Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for julij 2012

Znancu sem prisedel v avto in se odpeljal proti domu kot običajno po desni strani vozišča. S parkirišča pred nama je zapeljal velik črn mercedes. Moj voznik je pritisnil na zavore, da je zacvililo, in se za las izognil trčenju.
Voznik mercedesa je iztegnil glavo skozi okno in se začel dreti, moj sovoznik pa mu dohajaje pomahal in odplejal dalje.
Razmišljal sem:  “Ta človek naju je skoraj spravil v bolnišnico! Vidite, to je zakon tovornjaka, ki prevaža smeti.” Veliko ljudi vozi, kot bi bili tovornjak za smeti, polni frustracij, polni jeze in razočaranj. V trenutku, ko se jim smeti naberejo do vrha, potrebujejo prostor, kamor bi jih stresli, in velikokrat jih stresejo na tistega, ki jim prvi pride na pot. Tega se je dobro zavedati, da stvari ne jemljemo preveč tragično. Raje se nasmehnimo in pojdimo dalje, pomahajmo jim, naj drvijo mimo nas … Mi pa ne sprejemajmo njihovih smeti in jih tudi ne raztresajmo okrog, še manj pa doma, v službi, na ulici ali na cesti.
Meja ostaja: uspešni ljudje ne dovolijo, da bi jim tovornjak za smeti uničil dan, še zlasti, če se v njem vozijo takšni ali drugačni zdraharji.
Življenje je prekratko, da bi se zjutraj redno zbujali z obžalovanjem, raje ljubimo tiste, ki se do nas obnašajo prijazno, obenem pa ljubimo tudi tisete, ki so do nas neprijazni.
V našem življenju je 10 % tistega, kar naredimo sami, in celih 90 % tistega, kar sprejemamo v naše misli iz okolja, v katerem živimo. Zopet zanimiva zanka za vsakogar od nas. Če ljudje hodijo v Cerkev zato, ker bi jim Bog lahko kdaj prišel prav, je gotovo narobe. Vsi vemo, da je mladi rod takšne ljudi že davno “odkljukal”. Kaj hočete še?
Primer iz naših družin. Kje je ostala zvestoba? Kje so odpovedi? Nedeljska maša? Čudovit odgovor staršev: “Bodo že hodili, ko bodo prišli k pameti!” Tako je odgovorila mama na to, zakaj njeni otroci ne vidijo več cerkve od znotraj. Po drugi strani pa obstaja peščica zvestih, kjer v družini Boga jemljejo resno. To se iz življenja družine vendar vidi! Iznenadila me je mlada družina pri nedeljskem slavju, kako so skupaj “mulci” prišli k obhajilu z očetom in mamo. Pa niso nič posebnega, le nekoli bolj urejeni so. Ko sem se slučajno zapletel v pogovor  z njimi, sem takoj spoznal skrb strašev, da bi jim radi dali čim več, tudi na verskem področju, dokler se še da…
Pozabljamo, da otroci najprej najdejo vero v življenju svojih staršev. Če je v družini Bog le zunanja forma, mladi vero odvržejo – jaz bi jo tudi! Zato morajo starši otroke prepričati iz svojih globin, iz življenjske utemeljitve.
Znani slovenski škof rad pove dogodek, ki se ga spominja iz časa po 2. svetovni vojni: “Odpeljali so nam vso živino, hlev je ostal prazen, tudi krompir so nam odnesli, ostali smo brez vsega … Imel sem 6 let. Tedaj je oče padel na kolena in začel jokaje moliti. In za večno sem vedel, da BOG JE!” Marsikdo od nas svojega očeta ni videl na kolenih ali ni doživel takšnega dogodka, videl pa ga je, kako je z okorno roko naredil križ pred jedjo in po njej ali ko je legal spat. Gledali smo starše, ko so prihajali peš v cerkev kar nekaj kilometrov daleč. Četudi je padla kdaj kakšna pripomba od sosedov, češ, kaj pa se vi greste, so vztrajali. Prav zato so svoje krščanstvo živeli naravno, po svoji zdravi pameti in vesti. Rezultat so bila njihova dejanja. Taka tudi danes srečamo med vernimi – tista evangeljska drža v ljubezni do bližnjega pa tudi odpuščanje … Takšno življenje je živ evangelij in ne potrebuje komentarja. Zato: preživite lep dan, brez smeti!

