Vsi mehanizmi morajo umreti! Novi človek prihaja!

Tako je davnega julija 1925. leta zapisal Srečko Kosovel. Letos je zopet postal zanimiv v njegovi rodni Sežani. Ga. Jolka Milič mu je po zaslugi Kosovelove knjižnice v Sežani posvetila kar dve zanimivi knjigi. Prva, s Kosovelovim portretom, ki ga je naslikal Krištof Zupet, ima naslov “Misli in prebliski in še marsikaj”, druga, žepnega formata, pa “Ne vprašaj me, kaj je življenje, živi!”.
Tudi tej je avtorica izbrala primeren Srečkov portret, delo sedmošolca Blaža Živca.
Prvo bežno prelistanje izriše svojstveno podobo Kosovela in postavi pred bralca kup vprašanj. Odgovori nanja se mu začno luščiti, ko se malo poglobi v obe omenjeni deli. Pravzaprav je vsebina manjše knjižice le zbirka istih misli in aforizmov, kot jih vsebuje večja, z dodatkom »telegrafskih« podatkov o pesniku na koncu – kot ponudba bralcu, da si delo vtakne v žep in ga prebira kadarkoli in kjerkoli. Tem za razmišljanje ima več kot dovolj! Misli in aforizmi so urejeni po abecedi črk, na katere se začenjajo, obliki prikaza v obeh knjigah pa sta različni, pač spet v Kosovelovem stilu oziroma stilu njegove dobe.
V Mislih in prebliskih pa Miličeva v svojem iskrivem in prodornem stilu poda še veliko drobnih biserov iz mozaika svojega temeljitega poznavanja Srečka Kosovela. Lahko rečemo, da če kdo pozna pesnika Srečka Kosovela, ga pozna ona, pa ne samo skozi “papirnati zapis” kot temeljita in dosledna raziskovalka, ampak tako, kot ga pozna samo prava Kraševka – s srcem in dušo. Zato bo ta njena knjiga kažipot in vzpodbuda nadaljnjim raziskovalcem in izdajateljem Kosovelovih del.
Marsikaj sem že pozabil, kar smo se svojčas učili, nisem pa pozabil tega: Pred 53 leti sem maturiral in v zvezku sem opazil, da je pri Kosovelu bilo omenjeno, da so leta 1927 izšle nekatere njegove pesmi v nemškem jeziku. Vem pa tudi, da so študentje na graški germanistiki med drugim pri izpitu dobili tudi nalogo prevesti kakšno Kosovelovo pesem. Čisto slučajno sem se pred leti tu na Krasu srečal z eno od tamkajšnjih diplomantk. Prosila me je, naj ji pokažem brin in kje gnezdi brinjevka.
Kot vedno se ob zapisih ge. Jolke lahko veliko komentira, razpravlja in če je kdo hudomušen, tudi zabava. Tokrat se je tudi postavila kot prava Kraševka na Kosovelovo stran in ga obelodanila z barvami. Leta 1982 je v tržaškem MOST-u Taras Kermauner zapisal: “Neodmišljiva značilnost Kosovelove poezije je ravno njena načelna brezbarvnost. Za razliko od čudovite, obsežno niansirane barvne skale Župančiča in njegovih dedičev so za Kosovela bistvene tri barve, od katerih prvi dve sploh nista barvi: bela – Krist, samota, žrtev, nedolžnost, smrt, črna – noč, v kateri se izgubljajo vse konture …, rdeča – barva skrajne silovitosti, energije, krvi …” Jolka Milič pa našteje, koliko najrazličnejših barv ima Župančič in koliko jih je pri Kosovelu. – Razumljivo, če kdo prevaja, še zlasti italijanščino, mora znati izbirati prave besede tudi pri barvah. Bralec bi lahko ob tem barvnem babilonu dobil tudi drugačno asociacijo, recimo takšno: Kermauner je pač to pisal v času, ko so poznali tri barve z rdečo zvezdo ali pa rdečo barvo z rumenim srpom in kladivom … Druge barve so bile takrat v ozadju!
Ker pa smo o Kosovelu brali že marsikaj, je prav, da opozorim tudi na tole Jolkin zapis: “V pismu Cirilu Debevcu dne 12. IX. 1925 lahko preberemo Kosovelov stavek: ‘Življenje je neizčrpljivo in kdor meni, da je vse skupaj nič, je sam nič‘.
Kosovel je tako mnogostranska osebnost, da mu lahko pritaknemo vse mogoče izme in ga popolnoma v dobri veri poljubno razlagamo. Iz njega lahko naredimo gorečega vernika (ali mistika) ali brezbožneža, zagovornika smrti ali življenja, privrženca vsemu ali ničemur, prepričanega revolucionarja ali nihilista, angažiranega pesnika ali intimnega izpovedovalca, nacionalista ali planetarca, zanesenjaka (na robu psihoze) in treznega, lucidnega fanta z nogami na tleh, ki točno ve, kaj hoče, čisto nič v sebi razdvojenega in sprtega s svetom itd. Zanj vsaj je značilno, da pada prej iz skrajnosti v skrajnost, kot da bi harmonično krožil in se enakomerno vrtel okrog svojega ali kakega drugega središča. Kaj vse so že nekateri hoteli narediti iz Kosovela in kako vse so ga skušali predstavljati, pa ne glede na kateri strani! – Kljub vsemu pa ostaja pesnik večna zagonetka …
In prav to Jolkino zadnje delo marsikaj razkrije in obenem srčno vabi k še nadaljnjemu razkrivanju njegove prave podobe.

