kot štirinožne dojenčke, ali otročičke, nekateri pa se celo do živali obnašajo tako, kot bi bile živali izvenzemeljska bitja. Veliko tega v sakdo od nas lahko dnevno vidi in doživi.

Delo priporočamo zlasti staršem, da bi znali pravilno usmerjati otroke v odnosu do živali, kot tudi v odnosu do okolja. Knjiga je lepo, poučno branje za poletni čas. Izdalo jo je Ognjišče in jo dobite za 14,00 evrov.

Read Full Post »