Advertisements

Read Full Post »

Bog v mineštri!

Cerkev da, Bog ne!

Knjižne predstavitve so bile vedno zanimive, še zlasti če predvidevaš, da se bodo tedaj kresala mnenja. Nekaj takšnega sem pričakoval tudi sam, ko sem se v knjigarni ljubljanskega Konzorcija udeležil predstavitve knjige z – vsaj zame – nekoliko nepriljubljenim naslovom. Avtor je znani slovenski publicist, profesor in urednik Peter Kovačič, knjigi pa je dal naslov Duh inkvizicije, s podnaslovom Slovenski katolicizem med restavracijo in prenovo.
Že naslov je neobičajen – za nekatere naravnost žaljiv, za druge provokativen, za tretje vzbujajoč radovednost, za četrte sprejet z odobravanjem, zame pa …? Ker avtorja poznam in vem, kaj bo povedal, saj v glavnem, ko govori ali piše o slovenski Cerkvi, pove o njej veliko negativnega, vendar s tisto njemu lastno željo, da bi se to izboljšalo. Večina bralcev pa ga razume obratno in meni, da vedno vse ruši, da je nekakšen podaljšek “rajnkih časov”, kar pa sploh ni res.
V knjigi se najprej zaustavi ob narodni spravi, ki je za Slovence ne samo važna, ampak tudi boleča. Avtor pravi, da je napočil čas za odpuščanje, ki je temeljna premisa naše narodne sprave. Potem pa se poda na področje, ki je vsaj zame razgibano, to je današnji slovenski katolicizem v povezavi z njegovo zgodovino in sedanjo umeščenostjo v slovensko družbo. Ne more tudi mimo katoliškega integralizma, ki, kot pravi, ”hoče obvladovati celotno družbeno življenje od zasebnosti, vzgoje, kulture, sociale pa do politike”. Pripomni tudi, da smo še vedno preveč obremenjeni z ideološkimi vzorci družbenega ravnanja, ki močno zavirajo vzpostavljanje moderne družbe kot tudi pravo demokracijo, na katero bo treba čakati še kar nekaj časa … Sicer pa, če je človek veren, je veren, pa naj bo doma, v službi ali družbi! Če pa si preobleče prepričanje, pa (dejanje) kot obleko, pa spada med tiste, ki so Gospodu za pljunek iz ust! Vedno pa avtor poudarja, da je vitalna moč krščanstva v evangeliju, kar ni nič novega.
Mene pa so bolj kot predstavitev sama zanimali debata ali posegi, ki navadno sledijo ob takšnih dogodkih. Prva, ki se je oglasila, je bila dama – “mati slovenskega naroda”, dr. Spomenka Hribar. Poudarila je, da uradna politika Katoliške cerkve v Sloveniji spodbuja nove delitve. Nihče ni ugovarjal tej trditvi, iz pogledov navzočih pa se je videlo, da marsikdo tega ni odobraval. Takšno njeno stališče je bilo pričakovano, vsaj pri tistih, ki poznajo njene nastope kot tudi njene poglede na sedanje slovensko stanje. Zanimiv je bil komentar publicista Janeza Markeša, moža, ki je do slovenske Cerkev izredno kritičen, je pa praktičen vernik, saj