Read Full Post »

Konzervativnost in revolucija

Kadar koli sem se srečal z besedo revolucija, me je vedno navdal neki strah. Pa ne zaradi polpreteklih političnih revolucij, ki smo jim bili priče, pač pa zato, ker ima vsaka revolucija – na katerem koli področju že – svoje posledice. Po političnih revolucijah občutimo takšne in drugačne posledice, ob kulturni je za njimi velikokrat ostal le kup pepela, kaj pa je z duhovno revolucijo, se včasih upravičeno sprašujemo? Prav na to sem pomislil ob izjavi enega od zamejskih časnikarjev, ko je komentiral branost naših zamejskih slovenskih časopisov. Ko se sprašuje, koga  naši zamejski slovenski časopisi nagovorijo, pravi: “Trenutno se obračamo na starejše bralce, ki so razmeroma konzervativni.” Ugotovitev ni rožnata. Lahko začnemo pri lektoriranju. Nobena skrivnost ni, da so nekateri članki lektorirani tako, kot  se je pisalo pred tridesetimi leti. Velikokrat imam občutek, da nekateri naši slavisti sploh ne jemljejo v roke slovarja slovenskega knjižnega jezika, zato tudi besede, ki niso “tipično primorske” velikokrat popačijo, ali pa jih po svoje prikrojijo, ker se enostavno ne potrudijo, da bi se z njimi seznanili.
O bralcih? – Za vedno so šli časi, ko so imeli posamezniki naročen časopis predvsem zato, da so ga podpirali. Tega danes skoraj ni več! Res pa je, da je v naših časopisih preveč informativnih člankov in vse premalo člankov, ki bi bralca tudi oblikovali, ne samo ideološko in kulturno, ampak tudi duhovno. Zopet ne smemo mimo člankov, ki so dejansko pisani v stilu polpreteklega časa, še zlasti ko gre za politiko, pa tudi za del naše polpretekle zgodovine. Prav zato se marsikdo ne upa drocniti v takšna sršenova gnezda, ker ve, da jih bo dobil nazaj. Znanec, ki nima dlake na jeziku, mi je povedal ta pripetljaj. V idilični vasici nedaleč od naše zamejske Nice živi elegantna dama. Ko izve, največkrat ji povedo, ker je sila zasedena, pa ne utegne vsega prebrati, da je nekje nekaj napisano, kar ne ustreza meritvi “zamejskega vatla”, odpeketa v mesto in nahruli vse, ki jih dobi, češ, da si nekdo nekaj takšnega upa napisati … Vsi ti primeri res kažejo na neki konservativizem in celo potrjujejo ugotovitev, ki jo je povedal zamejski časnikar. Tu ne gre samo za bralce, ampak tudi za konservativne poglede pri posameznikih, ki jih je čas že davno odpisal.
 Samo po sebi je umevno, da mladi po takšnih časopisih ne bodo segali. Čeprav priznam, ko vsaj deset let sledim zapisom naših mladih v zamejstvu, zapažam, da so vse preveč okorno napisani, nekako tako, kot bi pisali šolsko nalogo, pa še to na hitro, za dober šet! – Je to odraz časa ali pa morda tudi posledica jezikovne vzgoje in pomanjkanja osebnega branja? O tem razmislite sami.
(Članek je bil za objavo v tisku odklonjen!)

