VILIJU STEGU V spomin

V soboto 26. septembra 2009.je poteko 20 let, odkar se je poslovil iz tega sveta slovenski izseljeniški duhovnik Vili Stegu. Z obletno mašo smo se ga spomnili na rodnem Prem, kjer je bil rojen in je tudi pokopan. Tokar prinašamo povzetek nagovora, ki ga je imel g. Ambrož Kodelja.
Delo je imeli 27. avgusta zelo zanimiv pogovor s slovenskim baritonistom Matjažem Robavsom, ki je drugi dan, to je 28. avgusta pel v koncertni izvedbi Webrovega Čarostrelca na festivalu v Lucernu.  Švicarski in nemški dnevniki so tedaj prinesli laskave pohvale o tej predstvai.
Naj navedem Matjaževo misel iz pogovora z njim:

»Življenjski dogodki oblikujejo tvoj odnos do pesmi, ki ti omogoči, da spoznanja posreduješ drugim, jim »vrneš« v življenju. Prav v zadnjem času se v svoji bližini intenzivno srečujem s smrtjo. Zdaj še bolje vem, da ni temna in strašna, ampak osvabajajoča. Ves čas poskušam najti upanje, pri čemer se opiram na pojem hrepenenje. Dokler hrepeniš, greš naprej. Ravno to je pot, četudi takšna brez vrnitve«.

Tokrat bomo govorili o nekom, ki ga ni tukaj, saj sanja večni sen lučaj stran tu za zidom domače cerkve. Prav zato želim, da nam spregovori Vili sam. Davnega 12. avgusta 1967. je Vili razmišljal o temi, ki je pomenbna tudi za nas To je HVALEŽNOST! Takole je zapisal:
»O Bog, hvala Ti za vso milost in mir, ki si jo poklonil mojemu skromnemu bitju.
Čudovita je Tvoja pesem, ki se prepleta skozi trpljenje, tesnobo radost in odrešenje.
Resnično, srčna Ti hvala za vse trenutke notranjega trpljenja in dvomov.
Hvala Ti, da si mi pokazal neznatnost tega življenja in praznino, ki se skriva za užitki sveta.
Hvala Ti, da si mi pokazal svoj krvavi obraz in me tako poklical naj krenem na pot, ki ni niti lagodna, niti vabljiva, in je edina pot, ki vodi do notranjega miru in tihe sreče, ki je tolikim ljudem nepoznana.
Hvala Ti Gospod za prijatelje. O neskončno dobri Bog, hvala Ti za vse.
Predvsem hvala Ti, da sem doumel, da sem vsak trenutek posebej postavljen pred ponovno odločitev.
Hvala Ti, da si mi dal spoznati, da hočeš, da vsak trenutek znova rečem svoj »DA«!
Hvala Ti za notranjo moč, ki me napolnjuje ob vsaki najmanjši zmagi.
Gospod, spremljaj vse moje poti  in ohrani čisto moje telo in mojo dušo.
Gospod, žeja me po Tvoji ljubezni in čakam, da me pošlješ.
Ob času, ki ga boš Ti določil, pa me sprejme k Sebi«.

Read Full Post »

PREM pri Ilirski Bistrici

VILUJU  STEGUJU V SPOMIN

Na Premu pri Ilirski Bistrici je bila v petek 28. avgusta spominska slovesnost ob 20. obletnici smrti duhovnika in pesnika VILIJA STEGUJA.
Stegu se je rodil na Premu 29. novembra 1943. Po gimanziji v Postojni je nadaljeval študij na Teološki fakulteti v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen v Logu pri Vipavi 29. junija 1969 in 13. julija pel novo mašo na Premu. Služboval je kot kaplan v Desklah in Solkanu, nato je bil župnik na Vojskem nad Idrijo. Zadnjih 14 let pa je bil izseljeniški duhovnik v Ingolstadtu v Nemčiji. Umrl je 26. septembra 1989 in je pokopan na rodnem Premu.
Stegu se je poleg dušnopastirskega dela še veliko ukvarjal s pisateljevanjem in pesništvom. Bil je soustanovitelj Revije 2000 do sedaj sta izšli dve njegovi pesniški zbirki: Prva leta 1991 v italijanskem jeziku z naslovoma: Ko bom v zemlji ležal. (Quando giacero’ sottoterra…) Pripravil jo je duhovnik Ambrož Kodelja na Doberdobu. Druga pesniška zbirka ima naslov Ugašajoče sanje in je izšla pri Reviji 2000 leta 1996 v Ljubljani. Uredil jo je prof. Peter Kovačič.
Čeprav je Vili zadnja leta živel v tujini, je redno ohranjal stik s slovenskim kulturnim prostorom. Prevajal in napisal je vrsto esejev o tedaj v Sloveniji skoraj neznanih avtorjih, kot so; Stephan Rosenzweig, Miguel de Unamu, Leon Bloy, Martin Buber, Simone Weil, Emmanuel Levinas, Emmanuel Mounier in drugi. Ob poglabljanju v  duhovni svet teh mislecev je tudi sam duhovno zorel in omahnil sredi dela 26. septembra 1989 na počitnicah doma.
V svoji poeziji je Vili Stegu izpovedal tragično zavest sodobnega človeka, ki ga globoko muči in ve, da iz te duhovne krize ne vodi nobeno slepilo, še manj čustveni paradoksi vere. Duhovno krizo mora posameznik pretrpeti sam, zato človeku ostane samo brezpogojna vera  Boga.
Stegu  je bil pesnik strastnega dvoma in žive vere, prepojen s hrepenenjem po nesmrtnosti in s spoznanjem sodobne razcepljene zavesti, ob razklanosti razuma in srca, z neprestanim hrepenenjem po večnosti. To je izpovedal tudi v pesmi Moja pot. Takole pravi:

Moja pot je samotna,
z robidovjem zarastla.
Nihče ne doume,
da po ukazu krvi
po njej se vračam
pokoja iskat vse dni
med praprot in brinje.
Tam,
na kraju poti
sam mesecu nazdravljam
z golimi dlanmi.

Spominsko slovesnost na rodnem Premu smo začeli z mašo. Vodil jo je p. dr. Edi Kovač, somaševali pa so še trije duhovniki. Izredno veliko ljudi, še zlasti znancev in prijateljev, je napolnilo prostrano premsko cerkev. Po maši je sledil izbran kulturni program, ki ga je pripravila pesnikova sestra gospa Anka Vičič, ki živi v Parizu. Z umirjeno glasbo, doživetim branjem njegovih pesmi in obujanjem spominov sošolcev smo dostojno počastili njegov spomin. Z molitvijo na grobu in druženjem na župnijskem dvorišču po njej smo se pozneje razšli z zavestjo, da mu vsi, ki smo Vilija poznali dolgujemo hvaležnost za neprecenljivo duhovno zapuščino. V spomin na to srečanje smo prejeli spominsko podobico z njegovim motom iz pesmi Plamen, ki se glasi:

S Kamnom se zraščam
v ognjeni jezik molitve,
pričakujoč sodbo
Njegove ljubezni.

Read Full Post »