ga skupaj z družino redno videvamo pri nedeljski maši pa tudi na jeseniškem koru, ko obišče rojstni kraj na nedeljo in s petjem obuja mladostne spomine. Trezno je povedal: “Avtor knjige se ne naslaja nad moralnim in gospodarskim polomom, ki ga je doživela Katoliška cerkev pri nas, temveč v knjigi opiše stanje in predlaga izhod iz te krize.” Tu sta v ospredju sedanje stanje in možni izhod iz krize, ki dejansko je v Cerkvi.
K debati se je oglasil tudi antropolog, teolog dr. Matija Remše. Poudaril je zelo drzno misel: “Vera je nekaj osebnega in pripadnost instituciji sama po sebi še ne predstavlja vere.” Ali preprosto: “Cerkev da, Bog ne!”
Ta misel pa potrebuje nekaj komentarja. Če je nekdo član Cerkve, to še ne pomeni, da je veren! Tu pa smo se spotaknili ob tisti prag, o katerem ne govorimo radi. V Gorici smo imeli odmevno predavanje: “Kristus da, Cerkev ne!” Nihče pa si ne upa spregovoriti o “Cerkev da, Bog ne!“ Vsebino tega doživljamo dnevno, samo o tem ne govorimo, ker biti pripadnik Cerkve je na našem Škornju, bilo vedno nekaj “nobile”, ker si imel vedno kako osebno korist: lahko si zaprosil za krst, za gala cerkveno poroko, lahko si bil boter, da si se izkazal z darilom, lahko si imel pompozen pogreb, četudi si imel kamion ljubic ali pokojna dama en vagon ljubimcev … Vedel si, da bodo trumoma drli na pogreb “pomaziljeni gospodje”, ki so vedno “v luft devali” take velevažne osebe …  Da o takšnih in drugačnih privilegijih ne govorimo. Prav tako so bili “cerkveni” vedno v čislih in jim je, vsaj tu za konfinom, bilo velikokrat marsikaj dovoljeno, kar drugim, navadnim smrtinikom  ni bilo.
Odnos do Boga je bil vedno nekaj osebnega. Današnji človek pa ima vtis, da Boga ne potrebuje, češ, da vse zmore sam. Običajno se v določenih trenutkih obračamo na razne ustanove, zato je Bog v večjem delu našega življenja odsoten in z njim ne računamo. Ker smo izredno zaposleni in nam čas zelo hitro teče, tudi o vprašanjih glede smisla življenja zelo malo razmišljamo. Zavest o Bogu, ki človeka osebno kliče in tudi spremlja, je zbledela tudi pri mnogih vernih kristjanih. Tako je za marsikoga danes Bog le še neka meglena stvarnost, na katero se včasih spomni. V Svetem pismu spoznavamo, kako so Izraelci doživljali osebno Božje vodstvo in Božjo skrb zanje skozi celotno njihovo zgodovino. Človek danes doživlja neko vrženost v čas in prostor, kjer naj se vsak znajde, kakor ve in zna. Zato pri marsikom pride do ugotovitve: “Cerkev da, Bog ne!” Cerkev mi je potrebna, ne iz notranje, duhovne, ampak iz zunaje potrebe.! Če Bog kje je, naj bo, mene trenutno moti ali mi je celo odveč, ga bom pa “porabil”, če ga bom potreboval … 