Read Full Post »

Učimo se celo življenje – Nadležno kajenje

Njene korenine segajo na Kočevsko, odkoder sta bila starša. Rada je poslušala njune zgodbe in sanjala, kako bo, ko se bodo nekoč tja vrnili. Leta so tekla in vse bolj je čutila vpilv nemške kulture in tudi nemškega življa, kjer je odraščala v malem nemškem mestu …  Po maturi je nekaj časa kolebala, potem pa se je vpisala na pravo in sociologijo, vmes je še opravila noviciat in postala redovnica.  Po diplomi je prišla na sodišče kot pripravnica, in to v redovni obleki. Kolegi so jo z veseljem sprejeli, obtoženi pa čudno gledali: “Kaj pa ta tu?” Po  petih  letih sodnije so se spomnili, da bi lahko veliko dobrega naredila na Karitasu, in so jo povabili tja. Tam je bila nekaj let. Ko o priliki brska po časopisu, vidi razpis za ravnateljico gimnazije na drugem koncu mesta. Pri branju je prezrla besedo ponovni, saj je bil razpis objavljen že trikrat, kajti vsi, ki bi jih to mesto utegnilo zanimati, so se ga izogibali, ker je to bila šola z zelo problematičnimi dijaki, saj je imela nad 70 % tujcev, pa tudi profesorski zbor je bil zelo neenoten. Posvetovala se je s predstojniki. Skupaj so ugotovili, da bi to bil nov izziv zanjo pa tudi za  Družbo samo.
Službo je nastopila sredi počitnic, ko je bil v vsej stavbi samo hišnik. Celo tajništvo je bilo zaprto. Skupaj sta si ogledala stavbo. Naredila je načrt, kaj naj bi se preuredilo in, kar se ni zgodilo še nikoli, razposlala vsem profesorjem vabilo za prvo sejo po pošti. Dočakala jih je na vratih zbornice in se z vsakim rokovala, potem pa  začela  sejo. Med letom se je v odmoru pogosto pojavljala na hodnikih, kramljala z dijaki in, kar je bilo nezaslišano, ker je imela pravico inšpicirati profesorje, je med uro prišla v razred, sedla v zadnjo klop in poslušala. Običajno je sledil pogovor s profesorjem. V začetku je bilo to zanje nezaslišano, potem pa so jo celo prosili, da bi prišla, ko so bili kakšni težji primeri. Že prvi teden se je spopadla z dvema problemoma: prvi je bil pogovorni jezik med odmorom. Ker so bili dijaki različnih narodnosti, so govorili, kakor se jim je zdelo. Prijazno jih je ogovorila, naj bi uporabljajo nemščino, ker bo potem manj težav, ko pa so doma, pa naj govorijo materni jezik.
Drugi problem je bil kajenje, in to še zlasti pri dijakih, ki so bili Kurdi. Prav pri kajenju pa je doživela zanimiv poduk. Najavila sta se na obisk mlajši duhovnik in redovnica, oba Kurda. Med pogovorom se sestra Kurdinja ozira naokrog in opazi, da ima cvetlica na oknu podstavek. Prijazno ga vzame, postavi na mizo, odpre torbico in ponudi cigareto – najprej njej, nato pa še duhovniku. Ona odkloni, on pa ne in nič hudega sluteč prižgeta cigareto in kadita, in to v njeni pisarni, ne da bi jo vprašala za dovoljenje! Ostrmela je, se zbrala in lepo nadaljevala pogovor. Pri odhodu ji sestra pove: “V naši kulturi je kajenje del skupnega druženja. Pogovora ni, če se ne kadi, še zlasti ob kavi. Tega ne počenjamo zaradi razvade, ampak iz potrebe, da se skoncentriramo, in tako tudi kajenje pripomore k lepšemu in prijetnejšemu vzdušju.”
Ta dogodek sem opisal zato, ker je to edina gimnazija, ki sem jo kdaj videl, da je imela na vratih ene od sob naslikano veliko cigareto. Tu se v odmoru zbirajo dijaki, ki kadijo. Nisem zagovornik kadilcev. Verjetno je kajenja tudi med našimi dijaki  le nekoliko preveč. Sem pa za to, da se z mladimi nekdo lepo pogovori in tudi pove trezne utemeljitve za in proti kajenju. Verjetno tega ne naredimo dovolj. Prav tako me moti, da brzovlaki na naših železnicah nimajo vsaj enega vagona za kadilce. Če kdo redno kadi, se zelo težko zdrži 5 ali 6 ur, kolikor traja vožnja do Rima ali Milana, zato so prav zaradi kajenja stranišča vedno zasedena. Pri vsej tehnologiji bi se to že lahko odpravilo!

Read Full Post »