Read Full Post »

REINKARNACIJA

Magija in vera 

Zvečer navali na dvorišče skupina mladih s tremi avtomobili. Poprosijo, če lahko prespijo pod milim nebom. Malo čudno se mi je to zdelo, pa jim ponudim streho. Oni pa: “Ne, mi spimo pod milim nebom!” Zjutraj, ko pokukam skozi okno, če so še tam, me preseneti prizor. Sedeli so v krogu in izvajali jogo. Mislim si svoje. Ko skupaj pripravimo zajtrk, se razplete pogovor. “Veste, zakaj imamo mi zjutraj jogo?” “Verjetno, da se zbudite?” “Kje pa, da se povežemo s predniki, ki so v nas po reinkarnaciji!” “A ja?” izjecljam. “Torej kdo je v kom?” Začnejo naštevati neka nepoznana imena, mene pa vse skupaj ni več zanimalo, ker sem videl, da tu nimam kaj iskati. Ko je kdo o čem prepričan, četudi to ne drži, se ga pusti pri miru, drugače te popraska ali raztrga, kot se je meni že tolikokrat dogodilo. Ljudje imajo svoj prav, četudi ni prav, in bodo živeli v večni zmoti. Vedno bodo govorili, da tako je, ker zanje to drži kot pribito, pa čeprav je v resnici napačno! Do pravega spoznanja pa zaradi napuha, v katerega so vklenjeni, ne bodo prišli zlepa … Za vsako spoznanje je potrebna osebna ponižnost.
Reinkarnacija je nauk o ponovnem utelešenju duše umrlega v drugem bitju. Ta nauk poznajo v budizmu, v najrazličnejših različicah pa ga srečamo tudi v popačenem krščanskem učenju.
V pojmovanju, kakršnega predstavlja reinkarnacija, ni osnovnih sporočil Boga, takšnega, kot se je javljal Abrahamu ali ki je Mojzesu dal zapovedi, govoril po starozaveznih prerokih in prišel v človeško zgodovino v osebi Jezusa Kristusa. To, kar v reinkarnaciji učijo, je skupek iz delov različnih tradicij in verstev, s katerimi se je krščanstvo srečevalo in jih odklanjalo skozi stoletja. Kjer ni Sv. Trojice. Kristusovega utelečenja – Boga človeka, ne moremo govoriti o krščanstvu kot tudi ne o tako imenovani zapuščini Abrahamove vere – judovstva in islama. Vse te veroizpovedi spoštujejo enega Boga, stvarnika, ljubitelja človeka, ki v veri vstopi v osebni odnos z vsakim posameznikom. Pri reinkarnaciji svet ni ustvarjen, ampak večno ustvarjena duhovna bitja postopoma prehajajo druga v drugo telesno, duševno in duhovno. Kot pravzrok vsega se ne postavlja stvarjenje materije, ampak se to samo idealizira. To mišljenje nima enega osebnega Boga, stvarnika, zato je to ateizem. Lahko bi celo govorili o idealističnem ateizmu.
Zanimiv primer idealističnega ateizma smo lahko opažali v najrazličnejših odtenkih komunističnega ateizma, pri njihovem  učenju kot tudi prepričanju, ki so ga iz tega spoznanja pridobili posamezniki, še zlasti v nekdanji Sovjetski zvezi, in so o tem na veliko pisali in tako spravljali ljudi na stranpota tako v mišljenju kot tudi v življenju.
Mirno lahko trdimo, da je nauk o reinkarnaciji magija in ne vera. Razlika med magijo in vero je v tem, da vera vedno skuša ustvarjati osebni odnos z Bogom, išče prijateljstvo z Njim in tako človek v Njem doseže tudi odrešenje. Vsako versko prepričanje se je ne glede na to, kdaj in kje se je pojavilo, vedno pojavljajo v obliki vere, prijateljevanja z Bogom, v katerega je treba imeti zaupanje, ga ljubiti in se iz ljubezni zanj žrtvovati. To velja za krščanstvo, judovstvo in islam. Magija pa se naslanja na skrivnostna znamenja. Vsakdo, ki se odloči za takšno obliko verovanja (reinkarnacija ni vera!), se mora zavedati, da se je tako odrekel krščanstvu. Kristus, ki ga mogoče učitelji reinkarnacije tudi omenjajo, nima nobene povezave s Kristusom, kot ga oznanja krščanstvo. Iz tega se vidi versko neznanje: tisti, ki ima količkaj verskega znanja, to razliko takoj zazna in se od tega tudi takoj oddalji. Kdor pa krščansko vero površno pozna, pa ga takšne verske stranpoti celo privlačijo.

Read Full Post »